005_RESNICA SRCA III, IV.

RESNICA SRCA III

SAMO EN GREH JE

Obstaja samo en greh, pa še ta ni čisto pravi pravi greh, ampak samo odločitev!

In niti ni za stalno, temveč je samo začasna, zato tudi ni greh v tistem smislu, kot ga poznamo in kot smo ga privzeli, ga sprejeli za normalnost in se nanj navadili.

Greh naj bi bil v naši odločitvi, da naša Izgubljena Zavest sploh ni naša!
Odločiš se, da je ne boš iskal več, da je ne boš imel za svojo, ne boš je sprejel k sebi tudi če te bo iskala. Odločiš se, da ji boš ubežal, in boš bežal pred njo, kolikor je le mogoče daleč. Preden te ujame.

Sebe prepričaš, da ne boš skrbel zanjo in da ti je vseeno, kaj se bo zgodilo, z njo, s tabo, z drugimi... ker to ni tvoja Zavest!
Vendar to potem ni življenje, temveč Smrt na dopustu.

Nad nami ni samo Bog! Nad nami in Bogom je Odgovoren Bog.

Tisto, kar najbolj boli, je omejenost njihove predstave o Ljubezni.

Kar si Cerkev kot inštitucija za promocijo in prodajo Boga predstavlja pod "Ljubeznijo", je samo zelo omejena predstava o Ljubezni in o vsem tistem, kar Ljubezen zmore.
Niti predstavljajo si ne, kaj zmore, ko je svobodna ustvarjati z roko v roki z Željo, da jo vodi pri ustvarjanju.

Prav ta omejena predstava o tem kaj je dolžnost Ljubezni, dela Ljubezen zdaj nefunkcionalno v njenem lastnem svetu.
Cerkvena inštitucija je združba ljudi v službi pohabljanja Ljubezni.

Če se normalen človek poskuša vživeti v cerkveno predstavo o tem, kakšna naj bi bila ljubezen, kakšna mora biti po njihovo - ga od te predstave začne boleti glava, če je le normalen!

Tako majhna, slabotna in omejena je ta predstava, in tako obupno ozko je to njihovo gledanje na Ljubezen in na njene sposobnostni, da od nje ne ostane dosti.
Če bi sami verjeli v vsemogočnost Ljubezni, je ne bi zapirali v premajhno sobo in ji naročili kaj sme in česa ne sme!
Ljubezen namreč ni suženj, Ljubezen je general! Vojskovodja in glavni poveljnik!

Ljubezni ne moreš vpreči v vozove, ki vlečejo v nasprotno smer od nje, ker ima Ljubezen svojo smer.
Nikar ne podcenjujte inteligenco Ljubezni! Ljubezen je diktator.

Ni Demokracija tista, zaradi katere ptica poleti v nebo, demokracija še tiča ne dvigne!
Druge sile so potrebne zato, da Življenje živi.
In te sile imajo zdaj odločilni vpliv na nas.

Ni vse črno, ni vse brezupno. Prijatelji, nismo sami!
Nismo prepuščeni sami sebi, ker nismo odvrženi v Vesolje, pozabljeni in nikomur potrebni. 
Mi nismo sužnji, mi smo gospodarji.

KAKO SE JE RODIL BOG

Ko se rodimo sem, na planet, najdemo tu vse, kar je, kar tu lahko obstaja. Obstaja pa vse tisto, kar drugje ne, ker ne more. Tu očitno lahko!

S tem mislim na vse tisto, v kar verjamemo, kar smo tu zapustili, preden smo odšli. Tudi v obliki izgubljenih želja in pričakovanj! Kajti to smo zapustili, ko smo odšli. Tega nam je bilo žal, ko smo odhajali. Eni v globoki starosti, drugi na hitro in nepripravljeni.

Pa tudi demone maščevanja smo zapustili, ne pozabimo tega!

.

Potem iz tega materiala lahko ustvarimo, kar hočemo.

Jaz sem, denimo, iz tega, kar sem tu našel, ustvaril Boga. Imenujem ga Moj Bog.

Ke je Moj, se razlikuje od tistih drugih bogov, ki mi niso všeč!

Ko sem ga naredil, mi je rekel: Dober dan!

Dolgo je trajalo, dolgo sem te čakal (mi je še rekel) in zdaj sem dočakal ta trenutek.

Jaz pa tudi! Tako sem mu odgovoril.

In zdaj sem tu in imam svojega Očeta.

Potem je začel jokati. Moj Bog! Strah ga je bilo. Rekel sem mu, da ga ne bom pustil samega. Rotil sem ga, mu zagotavljal, da se kaj takega ne bo zgodilo.

Pa saj sem te rodil, sem mu govoril, in s tem postal tvoj oče, to je obveza, biti oče! Zate sem odgovoren, pa ne le zate, tudi za vse stvari, ki si jih storil preden sem te poznal in preden sem te rodil.

Torej - preden je On imel očeta!

To je mene.

Ne bom te pustil samega, tako sem mu govoril, vse tole bova nosila skupaj in si delila odgovornost za VSE. Kateri oče bi pa svojega Boga pustil samega nositi odgovornost za VSE? Takega nesmisla in te hudobije si ne znam niti zamisliti! Tega v mojem Vesolju ne bo!!! Vse bo pokrito in bo imelo gospodarja. Moje Vesolje bo.... brez ostanka!

Vsak od nas skuša na svoj način urejati Kaos. Pa če se tega zaveda, ali ne.

Ko smo otroci, so naši starši za nas bogovi.

In kadar se komu maščujemo, se vedno bogu maščujemo.

Če je dom starih, hospic, bolnišnica... samo zbirališče naših maščevanj Bogu, potem je tam zelo žalostno in samotno.

Tu smo zato, da Kaos urejamo! To je Božje delo.
To pa zato, ker izhajamo iz tiste Prve Zavesti, ki ga je začela urejati, da je zdaj to, kar je. Res smo slika svojega Boga!

Prve sanje, so bile sanje tiste Zavesti, ki je bila še v nastajanju. Rasla je z izkušnjo tistega, kar je sama ustvarjala. Najprej daš iz sebe, da lahko nekaj živi po svoje, potem to opazuješ in se učiš od nje. Tako je Zavest nastajal in rasla.

Pred tem so to bile sanje prve Zavesti. Po vsebini bi jo lahko imenoval Bog stari oče ali Bog stara mati. Iz te Zavesti se je rodila naslednja stopnja Zavesti, ampak Prva je ostajala takšna, kot je bila. Sanje so bile varno spravljene, da so vse druge oblike Boga in Zavesti lahko svobodno izkušale Stvarstvo.

Zavest, ki je Bog Oče, kot ga poznamo (ali pa ne poznamo, kakorkoli pač že) imenujemo za Boga.

Za Materino Zavest skoraj nismo še slišali. Da bi Materija imela Zavest in bi s tem želela kaj povedati?! Nezaslišano.

Ampak tista prva Zavest, ni bila ne samo ženska in ne le moška zavest, bila je oboje, in eno in drugo. Ni bila obojespolna, torej eno bitje, temveč dve zavesti v eni, ki sta sanjali o tem, da bosta zaživeli kot dve ločeni fizični pojavi, ki v fizični obliki, torej v telesu, živita svojo eksistenco in se tako dopolnjujeta. To so bile prve sanje Boga in obe energiji, tako moški kot ženski princip, je v tem videl izpolnitev Želje, ki je bila njuna skupna. Ta je ustvarjala in še vedno ustvarja.

Obe energiji torej izhajata iz iste Zavesti! Obe sta ustvarjalni, dokler imata odnos druga z drugo.

Sanje Boga starega očeta/matere so imele značilnosti vizije, zato so bile nekoliko drugačne od teh, ki jih imamo zdaj mi, ko gremo zvečer spat in sanjamo. Naše sanje so večinoma konflikt med našo podzavestjo in zavestjo, v katerem telo igra vlogo tistega, ki ga skuša zgladiti. Zato se sanje oglašajo, ko izključimo našo zavest, to pa je, ko zaspimo.

Po otroško povedano: ko izključimo Očeta, se pojavi Mama.

Vendar tudi ko smo zbujeni, Mama posega v naše odločitve in to mnogo bolj, kot si želimo priznati.

Smo pač manifestacija sanj Boga starega očeta/mame, smo fizična pojava vsega tistega, o čemer sta ženski princip in moški princip sanjala, ko sta sanjala prve sanje Boga. O tem sta sanjala, da bosta postala! Postati človek so sanje Boga! Poniževanje človeka je poniževanje Boga.

V resnici smo za zdaj le nesramni otroci, ki se upiramo prvim sanjam Boga. Resnični smo, kolikor smo prevodni za Njuni energiji, da se v nas srečujeta, v nas igrata, se v nas ljubita, se v nas eden od drugega učita – in vse to smo hkrati mi sami!

