088_MOJA MUCA - MOJA MAMA!






Mojo mucko sem našel na Sabotinu. Nekdo jo je bil odvrgel na vrhu cestnega koridorja, na grebenu tik preden se spustiš dol v Brda. 
Od tam ni imela izhoda in se ni mogla rešiti.

S sodelavcem sva se peljala k stranki v Brda. On je vozil in vem, da ne bi ustavil avta v koridorju, ker je ustavljanje prepovedano. Ne bi ustavil niti če bi ga prosil, ker ni te vrste človek. Vsaj tedaj ni bil. (zdaj slišim, da ima doma psa, kar je dober znak).

Majhna mucka je stala ob robniku na nasprotni strani ceste in gledala je obrnjena proti  bregu. Žica na eni strani, žica na drugi strani, obe strani ceste zaprti za prehod, vmes cesta, ki je precej prometna. Ubožica ni imela kam.

S sodelavcem sva bila pri stranki kaki dve uri. Ko sva se vračala, sem bil prepričan, da jo je kakšen kamion že tačas odpihnil in ni več živa.
Peljala sva mimo - in bila je še vedno tam! Sedela je in čakala. 

Doma sem šel za eno uro spat, popadla me je neka utrujenost. Ko sem se zbudil, sem prižgal TV. Poročali so o poplavah v New Orleansu (bilo je leto 2005). Pri poročilih so pokazali družino, ki se vrne na svoj dom, od katerega jim je ostala le ena stena z okensko odprtino, prazno, brez šipe. Na polici je sedel maček.

Ojej, je rekla gospa, glejte.... naš Oskar nas čaka!!

Tedaj se je nekaj v meni prelomilo. Šel sem takoj na parkirišče po svoj avto. Peljal sem na črpalko, ker sem imel prazen rezervoar, in se zapeljal nazaj na Sabotin... Tam je stala in me čakala!!

Peljal sem mimo nje (bila je na drugi strani ceste!) in hitro dol v Brda, se tam obrnil in pripeljal k muci. Ona je še je še vedno stala tam, v popolnoma enakem položaju. Kdove koliko časa je tam stala, najbrž kakih 5 ur.

Ustavil sem avto, za mano se je naredila kolona. Ljudje so videli kaj delam in so razumeli.

Prinesel sem jo domov, muco miceno, bilo je je za pol dolžine tipkovnice. Utrujena. Dal sem jo pod lučko v pisarni, da se malo zgreje. Tigrček moj mali!

Ko zdaj nanjo pomislim... čakala je, kot bi vedela, da je ne bom pustil same. Prišel bo pome, je govorilo njeno malo telo, prišel bo pome.... ne, on me že ne bo pustil same!
Koliko veselja imam z njo. Koliko veselja!

Ona je mene rešila.


****

Ko gledam svojo muco, si zraven mislim, glej, tole bitjece je pred 2000 leti bilo natanko takšno, kot je zdaj - prijazno!
Kako se opoteka človeška evolucija, pa vsi vemo...


Zato je družba živali zdaj za človeka pomembna. V kaosu mu daje občutek stabilnosti sveta. Ko gre vse v maloro (in v mojem življenju mi je vedno šlo vse v maloro) se pri njih učimo.

Od Islama, denimo, pa se nimam česa naučiti. Od komunizma tudi ne.
Povsod manjka tistega čustvovanja, ki sebe sprejema za bitje, ki je dobrodošlo in prijazno sebi in drugim. Prijazno svojim mladičem in mladičem ljudi in drugih bitij. Pa svetu tudi.

 

 

Hudo mi je, ker za tistega, ki mu sam zaupam brez konca in kraja, pravijo da je njegova edina želja, da bi nas "rada predvsem snedla in posrala".
Nimam takšne izkušnje.


Moj oče je bil grob človek in brutalen v svojih zahtevah in navadah. Slabe izkušnje imam samo z ljudmi, ne z Naravo.

Ko je moja muca skotila mladičke, sem zanjo postal še jaz njen mladiček. Sprejela me je za svojega in sem tako čez noč postal član njene "familije". Ponoči me je hodila gledat, če diham, ker sem imel zaprte oči.
Ko sem jih odprl ker sem jo čutil blizu, sem videl dvoje oči in pa smrček, ki me z razdalje 10 cm gledajo in me spremljajo. Potem, ko je bila muca prepričana, da sem živ in da je z mano vse v redu, se je vrnila tja nazaj, kjer je prej bila. Pazit svoje mladiče.

Ampak prej je hotela videti, če je z mano vse v redu!


Takšne so pa moje izkušnje z Naravo.
Roko dam v ogenj zanjo.
Vsak človek se sam odloči, od koga se bo naučil ljubezni, pripadanju, skrbi za svoje.
Jaz sem se odločil.

 







Priljubljene objave iz tega spletnega dnevnika

083_KRIVIC IN BUČAR - GLAVNA KRIVCA, DA SMO ZDAJ BREZ SVOJE DRŽAVE

036_INTERNACIONALNA DEMOKRATIZACIJA ZAHODNE NOROSTI

008_ZAROTA VELIKIH STARCEV 2 str.