024_VSI HERODOVI OTROCI 9 str.

V poravnavi in uravnovešanju Božjih energij, ki pravkar poteka - je Bog "porazdeljen" na Boga Očeta, Boga Mater, Boga Sina (Srce) in na Boga Telo!

Vsi oni so - Bog.

Bog je EDEN, ker je Zavest ENA. Toda, da bi se Zavest lahko učila iz sebe, iz Stvarstva, ki ga je bila ustvarila, se je morala razdeliti na več različnih zavesti, ki so vsaka zase in na svoj način doživljale izkušnjo tega, kar so same ustvarile!

Vsak del Boga je torej del Istega, ENEGA, Boga, ki v sebi nosi vso Odgovornost za VSE, in sprejema naloge v obsegu in količini, ki je vsaki od teh zavesti lastna. Pomembno je vedeti, da si je to zavest in nalogo vsak del Boga - z njo pa odgovarjajoči delzavesti - zadal sam! S tem, ko je privzel dolžnosti in naloge za svoje, je postal za svojo zavest odgovoren.

Vesolje je to potrebovalo, ker mu je bil potreben skrbnik za vse pojave, ki so se rojevali skupaj z bitji in z odnosi, ki so tako nastajali v Vesolju.

In temu je Zavest sledila prek bolj "specializiranih" zavesti! 

Pa so te zavesti tudi Bog?

Seveda so! Ko se zavedajo kam spadajo in za koga opravljajo svojo nalogo; ko se zavedo kaj so in kakšna je njihova naloga, potem so del ene Zavesti in se med sabo pogovarjajo in izmenjujejo (dopolnjujejo - preverjajo) izkušnjo.

Ne pretepajo se več med sabo, ne sklepajo začasnih zavezništev drug proti drugemu in ne zamerijo si več toliko svoje različnosti, ki so si ji prej rade očitale.

Ampak prej jim mora Zavest povedati kaj so in jim razložiti zakaj so takšne, kot so!

Tisti, ki ne vedo kam spadajo (če sploh kam hočejo spadati) se seveda obnašajo drugače, kot tisti, ki vedo od kod prihajajo in kam gredo, ker se zavedajo kje so Doma.

****

Ker je Stvarstvo to zahtevalo, da lahko obstaja in se razvija, so različni deli Istega Boga pogosto ustvarjali konfliktne situacije med sabo, da se je Stvarstvo iz njih učilo in tako napredovalo.

"Zunaj" teh zavesti, zunaj razporeditve in zunaj poravnave vseh teh mnogih novih Božjih zavesti - je Bog-Stari Oče, ki je Prva Zavest, iz katere VSE izhaja!

Bog Stari Oče je dedek.

Predstavlja pa tisto Božjo Zavest, ki je čuvaj prvotnega Namena!

Iz Njega izhaja in v Njem ostaja.

Na druge zavesti gleda kot na svoje otroke.

V sebi združuje tako Moško kot Žensko energijo Vesolja. Bog Stari Oče je oboje: Moški in Ženska po naboju energije ali energij, ki jih v njem rodijo sanje! Sanje sanja Želja. 

Želja je Ženska, kasneje pa Mati Vsega v Vesolju!

Vesolje je nastalo zato, ker je Materin del Starega Očeta v Njem imel sanje o sebi kot o Ženski, ki živi fizično življenje skupaj s svojim Moškim v Življenju, ki ga ustvarjata!

Pazite! Prva Zavest NI HERMAFRODIT!

Je Ženska in Moški, ki oba hrepenita po tem, da bi oba živela fizično življenje kot samostojni bitji, z lastnimi čustvi, izkušnjami, dojemanjem sveta - kot ČLOVEKA!

Postati ČLOVEK je namreč Božji cilj.

(to je pljunek Stvarstva v oko tistim, ki bi iz človeka hoteli narediti "boga"!)

Gibalo Zavesti Boga Starega Očeta je -Želja!

Želja je MATI VSEGA v Vesolju.

