002_SMISEL ŽIVLJENJA 5 strani

Kaj je smisel življenja, kaj je smisel našega pojavljanja in bivanja na Zemlji?

Zakaj se rodimo in kaj nas pritegne k temu, da se utelešamo, da si sploh želimo imeti svoje telo - ki je, kljub nekaterim omejitvam, SVOBODNO?

Takole je: v Vesolju je že v Začetku moral biti nekdo in nekaj, ki ničesar zavrženega v resnici ne zavrže; nekakšen koš, ki vse shrani.

Tam je shranjeno vse kar je bilo kdaj izgubljeno, pozabljeno, zavrženo ali slabo razumljivo, zato pa prezrto in odvečno... nerazumljeno in nesprejeto, skratka, nikomur potrebno.

Najnižja točka ne le tega Stvarstva temveč vseh Stvarstev (ker jih je več), pa ne le vseh Stvarstev, tudi vsega preostalega Vesolja - je Materija tega Planeta.

Zakaj? Kaj morda ne obstajajo "mrtvi" planeti, taki brez Življenja? Kaj oni

niso še na slabšem? Seveda obstajajo in seveda so na slabšem kot mi. Toda oni

nimajo HREPENENJA.

Ta Planet pa je eno samo HREPENENJE!

Formira se v Telo, ko za to dobi priložnost. Telo pa ni samo fizikus, temveč je tudi zavest telesa in v seštevku (brez časovne omejitve) je ta zavest - Telo.

Ko duša pride sem, si »obleče« svoje telo.

Tako doživljamo in oživljamo Materijo! In potem Materija prek nas komunicira z Bogom. To zmoremo!

Se vam to zdi malo?!

Nekakšno smetišče Vesolja smo. To smo mi. In ko na smetišču nekaj pobereš in to vzameš s sabo, ker v tem vidiš nekaj vrednega - je tvoje! Ker velja pravilo, da če je na smetišču.... lahko pobereš, saj nihče ne potrebuje. Zato pa je smetišče! In to lahko vzameš. Odvrgli so, ker niso potrebovali! Torej?! Če vzamem, je MOJE.

Čim manj je vaše, tem bolj je MOJE! Tako jaz razumem svoj dialog z vami in svetom. Manj marate - bolj jaz potrebujem.

In zato tudi to velja: bolj je MOJE, bolj je VAŠE. Zakaj je tako? Ker sebe ne marate. Jaz pa imam sebe rad.

Spremenil sem namreč pravilo! Zato, lahko zdaj rečem - da je nekaj MOJE, sicer ne bi moglo biti samosvoje - če ni prej MOJE.

Jaz pa imam rad, da so stvari, bitja, planet... samosvoja. Rad imam, ko je Stvarstvo samosvoje, hočem, da ima svojo lastno Voljo.

Hočem, da je samosvoje, ker se potem s tem, kar je samosvoje, lahko pogovarjam.

To je Zemlja in smo seveda mi, ko smo na njej. Sem vedno prihajamo z nekim namenom. Vračamo se sem!

Ko pa odidemo, tedaj pravimo, da umremo. Toda življenje je mnogo več kot umiranje. Ni nesmiselno, tudi če umiramo.

Znanje, ki je posledica naših izkušenj z življenjem ostaja tukaj, shranjeno je v Materiji. Zavest kot Telo je zavest kot seštevek vseh izkušenj vseh ljudi, ki so kdajkoli živeli tu in imeli lastno izkušnjo s Stvarstvom. In po to znanje se vsakokrat vračamo, da ga obujamo k zavesti. Mi to zmoremo! Ta sposobnost branja informacij Vesolja iz Materije, ki jo oživljamo iz našega telesa in njegovih izkušenj – nam je dana!

Sem se vračamo po tisto, kar je naše in to povzdigujemo v Božje. Znanje nadgrajujemo z novimi (svojimi!) izkušnjami.

Tega znanja je pa vse več...

A je z znanjem tudi neznanja vse več!

Preprosto povedano: ker je želje po znanju več, je videti, kot da vemo vse manj. Pa ni tako!

Za vprašanji, ki jih postavljamo, je vse več vprašanj, ki si jih sploh še nismo

postavili. To pa zato, ker se bojimo odgovorov.

In ta vprašanja nas zdaj bolijo, pritiskajo na nas.

Resnici na ljubo - zdaj nas prav vsa ta neodgovorjena pa nikoli postavljena vprašanja zbijajo v tla!

Včasih si mislimo, da če nečesa ni, potem to pač ne more boleti...

Toda Zavest ne deluje tako! Zavest je neusmiljena in hoče vedeti.

