001_OBSTAJAJO LJUDJE, KI SAMI UPRAVLJAJO S SVOJO BOLEČINO 14 strani

OBSTAJAJO LJUDJE

... ki sami upravljajo s svojo bolečino!

Opozoril bi na nekatere pojme za katere vem, da večini zdaj niso pomembni, vsaj ne drugače kot sicer štejejo posamične predstave tistih izgubljencev in gurujev, s katerimi se srečujemo prostovoljno na njihovih predavanjih in tečajih. 
Navadni ljudje najraje ne razmišljajo o njih, če so sami s sabo! Bojijo se tistega, kar je skrito v njih samih.

Ali pa jim samo ti pojmi (še) niso dovolj pomembni. Jim bodo pa kmalu postali, zato jih bom včasih napisal z veliko začetnico: Bolečina, Krivda in Odgovornost.

Ko bolečina, krivda in odgovornost (ali pomanjkanje odgovornosti) presežejo stanje, ki ga zmore en sam nositi, ena oseba, en otrok, praktično vsakdo od nas... ko ti postanejo pretežki, da bi jih nosili sami, tedaj najdejo način, da se preselijo na skupnost, na združbo, v stranko, kulturo, civilizacijo! 
Tedaj ta sila postane ščit, ki nas varuje navznoter, in ubija navzven ko sebe brani. Toda v resnici ravno tako ubija tudi navznoter, ko sebe ne branimo pred lastno kulturo in civilizacijo, kadar nas ti napadajo. In po malem, nas ves čas napadajo, le da v primeru kulture in civilizacije z navadami, običaji, nekoliko počasneje a prav gotovo. In vztrajno!

Tako človek vpliva na dogodke v svojem okolju. Ne nazadnje zato civilizacije in kulture propadejo, potem ko nekaj časa nastajajo in nekaj časa rastejo in širijo svoj vpliv.

Ta Svet je dvignil Krivdo na raven Boga in je zdaj Krivda Bog na Zemlji - namesto Boga!

Krivda zdaj vlada Planetu. V celoti obvladuje dogajanje, z nami vred, po njej se ravnamo, ona nam ukazuje.

Obstajajo pa tudi ljudje, ki sami upravljajo svojo Bolečino!

To pomeni, da je ne dajejo drugim da z njo manipulirajo. Jaz te ljudi imenujem »moji ljudje«.

Ti posamezniki ne dovolijo drugim, da nekdo manipulira z njihovo Bolečino, s tem kar jih boli. Imajo lastno Voljo, ta jih vodi, usmerja, in ne potrebujejo ideologije ali religije, da jim jo nadomesti potem ko jim jo ubije. Sami pomagajo sistemu ubijati lastno Voljo v ljudeh in v sebi. Večkrat kot ne, so na to celo ponosni.

Ti ljudje, "moji" ljudje, pa ne dovolijo, da bi nekdo drug v njihovem imenu izkoriščal njihovo bolečino za svoje podle namene s tem, ko bi jo ohranjal in zlagoma spreminjal v maščevalnost. Skratka, ne dovolijo jim, da bi jo (nas) zlorabljali v njihove namene.

Diktatorji izkoriščajo energijo naše zatajene in nepriznane Bolečine, da potem z njo počnejo, kar počnejo. Večinoma so to grozljive reči.

Bolečina v stanju negacije same sebe predstavlja gromozansko energijo, vsekakor dovolj veliko, da postane tista rušilna sila, ki zdaj ruši Stvarstvo in deluje mimo Zavesti.

Politiki nam praktično ne dovolijo upravljati z lastno Bolečino (meni z mojo, tebi s tvojo...) to je prepovedano! Vedno mora Bolečina biti v službi nekoga ali nečesa (neke ideje). Drugače povedano: Bolečina mora obstajati - ne sme se nehati!

Zato sistemi proizvajajo in ohranjajo revščino ter pomanjkanje!

In vendar je naloga Bolečine prav ta, da poneha in izgine! Ne pa, da jo dvigujemo na piedestal in jo molimo kot Boga, jo občudujemo ali kako drugače malikujemo.

Tako "bolečina" postane Zlato tele iz Biblije, to je pa valuta, ki jo izrablja Lucifer!

Lucifer ti bo prodal drogo, on ne bo iskal vzroka tvoje bolečine. Njemu tvoja Bolečina služi! On jo usmerja in izkorišča. Zlorablja jo!

Večina nas daje svojo Bolečino v uporabo neki organizirani norosti. Ko Bolečino dojemamo simbolično, ko je pravzaprav ne čutimo, ampak jo v zameno mistificiramo, tedaj na simboličen način postane vrednota. Z njo lahko trguješ in je predmet primerjav, npr.: moja Bolečina je večja od tvoje....!

To, da dajemo svojo Bolečino v uporabo norosti, poteka vede ali nevede, z našo polno privolitvijo in brez nje. Če smo del splošne histerije, je itak vseeno. Sistem nas bo izkoristil že s tem, da nič ne naredimo. To je namreč najlaže.

Recimo, damo jo novo izvoljenemu predsedniku države, ki potem v našem imenu našo Bolečino uporabi proti namišljenemu sovražniku. On lahko z nami počne kar hoče, ampak on je – naš! Drugi nam pa lahko tudi nič ne naredijo, ampak so vseeno naši sovražniki, ker nekdo pač mora biti naš sovražnik.

Tako se politiki in vladarji vedno nekomu maščujejo. To počno v našem imenu, z našim blagoslovom! Mi jim dajemo licenco za ubijanje in delanje krivic.

Pametni ljudje ne zalagajo psihopatov z energijo svoje zatajene in nepriznane Bolečine. Temu se izognejo. Poiščejo druge poti, in vse so boljše od te, na katero smo zdaj navajeni. Vse druge poti so manj smrtne.

Takšni ljudje ne dovolijo manipulacije z nečim, kar sami trenutno ne znajo, ne morejo, ne znajo ali nočejo upravljati. V bistvu je Bolečina v zatajenem stanju je neeksplodirana bomba, ki jo ponujamo nekomu drugemu, najraje tistemu, ki trdi, da z njo zna upravljati. In to tudi storimo: prepustimo mu jo.

