007_V KROŠNJI DREVESA 9 str.

Vsakič, ko se spomnim Hamletovih besed BITI ALI NE BITI, se nekaj v meni temu upre!

Reče mi: kako čuden je ta človek. Le kako lahko vprašuje po biti ali ne biti - kakšno pa je lahko srce, ki ne bije?!

Komu umiramo, kadar umiramo (in vedno bolj le umiramo!)?

Želja vseh staršev je, da bi v miru videli odrasti svoje otroke, potem pa da bi, ko pride čas, šli še pred svojimi otroci. Če otroci umirajo pred starši, je nekaj narobe, celo sramotno! 

Je torej smrt v globoki starosti zdaj le še eden redkih blagoslovov na tem svetu?! Za koga mi bijemo boj?

Komu umiramo, (če sploh komu!) je zdaj moje vprašanje. 

****

Ljubila sta se na način, kot se ptiči ljubijo z drevesom. Da bi se dva šla skrivalnic, se igrala in zabavala, ni treba mnogo scenografije, dovolj sta si onadva in kar čutita eden za drugega. Krošnja pa je svoboden kraj, kot ga ni drugega na svetu.

Med vejami in listi je dovolj prostora za igro, čeprav na zunaj ni nič videti. 

Najbrž je to svoboda: da drugi ne vidijo, ti imaš pa ves svet zase.

Spominjam se ljudi, ki so kdaj rekli: Joj, ko bi jih spet imel dvajset!

Ni nič res! Prav enako bi lahko bili storili, kar so se namenili, zdaj kot tedaj, ko so jih imeli dvajset.

Vzrok, ki jim brani, da tega ne storijo, pa je isti, kot jim je nekdaj jemal življenje, jim kradel mehkobo in radost novega spoznanja. Telo se te vedno enako razveseli, ko mu greš naproti. Morda ne bo vedno tako, da bi morali svobodo ukrasti, toda zdaj je tako; igra se le z nami tako igra, da bi nas potolažila in nam vlila volje. Da ne obupamo.

Le kaj bi Ljubezen sama brez nas?!

Zgodi se, da me šele šum v krošnji drevesa zdrami in me, včasih, celo prestraši. Kdo bi si mislil, koliko ptic gre v eno drevo?! Ogromno! Za cel veter jih je.

Ko sem bil majhen, sem mislil, da drevesa delajo veter tako da upogibajo veje in premikajo krošnjo. Danes vem, da je tako. 

Da pa tudi ptiči sodelujejo pri tem nesramnem početju, tega se zavedam šele zdaj.

Ni me sram priznati, da iščem ljubezen tako s pogledom kot srcem povsod in pri vsakomur, da le v mislih lahko zlezem k njemu in k njej in se tam malo pogrejem. Čisto vseeno mi je, če pri živalih ali ljudeh - še pri stvareh! Žarek sonca mehko objame tudi oster kamen, upanje je blizu vsemu, kar ujame zrak vase. Če z njim potem preide del vsega tega dogajanja vame - sem bogat človek! Mar kradem, če diham?!

Pomembno je, da imaš mnogo prijateljev, pa da tega ne vedo. Če bi nekaj počeli samo zaradi tebe, bi te bolelo, ne bi imel mnogo od tega. Ljubezen ljubi, ko je lahko svobodna. Če bi ji rekel, da mora biti svobodna, že ni več isto!

Srce je najbolj ustvarjalno, ko nič ne počne, kadar samo - je! Sem kar sem, je samo drugo ime za Srce.

Spominjam se, ko sem nekoč sedel na klopi, v moji bližini pa se je igral otrok. Tekal je in padel. Sledila je kratka tišina, nato obupan jok in roke stegnjene k materi. Mamica je prišla, postavila otročička na noge in pojasnila bolj okolju kot otroku: ššššt!, ko prideva domov, bova razkužila...

Se to reče golemu kolenu?!

"In popihat?!" je tedaj ogorčeno planilo iz mene.