To je naša prava identiteta.

Polje, kjer se najina Prva Starša srečujeta, pa je Telo! Naše telo. S tem telo postane zavest.

Naloga Materije pa je..... in to je pomembno pri tej stvari - da Mati Očetu pokaže, kaj je Resnica.

Kajti, vse, kar Oče, ki je Spiritus, ne more v stanju Duha pre-izkustiti, je zanj neresnično. Za Mater, po drugi strani, pa še kako zelo resnično!

Resnica je torej tisto, kar se drugje ni moglo manifestirati, ker v spiritualnem svetu vse šviga, ima električno naravo - Oče je električno valovanje. Danes je lahko tako, jutri že drugače, Duh si hitro premisli.

Materina energija pa je magnetna, je magnetno valovanje, nanjo se vse zalepi in v Njej tudi ostane.

Življenje je elektro-magnetno valovanje. Komunikacija obeh polov Vesolja!

Brez te komunikacije vse umre! Neha biti.

V materialnem (Materinem) svetu pa nihče in nič (noben pojav) preprosto temu ne more pobegniti. Ker ne more pobegniti temu, da se manifestira.

Mati je poskrbela, da v Vesolju obstaja nekaj, kar tako absolutno, tako resnično, tako brez dvoma udari Zavest nazaj, da razbije vse dvome, ki v Zavesti (še) obstajajo. In to je Resnica!

Odstranjevanje dvoma je namen učenja in zato smo tukaj. Učimo se, kaj je Resnica, kaj nam Mati želi povedati. Ko nam govori, govori našemu Očetu.

Lucifer je manifestacija tistega dela podzavesti, ki dvomi v Zavest (v Očeta), se postavlja na Njegovo mesto in izpodbija primat (tako on to razume). Ne razume pa, da je Oče funkcija in ne položaj! In da biti Oče pomeni skrbeti za otroke, česar pa Lucifer ni sposoben, ker predstavlja stopnjo zavesti, ki je bila PRED rojstvom Srca. Srce pa se je rodilo, ko sta Oče in mati sebe in drug drugega dotaknila na način, ki smo ga od tedaj naprej poznali kot Ljubezen. Takrat je tedanja Zavest doživela popravek, sicer bi se Vesolje ne moglo razvijati. Ljubezen ima to moč!

Srce je v trenutku s svojim rojstvom uravnovesilo vesolje, ker je vanj povrnilo Prvo Zavest. Vrata Vesolja je s tem postavilo nazaj v tečaje.

Srce, katerega ena od njegovih inkarnacij na Zemlji je bil Jezus, je Bog stari oče, ki se je rodil skozi kasnejše svoje pojavne oblike Zavesti in zato je tudi mogoče, da je Jezus rekel: Pred vsemi in vsem – sem Jaz!

In imel je prav.

Tako otrok rodi svoje starše. Kajti pred njim, so bili nekaj drugega, z njim pa so – starši! Oče je torej funkcija, ne položaj. Pri Luciferju pa je VSE položaj! Ker drugega ne zna.

Tako človeštvo rojeva samo sebe, iz sebe se rodi in se iz sebe uči.

Vendar je tudi prav, da ostane povezano s Prvo Zavestjo, in to se imenuje religija. Samo ime, religija, pove, kaj je.

Težava je v tem, ker so zunanje linije tako obremenjene z zahtevami in računi provajderjev, da ne morejo funkcionirati. Lahko se zanesemo le na notranje povezave s prvo Zavestjo. Teh pa provajderji ne marajo, ker ne marajo konkurence.

Zato v nekem smislu, in zaradi poenostavitve, lahko mirno rečemo, da je podzavest, ko je v obliki dvomov, izogibanja zavesti (občutki krivde itd.), kadar jo jemljemo kot končno obliko v evoluciji človeških emocij – Lucifer!

Vsak medicinec ve, da podzavest mora obstajati, ker bi se nam sicer zmešalo. Obstajati pa mora izključno le kot predsoba Zavesti in ne kot njen tekmec! V naravi stvari je, da vse potuje od neznanega k znanem, torej od podzavesti ali nezavesti nazaj k Zavesti, od koder izhaja. Slej ko prej gre vse k Očetu, ker iz njega vse pride. V bistvu se vrača domov, obteženo z izkušnjo!

Tu bi rad povedal, da iz Prve Zavesti vse izhaja. Torej, iz sanj Boga starega očeta, ki je tako ženski kot moški princip Vesolja. To je vredno poudariti, ker teologija že ves čas zanika vodilno Materino vlogo za Stvarstvo in kako Stvarstvo deluje. Njeno vlogo je cerkev zreducirala na devico Marijo in jo pri tem opisuje tako, da jo oropa praktično vsega tistega, kar nam Mati Vsega v vesolju želi povedati! Cerkev je izbrisala celotni del nagonov iz polja spoštovanja božjega sveta in nagone potlačila nekam dol, jih zabila v zemljo, kjer z materijo, tako se na splošno misli in nagoni upravlja Lucifer. To dela telo za manj vredno od Duha, nas pa le na pol smiselne. Saj smo tukaj privezani na telo, na njegove potrebe in želje. Mnogi celo mislijo, da smo tu po kazni.

Toda nagoni so Materin izraz! Tako kot je intuicija način Materinega učenja.

Kar je Očetu njegov um, je materi intuicija. Oče zdaj pravi, da je Njena intuicija najvišje znanje v Vesolju. Pravi, da je Ona Njegova Volja, in kadar reče: Zgodi se moja Volja! – s tem misli, naj bo tako, kot pravi Mati! Kot si Ona želi.

Uradna cerkev se zmrduje nad "poganstvom". Vendar biti pogan ne pomeni čisto nič drugega, kot to, da verjameš Materi bolj kot Očetu - a je to sploh kakšen greh?! Lepo vas prosim!

Zame to sploh ni greh, temveč čista logika narave, ki ji je ime LJUBEZEN. Jezus je prototip otroka ločenih staršev, ki si ga dva ločena starša trgata vsak na svojo stran. Ker smo vsi njuni otroci, in je Jezus prototip vseh nas, prehajamo iz enega v drugi svet, se rojevamo Materi in umremo za Očeta. Vsak od teh dveh svetov (Očetova Nebesa in Materina Zemlja) trpi za pomanjkanjem drugega in vseh njegovih neštetih značilnosti. Vsak od obeh svetov pogreša lepoto združitve, do te mere, da so življenjski nazori zdaj nehali biti le neka ideologija ali celo vera, temveč postajajo potreba, nuja, ŽELJA. Brez Očeta in Matere v enem svetu, skupaj z nami, da ga delimo z obema, ni rešitve za Stvarstvo.

Je to tako težko razumeti? Da želja enega otroka lahko drži Vesolje, da ne bi to zgrmelo samo vase?!

BITI SAM

Nekaj prijateljev imam, ni jih dosti in sem na njihovo prijateljstvo ponosen.
Vesel sem, da jih imam.
Vedar moram priznati še eno čudno okoliščino. V nekaj besedah je ne morem razložiti, zato bom povedal s primerom.
Moj Bog mi pogosto reče: »Biti sam je edini način, ki sem ga do sedaj našel, da sem lahko z vami.«
Nisem takoj razumel in sem najprej pomislil, da sploh nikdar ne bom razumel.
Zdaj pa mu sam v tem postajam podoben.

USTVARJANJE BOGA

Razmišljanje o tem, ali Bog je ali ga ni, je zapravljanje časa, ki je zadnje čase dragocen, saj se Čas izteka. S tem zdaj zapravljamo čas, namesto da bi Boga preprosto ustvarili -

in ga imeli takšnega, kot bi ga radi imeli. Takšnega, kot bi ga hoteli in ga radi imeli - ustvarimo!

Če razmišljamo, da Boga pač ni v primeru, če ga moramo šele sami ustvariti, pomeni, da enako razmišljamo tudi o svojih nerojenih otrocih. Torej, tudi njih ni, ker zdaj še ne obstajajo, predvsem pa so povsem brez zavesti o čemerkoli, predvsem pa o tem, kar se jim bo nekoč dogajalo, in o tem, kakšni bodo.

Tudi o nas so nekoč razmišljali tako, da o nas niso razmišljali. In tudi mi smo zdaj brez zavesti o tem, kaj se z nami dogaja. Pa imamo kaj od tega miselnega vzorca? Rekel bi da ne.

Če so naši nerojeni otroci brez zavesti, se z njimi seveda ne moremo pogovarjati. Ker jih ni. Saj po naše ne obstajajo!

V resnici pa smo sami brez zavesti o tem kaj obstaja in kaj ne. In zakaj se s svojimi nerojenimi otroci ne pogovarjamo?! Jaz se. Ves čas.