Skratka, lastne Bolečine ne znamo kontrolirati. Bojimo se je, raje vidimo, da to stori nekdo drug namesto nas. Ker nočemo biti odgovorni, ker hočemo biti »dobri«, raje dovolijo drugim, da jo izrabijo in počnejo strahote.

Ko je naša Bolečina v tujih rokah, tedaj zbezlja, podivja in počne nekaj, kar sami nikdar ne bi počeli! Toda nekdo drug nima takšnih pomislekov, zlahka vpreže to energijo v svoj voz in pobije milijone ljudi. In prav nič mu ni mar, če umirajo milijoni. Ljudje jim še postavljajo spomenike in se jim zahvaljujejo. Ker so ti ljudje brez vesti, smo mi lahko brez odgovornosti. In prav to je glavni cilj pomanjkanja vesti: dovoli ti biti neodgovoren.

Toda Stvarstvo je urejeno tako, da vselej, ko ti nisi Odgovoren, postane nekdo Kriv. Razlika med njima je pa ta, da krivec ni odgovoren za energijo, ki je preskočila pravega lastnika, in kot nepravi lastnik Bolečine, te bolečine, sploh ne more spremeniti. Ne more ji pomagati, ker ni njen pravi lastnik! Ljudje si sposodijo Bolečino s tem, ko priopadajo neki stranki, ideologiji, religiji, njenim dogmam.
Lahko se le nanje prilepi (Bolečina!) le kot Krivda.

Krivda pa zahteva žrtev!

Mi, ki še imamo vest, smo brez moči.

Odrekamo se ji v imenu strahu, da ne bi komu kaj slabega storili, ker smo radi »dobri« (tako nas naučijo starši in v šoli!), ker neradi delamo krivico drugim - tak je naš običajni izgovor – smo izumili stavek: človek naj ne sodi človeku, edini sodnik je lahko le Bog!

In ker je Bog na planetu zdaj Krivda, nam ta sodi.

Večina se je odrekla odločanju o svoji Bolečini, da bi v zamenjavo za to umazano trgovino dobila pravico do neodgovornosti. Njihova nepriznana Bolečina v nepriznanem in neprepoznavnem stanju je izgnana iz svojih dokov! Zato zdaj divja po svetu, kolje in ubija, ruši in uničuje. In sama (brez pravega gospodarja) ne ve zakaj to počne.

Pa tudi nehati ne more, ker ne pozna rešitve. Zato ponavlja, kar vedno dela, kar je vedno počela, kar bo vedno počela, dokler ne bo imela gospodarja. Zdaj ima samo Manipulatorja! In ta skrbi, d ajo ohranja.

Bolečina namreč hoče nehati same sebe.

Diktatorji in politiki so zlorabili človeško Bolečino za svoje maščevanje.

Usmerili so njeno nezavedno, podzavedno, zdaj celo zavedno energijo Izgubljene zavesti o obstoju lastne Bolečine, v kanale, kjer politika z njo lahko počnem, kar hoče. Brez nje tega ne bi mogla početi.

Moramo se zavedati: pri pokolih smo soudeleženi!

Ker ne želimo biti zavestno soodgovorni - saj odgovornosti ne sprejemamo - smo Krivi! Namesto da bi bili Odgovorni - smo Krivi!

Človeško telo namreč ne sprejema stanja, ki pravi: »nisem kriv«. To pa zato, ker je po svojem nastanku Odgovorno!

Če kdo ali kaj obstaja, kar je Odgovorno, ker je odgovorno za VSE - in s tem mislim VSE, kar je ustvarjeno in kar se nam dogaja zdaj ali se je kdajkoli zgodilo v Vesolju - je to Telo!

Telo z veliko začetnico je v Zavest človeškega telesa in s tem vsega človeštva.

Telo je KONCEPT. Je Zavest, ki razume, kako Stvarstvo deluje, in je poleg tega starševska! Telo, kot Zavest, je Oče Stvarstva.

To nam Telo želi povedati že vso Zgodovino, toda mi smo si vedno znali ustvariti civilizacijo PROTI Telesu in njegovi Zavesti. Nismo je hoteli slišati. Ni nam všeč Odgovornost.

V naši civilizacije zato prevladuje Intelekt, ki je ločen od Telesa.

Ločen je od izkušnje telesa, in ko se želi maščevati Bogu, se maščuje telesu. Kaznuje ga, ker Boga ne more kaznovati.

Ta Intelekt je ločen od tiste Zavesti, ki je Starševska. Starševska je, kadar skrbi za obstoj človeštva, ker razume Stvarstvo in ve, kaj potrebujeza svoj razvoj. Očetovski je do tistega enotnega organizma Življenja, ki povezuje Materijo z Duhom, ki je ustvarjal, in skrbi zanj. Predstavlja njegovo Zavest in s tem tudi Vest.

Telo spravi VSE. V sebi shrani vse in v sebi ohranja VSE.

Telo je model Vesolja. Je obenem tudi najnižja točka, kamor nekaj lahko pade, niže ne more pasti, ker nima kam. Telo zato ujame VSE. Telo je sebe postavilo v najnižjo točko Vesolja, zato da lahko ujame vse kar pade, zaide in se izgubi.

In vse ohrani, da se ne izgubi.

S tem mislim na vse izgubljene odnose, ki se v Nebesih niso mogli zgoditi, tukaj pa se jim ne moremo izogniti.

Niso se mogli razviti, sebe pokazati, ke rjih je bilo sram ali pa si niso upali, ker okoplje ni bilo sprejemljivo. Tako so pravila ustavila Evolucijo in stvari so ostajale evolucijsko na pol dorečene. S tega vidika je šlo, kot je šlo, in še vedno gre. Gre za nerazvita bitja in nerazvite odnose. Vse to.... je bilo zatajeno!

V Manifestaciji, kar naš Svet je, pa ne moreš nič skriti; slej ko prej se vse pokaže, se manifestira.