Torej je Želja naša Mati.

In ne samo to: Želja je Mati Boga!

Brez Nje, ničesar ne bi bilo, ker ne bi bilo tiste sile, ki je sposobna ustvarjati ter rojevati iz sebe same, iz Želje v Njej, kadar jo Oče objame in sprejme VSA Njena čustva, da se SVOBODNO izrazijo!

To je Božji trenutek nastajanja in ustvarjanja VSEGA!

Se pravi, opraviti imamo o dveh energijah Vesolja z nasprotnim nabojem, ki lahko ustvarjalno funkcionirata le kot dve ranljivi, občutljivi in ljubeči bitji!

Partnerja v neskončnosti in večna ljubimca, ki eden proti drugemu stegujeta roki in se iščeta v praznem prostoru, dokler se ne najdeta.

S tega vidika - sta ENO.

Glej povezavo na blogu PRAZNI PROSTORI!

https://obstajajoljudje1.blogspot.si/2017/10/prazni-prostori.html

Eno sta, ko sta skupaj – in vendar hkrati ločeni entiteti, vsaka od njiju z lastnimi izkušnjami sveta. Zato tudi z lastnimi mislimi, čustvi in željami.

Tako se dopolnjujeta. Učita se kot ločeni bitji, vsaka s svojim srcem, telesom in Željo.

Ko je Želja živa v človeku, je Mati z njim! Ko je Mati z nami - je Bog v nas!

Ti dve energiji se dopolnjujeta- Ena drugo potrebujeta, odvisni sta druga od druge!

Njene sanje so ustvarile VSE, kar obstaja!

Ustvarile so ves prazen prostor Vesolja kot potencial in garancijo, da se ustvarjanje nikdar ne neha! Da je vedno dovolj prostora za Željo, da ustvarja.

V tem prostoru se rojevajo sanje, da bi "nekaj" bilo, in zato tudi JE!

To govorim zato, ker to mora biti povedano.

Dragi prijatelji, tja zdaj gremo! Potujemo proti izpolnitvi Njenih sanj!

(človeška zgodovina do sedaj je en sam poskus uničenja Želje v človeku, umor naše Matere v Njenem lastnem svetu. Ti, ki to počno, ne vedo kaj s tem delajo Vesolju!)

****

Kljub temu, da so sanje povprečnega človeka zdaj takšne, da bi rad postal superman, pa človeštvo potuje proti občutljivosti, k sočutju, k nežnosti, k čustvom in razumevanju sočloveka in soljudi.

Sanje Boga so - postati Človek!!!

Superman?!?

Kdo pa si želi postati kamen???? Kamen vendar ne čuti. In vendar so zdaj ljudje na poti, da bodo postali neobčutljivi, kot kamni. Načrt pa ni, da bi postali kamni.

Načrt je manifestirati Materino Željo. In ta je, da bi Moški in Ženska živela večno fizično življenje kot človeka! To je možno zaradi Njune večne Ljubezni med njima, ki je v neprestani Evoluciji. Tako se uči!

Popolnost se namreč ne more učiti, ker misli, da je popolna; toda popolnost je mit in zabloda!

Popolnost nič ne ustvari, ker ne more. Nima Želje! Nima naboja, ki bi sprožil gibanje v sebi, ki želi ustvarjati, se učiti, biti odvisen, ljubiti, pripadati. Popolnost pa prav teh čustev in potreb ne pozna!

Misli, da jih ne potrebuje!

Lucifer, denimo, o sebi misli, da je popoln, zato je obsojen na parazitiranje! Ker je jalov!

Napredek človeštva je ravno v evoluciji Ljubezni. Človek je razvit toliko, kolikor se v njem razvijajo njegova čustva; mi smo tisto, kar čutimo!

Evolucija čustev je pogoj za napredovanje človeške družbe.

Kdor je zavrt v svojem emocionalnem izrazu, torej v svojih čustvih, ta zaostaja tudi kot družbeno bitje. Kar pomeni, da družba nazaduje.