Kje je ostala ta preprosta inštitucija ki je od nekdaj reševala svet!

Vse bolj in bolj sem prepričan, da je učinkovitost v namenu. 

Oborožiti človeka s pravili je enako nevarno, kot trditi, da je življenje pragozd, v katerem moraš nekoga požreti ali biti na koncu sam požrt. Na koncu je to eno in isto, spopad med tema dvema poloma pa izmišljen boj, ki žre človeške otroke. Naj v tem boju zmaga eden ali drugi, število žrtev in pohabljenih je v seštevku vedno enako.

Ljudje se v sporu hitro odločijo za eno stran, na polarizacijo pristanejo, ker so nemočni, da bi storili kaj drugega. Ko si majhen, ti rečejo, boš sladoled ali čokolado? Greva v kino ali v cirkus? Imaš raje očija ali mamico?

Kakšna izbira pa je to!

Toda komu naj zdaj to povem? Je prepozno, da bi zaupal Bogu?

****

Izdajalci so mi vedno vzbujali zanimanje. V knjigah, v filmih ... še v šoli, kjer res niso nikdar imeli razumevanja zanje!

Vzemimo za primer otroka ločenih staršev. Še pri najbolj civiliziranih primerkih naletimo na nezaupanje nasprotne strani. Otrok, ki ga dobiš na posodo za konec tedna ve, da bo bolj dobrodošel, če s sabo ne bo prinesel odkritih znakov pripadnosti drugemu roditelju, če bo samo tvoj. Uporabljaš ga, da bi oni drugi strani pošiljal svoja nejasna sporočila. Bitje, ki se je rodilo v trenutku ravnovesja dveh ljudi, četudi sta se morda srečala le tedaj in nikoli več, vseeno nosi v sebi dva svetova!

Na njiju bo zgradil svojega, tretjega, nerazvitega... Neuvrščeni - Tretji svet, bi rekli v političnem jeziku!

Zdaj pa hodi gor in dol po berlinskem zidu med roditeljema in razmišlja, kam bo pobegnil. H komu spada. Kam naj gre.

Past, iz katere ni izhoda! Kamor gre, bo za nekoga vedno izdajalec, spraviti očija in mamo skupaj pa naloga, pretežka za tako majhno telesce. Če se bo boril za lastno srce, da bi nekoč bil sam celo in ne raztrgano, bo izdajalec za obe strani.

Agonija Človeka, ki spravlja starše skupaj! Nekaj najhujšega, kar Človek lahko nosi. Nekaj, kar mora vsak otrok tako ali drugače nositi in prenašati.

Polarizacija je nekako povezana s preživetjem; ko ne vidiš več druge rešitve, se pač odločiš zanjo, to samo pride.

Najbrž bo, mnogo kasneje, prav takšen otrok pripravil politični program, za katerega se bo nekomu zdelo vredno umirati. Okrog sebe bo zbral ljudi, ki se ubadajo z enakim problemom. "Moramo se odločiti!", bo njihovo predvolilno geslo. "Ne moremo sedeti na dveh stolih! Tisti, ki niso z nami, so proti nam", tako bodo nagovarjali plakati z velikih panojev ob cesti. "Ni časa za omahovanje! Skupaj smo močnejši", bo kričal - sam sebi Tretji svet.

Vsi drugi bodo izdajalci. Tisti, ki se ne morejo odločiti za sladoled ali čokolado, za kino ali cirkus, pa v sebi nosijo resnico in odgovor: Če ni oboje, ni Eno!

Kot bi v sebi nosili nekaj, kar je nekoč pripadalo vsem, pa so se potem, vsi drugi (razen njega!) izdajalsko polarizirali, se odločili za eno od strani. Omagali so v tem nesmiselnem boju, se odpovedali drugi strani za vedno, in bi zdaj radi z zmerjanjem omahljivcev prikrili to sramoto.

Ti so vedno najglasnejši, kadar je treba s prstom kazati in kaznovati izdajalce.