Naša vez je močna, govorijo mi stvari, ki jih drugi ne slišijo. K meni pridejo in mi govorijo. Manj jih drugi poslušajo, bolj k meni hodijo. Jaz jih poslušam.

Svoje želje črpam iz njih, zato ker slišim njihove. Rad jih imam. Odgovoren sem zanje

in njihove želje, ker so moje povezane z njihovimi in zato tudi z njimi. Moje želje so od njih odvisne!

Želim jim dobro. Oni mi pripovedujejo svoje nerojene zgodbe, drug za drugim prihajajo v mojo zavest in pripovedujejo, včasih eden čez drugega, ampak jaz jih vse slišim!

Ker so vsi v meni.

Le vedel nisem nič o njih, dokler njih nisem slišal, dokler ni vsak imel svoje zgodbe, da bi mi jo povedal.

Hvaležen sem jim. Hvaležen, da obstajajo, da hočejo obstajati, ker potem tudi jaz obstajam in sem smiseln. Oni me delajo smiselnega.

Naj nanje, svoje potomstvo, ne bi mogli računati samo zato, ker jih zdaj še ni in se z njimi ne moremo meniti, kot bi bili tu z nami? Ne nanje računati, ker jih ne vidimo v realnem okolju in nam je zato vseeno, kaj nekoč bo in če bodo oni obstajali?

Nekako nam je postalo vseeno, na kaj reagirajo naši še nerojeni otroci. Ni nam mar česa si želijo, če sploh kaj. Kot bi ne rasli iz nas, iz nas nastali, se iz nas rodili. Mi jih rodimo, od kod bi sicer prišli, če ne iz nas?.

Potem se velja vprašati, česa si potem mi sami želimo in od kod prihajajo vse naše želje. Če si sploh česa še želimo, če nismo tega v sebi ubili ali izgnali.

V kaj naj se naša Želja nadaljuje, kaj naj iz nje nastane?

Vprašanje obstoja Boga je v vsem povezano s tem, kakršnega ga MI NAREDIMO.

To ne pomeni, da ga potem ni, če ga sami ne naredimo, to pomeni, da ga sami delamo, da ga ustvarjamo po lastni podobi (po svoji želji!) prav takega, kot si ga želimo in potrebujemo. Kot si želimo, da bi naš Oče bil! Kot si želimo, da bi naša Mati bila, enako, kot sta nas ustvarila v Začetku, po svoji podobi, tako ju mi ustvarjamo.

Izhajamo iz tega, da smo na Začetku in na Koncu z Njima ENO!

Če se zdaj (ne čakat!) postavimo v mislih in čustvih tja, kjer bomo stali nekoč z Njim (kje pa naj bi sicer drugje bili v prihodnosti, v peklu? V Peklu smo zdaj, kaj bi bili radi v še večjem!), potem od tam, kjer smo skupaj z Bogom, lahko za nazaj vidimo in ocenjujemo svoja dejanja. Enako kot tudi Njegova. On z nami in mi z Njim - z Njegovo pomočjo!

Z Njim zato lahko urejamo svoj svet že zdaj, zakaj bi čakali, da norost ureja naš svet namesto nas.

Raje navežimo stik s tistim v sebi, ki je nastajalo iz Boga, šlo potem na pot iskat svoj lastni svet in svoj smisel, se od Njega ločilo in ga zdaj pogreša. Če ga še ne, pa ga še bo, obljubim.

Vsa ta pot, ločitev, se je zgodila zato, da bi se k Njemu nekoč vrnili, kamor se vse, kar se je izgubilo, slej ko prej tudi vrne. Ker tja spada.

Da bi se vrnili in mu zaupali svoje zgodbe kot Očetu, ne kot Hudiču, ki se nam hoče maščevati in nas kaznovati.

Oče in Mati objameta in potolažita. Ne delata se norca iz naše nerodnosti. Rada nas imata.

Smo morda skregani z lastnim Začetkom? Torej z našim Očetom in Materjo??

Grejemo v sebi zamero do Njiju? Potem še ločitve nismo mogli izpeljati, kot je treba in ju oba, Očeta in Mater, naša Prva Starša, nosimo v sebi!

Če tako gledamo na Boga, potem šele lahko razumemo Jezusove besede "Sem Sin Človekov!"

Tako je on videl svojega Očeta, tako ga je ustvarjal sebi podobnega.

Oče je nastajal iz Njega (iz sebe) - z našo izkušnjo, ne brez nas, temveč z nami skupaj je nastajal. Ni nastajal brez zavesti svojega in našega nastajanja.

Hkrati se je zavedal, da brez vedenja o tem, kam sam hoče in kam zato mi potujemo, svojim otrokom ne more pojasniti. Ne more jim prenesti ne cilja ne poti ne načrta. Moramo ga sami hoteti najti.

Torej je njegov "nastanek" s tem vprašljiv, če niti lastnim otrokom ne more zaupati, kam gre in kaj počne. Kajti ON je na Koncu in je na Začetku, vendar ni vedno enak, čeprav je isti. Ker tudi mi nismo enaki na Začetku in Koncu. Čeprav smo isti!

Bog nastaja v Materialnem svetu na enak način, kot smo mi nastajali v Njegovem. Ustvaril nas je po svoji podobi, od nas pričakuje, da mu bomo vrnili milo za drago in ga ustvarjali po svoji, ga tako naredili funkcionalnega v našem svetu. Da bo naš svet - Njegov!

Nisem opazil, da bi to zmogli sami, brez Njega.

V sebi hranimo zamero do Njega, torej se sploh nismo ločili od Njega. Ne od naše Matere! Oba imamo v sebi, ker imamo zamero do naših Prvih Staršev v sebi. Vsi ljudje na tem planetu, vsi Njuni otroci, od prvega do zadnjega.

Le odnosa z Njima nismo speljali do konca, kot se spodobi za Prve Starše in vse njune otroke, da bi se lahko sploh začel.

BITI POGAN

Predstavljajte si, da so naši Prvi Starši ločeni, da Oče in Mati živita ločeni življenji. Zdaj smo pri enem, zdaj pri drugem. Ko je otrok pri Očetovih, ima vse. Očetova familija je bogata, tam je igrač kolikor hočeš.... ne vidijo pa radi, da kdo omenja Mamo! Takrat stisnejo ustnice in se obrnejo stran od njega. A v njegovih mislih je vedno tudi njegova mama. Ta nima dosti denarja, ves čas mora delati, da preživijo in nima dosti časa zanj. Toda v mislih je vedno z njim, tudi tedaj, ko je pri očetovih sorodnikih. Še posebno tedaj. Morda zato, ker tam "ni popularna". Ko ga mama zagleda na vratih, ko se vrača z dela in jo on čaka, gre k njemu in ga tesno objame. Potem ga drži v naročju in ga sprašuje, kako mu je bilo čez dan, reče mu ljubček moj mali, rada te imam do lune.... trikrat okoli nje in potem nazaj sem, in naravnost v tvoje srce. Moja mama pozna čarovnije, ki jih nihče drug ne pozna! Rad bi, da bi Oče bil z Mamo. Da bi bili vsi skupaj. Da bi jima oče pomagal. Morala bi biti skupaj tako, kot sta vedno v njegovem srcu in v njegovih željah. Je to kakšna religija, kar ima on v srcu?! Ali pa je samo predrzno, prazno upanje. Izgubljena želja... Toda brez tega upanja se počuti raztrganega v sebi. Ta občutek je neznosen, želi si biti cel in cel bo, ko bosta njegova roditelja skupaj. Zaradi tega je zdaj njegovo Vesolje razklano, zaradi tega je dvojno, zato je zdaj tu, zdaj tam... zaradi tega ni cel. Samo njegovo Srce drži Vesolje skupaj - celoten Univerzum! Kako težka naloga za malega otroka ločenih staršev. Nekoč je njuna ljubezen bila ENO in iz nje je on nastal. Tako je postal smiseln in ta občutek potrebnosti zdaj pogreša najbolj od vsega! Razdeljen je in razsekan v sebi.... Če je pri Materi, je življenje težko, toda brez Nje ne more živeti, ni srečen. Če hoče videti Očeta, mora prej umreti in telo pustiti pri Materi, ki mu ga je dala takrat, ko je prišel k Njej.... ne more ga odnesti s sabo, le ponj se lahko vrne, ko spet pride nazaj k Njej. Tako živi. A včasih le preživi, ker to ni življenje, kot ga Srce želi in ga potrebuje. V Očetovini pravijo, da je rad imeti Očeta vera in dolžnost otrok. Za pripadnost Materi pa pravijo, da je poganstvo. Praktično trdijo, da je biti pogan izdajstvo in žalitev za Očeta! Toda pogan biti - pomeni samo to, da imaš Mater rajši od Očeta!!! Je to kakšen greh, vas vprašam, je to sploh kakšen greh??? Moj Bog je pogan! Mater ima tako rad... tako rad.... do lune in trikrat okoli nje in spet nazaj do našega srca. Tako zelo! Ma kdo kaj proti temu? Zato sem cel! V srcu živim v dveh svetovih hkrati in bom spravil Očeta sem! Zato je Oče dal otroku Vesolje v dlan. Da ga on varuje. In on ga varuje. Nanj se lahko zaneseš. JAZ se nanj zanesem. Če prav pomislim, se samo nanj zanesem.