Mi smo denimo emocionalno ostali v letu 1945. Od tam se nismo premaknili.

Ljubezen sama hoče biti ranljiva in občutljiva. Sledijo ji prizanesljivost, sočutje in zagotavljanje varnega okolja njenim otrokom, da se svobodno igrajo; igra je pogoj za njihovo učenje! Prek njih se Bog uči o svojem svetu.

Pravila v Vesolju postavlja tisti, ki je Življenje ustvaril.

Parazit ne zna ničesar ustvariti, zato parazitira! Parazit samo imitira starševstvo, ne more pa biti Oče in Mati, ker tega preprosto nima v sebi. Večina politikov je imitatorjev.

Sledijo Luciferjevem vzorcu, v katerem Tema misli, d aje pametnejša od Zavesti zato, ker je starejša.

Toda, v Vesolju ni nič starejšega - ne mlajšega! - od Božjega Srca.

Ključna beseda tu je ŽELJA.

Brez ŽELJE ni ustvarjanja.

Samo ta ima namreč moč ustvarjanja! Kadar Bog pravi: zgodi se Moja Želja (Volja) - takrat Bog prepusti ustvarjanje in odločanje o VSEM Materi.

Želja je samo drugo ime za Mater VSEGA V VESOLJU !

Jezus, kot Sin, pa je (in to pojasnjuje Ojdipa v freudovskem smislu) REINKARNACIJA svojega lastnega dedka! Jezus kot Sin (Sin, Oče, Stari Oče so pojavnosti) je Bog Stari Oče, ki se Vesolju rodi kot Vnuk svojega deda, ki je On sam!

Sin Boga Očeta, Bog Oče in njegov oče Stari Oče - sta ENA oseba!

Jezus je Srce Vesolja in reinkarnirani Bog Stari Oče. Ta skozi lastno izkušnjo Življenja nadaljuje vlogo čuvaja Namena, tako da v Stvarstvo vnaša Ljubezen!

Na ta način skozi izkušnje, ki jo ima sama, postane funkcionalna.

Ne naenkrat, temveč postopoma.

Postopoma pa zato, da je samostojna pri odločanju o tem, kaj je za človeštvo dobro, kaj zanj prav, in da je zato Ljubezen neodvisna od vseh drugih in se napaja na Izviru.

Po domače bi se temu procesu reklo »počasno izločanje Dvoma iz Stvarstva«.

Stvari si ne moreš preprosto izmisliti. Resnično je tisto, kar Manifestacija manifestira, preizkusi in sprejme. Tako LJUBEZEN deluje!

Manifestacija je Resnica.

(V) Manifestaciji ni možno zlagati.

Bog - Telo postavlja takšno merilo, da se v manifestiranem svetu slej ko prej VSE pokaže na površini, tudi tisto najbolj skrito, najbolj zanikano, zatajeno, izgubljeno, nepriznano, nerazumljeno ali še nerazumljeno in zato nesprejeto, in zato osovraženo... Vse to se brez telesne oblike (brez manifestiranja), torej brez Materije - v Nebesih ne more pokazati!

Tam pač ni konfliktov, je samo diktatura Duha.

Na Zemljo se ni mogoče priti skriti. Tu se lahko samo pokaže kaj si, kdo si!

Križanje je tak dogodek, ki je predstavljal upor Očetu.

To je akt, v katerem je Sin poenotil sebe s svojimi sestrami, brati na Zemlji. Svojemu Očetu (v bistvu pa sam sebi, ko je Bog) pove tole: Hej, nisem si tako zamislil stvari, kot jih Ti zdaj pelješ!

Nisi zaščitil Matere, pustil si jo samo. Brez Nje pa ne bomo zmogli sami, Vesolje ne bo zmoglo samo. Dovoli naj Te spomnim, kako to gre!

Takrat Sin govori Očetu z glasom zavesti Boga Starega Očeta!