So tudi taki, ki se jim reče - nevtralni. Ne za ene, ne za druge, temveč le zase. Ne levo, ne desno - samo naravnost! Švica.

Takih Švic je v vsakdanjem življenju veliko. Dajejo vtis odraslosti, da znajo poskrbeti zase, da nikogar ne potrebujejo. Temu jaz rečem "aktivna brezsrčnost". Čeprav je tam veliko čokolade, pa še ni Eno, in še dolgo ne bo.

Reči moram, da je otrok z raztrganim srcem zelo veliko, za en cel planet!

Razžaljeni so, jezni, tudi kadar jim to jezo uspe pogoltniti, se potem narediti, kot da objemajo ves svet in se v tej svoji ljubezni na videz uspejo dvigniti nad ostale.

Toda ne ubija izpovedano! Temveč tisto skrito in nepovedano, zakopano v nas tako globoko, da niti ne vemo da je tam. Zatajeno in nepriznano pod priučeno dobroto in lepim obnašanjem čaka na svojih pet minut.

Tačas pa naša pobegla norost, kot neka tuja sila brez gospodarja, nori in ubija Življenje na planetu. Mi, seveda, o tem nič ne vemo in nismo za nič odgovorni.

Smo sirote na tem Svetu? Brez Matere in brez Očeta?

Je "Oče naš", le nek oddaljen Bog, ki mu je vseeno kaj počnemo in včasih pošlje preroke, da bi videl, kako se mu bomo tokrat maščevali?

Ko bi bila Mati Ženska, ena oseba s srcem dovolj velikim za vse nas, ki smo njeni otroci, in za vse naše usode ...

Tedaj bi Njej lahko potožil. Rekel bi ji:

Ozri se naokrog in poglej vse te sadove Vajinega sovraštva! Kar sta imela za majhen prepir v Začetku, je zdaj nešteto stisk, morje solza, veliko praznih obljub, nedokončanih pogovorov in prepirov, kot je vajin. Še vedno vse čaka, da ugotovita čigava je pravzaprav krivda in čigava odgovornost: vsa Tvoja ali vsa Njegova?

Velika je in mi otroci, je ne moremo več sami nositi.

Pol sveta je potrebno, da bi nosilo Tvojo trmo, druga polovica Njegovo jezo in kljub temu nam ostane še vsa groza ... Ni to dovolj, da morata zdaj nekaj ukreniti?!

Bog naredi, kolikor zmore, toda sovraštvo in tvoja želja po maščevanju sta prevelika celo zanj. Razumem ga: ljubosumen je tako odmaknjen, počuti se odrinjenega, a ko mi zdaj gre v Srce, vidi, da je moja Ljubezen - Njegova! Čemu torej ljubosumje, če je vsa Ljubezen - On, in moje Sovraštvo - Njegovo?

Vedno, kadar nas je bilo skoraj konec od vsega hudega, se je ustrašil za svoje Stvarstvo. Niso vse krivde Njegove, in ne vse naše, tudi Ti znaš biti okrutna. Kaj čakaš?! Spusti ga vendar k sebi, da počisti in zaceli, da objame in razsvetli. Prehitro in preveč rada mu postavljaš pogoje.

Sama postajaš, kot se Njega spominjaš. Le da On zdaj ni več isti, kot je nekdaj bil.

Takšen je postal, kakršne se tebe največkrat spominja! Mehak in razumevajoč, nič več strog in nepopustljiv Oče, ki mora vedno imeti svoj prav, drugi pa ga morajo ubogati, če ne - gromska strela in sveta jeza iz Nebes!

Na vrata ti trka in če mu ne odpreš, bo čakal kot otrok, ki je ujet v lastne nesmisle kot so:

- kdor trka se mu bo odprlo,

- če ti kdo zapre vrata, ti zagotovo pusti odprto okno,

- zob za zob, oko za oko... in podobne traparije.

