043_PODNASLAVLJANJE ŽIVLJENJA

Vprašanje je: sinhronizacija tujih filmov v Sloveniji DA ali NE!
Tudi jaz rad gledam tuje filme v originalnem jeziku, tudi meni je Brando bolj všeč, kadar govori sam, ne pa nekdo drug namesto njega, ki sinhronizira njegov glas.

Toda… 

Infantilnost Slovencev se izraža skozi popolno nesposobnost ustvarjanja spodobnih filmov - film je namreč takšna oblika človekovega izražanja, ki je drugačna od knjig, od glasbe, gledališča, opere itd, itd.

Če merimo z evolucijo osebka, je za možgane stare pet do deset let knjiga v redu, ker mu knjige govorijo o svetu in o tujih izkušnjah, predvsem pa o drugih ljudeh. Toda film je poglavitno sredstvo identifikacije sebe s samim sabo! Pa tudi z lastnim okoljem, z lastnim narodom, saj tu ne mislim le na posameznika temveč na njegovo ljudstvo, na njegov narod!

Sanje ustvarijo film in film ustvarja sanje!

Ustvarjalci filmov to vedo in jih ponudijo gledalcu. V filmu se ogledaš in identificiraš z liki na platnu, razmišljaš o njih in o sebi, ker se primerjaš z njimi. Po tem vidiš kaj si, kaj zmoreš in kam te bodo želje pripeljale. Kam hočeš, da te pripeljejo. Tedaj ugotoviš, kaj bi rad s sabo in katere prepreke ti stojijo na poti, da tega še ne moreš doseči. Morda boš nekoč videl film, ki ti bo povedal kako naprej. Nekdo bo imel sanje o tem in ti jih bo povedal.
Smešno se nam zdi, da bi kavboji govorili slovensko, toda Italijanom to ni smešno, Francozom tudi ne, pa Nemcem in Madžarom tudi ne.

Še komu drugemu to ni smešno. Le nam je smešno! Nekdo je Slovencu dopovedal, da je "poseben" in da nikamor ne spada, da ni nikomur podoben. 

Kako to in zakaj tako? Sam to povezujem z infantilnostjo celotnega naroda. Ves narod je infantilen in se lahko identificira izključno in samo s kmetavzarji v domačem filmu in pa z risankami. Slovenija je že kot država ena risanka.

Do tu smo prišli s sinhronizacijo Življenja – in niti centimetra dlje!

Pri tem gre za »upati si«. Meni je dovolj teh gledaliških igralcev, ki ne znajo spregovoriti v normalnem jeziku in ves čas nekaj recitirajo.

Recitirajo, kot da je tisto, kar povedo, nekaj najbolj svetega in dragocenega, zato pa nespremenljivega in najpomembnejšega. Na koncu je pa vse skupaj samo: Ejga, Micka, pomouz že to krawo…!!!

Ma jebeš to.

Naj se igralci za začetek naučijo sinhronizirati tuje igralce, saj se tudi otrok uči jezika tako, da posnema ritem govora pri starših, četudi besed morda še ne razume. Ko se naučiš tega, se ti morda posveti celo to, da se sam lotiš pisanja scenarija, ki govori še o čem drugem, ne samo tisto, kar je »mamici, očiju in tršici« všeč, ker jim je lepo in prav. Za scenarij, ki dobi oskarja, potrebuješ samo papir in svinčnik. In človeka. Papir imamo, svinčnike imamo, človeka ki bi ju uporabil pa nimamo.

Gre za identifikacijo s sabo, za to gre. Za odraslost, za željo po odraslosti, z njo pa po odgovornosti zase, za svoje okoljein za lastno življenje.

Potem pa gre še za starejše prebivalstvo, ki slabo bere na daleč, starejši ki slabše vidijo in slišijo težko spremljajo podnapise in sliko hkrati. In gre za otroke, ki ne morejo ali še ne znajo še brati.

Starih in otrok je pa ogromna večina prebivalstva!

Kar pa je na prvem mestu, in najpomembnejše – proč z bedasto ljubljanščino!!!

Proč z narečji, ker so samo mašilo zato da nič ne poveš, ker je, takšno je, (to je javno prepričanje) že samo narečje nekomu smešno.

Proč s tem!

Če ne gre ravno za narečne zgodbe, ki spadajo v neko okolje in zato tam tako govorijo. Dosti mi je komedij z izgovorom, da bodo Kulturo približale posameznim narečnim skupinam, če bodo igralci govorili v narečju in bodo zato smešne, ali pa tudi ne, še vsem drugim po Sloveniji. 

V šoli nam skušajo prodati finto, da je Toporišič neka avtoriteta v slovenskem jeziku, ker vriva kotlinščino v vsako poro jezika. Naj se ljudje raje zavedo, da mora obstajati lep slovenski jezik, ki ni Ljubljanščina, ni štajersko narečje, ne primorsko ne gorenjsko ne idrijsko... ne kako drugače obarvan naglas.

Slovensko pravilno govorjen in bran jezik - to potrebujemo.

Če igralci tega ne znajo - naj si gredo malo jebat mater! Naj se ga pa naučijo. In potem še nas učijo. Tako je drugod po svetu, v drugih delih sveta in v drugih državah.

Zaslužimo si lep jezik brez afnanja, teatralike, slenga in drugih primesi. Še nisem videl, da bi se v slovenskem filmu oče in hči, mati in sin normalno menila. V glavnem se zdirajo, lajajo eden na drugega, si grozijo.

Da bi si šepetali nežne besede in si povedali kaj nežnega o sebi, in jih, te nežne besede, namenili drugim... tega v slovenskem filmu še nisem videl!

Isto velja za televizijske filme.

S sinhronizacijo se odpirajo vrata identifikacije Slovenca s samim sabo, poleg novega delovnega mesta za mnoge igralce. Z vsemi problemi in vprašanji, ki tu lahko nastanejo.

Če kdo nima predstave o sebi, naj si prizna, da je nima. Ne pa, da je noče.

Mimogrede - koliko celovečercev, igranih filmov, je ta narod posnel o lastni osamosvojitvi zadnjih trideset let!?