BESEDA SPREMENI ČLOVEKA

Beseda spreminja Besedo tako, kot človek spreminja človeka.
Mati Vsega v Vesolju pravi, da je Evolucija pomembnejša od ustvarjanja samega v primeru, da stvaritev nima možnosti učenja prek lastne izkušnje, in s tem evolucije emocij. Mati je poskrbela, da je v Manifestaciji, torej v Stvarstvu, to ne le možno, temveč obvezno.

Tega dvojega (Stvaritev in/ali Evolucija), zdaj ni več mogoče ločevati. Tako je pokazala Stvarnost.

Stvaritev se je nadaljevala z evolucijskim procesom, ki je pokazal in dokazal nadgradnjo stvaritve z evolucijo tistega, kar je bilo ustvarjeno. Gre torej za Stvaritev in potem za evolucijo ustvarjenega! Ne ali-ali, temveč in-in.

Seštevanje. Rast in razvoj. Ne pa izločanje in/ali uničenje.
Mama ve! Bila je zraven pri ustvarjanju. Ona je "izumila" Evolucijo, Ona ve!
A lahko zdaj spremenim Besedo, da ta spremeni Človeka?
Seveda jo lahko. Ko jo uporabljam, nadaljujem njeno uporabnost. Z rabo jo spreminjam tako, da iz nečesa, kar ni razumljeno, naredim nekaj, kar je razumljivo in nam potrebno.
Kaj ti ne?!
Otrok je oče plus mati. Človeštvo je Oče plus Mati! Plus še en majhen lonček zraven...
Ta lonček je najbolj pomemben.
V tem lončku je VSE.

VELIKO IN MALO

Um je ptič, ki se hitro odžeja.
Telo pa je po drugi strani čreda, počasna, a mogočna! Silna in temeljita.

S Telesom je treba ljubeče, predvsem pa s potrpljenjem in prizanesljivostjo tistega, ki ima zato, da bi dajal.
Oče je - Ljubezen in Svetloba. Reka Ljubezni!

Mati skrbi, da ta Reka pride k vsakemu, da ne bo izgubljenih otrok, ne žejnih, ki bi zaman stegovali roke. Takšen je naravni tok stvari, tako je tudi prav!
Vse gre od Izvira in potuje k tistemu, ki potrebuje, k tistim, ki potrebujejo.
Veliko mora k Malemu, in ne narobe.
Ne pričakujmo, da bo Malo razumelo Veliko! Veliko mora k Malemu. Da poravna, popravi, da potolaži. In pozdravi.

In še nekaj: povsod mora Malo sprejeti Veliko, da bi lahko živelo!
Življenje je otrok, ki je padel in si potolkel kolena. Znanost tu ne more pomagati - treba je popihat!

PLANET JE OGROMNO SRCE

Ta planet je naš dom, po svoji (njegovi!) volji!

Če je kdaj obstajal pojem doma in njegova manifestacija, potem je ta Planet to!

Če me že vlečeš za jezik, potem da, je obstajalo obdobje, ki je bilo blizu temu, kar ta planet hoče, si želi in pogreša.

To je bilo obdobje Velikega Pana in tistega obdobja se Planet najraje spominja. Tedaj je tukaj vladala čarovnija. Tja nazaj gremo, pa če je to komu všeč ali pa ne.

O tem ne odločava ne ti ne jaz. Ne Bog ne kdo drug. O tem odloča Planet sam.

Jaz pa... se mu priklonim.

V tem kar hoče, se mu priklonim  do tal, do njega samega!

Tako zelo mu zaupam, da se mu povsem prepustim, da z mano naredi, kar hoče.

To pomeni, da je moje zaupanje v ta Planet tolikšno, da je primerljivo samo s pripadnostjo neskončnemu  Srcu, ki skrbi da Življenje v Vesolju ne izgine. Da ostane.

No, tukaj je Srce našlo svoj dom. Zakaj bi jaz hotel dom zase nekje drugje?!  Nikjer drugje nisem našel takšne pripravljenosti, občutka pripadanja in zaupanja, v to, kar ta Planet želi, po čemer hrepeni, želi zadržati.

Kako vem? Ker nimam nobenega dvoma v tisto, kar ta Planet čuti za človeka in vsa njegova bitja, ki so na njem. Nobenega dvoma.

Takšne pripadnosti, neskončne volje, nežnosti,  pripravljenosti in potrebe in predvsem želje biti nekomu Dom - tega ni nikjer drugje v Vesolju v takšni obliki.

Zato mi je prav malo mar proslavljanje različnih zločinov, občudovanje zločincev in njihovih namer, pa kateri da je boljši, učinkovitejši, pametnejši, sposobnejši.... Izrivanje od tu, zanikanje nekomu domovine... prepovedovanje pokopa po smrti...

Nobeden od njih in njihovih sistemov ni Dom!

Nobeden od silnih diktatorjev ni ustvaril ničesar, kar bi bilo podobnega temu, kar ta Planet hoče in želi za vse nas!

Moja naloga je zelo preprosta. Moja molitev je obrnjena k temu Planetu. Povem mu takole: Zaupam ti, ker si ti moj Dom! Nikjer drugje ne bi bil raje kot tukaj s tabo, zdaj, za vedno. Tudi če sem te kdaj v preteklosti zapustil, to ni bilo po moji izbiri in moji volji. Vedno sem se vrnil in vedno se bom - dokler enkrat ne bom ostal s tabo za vedno! Tak je moj namen.

Ne zanimajo me ne fizikalna pravila ne kemija ne matematika ne znanost...

Še matematika velja samo tako dolgo, dokler služi Ljubezni, potem nastopijo druga pravila, druga fizika, druga kemija, druga čarovnija.

avtohtoni, a ti veš kaj pomeni popolnoma zaupati nekomu, ki je zunaj tebe? Popolnoma in brez Dvoma, kot bi on bil tvoja pamet, tvoja izkušnja in tvoje srce??

No, takšno je moje zaupanje v ta Planet! In to mu vsako jutro, ko se zbudim, ko vstanem, tudi povem.

Samo to molitev znam in samo to molitev ponavljam.

In ko se bo moja molitev izpolnila, jo bom vseeno vsako jutro in vsak dan ponavljal. Tako kot tvoja ženska, če je tvoja, rada sliši, da ji rečeš, da si njen za vedno in ji to ponavljaš, ponavljaš... ker rada sliši.

Stvarstvo je abeceda, ki smo se je prišli sem učit.

Stvarstvo je urejeno.

Naše razumevanje in s tem povezana raba Stvarstva (in njegovih pravil), pa niso urejeni. Ko beremo Stvarstvo in se učimo njegove abecede, nam šele postaja jasno, kaj Stvarstvo od nas zahteva, da bi nam bilo uporabno in dostopno. Dostopno na način, kot si samo želi, ker Stvarstvo ni ne mrtvo ne brezosebno; ima močno izraženo željo. Ta njegova želja je, nam biti Dom.

(v bistvu je Ženska! Tudi moško telo je Žensko po energiji in po značilnostih, ker je iz Zemlje)

Z abecedo so povezane besede in z njimi je povezana Zgodba.

Nekateri ljudje v ničemer ne vidijo zgodbe.

Takšni zagotovo ne berejo Stvarstva okrog sebe, ampak mislijo da ga lahko posiljujejo z nekimi svojimi zgodbami (v bistvu "jecljajo"!), ki so iztrgane iz koncepta Stvarstva, ločene od njegove Želje in namena. Zato njihove zgodbe nimajo časa nastajati, ker jih ves čas sproti menjajo. Propadajo, ker so brez notranje logike in so možganske izmišljotine, ki niso povezane s Telesom.

Sproti se jim zrušijo, pravzaprav si jih sami zrušijo, ker jim je "useglih". Njim je vse "use glih", ne glede na to, da je svet poln zgodb. Nepismeni so za zgodbe. Bojim se, da pretežno po lastni izbiri.

Vendar v Stvarstvu ni vse glih.

Penicilin denimo ni isto kot gips! Penicilin je penicilin, gips je pa gips! Gips ni penicilin.