Tu se namreč manifestira VSE.

Telo ničesar ne zavrže, vse shrani. Zaveda se svoje naloge in jo opravlja.

Sovražiti in zaničevati Manifestacijo, zato ker manifestira – je absurdno početje.

Manifestacija obstaja zato, da manifestira! Ne more drugače.

Pojem Resnice (Resnice z veliko začetnico) obstaja prav zaradi njene Manifestacije! Zato, ker jo Manifestacija manifestira. Resnica je najvišja oblika Zavesti, in hodi z roko v roki s Srcem Vesolja. Včasih Očetu Bogu vržeta svojo izkušnjo in mu zabrusita svoje najdbe in sklepe naravnost v obraz.

Velja vzorec: kakor v Nebesih, tako na Zemlji.

In narobe: kakor na Zemlji, tako v Nebesih!

Tegale zadnjega mu zabrusita Očetu vsakokrat, ko jima pod nos pomoli tisti prvi stavek.

Možgani seveda nič ne vedo, kar nočejo vedeti... toda telo nosi in ... zboleva! Stara se in se upeha, potem umre. Do zdaj Stvarstvo še ni iznašlo načina, da bi se telo lahko obnovilo za časa življenja. Zato pozna le način regeneracije s smrtjo in ponovnim rojstvom. Ko ne more več, umre! Potem se znova rodi in začne znova. Opravlja svojo nalogo od začetka, pri tem pa upa, da bo srečalo Intelekt, ki bo Telesu priznal njegovo vlogo ohranjanja Življenja kot pojava v Univerzumu. In edinega čudeža, ki ga vsi vidimo in smo ga tudi vsi deležni.

Vsi tisti, ki združijo svoje sile pod politično zastavo, pod manifestom ali pod versko dogmo, uporabljajo ideologijo in/ali religijo zato, da ranijo nekoga. Če se žrtvujejo, da ne bi koga ranili, pa ranijo, pohabljajo in ubijejo sebe.

Mislijo, da Bog to zahteva od njih. V resnici je takšna samo njihova predstava, da Bog to od njih zahteva. Da bi Bog zahteval od njih kruto ravnanje in kruta dela?! V njegovem imenu?

To se imenuje manipulacija! Manipulacija je v zlorabi Bolečine in v nerazumevanju, zakaj Bolečina v Stvarstvu obstaja.

Bolečina je smerokaz o tem, kam ne smemo sebe pripeljati, ker to za nas ni dobro. Bolečina nas opozarja, ko je nekaj narobe. Bolečino je treba posvojiti, da pride nazaj k Zavesti, da ni sirota in izgubljeni otrok, neznan in od nikogar priznan!

Jaz svojo raje poznam in jo sam obvladam. Ne zaupam je norcem, da z njo upravljajo.

Ti pa, ker niso lastniki Bolečine s katero upravljajo, je tudi spremeniti ne morejo. Ne morejo je spraviti na pot Evolucije, da bi sama poiskala, kam moraš, kaj ji je namenjeno postati in kaj biti.

Njeni pravi gospodarji, ki so njeni pravi lastniki, ko jo priznavajo, poskrbijo zanjo. Ti ne dovolijo da bi nepriznana in v divjem besu zdivjala po svetu in se maščevala. Brez gospodarja, da jo bo posvojil in bil odgovoren zanjo, je namreč prav to, kar se zgodi, ko Bolečina ni priznana.

.

V resnici ljudje neradi posvajamo svoje Bolečine, ker smo neradi odgovorni zanjo. Raje vidimo, da so drugi Krivi.

Zato nam tudi ni mar, kadar brez naše vednosti, a v našem imenu (!), počne grozodejstva po svetu.

Tem drugim, ki jim ni mar kaj bodo počeli z našo Bolečino, ne kaj se ji bo zgodilo, tudi ni prav nič mar za tujo, ki jo povzročajo.

Tujo Bolečino bodo opravičili z maščevanjem naše, in mi jim bomo pritrdili. Tako so nas vzgojili. Oni ubijajo brez slabe vesti.

V bran naši Bolečini, ki jo zlorabljajo, so pripravljeni narediti prav vse, vsako grozoto, in to bodo potem imeli za herojsko dejanje, izpolnjevanje domovinske dolžnost, patriotizem.

Za ohranjanje narodove Bolečine so pripravljeni storiti karkoli, da jim le ostane kot trajen izgovor. Oni Bolečini ne rečejo bolečina, ker to je, temveč ji radi pravijo »Kultura«, ker je lepše slišati.

Toda oni..... te bolečine, naše Bolečine - ne morejo spremeniti. Poleg tega, da je nočejo spremeniti. Še več: branijo jo tudi pred nami, če je treba. Da le ostane takšna kot je. Ne morejo je spreminjati iz preprostega razloga, ker ni njihova! Oni samo manipulirajo z njo in jo zlorabljajo.

Pretepenega in posiljenega otroka zlorabijo do te mere, da kot odrasel ubija zanje!

Odrasla Bolečina ima trdo kožo, ki skoz in skoz podplat postane. Izraža se s ponosom. Prošnje že zdavnaj ni več.

Jaz s svojo Bolečino ravnam kot z otrokom. In sicer tako, kot bi jo sam bil rodil. Tako skrbim zanjo.

Nisem pa vedno dober roditelj in delam, kot vem in znam. Pravzaprav, do sedaj še nisem našel dokaza, da je nisem res sam. Toda tudi posvojenemu otroku nekoč moraš reči: Ti si moj! Jaz sem tvoj oče, sem tvoja mati, in ti si moj otrok!

In tak otrok prikima, se stisne k tebi in te je vesel.

Naše odločitve namreč nastajajo nekje drugje in ne tukaj; sploh pa ne sproti, danes takšne jutri drugačne... Odločili smo se predno smo se rodili.

Usoda je pa prevara. In usojenost je prevara!

Ko si enkrat zapraviš lastno Voljo, ki mora vedno biti SVOBODNA, se moraš zanjo boriti, da bi jo spet povrnil.