Srce Vesolja, ki je Srce Boga, svojemu (in našemu) Očetu kaže kaj pomeni, če je Vesolje razdeljeno in zato urejeno kot dualno. Razdrto!

Če je Sveta družina počena, je Stvarstvo brez Očeta.

Zato ni čudno, da so nam ostali stavki, ki jih je nekoč Jezus izrekel:

Pred vsemi in vsem - sem JAZ!

In tale:

Jaz sem Sin ČLOVEKOV!

Tako je tudi prav. Srce je tista energija, ki drži Vesolje skupaj, ker je nastalo v trenutku združitve dveh energij nasprotnega naboja, ki sta v Njem našli ravnotežje. Zato se Srcu ni treba šele "učiti" Ljubezni, ker Srce JE Ljubezen!

****

Ko je Jezus govoril o svojem Očetu, tedaj ni govoril o Bogu Očetu, kakršen je tedaj ta bil, ko pravzaprav ni hotel biti Oče. Temu, da je Bog, se pač ni mogel izogniti. Izogibal pa se je ujetosti v Materijo! Ta prostor je prepustil Telesu!

Telo je božja Zavest, ki se od Človeka nikoli ni ločila! Vedno je bila z njim, nikdar človeštva ni zapustila, vedno ga je spremljala in Življenje z vsemi svojimi stiskami, vprašanji in dvomi, spremljala ter se od njega učila. To je TELO!

Telo je samo drugo ime za RESNICO!

Ko je ta Zavest jezna, pravi takole: Boga imate lahko za norca, mene pa ne morete! Jaz sem bil ves lčas z vami in vem kako razmišljate. Poznam VSE VAŠE FINTE!

Bog Oče zdaj ve, da je to Njegova Zavest!

****

V Začetku Oče ni razumel Stvarstva na način, kot ga dojema in razume Njegovo Srce. Ljubezen je vedno vedela! Učila se je iz Materine intuicije, ki je notranje znanje.

Zato so otroci "pametni" na poseben način, na svoj način.!

Srce ni NIKOLI bilo odvisno od evolucije Ljubezni! Iz nje je namreč nastalo in zato Ljubezen JE. Obstaja povsod, kjer je Srce. Uči se od Življenja, ker pazi nanj.

Srce je z lastno izkušnjo med ljudmi Očetu povedalo, kako Stvarstvo in Vesolje delujeta - brez Očeta!

Jezus je govoril Bogu - o Bogu kot o Očetu. Vendar je tedaj govoril o svojem Očetu, tistem, ki ta šele bo postal! Govoril je o nastajanju Očeta, ki se uči od svojih otrok.

Bog je namreč lastno ime, medtem ko je Oče - funkcija!

Bog si po nastanku, medtem ko Oče šele postaneš.

Oče lahko postaneš, ko ti tvoj otrok zaupa svoje potrebe. In potem ti, ker želiš biti Oče, poslušaš njegovo željo v njem, prisluhneš potrebam, ki jih izraža v jeziku, ki ga razumeš in se iz njih učiš o.... o sebi, o njem, o Materi, o Vesolju....

Potem si Oče.

Pred tem si lahko Bog, vendar o Vesolju ne veš nič! Ker otroku Bog nič ne pomeni! Pomeni mu Oče.

Ljubezen je praktična! Mora biti tam, ko si moker, poskrbeti, da te preobleče, te nahrani, ko si lačen in se ti oglaša želodec. Da te pogreje, ko ti bo mrzlo in te potolaži, če si žalosten, utrujen in siten.

Oče lahko postaneš, ko veš kaj potrebuje tvoj otrok.

Oče BO drugačen, ko mu bo On (Srce!) posredoval svoje izkušnje.

S tem mu daje novo informacijo o nas, o Stvarstvu, o tem kako človeštvo deluje in čuti Življenje, kako se nanj odziva in deluje. To je govorica, ki pove, kaj človeštvo kot Bošji otrok, pričakuje od Njega!