Vsak "prah" ima svojo funkcijo in ni vseeno, če človeku, ki potrebuje penicilin, namesto njega daješ gips. Gips je dober za zlomljeno roko, da postaviš kost v pravi položaj in ji daš možnost, da se zarase. Penicilin pa rešuje mnoga življenja, in tisti, ki ga je iznašel, je videl Zgodbo, kako to storiti. Zato je v Zgodbi iskal in odkril, kaj storiti, da pomaga človeštvu. Tako je razumel, kaj lahko penicilin k temu prispeva. To je odkril: Kaj penicilin za človeka lahko naredi. Sledil je Zgodbi!

Brez zgodbe ne odkriješ nič.

Torej ni useglih. Še malo ni useglih.

To, kar jaz pripovedujem, je zlaganje abecede Stvarstva v Zgodbo. V zgodbe sicer, več zgodb, ampak z namenom povezati jih vse v eno Zgodbo.

Debata me samo pogojno zanima in ne z namenom, da bi delal kompromise s tem, kako je Stvarstvo sestavljeno ali kako reagira na nas. Bolj sem pristaš tega, da se njegovim pravilom in njegovi Želji predam, ker mu popolnoma zaupam in ga vidim v njegovih potencialih v odnosu do nas, ki smo tu. Ker s tem spoznavam svoje potenciale.

Še več! Brez tega sploh ne vem kdo sem.

Temu spoznanju sledi vsa moja hvaležnost tej meni ljubi pikici v Vesolju!

Končno sem v Telesu iz tega Planeta in prek telesa tako komuniciram z njim. Pravzaprav komuniciram sam s sabo, tako sploh vem, kaj hočem. Brez tega ne bi vedel in bi mi bilo "useglih".

"Usegliharstvo" je zdaj pretežna filozofska usmeritev ne le v Sloveniji, temveč na planetu.

Edini, ki mu ni "useglih" je naš Planet!

Če smo sami sebi odrezali glavo od Telesa, potem ne komuniciramo več z Željo Planeta in nam je vse "useglih".

Islamisti le na podzavestni ravni to preberejo v nas in še na fizični ravni dovršijo tisto dejanje, ki smo ga mi sami na sebi (idejno!) že izvršili.

****

Stvarstvo je Abeceda. Ni slučajno v starih spisih zapisano: v Začetku je bila Beseda.

Tako kot pri abecedi, gre pri Stvarstvu za črke, ki so orodje za povezovanje in zapisovanje v besede. Nastanejo stavki, novi pojmi, človek jim sledi (iz njega pridejo v obliki intuicije, potrebe, želje....) in z njimi tako človek oblikuje sebe.

Tako nastaja in raste človek, tako nastaja in raste družba! Če sprejema to orodje, seveda. "Sprejeti", pa pomeni sebi dovoliti biti smiseln in ne vztrajati pri slučajnosti.

Pa tudi nasilnega pokristjanjevanja in islamizacije (ali kakšne druge - cije!) to ne pomeni. Zagotovo pa pomeni učenje črk a, b, c... od Stvarstva, v čigar abecedi se nahajamo. Prišli smo zato, ker smo vedeli, da ima ta svet Abecedo za nas. Privlekla nas je želja po znanju.

Bom zdaj samo še prepisal, kar sem v nekem drugem prispevku že povedal:

Stvarstvo je abeceda, ki smo se je prišli sem učit.

Stvarstvo je urejeno. Naše razumevanje in s tem povezana raba Stvarstva (in njegovih pravil), pa niso urejeni. Ko beremo Stvarstvo in se učimo njegove abecede, nam šele postaja jasno, kaj Stvarstvo od nas zahteva, da bi nam bilo uporabno in dostopno. Dostopno na način, kot si samo želi, ker Stvarstvo ni ne mrtvo ne brezosebno; ima močno izraženo lastno željo! Ta njegova želja je nam biti Dom.

Mi smo zdaj, v tem trenutku, na najboljšem možnem mestu v vsem Vesolju!

In to ni cinična pripomba, kot sicer mnogi mislijo, kajti mislijo narobe.

Moja naloga pa jim je to povedati.

MOLITEV K MOJEMU PLANETU

Opravičujem se, ker sem človek pravljic, zgodb. Naklonjen sem temu, da bi povedal Zgodbo, tako lepo, da bi vsi padli vanjo, ker bi sami hoteli vstopiti vanjo, ne da bi koga jaz silil. In ko bi nas bilo dovolj, v tej Zgodbi - bi vsi bili TU. Z mano vred!

Torej (včasih me malo zanese, se opravičujem) torej, čakati na planet ali ne čakati.

Če me kdo po tem sprašuje, ga vprašam nazaj: Hej, kako pa si sebe postavil v razmerju do Planeta, kako komuniciraš z njim? Predvidevam, da misliš, da ima neko pamet. Da Narava razmišlja, da ima izkušnjo in znanje.

Toda tega ne vem, kaj vse to zate pomeni. Vem le, kaj meni pomeni!

Zato pa sem v pogovorih z drugimi naklonjen Pravljici in Zgodbi. Rad pripovedujem kako sem sam kaj izvedel, kam sem plezal, kje sem se zaplezal in našel še lepšo zgodbo, kot sem si sploh lahko predstavljal, da jo bom.

In povem, ker je prav, da povem! Da ne držim samo v sebi in zase, saj s tem, kar vem, sam ne morem nič. Poleg tega, da sam niti nočem nič. Skupaj - vedno!

Nekdo bo rekel: Naj Planet pove, kaj hoče, jaz mu bom pa pri tem pomagal...

Toda tudi on ne ve, kam ga je planet postavil; ali hoče, naj ostane z njim, ali pa mu je odveč in ga pravzaprav noče več na sebi, ker ga preveč boli, ko se ga dotakne... S kakšnim Namenom človek hodi po njem?

Zato, ko vstanem, molim takole. (pri tem ne gledam gor, temveč gledam dol, vase in navzdol, še globlje, skozi telo... vse do v srca planeta in v njegovo jedro):

Govorim mu:

"Ne vem kaj hočeš z mano, kakšen namen imaš, zaupam Ti, jemljem Te kot osebo in s tabo govorim s spoštovanjem kot bi govoril z nekom, ki vem, da je oseba s čustvi, izkušnjami, svojo zgodbo, z lastnimi željami.

Zavedam se, da si videl vse bitke, prenašal vse krivice, da so po tebi rili, te okradli kjer so le mogli, naredili puščavo iz tebe, posekali tvoja tisočletna in deset tisočletna drevesa, vse starinske gozdove, uničili tvoje  lepote (ki si jih mi zdaj sploh ne znamo predstavljati), izpulili so Ti jezik, potem pa naredili svoj skret, da so Te lahko poniževali. Smetišče.

Maščevali so se Ti za nekaj, kar so sami prinesli s sabo, potem pa zavrnili Tvojo ponujeno roko, da bi jim pomagal postati ljudje. Naredili so drug drugemu krivico, ker jim ni bilo dovolj, da Tebe uničujejo in se Ti maščujejo, morali so se tudi sebi maščevati. In ker so tukaj imeli telo, so se maščevali telesu!

Potem pa so s tem nadaljevali in maščevanje nadgrajevali. Nate se pri tem niso ozirali, saj Te niso imeli za osebo, ki čuti, si želi.

Zemlja nam da telo, potem pa naši možgani... naredijo zid do telesa, s tem do Tebe. Tvoje sporočilo Bogu tako ostane zakopano s telesom, ko človek umre. Ne pride na pravi naslov!

Vse ostane samo v glavi. Bolezen pa v telesu.

 To, kar je od tebe pravljičnega ostalo, je velikansko truplo, in na tem truplu zdaj mi živimo!

Oprosti, sprejmem odgovornost še za tiste, ki je ne. Oprosti!

 Spreminjamo Te v smetišče in ne vidimo nekdanje lepote, zato nam ta ne more biti merilo in ne vodilo...

Ah, Zemlja.... veš da z mano ni tako! Veš, da Ti zaupam in te imam rad.

Pa vendar... Naredi z mano kar hočeš. Pri tem Te ne bo oviral ne človek ne Bog, nihče nima pravice tebi naročati komu boš Dom!

Vedi le, da.... da nimam kam drugam. Tukaj sem rad, pri Tebi sem rad. Tu bi rad ostal. Če me vzameš.

Ponižno prosim, ker... sem povsod kjer sem bil, ni bilo nič zame. Če v koga verjamem, če verjamem, da v Vesolju kje obstajajo občutek pripadnosti, zvestoba nekomu, želja po varnosti, po Domu... potem si to zame TI, in nihče drug!

Vse drugo je v Tvojih rokah.

Naj bo po Tvoje! Ne po moje, po Tvoje naj bo!"