To je tako, kot s cigaretami in kajenjem in ko si rečeš, danes neham kaditi. Potem pa spet prižgeš in si rečeš: ah, bom drugič nehal!

Ko drugič spet rečeš danes bom nehal kaditi... ti telo ne verjame več. Vsakič naslednjič ti manj verjame. In ko boš mislil resno, boš moral prekleto sam sebi dokazovati, da res še imaš voljo in namen.

Mnogi Volje niti nočejo več in se ji odpovejo, ker Volja prinese odgovornost, z odgovornostjo pa pride skrb. Tega pa nihče ne mara. Vsi imamo najraje, ko je nekdo drugi kriv.

Takrat se Volja sprašuje, če je sploh še tvoja.

Je kdo poskušal povrniti svojo Izgubljeno Voljo? Ta, ki je poskušal, ve, kako je težko povrniti zapravljeno zaupanje. Za to je potreben čas. Mnogo časa.

Če začneš danes, boš jutri bliže, če bi začel že včeraj, bi danes bil bliže.

Skratka, svojo Bolečino sem sam rodil, moja je, zanjo sem odgovoren. Zanjo skrbim in jo razumem. Ko boli, vem zakaj me boli.
V resnici je ves čas moja, čeprav, kadar umrem, jo pustim tukaj na planetu, skupaj s telesom, ki sem ga dobil tu. Tu me potem Telo čaka, ker ve, da se bom vrnil ponj (ponjo, po Bolečino!), ker sem ji nekaj dolžan.
Edini sem, ki zna ravnati z njo.

Samo jaz jo lahko spremenim, le jaz ji lahko odvzamem jezo in maščevalnost in ji v zameno ponudim prijateljstvo ter povrnem vero v izgubljeno zaupanje!
Drugi tega ne more. Drugi je dolžan to isto narediti s svojo Bolečino, nihče drugi ne more tega storiti zanj.

Ker jo edini lahko razumem, me hoče me za očeta, za mater, za Boga, prijatelja, brata, sestro... mene prosi in od mene zahteva, da jo držim, jo tolažim, čutim z njo. Hoče, da jo razumem in mi ne pusti, da bi jo zanikal ali se ji odpovedal, ker noče, da jo zapustim.

Jaz pa ji pravim:
tudi če ne bom znal živeti s tabo, tudi če bom prej moral umreti... se bom vedno vračal pote! Dokler ne ostaneva skupaj – za vedno! Brez tebe nisem cel, jaz pa hočem biti CEL. Brez Telesa - me polovica manjka.

In takrat se sprašujem:
Le kaj delajo z mojo Izgubljeno polovico tačas, ko me ni z njo na Zemlji, ko se meni zdi, da sem v Nebesih, ker je ni z mano?! Tedaj me je sram, da sem jo pustil samo, in se želim vrniti.

Brez Telesa, nisem cel in nikdar ne bom cel! Ta moja navezanost na telo in Bolečino, ki jo nosi, sega čez rojstvo in smrt. Telo in Bolečino jemljem za bistveno informacijo o Vesolju in o tem kdo in kaj sem.

Pa ne le to; tudi kaj si želim biti. Kaj mi je namenjeno postati.

Moj navezanost, ali odvisnost od Telesa sega v večnost in se nikoli ne bo nehala. Nikoli!

Pri meni gre za spoštovanje tistega dela božje zavesti, ki zavestno počne svojo nalogo, brez upanja, da ga bo kdo kdaj razumel.

Naju ne zanimajo ne logika ne usoda ne ukazi ne pravila. Nič od tega ne priznavava! Priznavava samo to, da nisva cela eden brez drugega! Da si pripadava in se bova zato vedno poiskala, kjerkoli že bova.

Zatajiti njenega obstoja preprosto ne morem. In nočem. Ne morem ne priznati je, zanikati kako boli in nato iskati drugega krivca, da boli. Tega preprosto ne morem, v meni bi to zvenelo kot izdajstvo. Mali otroci so jezni na mamo, ko padejo in si potolčejo koleno. Jezni so na mamo, ker koleno boli.

Jezni so, toda k njej gredo po tolažbo, ker vedo, da samo mama zna pomagati. Če bi šli po pomoč k tujcu in bi ga tepli, ker boli, bi mama bila upravičeno užaljena, ker bi vedela, da zaupajo drugim prej kot pa njej. Jezo lahko razume, nezaupanja pa ne more sprejeti. To ni v maminem opisu del!

Brez zaupanja vanje, mame ne morejo biti odgovorne za ves svet in ga ne morejo reševati! Z zaupanjem je mama lahko odgovorna za ves svet, in zato ga lahko rešuje.

Odgovornost ne išče krivca, odgovornost poskrbi za Bolečino, pobere jo s tal, ji popiha koleno. Ga nežno poljubi in mu pomaga, da hitreje ozdravi.

Prisluhniti je treba Bolečini v človeku kot individuumu in njeni potrebi po tolažbi. To storiš tako, kot poslušaš otroka, ki prosi da mu pomagaš in ostaneš z njim. Jaz denimo moje ne bi mogel pustiti same, je zapustiti ali je prepustiti komu drugemu, da bi z njo delal kaj vem kaj. Potolažim njeno osamljenost, ker to potrebuje! Moja Bolečina ne potrebuje diktatorja. Potrebuje samo mene. Tako, kot otrok potrebuje svojo mamo in ne kogarkoli in kadarkoli se drugim zljubi. Potreba izhaja iz otroka. Ni mu vsajena, kvečjemu mu je zanikana.

Več je identifikacije z neko politično idejo - in posledično tudi takšni ideji pripadajočo stranko v neki deželi - več je polarizacije med ljudmi. Tako ljudje na preprost način iščejo izhod v sili. In tej polarizaciji, da ne rečem fiksaciji, potem sledi politična identifikacija prebivalstva in razdelitev državljanov na pole..
Kar pomeni izgubo odgovornosti za lastno Bolečino in odrekanje lastništvu nad njo. Ljudje so naklonjeni podružbljanju Bolečine. Menijo, da bo tako laže rešljiva, da bo tako ponehala.
Namesto, da bi jo izražali, jo čutili in poskrbeli zanjo, kajti to je vloga bolečine pri človeku, jo združujejo in jo naredijo za nepremagljivo. Dvignejo jo na piedestal oboževanja in jo mistificirajo. Postane jim ideologija in religija! S tem pa jo tudi ohranjajo.