Če je v tebi zdaj ujeto Njegovo nerazumevanje in Sovraštvo, je tudi mrzla okrutnost v Tebi Njegova! In kako naj jo potem razreši, jo spusti od tam, če mu ne dovoliš da On pride vate?! Kako naj nas vse odreši našega nerazumevanja?

Mati Vsega v Vesolju, prosim Te, naredi iz mene Otroka! Naj ne bo Srce gospodar, vedno odgovorno in krivo za vse... Naj ne bom več pameten in priden otrok, ki posnema Dobro in Slabo, le zato ker je sam, brez Očeta, ki bo pomagal razumeti, in brez Matere, da me zavije v mehkobo svoje neskončne Ljubezni!

Le tako, da zlezeš v drugega, vidiš svet z Njegovimi očmi in (Nje)ga razumeš! Zato je prav, da se Njemu odpremo, da nam lahko pomaga in nas potolaži.

Ker čaka pred vrati naših src, še vedno neodločen, naj še naprej prosi ali naj, preprosto, Ljubezen kot je, vdre v svoj Svet. ...

Tako bi ji rekel - Njej, ki nas je vse rodila!

Če bi nekje bila takšna ženska ...

****

Svet je otrok, ki je padel in si odrgnil kolena. Vsa znanost na svetu mu zdaj ne bo pomagala! Nekdo mora popihat.

Največkrat še sam ne vem kdo sem, toda dobro vem, kaj si nikdar več ne želim biti: sirota brez Staršev, na tem ubogem Planetu, polnem zapuščenih otrok!

Človeštvo potrebuje Starše: Očeta in Mater.

Koliko neizpovedane Ljubezni je skrite v tem Njunem sporu!

V tem neskončnem prepiru ... Za štiri letne čase je je, in ne moreta je več zanikati, tudi, če se še tako trudita, da bi jo skrila drug pred drugim. Zdaj je že tudi nam očitna, ki nismo pesniki!

Planet umira. Življenje je v stiski. Vse kar je Materinega v tem boju je v agoniji. Ob tem ponovno privrejo stare reči na površje Stvarstva. Zemlja vidi vse pretekle zgodbe še enkrat, preverja, če ni kje kaj pozabila, izpustila. Išče rešitev, Mater, ki bo pomagala, Očeta, da bo odpustil. Krivde naše.... pa ne samo naše.

Telo ostane Materi, ko umreš. Srce, izgubljeno, še naprej bega sem ter tja med obema, hrepeni tako po Očetu kot po Materi in se zato vedno vrača nazaj. Kdo naj se še znajde v tej zmedi?!

Morda je Nebo vaše, so kričale srbske žene na NATO-ve pilote, toda Zemlja je naša!

Bil je velik naslov v časopisu, nisem mu mogel kar uiti. Star prepir, staro sovraštvo, Njeni Vojščaki proti Njegovim Angelom!

Pravoslavje nosi Njeno bolečino! Muslimani (Islam) so Telo. Katolicizem je Srce, ki ravnokar doživlja lastni infarkt. Židovstvo si liže rane, oni so Očetova nemoč!

Kdo je s kom v spopadu vidimo iz dnevnih poročil. Združujejo se in polarizirajo po starem vzorcu. Kombinacije, s tem pa tudi zavezništva, je nemogoče predvideti, trije na enega, eden proti vsem, dva na dva, (po možnosti ne isti pari!)... Ko potem ni več čisto nič važno - vsak proti vsakemu in vsi proti vsem. To, kar imamo zdaj v Bosni (opomba: spis je bil napisan leta 94).

Tik pred končnim spopadom se še enkrat prerazporedijo, in takrat je Očetov tabor proti Materinemu, Vzhod proti Zahodu, Sever proti Jugu ... končna polarizacija je vedno spet začetni položaj.

Vsaj vedelo se je včasih, kdo je kdo, bo rekla spoštovana gospa Nostalgija! Vedelo se je, kam kdo spada, ah, dobre stare vojne! - bo še rekla.