In ne nazadnje, mu bo Njegovo lastno Srce posredovalo podatek o tem, kakšen Oče MORA postati, da bo razumel svoje otroke.

Pravi oče sledi potrebam otrok in ne narobe. Ne zabrišeš svojemu otroku kamnitih zapovedi v glavo, mu s tem streš lobanjo in mu rečeš: Tle maš! Drž'se tega, če ne bo joj...

****

Ko je Jezus pripovedoval priliko o Izgubljenem Sinu, je pravzaprav govoril o sebi.

On JE "Izgubljeni" Sin!

Vprašajmo se: kakšen oče pošlje sina v svet, da tam rešuje njegove pizdarije, namesto njega?!

Sam jih je zakuhal, zdaj pa pošilja svojega Sina naj jih rešuje.

Kakšen oče pa pusti otroka samega v svet naj se tam trga in muči, in kot otrok rešuje odrasle zadeve? Kakšen oče je to?

V Začetku Vesolje ni imelo dovolj informacij.

Zdaj jih ima!

Vesolje potrebuje izkušnjo, da lahko ve.

Zdaj Oče ve, ker lahko vidi in razume. Zato zdaj ve, kaj se nam je zgodilo!

Oče pravi takole:

"Šel bom od gostilne do gostilne in povsod vprašal: kaj vam je moj Sin obljubil? Kaj vam je MOJE Srce obljubilo? Povejte mi kaj je zapil, pa ni plačal, kaj vam je ostal dolžan, kaj vam je obljubljal? Vse bom poravnal! Vse njegove račune bom plačal!!!

Sram me je, da me je moral moj lastni Sin opozarjati, kaj da je moja prava naloga in me učiti kaj pomeni biti dober »Oče«. Kakšne so moje dolžnosti..."

Glej povezavo na blogu KREDIT NA ZASTAVLJENO HIŠO, KI JE NI

https://obstajajoljudje2.blogspot.si/2018/05/kredit-na-zastavljeno-hiso-ki-je-ni.html

****

Ko je Mati odšla iz Nebes (svetopisemska zgodba o izgonu iz Raja)... in so se potem nekateri izmed otrok sami podali iskati jo po Vesolju (to smo bili mi!), s(m)o po dolgi in neznani poti prispeli na Zemljo. Sem se je namreč skrila naša Mati!

Popadali smo v atmosfero otrpli in napol mrtvi! Zgrmeli smo na tla in tu privzemali materialno (Materino!) obliko. Ona ne spusti vsakega sem, ne da bi ga prej 9 mesecev učila svojemu svetu in svojim pravilom, ki veljajo tu na Zemlji!

Ko se rodimo - se njej rodimo, v Njen svet, po njenih pravilih, in zato smo pripravljeni zanj!

Od tedaj živimo tu, in se vsakokrat vračamo sem. Največkrat niti ne vemo kaj nas vleče sem, zakaj nas ta svet privlači.

Pozabili smo! A naše Telo ve.

Večino preteklih dogodkov smo izbrisali iz spomina. Kljub temu nam jih Planet, na nek način, vsakokrat re-kreira tu na njem, mi jih manifestiramo tudi ko tega nočemo. Ponovimo dogodke in ti se vrstijo eden za drugim - mnogokrat, skozi vsa naša življenja, na različne načine!

Mati skrbi sama za nas, kot ve in zna in more.

Mi smo otroci ločenih staršev.

Človeštvo je otrok ločenih staršev! Prvih Staršev.

Večino časa smo brez zavesti o tem, kaj se nam je v preteklosti zgodilo in zato ponavljamo vzorec tu na Zemlji. Poročamo se med sabo in se ločujemo, izganjamo Hudiča eden iz drugega, in izganjamo eden drugega. Iščemo... Včasih se najdemo.

Če imamo srčno željo, da bi bili skupaj, in če pri tem ne zahtevamo od drugega preveč, potem se najdemo; če ne zahtevamo nemogočega - včasih dobimo nemogoče!