Tako nikoli ne poneha. Celo ljubosumni so nanjo, če bi jim jo kdo oporekal ali hotel vzeti v takšni obliki, da ne morejo biti ponosni nanjo.
Toda Bolečina ni tam zato, da bi se ohranjala! Bolečini je namenjeno, da jo čutimo, jo iz-čutimo in da poneha, torej mine! Da poneha in izgine, ne pa, da ostane in se razbohoti kot nekaj nepremagljivega, grozečega, trajnega.

Zdravje je vse prej kot pa mistifikacija Bolečine in njeno poveličevanje skozi negacijo tega, kar je, in zaradi česar je Bolečina nastala.
Logična posledica zanikanja obstoja je povzročanje Bolečine drugim. Enako je logična posledica tudi polarizacija in interni spopadi za »lastništvo« Bolečine, pravica do njenega razlaganja in načina rabe, torej eksploatacija Bolečine! To spada k mitologiji vzdrževanja Bolečine v stanju, ko Zdravje ni več pomembno. Pomembno je le služenje Bolečini!
To pravzaprav velja za vse oblike Bolečine, pa najsi gre za oblike izražanja ponosa, kot najizrazitejšo in najbolj razširjeno obliko zanikanja Bolečine, izražanje s političnim gibanjem zaradi ideološkega prepričanja, ali pa v množičnem gibanju, ki promovira drugačno spolno usmerjenost od običajne oziroma večinske. Ravno tako to velja za vsa verska gibanja, ki nastajajo pod vplivom religij.

Vsako gibanje obstaja zato, da se izogne čutenju lastne Bolečine.
Gibanje ti omogoči, da se NE srečuješ z lastno Bolečino, da se ji ogneš! Nanjo si ponosen in je ne želiš odpraviti, namesto da bi jo čutil. Tako bi videl od kod prihaja in tega ne bi povzročal drugim ljudem. V primeru "podružbljanja" Bolečine pa se podrejaš masovni histeriji gibanja, ki se zdaj imenuje politični program. In ta te ne boli! Kvečjemu povzroča bolečino drugemu. Ti si Bolečina v simbolni opbliki (nedoživeti), identificiraš se z njo v nekakšni mistični, nadnaravni obliki, pri gibanju pa posplošeni na manifest gibanja, in vse to nastane in se ohrani v tej obliki v tvoji glavi. Z upanjem vred.
Tako si je vsako gibanje, takšno in drugačno, politično in versko, izmislilo tudi svojega Boga. Takšnega ali drugačnega.

Bolečina je večna, kot je Bog večen. In vsi ji morajo služiti in ji biti na uslugo. Lahko se ji samo podrediš in se zanj(o) žrtvuješ, kar večina vernikov v Bolečino tudi počne! To, pozdravlja, medtem ko spreminjanja dogme, ki jo postavijo med sebe in Bolečino in predstavlja zid proti čutenju, ne jemljejo s prizanesljivostjo. V resnici sami branijo Bolečino pred spremembami. In tako, v tem smislu, se organizirajo kot GIBANJA.
Posplošeno razumevanje Bolečine, ki si ji veren in ji zato pripadaš, pomeni tudi, da jo boš branil pred izginotjem. Rak je najprej biznis, šele potem je bolezen, enako velja za religijo. Enako velja tudi za ideologijo.
Obnavljamo mitologijo in mite lastne Bolečine, ne da bi sploh vedeli kdo smo. Brez tega dvomimo v lastno identiteto.

Ljudje mislijo, da so tisto, kar jih kot narod boli.
Temu pravijo »identiteta«.
In zaradi generalizacije bolečine, jo sami pripeljejo do takšne točke, da ni več njihova kot posamična, ampak »naša«, splošna, vsakogaršnja. Včasih je nona popazila na otroka, tačas, ko mame ni bilo doma. Danes imamo vrtec, k(j)er mame NIKOLI ni doma.

Generalizacija (kot posplošenje in podružbljanje) bolečine izbriše osebno odgovornost zanjo. Tako kot za otroka.
To pa samo pomeni, da ti ni treba biti odgovoren zanj(o). Pa tudi ne za to, da jo povzročaš drugim, vključno in najprej lastnemu otroku.

Starši pretepajo svoje otroke zato, ker so Bolečina.
Otrok jih boli, ker izraža svojo bolečino.
Od katere pa se ne zna, more in tudi noče ločiti! Otrok ne premore predstave o tem, kaj bi bilo, če bi se ločili od svoje bolečine. Tega v njih preprosto ni. Otrok ve, kaj ga lahko potolaži, in to ni politična stranka, pa tudi Cerkev ne.
Vlogo tistega, ki jih bo ločil od njihove bolečine, prevzamejo družina, izobraževalni sistem (verski in ideološki) in družba kot celota.
Vsako gibanje ima svoj program, načrt, manifest. In vsi zanikajo (žrtvujejo!) osebo in njen odnos do lastne bolečine. Prehod iz bolečine v Bolečino je inicijacijski obred zanikanja samega sebe.
Gibanje ti ob sprejemu pove, da nisi več lastnik svoje bolečine, ker bo zdaj gibanje poskrbelo zanjo. Gibanje postane lastnik tvoje Bolečine s tabo vred! Zato ta ne more biti več tvoja, saj oni z njo upravljajo in ne ti.
Ko nekdo, ki se drugače v družbi počuti zapostavljenega organizira obrambo svoje Bolečino v gibanje, znotraj gibanja samo ponovi vzorec, od katerega in zaradi katerega je »zbežal« iz družbe in ustanovil lastno gibanje. Znotraj gibanja postavlja svoja pravila.
Tam lahko podcenjuje ostale oblike organiziranja Bolečine, ali pa ga vsaj ni briga zanje. Zato je neumno misliti, da člani različnih gibanj niso rasisti, homo in heterofobi, ksenofobi... samo zato, ker so homoseksualci, črnci, invalidi. V bistvu so znotraj samih sebe in svoje različnosti zelo normalni, reagirajo normalno. Preprosto povedano - gibanja obstajajo tudi zato, da se maščujejo za krivico storjeno nad njimi v preteklosti.