MUKE STARE GOSPE PODZAVESTI

O Zavesti in Podzavesti le poredkoma razmišljamo kot o dveh osebah, ki sta skregani med sabo in zato ne komunicirata. Zato tudi ne razmišljamo o njunih lastnostih, recimo o tem, kako delujeta, razmišljata, čutita. Več ali manj se vsi obnašamo kot otrok dveh ločenih staršev, ki pa hkrati živita v nas.

Na prvi pogled se nam zdi, da delujeta ločeno in neodvisno drug od drugega, še več, zdi se nam, da si Podzavest, ki je stara gospa, sploh ne zasluži naše pozornosti. Ni je vredna. V svetu, ki ga obvladuje Razum, njena beseda nič ne pomeni.

Pa vendar stara gospa vedno doseže svoje. Mi se ji prilagodimo, le da si tega nočemo priznati. Potem te naše prilagoditve in sploh proces našega prilagajanja imamo za razumsko dejanje. Zlažemo si, da smo se za nekaj sami odločili.

Kljub temu, po stari dobri navadi, ne sprejmemo odgovornosti za "lastne" odločitve, in na koncu pravimo da "se je zgodilo". Kar seveda pomeni, da našega Razuma ni bilo ne blizu ne poleg. Vsaj ne dosti ali dovolj.

Gospod Max gre zvečer spat in če kaj slabega poje ga potem preganja môra. Zjutraj se zbudi čemeren, ker je moral ponoči vstajati in piti sodo bikarbono. Tako se le bežno spomni, da je ponoči imel kratek stik in pogovor z gospo Podzavestjo. Ta se pa ponoči heheta, ko razmišlja: hehe, zdaj ga boli trebuh, ker je jedel ribo... slabo se počuti, morda si bo zdaj vzel čas zame in me malo poslušal.... kajti, kadar se dobro počuti, me ne sliši.

In potem mu kaj pove.

Kadar jo g.Max posluša, seveda.

Vse človeške teorije in velike kariere so nastale tako! Ga.Podzavest je šepetala in se trudila, zato da jo potem veliki Razumniki lahko popljuvajo in se iz Nje norčujejo. In delajo svoje kariere na njen račun.

Toda vse filozofije, religije, teorije.... stojijo ali ne stojijo samo zato, ker se sem in tja ujamejo z mislimi ge.Podzavestnikove.

Vmes so v teorijah luknje, velikosti cirka ozonska luknja, zaradi katerih so vse teorije napačne ali kvečjemu začasne. To je pa zato, ker so gospodje Razumniki blazno površni in ne poslušajo Podzavesti, ko jim govori! Potem sami luknje nafilajo s svojimi neumnostmi (tipa, jest bi rad da bi tko blo....) in površnostjo in takrat gospa Podzavest zavija z očmi.

Zjutraj g. Max interpretira svoj nočni pogovor kot svojo slutnjo. Te so, kadar se mu pojavijo, kar precej točne, saj se ga. Podzavest ne moti. Z njo je tako, da se rada pogovarja, težava je le v tem, da je nihče ne jemlje dovolj resno, noče je poslušati, ker vsi mislijo, da je nora.

Ni nora. Nora postane šele, ko vidi, da z nami pogovor ni mogoč. Malo manj ponosa bi se prileglo!

****

Dva sovražnika imam: Boga in ljudi.

Oba me hočeta ubiti in oba imam rad.

****

Sam sem si ustvaril takšnega Boga, da ga razumem in imam rad. Imenuje se Moj Bog.

Sam pa živim zato, ker je to edini način, ki ga poznam, da sem lahko med ljudmi.

Bog drugih ljudi je v spopadu z Mojim Bogom, zato Mojega Boga branim in ga varujem pred njimi. In pred Bogom drugih ljudi.

Jaz (moja prava identiteta!) sem vse tisto vmes, ki brani Mojega Boga pred drugimi bogovi in zato pred izginotjem.

Veliko me je, ker veliko tega vzamem za svoje. In to potem branim!

KAKO VELIKA SME BITI ŽELJA

Ko se nekaj starega izteka, novega pa še ni, nastane razpoka v Času. Takrat ljudje ne vedo, kam bo kaj padlo. Niti kaj bo padl, če sploh kaj. Takrat se oklenejo prve stvari, ki zveni vsaj približno tako, kot bi si oni želeli. A napaka je prav v tem, da so SKROMNI v svojih željah! Ne upajo si želeti, želijo na pol.

Jaz teh omejitev nimam, nisem skromen. Kadar nekaj želim, je moja Želja tako velikanska, da se Vesolje strese pred njo!

Potem pa, ko gledam želje ljudi... vidim samo želje, ki so jih puščali za sabo in jih izgubljali. In mi jih je žal (njihovih želja), ljudi pa tudi. Kajti ti ljudje, ki tavajo zdaj izgubljeni, so samo njihove lastne želje, ki so jih izgubili po poti. In potem jih nagovarjam, naj se vrnejo ponje, ker brez njih ne bodo mogli, ker ne bodo vedeli kaj si želijo. Ne kam bi radi šli, ali kaj naj s sabo vzamejo, česa pa ne.

Jaz moje Želje nisem nikdar zapustil, vedno jo imam s sabo. Ko nama ne gre dobro, jo tolažim - a zapustim je ne nikoli!

SOČUTJE OPREZA Z LAČNIMI OČMI

Ko sem našel Življenje, je bilo komaj še živo in prav nič na njem ni opravičevalo moje strogosti.

Tako sem se srečal z žalostnim dejstvom, da imam pred sabo svoje Življenje in da sem si sam kriv, če me zapušča. Kako sem sploh mogel pomisliti, da bi lahko preživelo moja Pravila?!

Med jokom zdaj skušam pobrati s tal, kar je ostalo. Kot bi s prsti pobiral razsuti riž.... v nemoči se zatečem k magiji:

Ljubo moje, pravim, počni kar te je volja, laži, kradi in varaj, beži, skrij se pred mano in mojo norostjo... A ostani živo!

Vsa kazen v Vesolju me je zdaj doletela, ko moram gledati sad svoje brezsrčnosti in moje brezbrižnosti... občutiti nemoč, da bi segel čez prepad nezaupanja in nerazumevanja.

Ljubezen potrebuje čas merljiv s potrebo, previdnostjo in počasnostjo TISTEGA, KI POTREBUJE!

Glej, milo moje, ves čas je zdaj tvoj in vse - tvoje!

Toda jemlji hitro in ne obiraj se.

ČUVAJ ŽERJAVICE

K meni ste prišli vedno le,

ko sem imel kaj novega za vas.

Vzeli ste moje pesmi

in iz njih naredili lepše.

Lepših še nisem slišal.

Vzeli ste moje -

svojih pa me niste naučili!

Potem ste priredili rajanje

in imeli veliko veselje,

na katero pa jaz nisem bil povabljen.

Toda zdaj že vem:

brž, ko vam bo česa zmanjkalo

boste zopet tu.

Prišli boste po žerjavico,

ne po ogenj, ognja jaz nimam.

Ogenj boste sami naredili...

Imam le iskre vašega veselja!

Med vašim rajanjem se rodijo

in ko odidete, jih shranim.

Stiskam jih k sebi

in vzdržujem v upanju,

da bom morda nekoč med povabljenimi,

da me boste učili vaših pesmi

in imeli potrpljenja z mano.

RESNICA SRCA

Ne želim si

biti glavni akter

nekomu instrument,

ljubimec največji na svetu

najboljši plesalec, športnik in atlet,

igralec, lep - najlepši,

pameten in najhitrejši...

Vse to želim videti v vas,

piti preko vas!

Ljubiti najbolj tiste,

ki nič niso.

Oni so meni podobni.

Oni samo so.

Zanje vse pesmi

in moj poklon.

Kot bi vi bili rastline

moja hrana,

hranim vas s Svetlobo

od nje rastete, živite,

ustvarjate,

z njo me hranite,

s svojo srečo mojo v meni budite.

Tako sem vas pogrešal!

Ne veste, kako mi je bilo brez vas...

KAKO DOLGA

... dolga pot

je potrebna Človeku,

da se zasmili sam sebi!

Enako dolga je pot Boga,

da si dovoli postati Človek.

****

RESNICA SRCA IV

Vsakdo po svoje postavi vprašanje o smislu našega bivanja tukaj na Zemlji.

Ravno tako si po svoje najbrž tudi predstavlja nekakšen odgovor. Ali pa si ga vsaj želi predstavljati. Morda si odgovora celo ne upa pričakovati in misli, da je bolje, če ga ne dobi!

Večina niti ne misli o tem, da ga bo kdaj dočakala. Toda, tudi vprašanje, ki ni postavljeno, ravno tako obstaja. Potem pač obvisi v zraku, in je tam. Čaka na odgovor.

