OBSTAJAJO LJUDJE I

KRALJ SALOMON Recimo, da se pred Salomonom pojavita dve ženski in obe zame trdita, da sem njun otrok.  Sam sem padel na glavo in imam hud pretres možganov, izgubil sem spomin. Ne spomnim se ničesar. Niti tega ne, kdo je moja mama, katera od obeh. Zdaj pri najboljši volji ne vem kdo sem, h kateri od obeh naj grem, kam spadam. Obe materi so privedli pred Salomona, pa naj on presodi čigav sem. Ena mati pravi: tako bo, kot boste razsodili, gospod sodnik! Zakon mora obstajati za vse, ker red mora biti. Zato vi presodite, kaj je za otroka najboljše. Karkoli boste presodili, bom sprejela in bo zame kot božja beseda! Ker je na koncu itak "useglih". Važno je le, da je zakonito... Druga mati pa pravi: Jaz sem MATI. Samo dotakni se mojega otroka (tako pravi kralju Salomonu v ksiht!) pa ti čreva izpulim, boš videl   kaj te bo zadelo. Ti še veš ne, česa sem zmožna. Ubijem tebe in vso tvojo familijo. Ženo ti zastrupim, tvoj rod iztrebim, dvor ti podrem, kraljestvo uniči

Leta 1993 sem od znanke izvedel, da bo avtorica knjige, ki mi je zelo pri srcu - avtorica je tako imenovan kanal/channeler, ki kanalizira glas iz   Onstranstva, pravi, da kanalizira Boga - imela eno samo predavanje v Evropi, pred tem pa eno samo v Angliji, s seminarjem. Enotedenski seminar bo v Nemčiji nekje blizu Bremna. Hotel sem jo slišati. Želel sem vedeti, če je res sposobna povedati, si izmisliti, sama spisati vse tisto, kar piše v knjigi! O teh rečeh, o kanaliziranju, tedaj nisem nič vedel. Vedel sem le, da so nekatere moje notranje izkušnje, ki pa so drugačne od njenih, dale podobne rezultate. Recimo da me je zanimala njena "tehnologija", kako priti do Resnice. Seveda, gre za predpostavko, da so besede res njene. Da niso tuje. Da jih ji ni nekdo samo podtaknil in se zdaj skriva za njenim imenom. Kaj pa če res kanalizira?! Tole je vredno raziskati. Preprosto moram biti gotov, moram vedeti! Tam bom vse videl, sem si rekel in šel v Bremen z vlakom.

NEW (R)AGE Trdno verjamem, da je mesto živo bitje, enako kot človek. Tudi mesto ima svoje notranje življenje, svojo dušo in auro. Tudi mesto ima svoje “človekove” pravice in sme pričakovati nastop Nove Dobe in njemu lepše prihodnosti. Ob večerih, ko se spusti mrak in se prižgejo luči se nenadoma znajdemo v njegovi auri. Meja tej auri ne more do živega, iz aviona sta obe Gorici videti kot eno mesto. Enako kot človek, je tudi mesto lahko sitno, razvajeno, utrujeno, presito in naveličano. Mesto tvorijo meščani. Praviloma je meščan pešec ali biciklist, kajti le ti se v mestu srečujejo. Brez pešcev in kolesarjev ne bi bilo mesta. Avtomobilisti nikogar ne srečajo, le izjemoma, če se kdaj v koga slučajno zaletijo. Oni niso meščani, ker s sabo prevažajo svoje stanovanje. In dokler svojega stanovanja nekje ne parkirajo in postanejo zopet meščani, so vsi nervozni. To seveda vpliva na mesto, zaradi njih je mesto nervozno. Pešci in kolesarji pa so mestu vedno dobrodošli, mesto se jim

RAZMIŠLJANJE O STOLPU, KI SE PODIRA Če me kdo vpraša, kako ljudem pomagati da laže zberejo pogum in rečejo "ne", potem pa prevzamejo odgovornost za razmišljanje z lastno glavo, mu odgovorim takole: Ne pomagaš jim s tem, da jih siliš reči "ne" ali jih siliš k razmišljanju.  Pomagati jim moraš takrat, ko se spopadajo s Krivdo v sebi, in jim pomagaš razumeti, kaj ta predstavlja v njihovih življenjih.  Kajti prav Krivda je breme, ki ga inštitucije sistema uporabijo, da laže manipulirajo z ljudmi. To je breme, ki ga moramo vreči s hrbta.  Sistem ljudi obremeni s Krivdo, privzgoji jim jo, jim jo naloži! Zadnje čase tega niti ne počne več previdno kot nekdaj. To so počeli stoletja, tisočletja. Zdaj uporabljajo že nakladalke, buldožerje, gradbene žerjave, skratka - nakladajo, tehnologija nakladanja je zelo napredovala... Krivda in Odgovornost sta namreč dve popolnoma različni stvari!  To dvoje - namreč Krivda in Odgovornost -