Gibanje privržencem gibanja dovoli bivanje v svojem svetu. Ampak, pravila so pa povsem enaka kot veljajo povsod drugje. Le da imajo druge prioritete, so različnih barv, okusov. Odnosi ostajajo enaki kot drugje, napetosti so enake, boj za položaj poteka enako.
Ko se geji poročijo, hočejo enak izraz za poroko, kot ta velja za vse druge pare. Lahko bi si izmislili svojega, ampak ne. Oni hočejo enakega.
Civilizacija se ima za civilizirano in humano, če pospravlja ljudi v predalčke za zaščito, invalidnih, gluhih, slepih, črnih, gejev, lezbijk, tetraplegikov, obolelih na srcu, ledvičnih bolnikov... in vseh drugih oblik »organizirane« Bolečine, le spomniti se jih je treba. Tako jih ima civilizacija pospravljene in vse pod nadzorom. Tako so v »mrtvem rokavu«, vsaka v svoji škatli, eno gibanje drugega ne dojema iz istega razloga, zaradi katerega tudi sebe in lastne bolečine ne dojemajo. Ena drugi so kvečjemu konkurenca, to pa sistem tudi hoče.

Sistem manipulira z Bolečino.
Pri vsakem gibanju gre za izdelavo lastne mitologije. Športna tekmovanja so denimo del te mitologije. Doseganje rezultatov, zabijanje golov, osvajanje medalj, vse je simbolično izražanje lastne bolečine v preobleki Bolečine kot povzdigovanja osebnega na višji, na družbeni nivo ali vsaj na nivo kluba, oz. klubske pripadnosti.
Pri tem gre za mitologijo tiste Bolečine, ki predstavlja gibanje in zaščiti njihovo Bolečino pred čutenjem. Tudi pri neuspehu, je bolečina poraza porazdeljena med člane kluba. Varovalni pokrov pred čutenjem bolečine predstavlja ponos, kot občutek pripadnosti nekemu določenemu mitu Bolečine. Gre torej za preprečevanje stika Bolečine z Zavestjo o sami sebi, kar bi povzročilo povrnitev tiste bolečine, ki jo ima otrok, ko boli. Ki jo čuti, in pri tem nima filtrov.
Ko otroka boli, ga boli Vesolje. Ves svet ga tedaj boli! Tako otrok čuti bolečino. Po tem ve, da je njegova. On boli.
Pa še po nečem ve, da je njegova! Nihče je noče.

O tem, zakaj je nastala, od kod se je vzela, zakaj obstaja... o tem civilizacija ne želi razglabljati ali se temu preveč posvečati. Zanimanje za bolečino je samo "pro forma" zanimanje. V resnici je naloga moderne zahodne medicine brisanje simptomov, njihovo pretvarjanje in fragmentacija na tisoče drobnih, nerazpoznavnih simptomov. To je maksimum dojemanja Zdravja, kot ga moderna medicina dojema.

Redko se primeri, da nekdo prebije nevidni obroč Bolečine in se povrne nazaj k svoji lastni bolečini, da bi se identificiral z njo. K tisti njegovi, ki jo je zaznaval kot otrok, pozneje pa se ji je odrekel kot odrasel.

Otroci namreč smo, ko smemo biti. Če si dovolimo! Odrasli smo pa, ker MORAMO biti odrasli.

In četudi človeku pogosto njegova religija reče: »Dokler ne postanete zopet kot otroci, vam Jaz (Bog) ne bom mogel pomagati.« - je to zadnje, kar bo vernik napravil!

Otrok bo zopet, ko mu drugega ne bo ostalo. In potem se bo sovražil, ker je nemočen. Ljudje bodo rekli: poglej ga, revčka, kaj se mu je zgodilo...

Otrok bo zopet, če mu drugega ne preostane, če mu vse druge možnosti pogorijo in če se mu vsi mostovi podrejo v življenju.

Da bi pa celotna družba razumela to dogajanje v njem in mu pomagala, se pa zgodi samo takrat, ko ima sama nek profit od tega. Manipuliranje z Bolečino je poglavitno opravilo, ki mu sledimo prek TV zaslonov.

Mitologija vedno skrije Resnico, zato mitologija sploh obstaja.

Znotraj svojih gibanj so člani gibanja enaki rasisti, heterofobi, ljudomrzneži, kot so tisti zunaj, pred katerimi so se poskrili v svojo obliko organiziranja. Preprosto, to kar počnejo, počnejo z namenom zaščititi svojo Bolečino, da ne bi vdrla v Zavest in se začela izražati v svoji kaotični obliki. Ponos je pa tisti pokrov, ki tišči Bolečino dol. Svoj politični manifest, ali versko dogmo, uporabijo za ščit pred sovražnim okoljem in tudi pred samimi sabo.

Kadar nekoga »ubiješ« tam zunaj, ubiješ še del sebe v sebi.

Stvarstvo ne dela razlike med jaz-on. Stvarstvo pravi: vse sem »jaz« in vse je »on«. Vi ste Jaz!

Na tem svetu zdaj ni nikogar, ki ne bi sovražil Boga. Začenši s papežem!

Jaz, denimo, Boga ne sovražim. A le zato, ker sem mu že izpovedal vso svojo jezo. Izrazil sem mu jo, mu jo zmetal v obraz, jo iz-čutil - in zdaj je ni več! Ni je stvari, ki mu je ne bi storil, mu z njo zagrozil, mu obljubil maščevanje.... ker če tega ne bi bil naredil v sebi, bi najbrž postal morilec kje tam zunaj.
Povedal sem mu kaj vse mu bom storil, opisal sem mu, kako mu bom čreva izpulil in mu jih ovil okrog vratu in ga z njimi zadavil...

