012_BILI SO LJUDJE 1 str.
BILI SO LJUDJE
... ki so videli zmaje, šizoti, ki so se bali morskih psov sredi
mesta!
Pomislite - med hišami! - kot da morski psi kar tako
priplavajo po asfaltu in te požrejo.
Lahko si jih videl prepirati se s strahovi, ki jih preganjajo
in se zato podijo po ulicah, medtem ko njihove dlani stiskajo bolečino v
njihovih norih glavah, ki že celo večnost kričijo svoj nemi krik. Ki ga le oni
slišijo, torej nihče.
Toda oni so vse to videli.
Ker pa vsega tega ni bilo, so jih imeli za nerazsodne, za
nesposobne normalnega življenja. Za duševno razcepljene in celo za nevarne.
Za norca so jih imeli, bi se reklo po domače. In so jih
zaprli na posebne oddelke samo njim namenjene. Vsaj v večini primerov je bilo
tako, pri ostalih, lažjih primerih, so se jim samo izognili.
Pri normalnih vzbudijo gnus, strah in odpor. Res ni
prijetno, če ti kdo ves čas razlaga svoje poglede na ureditev sveta, pa o tem,
kako povsod vidi razkosana trupla prijateljev in znancev - same znane obraze,
med njimi morda celo tvojega, toda zagotovo in brez dvoma - svojega, vsega
umazanega od krvi in s tistim izrazom bolečine, ki naredi, da so vsi obrazi
enaki, vsi ljudje pa podobni, kot na reklami s televizije.
Ko so padle prve bombe na mesto in je zavladala panika, se
ni vanje nihče več zadeval. Nihče se nanje ni niti spomnil, važnejše stvari so
se dogajale v mestu kot pa so blodnje norcev in ljudje so imeli še preveč dela
z lastnimi problemi, da bi mislili še nanje. Tudi tedaj, tudi tokrat!
Ko je del zgradbe, kjer so bili spravljeni norci, zadela granata,
so norci postali svobodni. Stopili so na prosto in se rešili tako tisti, ki so
jih ruševine pokopale, kot tudi drugi, ki so pozneje po trgih in cestah
pobirali razmesarjene kose trupel in jih zlagali v cela bitja.
S posebno natančnostjo so to počeli in brez naglice, čeprav
resnici na ljubo, včasih s prav komičnim izidom. Velikokrat, namreč, vsi deli
niso spadali k istemu človeku, tako, da so nekateri imeli telo ženske in glavo
moškega. In narobe: moški so bili v obraz čisto ženski! Nekatere ženske so
imele kurca, nekateri moški pa ženske prsi. Toda na to se zdaj ni nihče več
oziral, zaradi tega se jim ni nihče smejal ali jim celo rekel, da so nori.
Norci so bili tudi edini med vsemi prebivalci zdaj
porušenega mesta, ki so lahko jokali! Drugi so bili preveč prestrašeni,
šokirani nad tistim, kar se je zgodilo, da bi bili sposobni kakršnegakoli
normalnega odziva. Od njih bi v takšnem primeru pričakovali kakšen logičen
izraz, odziv, reakcijo na strašne dogodke, kot so zgražanje, odpor in gnus.
Iskali bi kak smisel v njihovih dejanjih, v mehaničnih opravilih, ki kažejo na
nagon po samoohranitvi, željo in potrebo po tem, da jim
kdo pomaga, ali da sami pomagajo tistim, ki pomoč
potrebujejo še bolj kot sami... Nič takega se ni zgodilo!
Tekali so okrog kot kure brez glave, medtem, ko so norci
mirno opravljali svoje delo. Počasi, preudarno in z razmislekom, trezno, kot bi
zlagali svet na novo. Pogovarjali so se s trupli, medtem, ko so jih zlagali v
nekakšna bitja, čeprav oni, ko so bili še živi, z njimi nikoli niso zgubljali
časa na pogovor. Vse je bilo obrnjeno, noro!
Normalni so bili zmešani, norci pa preudarni.
Oni so to vse že prej videli, strah jih ni bilo več, saj so
z njim opravili že v času miru in sloge.
Jok jim je bil v olajšanje in groze v njih ni bilo zaslediti. Ljudje so
sčasoma to opazili in jih jemali k sebi na dom. Vsak po enega ali dva... k
sreči jih je bilo za vse dovolj!
Stiskali so se k njim, jim govorili čudne zgodbe,
nepovezane, na pol nore. Misli in besede so bile brez smisla, toda norci so vse
razumeli. Bili so potrpežljivi. V sebi so nosili neskončno vztrajnost, ki je
lastna samo norcem. Tako, kot so nekoč lahko ure in ure z glavo tolkli ob zid,
kričali svojo neskončno pesem v prazno in zavijali svojo bolečino v noč, so
zdaj potrpežljivo poslušali vsakogar. Dogajalo se je celo, da so jim ljudje
poljubljali noge v zahvalo in jih prosili odpuščanja.
In norci, kot norci - so jim vse odpustili.