Ko se to zgodi, se v nas srečujejo fragmenti tiste Želje, ki nas je ustvarila.

Mi jih vede ali nevede, zavedajoč se tega ali pa ne, izpolnjujemo.

Izpolnjujemo jih z iskanjem, z ljubeznijo, z željo, da bi ljubili. Oni nam pomagajo ljubiti!

Ko nam gre slabo, se združujemo na enak način, kot se v Manifestaciji med sabo združujejo in spopadajo različne oblike zavesti in njihovi fragmenti zavesti. Manifestirajo se in ponavljajo vzorci, ki pa so, recimo temu, vedno isti vzorec ločenih Prvih Staršev! Obnavljamo ritual dualnega Vesolja, v upanju, da bomo znali najti razpoko in jo zaceliti.

To je naloga človeštva, ker je takšna naloga božjega Srca!

Izgubljeni otroci in Izgubljena čustva so samo posledica izgube enega od Staršev, in s tem - obeh!

****

Pri ločitvi tistih sil, ki sta ga ustvarila, otrok ponovi top ločitev v sebi. Otrok se pretrga na dvoje.

Sam se v sebi strga. Nobeno "administrativno" odločanje in poseganje v to storjeno mu krivico ga ne bo rešilo pred tem, da občuti izgubo.

Ker tega problema ne zakon ne pravo ne rešujeta, obstaja v ljudeh nekaj drugega. Vera!

Pravo in zakon ne omogočata niti približevanja Resnici, ker se ukvarjata s kaznovanjem za prekrške. Ne razlagata Bolečine.

Čutiti grozo izgube pomaga približati se Resnici. Nič drugega ne pomaga, ker vse drugo pelje človeka stran od Resnice. Ko izgubi Resnico - izgubi Telo.

Otroku Želja pravi, naj združi ločeno Vesolje v sebi in naj Očeta spravi z Mater(i)jo). Vendar je to naloga pretežka za tako majhno srce. Toda Srce drugače ne more.

Človeštvo je Njuno Srce.

Vsak otrok nosi v sebi nalogo združevanja Vesolja, vse Vesolje nosi na svojih malih ramenih.

Čisto vsak otrok!

To je travma človeštva.

Še nekaj moram povedati - se spomnite Herodovih otrok?!

Jezus je bil eden od njih.

Ta umor otrok je bil dogovorjen v Vesolju preden so se ti otroci sploh rodili.

Kralj Herod je manifestirani (na Zemlji manifestiran!) lik Očeta, ki ne razume lastnega kraljestva, ne ljudi, ki živijo v njem.

To pomeni, da kralj ne razume vloge kralja v kraljestvu!

Kot takšen, je kralj Herod prototip Boga in z njim slehernega vladarja, avtoritete, samodržca, carja.... pa tudi vodij revolucionarjev komunistov. Vseh diktatorjev in katerekoli brezčutnežev prav takšnih, kot je bil denimo tudi Pilatus! Čeprav skrajno intelektualnih in izobraženih, kar je takrat Pilat nedvomno bil, ko je sodil Jezusu. Tudi on je slika Boga, ki ne razume!

Vse v eni osebi.

Sovraštvo, ko je zanikano, se izrazi tam, kjer se lahko.

Kjer se more - se tudi mora!

Če se njegov pravi gospodar, njegov začetnik in avtor, noče sprejeti takšnega, kakršen v resnici je in zapeljati svoje čustvo naravnost tja, kjer bo lahko zaživelo in doživelo svojo evolucijo, z namenom postati nekaj koristnega za Stvarstvo, nekaj, kar mu je namenjeno postati s svetim Namenom - torej koristno sebi, Življenju in drugim - potem se to zgodi v Manifestaciji!

Zato Manifestacija obstaja.

Manifestacija obstaja, da manifestira!

Vsa zgodba s Herodovimi otroci se je začela dosti prej! Še predno se je manifestirala na Zemlji.