Razumel sem, da do Njega naše sovraštvo ne pride, ne more tako visoko... zato se pa maščujemo telesu, ki je tukaj in boli. Maščujemo se Telesu, ki je Njegova Zavest tukaj!

Bog ni iz masla!
Ne bo se stopil, če mu povemo, kaj si o Njem mislimo. Dobro razume, kaj nam je napravil! Od nas zdaj hoče Resnico, ne klečeplazenja. Ni mu do hvalnic, ker vidi skoznje, vidi vso našo potrebo in Željo v nas. Mi je ne vidimo, ker je ne priznavamo, toda On jo vidi! 

Spoznava naše razočaranje, ves obup, vso našo temo... vse tisto, česar pri Njem in z njim ni, ker ne more biti, kajti, kjerkoli se On pojavi - je Luč! 
Luč pa ne meče sence!
Zato Bog ne more videti Teme. Ko se Luč pojavi - Tema izgine.
Toda mi vidimo zanj!

Mati jo vidi, zato jo mi vidimo! In jo lahko Bogu opišemo. Če ne zanikamo svoje bolečine. Bog MORA vedeti, kaj vse je bilo poskrito v Temo in kje se zdaj nahaja v Temi. Če mu ne povemo, On tega ne more vedeti.

Dobro se razumeva, Jaz in Moj Bog! Nisva se vedno dobro razumela, pravzaprav se nikdar nisva prav dobro razumela. A zdaj se. Nisva vedno želela istega, toda zdaj hočeva isto in želiva doseči isti cilj. Med nama ni Dvoma, ki bi naju razdvajal.

Dokler ne bo človeštvo izrazilo vse svoje zamere Bogu, jo bo prisiljeno odigravati na simboličen način. To bo potem imenovalo usoda. Usoda je nasprotje svobodni volji.

Zamera se bo poznala po rušilni moči, s katero človeštvo razdira Njegovo Stvarstvo! Bog ni neumen in zna razbrati znake mržnje do Njega v Manifestaciji, kljub slavospevom v cerkvah. Naučil se jih je prepoznavati in vnaprej ve, kaj se bo zgodilo. Ni tega vedno vedel, ker ni prepoznaval vsega, kar mu je Manifestacija ponujala kot informacijo. Toda zdaj ve, in gleda na Svet tako, kot Jaz.

Svobodna Volja je tu še vedno Zakon.

Mnogi poskušajo Svobodno Voljo iztrebiti in jo nadomestiti s predpisi, zakoni, ustavo, pisanimi pravili, pogodbami, dogovori.

Mati kmalu tega ne bo več dovolila. Dovolj je bilo preziranja Njenih pravil kako naj Stvarstvo deluje in kako naj se Življenje v njem razvija, po katerih pravilih!

Svobodna Volja je Prvi in edini Zakon, ki nam ga je dala Mati Vsega v Vesolju in tega zakona ne bo ukinil NIHČE, niti Bog Oče ne. Vsi ga bodo spoštovali!

Kajti: Mati = (je enako!) Življenje.

Manifesti in proglasi s katerimi se postavljajo gibanja izrabljajo Bolečino ljudi. V bistvu zlorabljajo njihovo bolečino, ker jo uporabljajo za pogonsko gorivo. Brez nje bi gibanje crknilo.

Gibanje se, v zameno za tvojo podelitev licence gibanju za maščevanje in ubijanje - maščuje in ubija. To počne zate, namesto tebe, v tvojem imenu. Temu gibanje pravi "pravica". Poravnava krivic.

Pravi lastnik Bolečine se na takšen način odtuji svoji Bolečini, lahko bi rekli, da se ji odreka, se ji izneveri in hkrati odpove njenemu zdravljenju. Človek izgubi osebni odnos do nje, ni več njegova. Bolečino potem uporabi kot zastavo in ni več njegova v prvotni obliki, ampak v simbolični obliki, ker jo izraža simbolično.

Odtujenost od lastne Bolečine vodi v njeno mistifikacijo. Takšen vernik svoje upanje prenese na gibanje, svoje zdravje zamenja za »višji cilj«, ki upa v ozdravitev nekje v prihodnosti, ko bo družba zrela za njegovo veliko »žrtev«. Višji cilj namreč zahteva žrtev.

Vsako žrtev je pa treba maščevati! Vedno! To je cilj vsakega gibanja, ta cilj je edini dosegljiv. Drugi cilji so v tem, da ohranjajo Bolečino živo skozi mitologijo in ikonografijo, ki se je drži.

Gibanje se hrani s človeško bolečino. Ne zdravi je, samo vtis dela, kot da zanjo skrbi, ker od tega nekaj ima. To gibanje žene.

Nasi bo to gejevsko, feministično, najsi bodo to UN, UNICEF, Rdeči križ, Katoliška Cerkev, židovski Stari Testament, Pravoslavje, Islam, fašizem, nacizem, komunizem... vse oblike institucionaliziranja Bolečine naredijo obvod okrog bolečine in vernikom vsilijo svojo idejo o nekem »nebeškem« življenju, kjer je pravičnost stanje, ki je bodo verniki deležni. S tem pomanjšajo Človeka najprej v njegovih lastnih očeh, nato pa še v Božjih.

Še tako človekoljubne organizacije in gibanja, pri vseh svojih deklariranih dobrih namenih, se slej ko prej izpridijo.

To pa zato, ker v njih sedijo izprijeni ljudje, ki zavohajo dobro priložnost. Nič dobrega se ne izcimi iz Bolečine, ko jo uporablja nekdo drug. Ker jo bo zlorabil.

Namesto pravega lastnika, da jo posvoji in skrbi zanjo kot najbolje zna in more. Saj se, končno, od nje največ nauči.

Zatajena Bolečina predstavlja energijo in z njo ogromno moč, ki bo uporabljena v druge namene – nikoli za doseganje zdravja in odpravljanje bolečine.

Gibanja bodo ubirala poti maščevanja namesto iskanja Zdravja. Kar sicer vedno obljubljajo, pa ne izpolnijo.

