Mojo
mucko sem našel na Sabotinu. Nekdo jo je bil odvrgel na vrhu cestnega koridorja, na grebenu tik preden se spustiš dol v Brda.
Od tam ni imela izhoda in se ni mogla rešiti.
S
sodelavcem sva se peljala k stranki v Brda. On je vozil in vem, da ne bi
ustavil avta v koridorju, ker je ustavljanje prepovedano. Ne bi ustavil niti če
bi ga prosil, ker ni te vrste človek. Vsaj tedaj ni bil. (zdaj slišim, da ima
doma psa, kar je dober znak).
Majhna
mucka je stala ob robniku na nasprotni strani ceste in gledala je obrnjena proti bregu. Žica na eni strani, žica na drugi
strani, obe strani ceste zaprti za prehod, vmes cesta, ki je precej prometna. Ubožica ni imela kam.
S
sodelavcem sva bila pri stranki kaki dve uri. Ko sva se vračala, sem bil
prepričan, da jo je kakšen kamion že tačas odpihnil in ni več živa.
Peljala
sva mimo - in bila je še vedno tam! Sedela je in čakala.
Doma
sem šel za eno uro spat, popadla me je neka utrujenost. Ko sem se zbudil, sem
prižgal TV. Poročali so o poplavah v New Orleansu (bilo je leto 2005). Pri poročilih so pokazali družino, ki se vrne na svoj dom, od katerega jim je ostala le ena stena z
okensko odprtino, prazno, brez šipe. Na polici je sedel maček.
Ojej, je rekla gospa, glejte.... naš Oskar nas čaka!!
Tedaj
se je nekaj v meni prelomilo. Šel sem takoj na parkirišče po svoj avto. Peljal sem na črpalko, ker sem imel prazen rezervoar, in se zapeljal nazaj na Sabotin... Tam je stala in me
čakala!!
Peljal sem mimo nje (bila je na drugi strani ceste!) in hitro dol v Brda, se tam obrnil in pripeljal k muci. Ona je še je še vedno stala tam, v popolnoma enakem položaju. Kdove koliko časa je tam stala, najbrž kakih 5 ur.
Ustavil sem avto, za mano se je naredila kolona. Ljudje so videli kaj delam in so razumeli.
Prinesel
sem jo domov, muco miceno, bilo je je za pol dolžine tipkovnice. Utrujena. Dal sem jo pod lučko v pisarni, da se malo zgreje. Tigrček moj mali!
Ko
zdaj nanjo pomislim... čakala je, kot bi vedela, da je ne bom pustil same.
Prišel bo pome, je govorilo njeno malo telo, prišel bo pome.... ne, on me že ne
bo pustil same!
Koliko
veselja imam z njo. Koliko veselja!
Ona
je mene rešila.
****
Ko gledam svojo muco, si
zraven mislim, glej, tole bitjece je pred 2000 leti bilo natanko takšno, kot je
zdaj - prijazno!
Kako se opoteka človeška evolucija, pa vsi vemo...
Zato je družba živali zdaj za človeka pomembna. V kaosu mu daje občutek
stabilnosti sveta. Ko gre vse v maloro (in v mojem življenju mi je vedno šlo vse v
maloro) se pri njih učimo.
Od Islama, denimo, pa se
nimam česa naučiti. Od komunizma tudi ne.
Povsod manjka tistega čustvovanja, ki sebe sprejema za bitje, ki je dobrodošlo
in prijazno sebi in drugim. Prijazno svojim mladičem in mladičem ljudi in
drugih bitij. Pa svetu tudi.
Hudo mi je, ker za
tistega, ki mu sam zaupam brez konca in kraja, pravijo da je njegova edina
želja, da bi nas "rada predvsem snedla in posrala".
Nimam takšne izkušnje.
Moj oče je bil grob človek in brutalen v svojih zahtevah in navadah. Slabe
izkušnje imam samo z ljudmi, ne z Naravo.
Ko je moja muca skotila
mladičke, sem zanjo postal še jaz njen mladiček. Sprejela me je za svojega in
sem tako čez noč postal član njene "familije". Ponoči me je hodila
gledat, če diham, ker sem imel zaprte oči.
Ko sem jih odprl ker sem jo čutil blizu, sem videl dvoje oči in pa smrček, ki
me z razdalje 10 cm gledajo in me spremljajo. Potem, ko je bila muca
prepričana, da sem živ in da je z mano vse v redu, se je vrnila tja nazaj, kjer
je prej bila. Pazit svoje mladiče.
Ampak prej je hotela
videti, če je z mano vse v redu!
Takšne so pa moje
izkušnje z Naravo.
Roko dam v ogenj zanjo.
Vsak človek se sam odloči, od koga se bo naučil ljubezni, pripadanju, skrbi za
svoje.
Jaz sem se odločil.