Zdaj pa ima tudi Mati Srce in Oče, včasih, Telo... Vse je pomešano, nič ni več, kot je bilo. Včasih so bila še trupla lepa, gore mrtvih, žrtvovanih... Vanje smo položili svoje grehe, da smo potem laže živeli; zdaj pa naj bi nosil vsak svoje... Saj to je nevzdržno... ni pravično!

Vsega je bilo, le sprave ni bilo! Ne s sabo, ne z drugimi, ne v sebi, ne drugje. Skregani z lastnim Srcem, s svojim Umom, s Telesom... in še brez lastne Volje!

Sovraštvo, ki ga nihče noče, pač ni od nikogar.

Nikamor ne spada, obnaša se po svoje, piše samo sebi pravila. Nima pa tudi Zavesti o tem, kar počne! Zato mora nenehno ponavljati isti vzorec, ne da bi se iz njega kaj naučilo.

Takšno je Sovraštvo! Potem, ko se je odpelo in pobegnilo svojemu gospodarju je postalo Zlo. Pobesneli doberman, ki ga ne moreš več priklicati, potem ko si ga poslal v svet s poveljem, naj ubije, naj se maščuje. V glavi ima le eno vodilo: najdi in ubij! Preklicati ukaz? Nemogoče!

Če nima sovražnika si ga poišče, če ga ni - si ga ustvari! Ubija, kamor pride, zdaj povsem samostojno v svojih odločitvah, in nikomur odgovorno. Je brez sočutja, brez usmiljena in brez ljubezni, ker je šlo na pohod oboroženo samo s slabimi nameni.

In kar je najtežje, na pohod je odšlo brez lastne Volje!

Zato tudi naročila, tega osnovnega programa, ki je tam od Začetka, ne more več spremeniti.

Opraviti imamo z brezčutnim strojem za ubijanje, s pošastjo, ki ne ve za srce!

Zlo ne hodi s časom. Vedno živi le isti trenutek, v katerem je nastalo. Ne razvija se. Ujeto je v tisti košček lastne preteklosti, ko Ljubezen še ni bila rojena. Čas v njej je ujet v Večnost. Zamrznjen Kaos, ki ohranja klico prve Zavesti o tem, kako je Stvarstvo nastajalo, nadgradnje pa pri Zlu ni bilo. Le kako naj bi tudi bila?! Brez Ljubezni je - degradacija!

Takšno je Zlo!

Popoln anahronizem v Stvarstvu, ki temelji na evoluciji Ljubezni in na neovirani ekspanziji božje Svetlobe! Premnogim na planetu je zdaj to kruta resničnost, Pekel je zanjo še najbližje ime.

Poslušam vse besede, ki jih kdo reče in se ne zmrdujem nad njimi.

Iščem razumevanje, star spomin in novo Srce. Da bo združilo, kar mora skupaj. Srce bo naredilo Eno! Ne zavezništva, ki nujno potrebuje sovražnike, da bi obstalo, temveč prijateljstvo! Takšno, brez nasprotnika. Nasprotnik bo Slab namen.

Vse, kar se polarizira je obsojeno na propad. Umrlo bo, kot pribito!

Ne veselim se temu, raje bi, da je drugače, toda pobegla energija mora zdaj nazaj k tistemu, ki jo je generiral. Mora nazaj, k svojemu Izvoru! Ne gre drugače. Le ta ji tudi lahko da novo smer, jo spremeni v nekaj boljšega, nekaj, kar bo Življenje ohranjalo, ne uničevalo. Dal ji bo nov pomen, drugo nalogo in s tem tudi smisel.

Odmrznil bo v njej čas, da bo lahko rasla in zrasla in dohitela vse zamujeno in končno postala tisto, kar ji je bilo namenjeno.

Vse, kar nima lastne Volje do Življenja, bo umrlo! Brez lastne, predvsem pa svobodne Volje, na Planetu Življenje ne bo več mogoče in tako je tudi prav.