Bolečina bo šla v Izgubljeno Bolečino, in tam bivala v polju zunaj Zavesti.

Civilizacija samo simbolično izživlja Bolečino, resnično pa ne. V Resnici se ji raje izogne.

Načini izogibanja veljajo za znake »napredovanja« človeške družbe.

V resnici pa za človeško bitjem kot družbo v celoti, pomenijo nazadovanje. S m tudi zlom civilizacije. Naša civilizacija je civilizacija Izgubljene Bolečine.

»Svobodnjaški« sistemi bodo poskrbeli, da odvisniki od mamil dobijo čiste igle in predpisane dnevne odmerke blažilcev Bolečine. Ne bodo pa ničesar naredil za večje Zdravje v družbi! Ne da nise se to povečevalo in da bi simbolične oblike izražanja bolečine zamenjale resnične.

Bolečina da bi, poleg tega, pomenila le smerokaz za to, kar boli in je treba pomagati, spremeniti, popraviti. Skratka, uvesti oblike družbene terapije. Upanje bi se tako povečalo, ker zdaj – ga ni!«

Tako bi se bolečina imela sploh možnost izražati se v smislu osmišljanja same sebe sebe znotraj Zavesti.

Sistem sam vzdržuje Bolečino in jo še povečuje, ker je bolezen dober biznis. Smisel sistema je v tem, da so stvari nerešljive in tudi ostanejo nerešljive. Sistem, sam sebe ne bo razgradil.

Ljudje trpijo, ko pustijo drugemu, da zlorablja njihovo zanikano Bolečino. Uporabljajo jo z namenom, da lahko manipulirajo z njo. Pri tem ne bo nihče odgovoren, če umrejo milijoni.

Vendar bodo vsi obremenjeni s Krivdo.

In nihče,ne bo vedel, kaj se z njim dogaja. Znoreli bodo, podivjal, potrebovali bodo ogromne količine pomirjeval različnih vrst, takšna, ki bodo sposobna tiščati Bolečino dol in jo držati pod kontrolo. Zakaj? Da ne bi njihova Zavest odkrila, kaj počnejo sami sebi!

To bodo počeli vse dokler ne bo Krivda postala neznosna. Ne bodo je čutili individualno, temveč jo bodo združevali v skupinsko, ki je zopet ne bodo čutili, ker ni njihova. A jo bodo v šolah predavali kot njihovo.

Kot družba bodo izgubljali imunski sistem in ko bo Krivda grozila, da bo vdrla v Zavest, si bodo poiskali žrtev in jo bodo ubili. Kajti, zdaj verjamejo, da je to edini način, da se rešiš Krivde.

Le dva načina sta, ki se ju človeštvo lahko poslužuje v tem primeru: lahko si Kriv ali pa postaneš Odgovoren. Oboje pa ne gre.

Eno ali drugo, ker obojega skupaj ni, eno namreč izloči drugo. Ali si Kriv ali pa si Odgovoren.

Obe, Krivda in Odgovornost, namreč moreta obstajati istočasno, na istem mestu, v istem človeku. Tu velja pravilo ali-ali! Ali obstaja Krivda ali Odgovornost.

Pomembno je, kaj od tega izberemo, za kaj se odločimo.

Sam sem že dolgo tega izbral Odgovornost! Ugotovil sem, da je to najkrajša pot. Vse druge so daljše in nimajo predvidljivega konca.

Menim, da sem se za to odločil, ker nisem imel več kam. Postalo mi je jasno, da bom izgubil sebe, če ne bom sam odgovoren za tisto, kar me boli. za mojo Bolečino. Da bo samo moja in bo samo bolečina.

Raje živim z njo in se počasi učim kako jo prenašati in zdraviti, kot pa da bi jo dal enemu norcu v roke, da ima izgovor za svoje maščevanje. Zame se ni treba nikomur maščevati.

Lahko takoj povem kaj se zgodi, ko sprejmeš Odgovornost in ne sprevračaš vse v Krivdo nekoga drugega. Ki ga pa sploh ne moreš kontrolirati, ne njega ne Krivde in tega kaj počne z njo. Naenkrat ne potrebuješ več žrtev!

In tudi sam ne sprejemaš tega, da bi bil nekomu žrtev, ker ni potrebno žrtvovati druge in žrtvovati sebe za nikogar, da bi lahko bil »pravičen«. Pokažejo se nove možnosti, ki poprej niso bile vidne.

Odpre se nov prostor s povsem novim znanjem, v katerem je učenje naravna posledica Odgovornosti.

Preprosto, ni mogoče vedeti, kam nas bo Odgovornost peljala, ko se enkrat odločimo, da stopimo vanjo, ko se odločimo zanjo. Kam Krivda pelje, smo sami videli!

Niti tega ne moremo vedeti, kaj vse je Odgovornost zmožna sprejeti kot našo odgovornost. Do kod v tem sploh lahko gre, razen tiste odgovornosti, ki jo zmoremo, ker smo se odločili, da je naša, da jo priznamo za svojo. Zdaj vemo, ali pa tudi ne, za kaj vse smo odgovorni. Za tisto po navadi rečemo (priznamo): to je bila moja odgovornost! Za to sem jaz odgovoren.

Teoretično si tako lahko lastimo Odgovornost za celoten Univerzum.

Z vsem dogajanjem v njem, z vsemi vzroki in posledicami, kajti, ko si enkrat Odgovoren, ti Telo ponudi vse, ker ti zaupa vse.

Najprej zato, ker komaj čaka sogovornika v tej svoji nalogi ohranjanja Življenja kot pojava v vesolju, nato pa zato, ker smo šele s Telesom (in telesom) celi.

Odgovornost, veste, je požrešna ptica! Meni je zelo, zelo pri srcu, rad imam njeno lakoto in požrešnost. Požrešna je v tem, da bi bila rada Odgovorna za čim več, za VSE. Hitro se uči in hitro tudi nas uči.

Ta njena želja po znanju je velikanska. Je brez konca, je trajna in neskončna.