Ko je Mati bila izgnana iz Nebes....

so otroci prišli k Srcu (Jezus je ena od njegovih poznejših Zemeljskih inkarnacij Srca) in mu rekli: Poslušaj, Srce, mi ne moremo živeti brez Matere. Potrebujemo jo!

Jezusu se je tedaj srce zlomilo, ko jih je gledal. Oni pa so mu govorili: Stori kaj! Moraš! Če ti ne boš nič storil - nihče ne bo!

Ti Srce boš vedelo kaj je potrebno storiti, da bi Vesolje preživelo, nas pa nihče ne bo poslušal. Mi samo potrebujemo.... mi nič ne znamo sami, učimo se še, ker smo otroci!

Uporabi nas kot veš in znaš!

Če ne boš ničesar storil, bo Vesolje razpadlo in ti to veš! Tedaj... bo itak vse vseeno, za vse bo vseeno, brez Matere bo Tema vzela VSE.

Pomagaj... Ti si njun Sin! Pomagaj nam!!!!!

Srce je moralo nekaj storiti.

Tako ni šlo več naprej. Oče je rekel: sama je šla! Sama je hotela stran, ker ji tu z nami ni bilo všeč.... Če zdaj tebi to ni všeč, Sin moj - pojdi sam ponjo!

Mene bo odgnala. Morda boš ti imel več sreče z Njo...

Srce je vedelo: vrata Vesolja so zgrmela s tečajev in treba jih je postaviti nazaj v tečaje.

In če je kdo tedaj vedel, kaj storiti, je to bilo Srce Vesolja!

To Srce zna, to dela, to Srce naredi, ker Srce - združuje!

Naredil bo hude stvari, za katere si bo Lucifer pripenjal medaljo!

Božje Srce bo pa ta dejanja skrilo... in ne bo moglo povedati nikomur. Nič ne bo povedalo o tem, kar namerava storiti. Niti svojemu Očetu!

Srce bo nosilo samo.

To je najhujša bolečina, kar je je in ki obstaja!

V sebi jo nosi jo Srce Vesolja - zraven Ljubezni.

Iz fonda te skrite bolečine, ki je še nepriznana, zdaj Lucifer črpa svojo moč.

Hvali se s svojo višjo "inteligenco", češ pametnejši sem od Boga. Saj Bog ne ve vsega, medtem ko jaz vem vse...

Oče si je dolgo pulil lase, ker ni razumel od kod Luciferju moč. Ni in ni mogel razumeti zakaj je Lucifer tako močan na Zemlji. Tako zelo, da je videti močnejši od Njega.

Dokler ni Oče razumel, da je Telo njegov zaveznik in ne nasprotnik, da je Telo On sam, ko je v Manifestaciji in da je to manifestirana Njegova Zavest  - do tedaj ni mogel razumeti Matere, ne njenega pogleda v katero smer naj se Stvarstvo razvija.

Ampak Njegovo Srce in Telo sta zdaj brata!

In Telo je samo drugo ime za Resnico. Ko pa Srce pove Resnico - je Lucifer oplel!

Zavest je ENA, Oče je spet Oče, Mati je spet Mati. In njuni otroci na varnem.

Bolečina pobitih Herodovih otrok Jezusu ni dovolila, da bi sebi iskal svoje lastno življenje in ga živel kot vsi normalni ljudje. Oziroma, kot so tedaj ljudje živeli, v tistem času!

Živel bi svoje življenje, imel bi žensko, z njo bi si ustvaril družino.... kaj češ lepšega, in kaj ga potem briga za vse ostalo!

Tako bi večina storila. Tako večina tudi počne!

Zanj življenja ni, če hkrati ni življenja tudi za njegove brate in sestre, torej za VSE človeštvo!

Slovenija ima problem prav v tem, da se tu bratje med seboj sovražijo.

****

Nemogoče je razumeti reševanja ojdipovega kompleksa in edipalizacije, ne da bi hkrati razumeli preskoka iste božje energije od Boga Starega Očeta, na njegovega Vnuka!