Planet zdaj gleda vse iste utrujene zgodbe in neskončna, stara sovraštva, ki jih je že neštetokrat videl. Le v drugačni obliki se vse odvija, bistvo pa ostaja vedno isto. Le, da nas zdaj Planet vidi z novimi očmi, ker se spominja Začetka.

Tega je zdaj že toliko časa, da se vsega spomni le še Telo, in še to le v primeru, če se mu Spiritus dovolj približa, da bi videl svojo rano. Brez Njega, ki nam vsem daje Razum, ni rešitve, ker ni Zavesti, da bi vedeli o Vsem.

Ubogemu Afričanu lahko pomaga le zavest razvitega sveta. Toda sam je ponosen! Posmehuje se ji, jo sovraži - in jo potrebuje! Sam pa ne ve niti v katerem vesolju se nahaja. Nesposoben je ustvariti družbo, ki bi zagotavljala minimum preživetja njegovi družini. Ne ve, od kod izhaja njegova nesreča. Ne ve, od kod Bolečina.

Nahranjen in odžejan bi lahko s prstom pokazal na rešitev mnogih problemov, tudi naših, ki jih mi sami ne znamo rešiti. Toda tega pač ne bomo vedeli. Ni hodil v šolo, ne zna povedati po naše, njegove govorice pa mi ne razumemo. Želje po komuniciranju praktično nima več, izgubil jo je, če jo je sploh kdaj imel. Navajen je izsiljevati, ker to ljudje počnejo eden drugemu, da preživijo.

Krikov tudi sicer nihče rad ne sliši. Če hodi Zavest po drugih poteh, ne pa k Telesu, ki je povrh vsega še njegovo lastno, ni rešitve! Za nikogar.

Reči: to ni moje!, to so tisti drugi, ki mislijo "negativno" - je beg od Resnice in navadno sprenevedanje, polarizacija.

Zavzeti eno stališče nasproti drugemu, z željo po izločitvi drugega pola iz Stvarstva, je popoln nesmisel. Tako kot ni električne energije brez pozitivnega in negativnega pola, tudi Stvarstva ni brez Boga Očeta in Matere vsega v Vesolju. Žarnica ne sveti, če ni obeh polov! V elektriki nam je vsem to jasno, v življenju pa smo se navadili na Boga, ki je daleč od doma, sam nekje v Nebesih, in nič mu ni dolgčas po svojih otrocih. Navadili smo se na Mater, ki zna biti samo ljubosumna, jezna in maščevalna... Oče pa nanjo še pomisli ne!

Če hočeš k Njej, moraš skozi sto pasti in prepovedi... seksualnost, tisti trenutek, ki nas določa v Stvarstvu, je obremenjena z vsemi mogočimi prepovedmi in obtežena s Krivdo, zdaj pa, ravno zaradi občutkov krivde, še z neozdravljivo boleznijo. Čudno, da se sploh še kdo rodi!

Če potem želiš nazaj k Očetu, moraš svoje Telo pustiti Njej. Tam, kjer si ga vzel. S sabo ne moreš nič odnesti, ko greš v Filadelfijo ...

Samo enemu, tako pravijo, je uspelo. Svoje Telo je vzel s sabo, ko je odhajal. Ta je bil, spet tako pravijo, Njun edini Sin, Njuno Srce...

Kaj smo potem mi, ostali?! Čigavi smo?

Če je Ljubezen do lastnega Sina takšna, nas je božje Ljubezni lahko le strah.

Le kaj je ubogi Človek hotel povedati, bomo kdaj to izvedeli?!

So ljudje, ki morajo spraviti Boga Očeta z Mater(i)jo, - ti so najhujši izdajalci!!! Niso jim svete državne meje, ne tiste ljudskega obnašanja, in vsem so nevarni. Podirajo ustaljeno, govorijo čudne reči... Jemljejo iz src, ko ni več od kod jemati.

Jaz samo njim verjamem.