Kdor upa na nekakšen odgovor in hkrati upa, da ga bo dobil, na način, ki bo njegovemu srcu odprl vrata razumevanja, zato povsem upravičeno pričakuje, da ga bo srce znalo tudi prepoznati, ko bo prišel.

Morda posameznik ne bo vedno zadovoljen z odgovorom, ampak dokler srce ne bo samo reklo - zdaj verjamem... z odgovorom zagotovo ta človek ne bo zadovoljen. In ga bo iskal naprej. Iskal ga bo, dokler mu njegovo srce ne bo reklo, ja, tako je! Tako mora biti. In bo s tem odgovorom zadovoljno.

Jaz bom ponudil svojega. Odgovor je, da se razumemo, kot ga jaz razumem. Moje srce je reklo, da ga razume in je z njim zadovoljno. Če je srce z njim zadovoljno, sem jaz zadovoljen. Upam, da bo še komu prav prišel.

Jezus, kot lik, ki ga poznamo iz zgodovine, je ena od inkarnacij Srca Vesolja.

Srce ima točno določeno nalogo! Njegova naloga je uravnovešati tiste sile, ki so ustvarile Vesolje. To so Starševske sile!

Srce skrbi, da so v ravnovesju, in da je Življenje v Vesolju mogoče.

Tu je potrebna razlaga, kaj pomeni ravnovesje.

Na ravnovesje smo navajeni gledati kot način, kako dve različni neumnosti skrbita, da si razdelita fevd in potem vsaka v svojem kotu ustvarjata novi fevd zase. Z lastno upravo, z vojsko in zakoni, ki omogočajo, da vsak počne kar hoče na ozemlju, ki ga kontrolira.

Tedaj pravimo, da je sistem stabilen.

V resnici pa gre samo za dve norosti, ki skrbita za začasno ravnovesje med njima! S tem sta potem vsaj nekaj časa zadovoljni.

Takšen je denimo bil sporazum med kučanom in Miloševićem. Onadva sta se tako dogovorila, naj ima Miloševič v Srbiji pravico delati kar hoče, medtem ko bo on, kučan, v Sloveniji ustvaril svoj fevd, kjer bo potem delal vse po svoje in samo tisto, kar on hoče. Kar zdaj tudi počne. Miloševič tega ne počne več.

Upam, da sem "ravnovesje" dveh (ali več) norosti zadovoljivo opisal.

Na žalost naše razumevanje oz. pojmovanje ravnovesja sega samo do tu. Več ne gre, vsaj do zdaj je tako bilo. Delovalo je zato, ker je vsem bilo tako prav in vsem je bilo to sprejemljivo.

Ravnovesje dveh ali več neumnosti je podlaga pravnim sistemom. Pravni sistemi skrbijo za vzdrževanje neumnosti, da ta ne bi odmrla ali se samouničila. Tisti, ki so se o tem dogovorili, bi temu rekli, da s spreminjanjem pravnega sistema posegajo v človekove pravice in temu se zato raje izognejo. Toda, tudi človekove pravice so samo poskus vzdrževanja, in sicer vzdrževanja enakopravnosti norosti. Tokrat vseh norosti, vseh hkrati in tokrat tudi brez meja med njimi!

Papeževe besede: »Ne želim govoriti o islamističnem nasilju, kajti vsak dan, ko odprem časopis, vidim nasilje tudi v Italiji”, je dejal Frančišek.  “Če govorim o islamističnem nasilju, moram tudi o  krščanskem.”

To so " usegliharske" izjave. Gre za za ideologijo.

Kljub želji, da bi bilo vse-ENO, pa razmišljanje vseeno poteka v območju "izločanja". Uporabljamo izključno pojmovanje ali-ali, namesto in-in.

To pa zato, ker srce pravi, da bi morali razmišljati o in- in, medtem ko razumevanja o tem, kaj in-in sploh pomeni. sploh še ni! Ni bilo izdelano, ker ni nikjer primerov tega.

Zato sedanje razumevanje vloge srca vključuje - žrtvovanje!

Z drugimi besedami: samomor z žrtvovanjem!

V modi je lažno ravnovesje, ki se kaže v potrebi po izravnavanju različnih vrst nasilnosti in v razumevanju pravičnosti na način, da je nasilje uravnovešeno.

Če so nasilja lepo porazdeljena (pravično porazdeljena - kakšen super megakretenizem!) in če je posledično še poročanje o nasilju uravnoteženo (ali pa poročanja o tem sploh ni), potem je z družbo vse v redu.

Če je nasilja vse več, to sploh ni pomembno, pomembno je le, da je pravilno porazdeljeno in uravnoteženo! Usegliharska poanta, ki od človeka zahteva prilagajanje tudi če ga bo to stalo glave.

Sovražiti samo eno vrsto nasilja je označeno za sovražni govor. Sovražiti vse nasilje je pa sploh prepovedano! Torej ga je potrebno uravnovešati.

V budistični filozofiji Vzhoda se kaže uravnoteženost v naslednjem pojmovanju!

Budistični menih stoji na brvi čez deroči potok, v vsaki roki ima po eno vedro polno vode, na glavi pa nosi tri cegle.

Menih stoji na eni nogi in lovi ravnovesje, z vsem kar ima v rokah in na glavi - stoje na eni nogi! - na sredi brvi med dvema bregovoma in na velikanski višini.... Pod njim teče deroč hudournik!

Zraven menih meditira o tem, da izvaja vajo ravnovesja, ki sicer vlada v naravi. Pri tem misli, da mu bo to pomagalo pri razumevanju, kako je Bog ustvaril svet.

V resnici pa bi ga srečala pamet, če bi vedra (in cegle) zabrisal v potok, stopil z obema nogama na trdna tla in se po brvi najhitreje mogoče vrnil varno na breg!

Voda naj gre k vodi (zakaj bi jo kdo uravnovešal v zraku?), naj se vrne kamor spada in naj kroži v naravi, kot ji je namenjeno.

Glava ni zato, da jo tlačijo cegli in dve nogi imamo zato, da na njih stojimo!

Za drugo bo poskrbela narava, ko bomo spoznali, da smo njen del in da ni prav nobene potrebe, da bi uravnovešali nekaj, kar je že uravnovešeno samo po sebi. Uravnovesiti sebe - pomeni razmišljati "in-in", ne pa "ali-ali".

Izločanje pa ni pojem, ki bi bil del narave. Ne Stvarstva in božjega Namena z nami!

Nasilje na planetu nima domovinske pravice.

Ne glede na to od kod izhaja, vedno izhaja iz napačnega sklepanja. Vedno je posledica ali-ali načina odločanja, ki pravzaprav pomeni izločanje nekoga iz Stvarstva in hkrati iz objema človeštva.

Potem pa, zaradi Krivde, ki tako nastaja, tisti "ta močni" skušajo "uravnovešati" lastne nesmisle povsod po svetu, da bi ti bili bolj uravnoteženi. V resnici gre za porazdelitev neumnosti.

Ti ljudje, ki zdaj vodijo svet, so se izgubili.

Kot budistični menih na brvi nad deročo vodo, ki stoji na eni nogi in drži vse v svojih rokah in ima zraven še druge stvari na glavi!

Kadar Vesolje opazi, da je v njem nekaj tako zelo v neravnovesju, da je Življenje ogroženo in zato Stvarstvu grozi, da Življenje kmalu ne bo več moglo obstajati znotraj osnovnega Namena, s katerim je bilo ustvarjeno.... potem pošlje Srce, da ga zopet uravnovesi!

Kadar Srce uravnoveša, takrat samo izpolnjuje svojo nalogo. Ta je v tem, da pojasni vsem sprtim stranem Stvarnikov osnovni Namen.

To je tisti namen, s katerim smo vsi ustvarjeni!

To pomeni, da Srce vsakokrat v Stvarstvo vnaša novo informacijo, ki mu je bila potrebna. Ki je bila prej prezrta ali je še ni bilo, ker o tem še ni bilo prave izkušnje.

Prava izkušnja je pa tista, ki bistveno pripomore k razumevanju človekovega obstoja in smisla, in zato spremeni pojmovanje človekove vloge v Stvarstvu.

Srce spreminja vsebine.

Ko pride Srce, nič ne ostane isto!

Ne pusti jih preprosto vztrajati pri njihovih delitvah na frakcije, ki ostajajo sprte znotraj lastne zaprtosti. Ko vztrajajo za okopi sovražnosti in ostajajo v defenzivnem ali ofenzivnem položaju, v zapravljanju energij in svojih potencialov, v tem primeru služijo Smrti in ne Življenju.

Srce je otrok dveh staršev.

V tem primeru je Srce Vesolja otrok naših Prvih Staršev!