V tem primeru sta Bog Stari Oče in Vnuk (Bog Sin Boga Očeta) ena in ista oseba!

Ista energija, ki samo izpolnjuje svoj lastni Prvotni Načrt!

Gre torej za božji poseg. Za korekcijo in vračanje Prvotnega Namena v Stvarstvo z namenom postaviti stvari v pravo perspektivo. Postavljanje Vrat Vesolja nazaj v tečaje.

To je tisto, kar počne Srce!

V križanju Jezusa pa je treba videti klasičnega ojdipa.

Križanje ni akt, ki bi nas (človeštvo) naredilo za sužnje Krivde! To je bil Luciferjev namen - ne božji! Je pa akt prikaza dejanskega stanja Bogu Očetu, ki se mora šele naučiti, kako bo Oče svojim otrokom.

Oče postane tako, da prisluhne Sinu, prek njega pa vsem svojim otrokom, njihovim željam in potrebam.

Pilatus je pa lik Intelektualca tiste dobe in predstavlja sodobnega politika, ki za vsako reč pravi: jaz nisem nič kriv, operem si roke, s tem nimam nič, ravnam po zakonu!

Objektivnost je laž.

Neodgovornost je najslabša, ko si jo nekdo izbere za poklic!

Oče prisluhne svojim otrokom, ne vsiljuje jim svoje Volje.

Te Bog Oče tedaj niti ni imel, saj je odšla skupaj z Materjo.

Ko je odšla iz Nebes, je bila Želja od tam izgnana. Ostale so samo zapovedi. Vse kar je zapisano in predpisano!

Volja, oz. Želja, ki je drugo ime za Mater Vsega v Vesolju, v dualnem (razcepljenem) Vesolju išče tisti Intelekt, ki jo bo sposoben razumeti in jo bo razumel zato, ker razume Njena čustva. To je pogoj za ustvarjanje in ohranjanje Življenja!

Kadar Bog Oče pravi: zgodi se Moja Volja... s tem misli: Naj se zgodi tisto, kar hoče Mati!

Namen Sina torej ni ubiti Očeta in ga nadomestiti. Tako zdaj psihoanaliza razlaga edipalni kompleks. To je samo intrepretacija edipovega kompleksa, ki odseva konflikte v Božji Družini.

To delajo komunisti z revolucijo – simbolično, in tudi v resnici, ubijejo očeta. Car in Bog... sta zanje samo konkurenca. Tekmec, ki ga je treba uničiti.

Naloga in vloga Sina je pripraviti Očeta, da bo razumel Načrt Starega Očeta (ki je Njegov Oče!) in da bo sprejel Prvotni Namen. Da bo sprejel Mater za soustvarjalca VSEGA ustvarjenega, ker je tako Vesolje ustvarjeno. In v njem je VSE.

Tisto pa, kar je videti prazno... in zato ogromno... neskončno.... je samo neskončni potencial za novo ustvarjanje!

Sin je Očetov oče in re-inkarnacija Zavesti Starega Očeta.

Tako Bog sebe obnavlja v Manifestaciji.

Tako se Zgodba izide. To kar zdaj gledamo, kar se nam pravkar odvija pred očmi, je boj za pozicije med ljudmi.

Ta nastane zato, ker prevladuje popolno nerazumevanja Vesolja in vl,oge človeštva v njem. V polju nezavednega se pojavljajo vprašanja, kakšne so stvari v Resnici in zakaj zdaj potekajo tako, kot potekajo. In, seveda, kam nas to pelje?! Kdor še ne razume, bo kmalu razumel. Mimo tega nihče ne bo šel! Ne človek ne Bog.

Kadar se nekaj v Starševskih energijah Vesolja premakne, potem temu Stvarstvo in vse Vesolje sledita, ker drugače ne moreta; nimata kam!

Druge zgodbe pa se ne izidejo. Obljubim, da se ne!