V sebi združuje sile, ki so ga rodile. Poleg tega, da nosi v sebi Očeta in Mater, prinaša Vesolju še nekaj svojega. To je svoj pogled, pogled otroka, kaj pomenita oče in mati.

Otrok (vsak¸otrok!) namreč v sebi uravnoveša oba roditelja. Očeta in mater! To ga gradi.

Zanj pomeni spor ali nesporazum med silama, ki sta ga ustvarili, (celo njuna ločitev), fizično bolečino. To je bolečina, ki otroka raztrga na dvoje!

Mi živimo v dualnem Vesolju. To pomeni, da je raztrgano na dvoje.

Če hočeš živeti, moraš k Materi.

Če se potem hočeš vrniti nazaj k Očetu, moraš prej umreti. Telo pustiš pri Materi, ker ti ga ne dovoli vzeti s sabo, ko odhajaš. Ona ti ga je dala in tu te bo čakalo.

Ko sta si ti dve sili Vesolja v nasprotju in silita narazen, ga razdirata in Vesolje trpi. Otroci ločenih staršev so v sebi razklani in trpijo.

Srce Vesolja fizično občuti razklanost Vesolja! Zaveda se posledic razklanosti Vesolja na Stvarstvo in ljudi! V sebi jo nosi.

Srce vedno išče rešitve, da sile, ki so se oddaljile ena od druge, združi nazaj v ENO. To ve vsak otrok ločenih staršev! Največkrat je to samo notranji boj, ki je prehud za tako mali organizem in zato človek omaga. Odraste in pozabi na srce. Da mu drugo nalogo, ki je laže izvršljiva.

In mi, človeštvo, smo otrok ločenih staršev!

Srce v sebi združuje, kar - tako pravijo v Vesolju - ne more obstajati! Vsaj ne na način, kot bi Srce želelo.

Vsak otrok ločenih staršev nosi to agonijo. V sebi združuje nekaj, kar v njegovem vesolju, tako pravijo, ne more (več) obstajati.

To trdi njegov oče, na tem vztraja očetov del družine. Ki mimogrede povedano, ne mara njegove mame. Potem je še materina družina, ki ne gleda prav lepo na očetov del družine z njim na čelu! Ko gre na obisk k očetu, tam raje vidijo, če svoje mame ne omenja.

Včasih ga sosedje celo vprašajo: maš raje mamo ali očija?!

Skratka, Vesolje skupaj ne more obstajati. Vsi tako pravijo!

On pa.... v sebi združuje dve sili, ki sta se ljubili, in sta ga ustvarili!

Ustvarili sta ga takega, z vsemi upanji v sebi, in vsa so se manifestirala v tem malem otroku!

Ali pa sta ga ustvarili in se tedaj nista ljubili, in jima je ušel... Ali pa se neznanca nista dovolj ljubila. Toda otrok jih mora zdaj v sebi združevati, če hoče obstajati! Najti mora smisel svojega obstoja, razlog in cilj, ker sicer...

Sicer vse Vesolje razpade!

Srce Vesolja tedaj prevzame Očetovo vlogo.

In pravi svojim bratom, in sestram: Ne bojte se! Vi ste moji bratje in sestre. Ne bom vas pustil same...

In še to jim reče: Pred vsemi in vsem - sem (bil) Jaz!

Srce v sebi vedno ko je treba združi nezdružljivo. In vztraja.

To je tako, kot če hodiš po vodi in te ta drži. Drži te, dokler ne podvomiš! Če za trenutek zdvomiš, te gladina požre in padeš v vodo.

Ampak, voda kljub temu še naprej nosi tvoje telo! Morda ne nosi več tvojih misli, skupaj z dvomi v tebi in vseh tvojih notranjih bojev v zvezi z razumevanjem Resnice, toda nosi tvoje TELO.

In Telo JE Resnica. Njo nosi.

V Srcu sta prisotni obe ustvarjalni sili, ki sta ga rodili. Srce v sebi ohranja trenutek Ljubezni, ki ga je ustvarila, čeprav morda ta ni bila manifestirana na Zemlji. Na primer pri posilstvu, ki je akt maščevanja. Ampak, pojavila se je v Vesolju, in takrat je v trenutku ravnovesja in želje po ravnotežju - ustvarila Srce!

Srce manifestira Ljubezen.

Srce je uravnovesilo Očeta in Mater, ki to prej še nista bila! Nista še bila Oče in Mati, ampak Bog z dvema predznakoma. Najbrž Bog Ena in Bog Dva :)).

Srce ju je naredilo za Očeta in Mater. Kajti Oče in Mati - sta FUNKCIJA. In ne lastno ime!

Bog je lastno ime,  Oče je pa nekaj drugega!

Bog je Oče, ko od svojih otrok izve, kaj ti potrebujejo in jim prisluhne. Tedaj postane Oče! Poleg tega, da ostane Bog.

Ta funkcija se napaja z znanjem iz svojega otroka.

Otrok nauči starše kako postati in biti starši.

Tako kot na Nebu, je tudi pri vseh starših in pri vseh materah in očetih na Zemlji. Je v vesolju ene družine sploh kdaj kaj bilo pred rojstvom njunega otroka???

Kaj družina ne šteje svojega obstoja od dneva, ko se ji je prikazalo malo bitjece, ki je v hipu zavzelo ves prostor v hiši, bilo najpomembnejše in najglasnejše bitje v njej, ki je preglasilo vse druge potrebe s svojimi zahtevami?

Zato je Srce funkcija, ki opravlja svoje delo.

To delo je uravnovešanje. Uravnovešanje je funkcija srca.

Čeprav sta morda sili, ki sta otroka rodili, zdaj zunaj njega nasprotujoči si, morda celo sovražni druga do druge, ga v njem gradita še naprej, vendar na način, da ga v sebi spominjata na Ljubezen, ki ga je ustvarila.

Upanje zato usmeri v praznike. Osebne in človeštva.

Zato je praznovanje rojstnega dneva tisti dan, ko praznujemo različnosti, ki so si enkrat vzele čas biti podobne, ker so bile zaljubljene ena v drugo, in so - ustvarile!

In tedaj, ko se otrok (človeštvi) tega spomni, Srce v njih (naj mi bo to dovoljeno reči) - utripa in žari!

Zato za Božiča rečemo eden drugemu: mir naj bo na svetu! Dete nam je prineslo mir...

Pa živali so tudi tam.

To je vloga in naloga Srca! Pojasniti nesporazume, biti nekakšen diplomat Vesolja, ki jih vsakokrat, ko vrata Vesolja zgrmijo s tečajev, postavi nazaj v tečaje! To Srce naredi, to je Jezus naredil.

V njegovem času človeško življenje ni bilo dosti vredno.

Prinesel nam je informacijo, da je vsako živo bitje (v) Bogu zaželeno! Da nihče ni odveč.

Poleg tega je (vsaj jaz tako razumem) povedal, kakšna je razlika med imenom Bog (ki je lastno ime!) in Očetom (ki je funkcija)! Človeku in človeštvu je dal vrednost.

Biti Oče pomeni, da se je Bog učil od ljudi, ki so njegovi otroci. Prebral je njihove potrebe.

Potem, ko ve zanje, skrbi zanje kot Oče. Ne kot Bog.

Bog je bil pred tem! In prav to je po mojem razumevanju razlika med Staro Zavezo in Novo Zavezo. Slednja je povsem nova zaveza med Bogom in človeštvom. Zaveza je dogovor, trajni sporazum me človekom in Bogom podpisan z mavrico, da ga lahko vsak vidi in se ob pogledu nanj spominja, Očetove obljube človeštvu.

Zato je Srce (Jezus) rekel, da smo vsi njegovi bratje in sestre! Jaz sem kot vi, in vi ste kot jaz.

Tako je reklo Božje Srce! In temu še dodalo: za mojega Očeta smo mi vsi njegovi otroci...

Meni se to zdi dovolj pomembna vsebinska razlika v dojemanju Stvarstva in našega namena, da lahko to imamo za naše novo štetje. Od Jezusa naprej. Ker od tedaj naprej mi nekaj štejemo:))

****

Moj Bog (to je tisti, ki ga jaz imam za Boga in ga zato imenujem Moj Bog) ne vdira v ta svet, čaka da ga povabimo. Potem pride.

Zaljubljen je v človeka, zaljubljen je v človeštvo, na način, kot je potencialni, in poleg tega še zavrnjeni ljubimec, zaljubljen v žensko svojega srca. Ljubi jo, medtem ko ona svoje upanje in želje hrani za nekoga drugega.

Zdaj stoji pred našimi vrati in v strahu šepeta:

Pred vrati tvojimi

stojim,

da preživim,

ker če grem,

zagotovo umrem.

Moj Bog je rahel! Pazi, da ne rani in zato stopa previdno.