Z več znanja je Zavest vse bolj hrabra, zato se pusti zvleči globlje v Materijo. Njena volja po znanju se z vsakim spustom poveča in več hoče vedeti... vedno več!

Predstavljajmo si težak temen ovoj vsega Neznanega, ki se zdaj ovija okrog planeta in ga duši. Človeštvo stiska k tlom, da se težko premika.

To je zdaj planetova avra!

Večja je zdaj in gostejša, kot j bila kdajkoli prej v zgodovini tega planeta. To pa zato  ker Planet čuti, da smo prišli do točke, ko Materija lahko izpove svojo dušo Stvarniku. Čuti, da je "firbec" v človeštvu zdaj že dovolj velik, želja za znanjem (in sprejetjem) dovolj velika, vsekakor je večja zdaj, kot je bila kadarkoli poprej. Kako pa to ve?

Ve po tem, ker sama NE MORE VEČ NOSITI VSEGA! Potrebno je napor ob prenašanju tolikšnega bremena osmisliti!

In ker je Neznanja zdaj tudi več kot Znanja, je Zavest, preprosto povedano, zdaj še bolj požrešna po vedenju. Preprosto želi vedeti, ker je neodgovorjenih vprašanj zdaj več, kot je odgovorov.

Nedogovorjena vprašanja, nikoli postavljena, ki po mnenju večine sploh ne obstajajo (da ne obstajajo samo zato, ker niso bila nikoli postavljena?!?), grozijo, da hočejo biti odgovorjena še preden bi jih kdo vprašal. Ne dovolijo več, da bi bila znova odrinjena, potisnjena vstran in pozabljena, kot so do zdaj vedno vedno bila.

Tako se zdaj neodgovorjena vprašanja nalagajo v slojih enega čez drugega, plašč okrog planeta pa je vse bolj nepredušen, gost in težak in zato pritiska človeštvo in civilizacijo k tlom.

To neravnovesje med znanim in neznanim, predvsem pa naša za enkrat še podzavestna želja po vedenju, grozijo, da bodo prevrnili planet in človeštvo na njem v Temo, če ne bomo brali sporočil Stvarstva, ki so nam namenjena. Da bo tako Teme več, kot pa je Luči.

Drugače povedano, prevrnili se bomo in padli v Nič, če bomo ignorirali vprašanja, ki potrebujejo odgovore. Takšnega stanja, kot je zdaj (in mi smo zdaj zato tu) Stvarstvo ne more več prenašati.

Veste kaj to pomeni? Da je ogrožen obstoj Življenja! Tega edinega čudeža v Vesolju, ki ga vsi zaznavamo in smo ga vsi deležni, ker ga živimo.

Vse to zdaj čutimo kot pritisk, za katerega pa niti ne vemo od kod prihaja in zakaj nastaja.

Refleksni vzgib nam pravi, da je manj vedeti bolje kot pa več vedeti, in zato ljudje postajajo nostalgični. Nostalgični so za avtoritarnimi sistemi, ki pravijo: To je tako in nič drugače!

Zakaj?

Ja, zato ker sem jaz tako rekel!!! A je to "ker sem jaz tako rekel..." sploh kakšen odgovor?!

V resnici ljudje, narodi, kulture, civilizacija nasploh, svojo preteklost radi mistificirajo. Nikdar je niso videli za tisto, kar je bila, ker človek s polovico možganov vidi samo polovico sveta. In še to le tisto polovico, ki jo hoče videti, ker mu je všeč. Druge pa nikoli ni videl.

Planet ne razmišlja tako! Telo (materija, Mati) ničesar ne zavrže, vedno shrani VSE zavrženo in nesprejeto, in čaka. Čaka na razumevajoč Intelekt, ki je pripravljen sprejeti nesprejeto.

Planet ne potrebuje več »intelekta«, potrebuje večjo občutljivost in več občutljivosti!

Telo je knjižnica Vesolja.

Sem jo prihajamo brat. In vsakokrat, ko pridemo sem, ko se vrnemo sem, vsakokrat ko se rodimo, se vanjo oblečemo, ko se oblečemo v telo.

Vsak ga dobi. Potem obračamo liste v tej svoji knjigi, beremo iz knjižnice. Listi so naša čustva in občutja, ki jih beremo, oni nam pomagajo knjigo razumeti.

Življenje nam da Abecedo, da lahko razumemo kar beremo in mi jo privzamemo, se je učimo in uporabljamo. Uporabljamo jo, da bi sebe razumeli in da bi razumeli Stvarstvo. Kajti mi smo v telesu in s telesom del tega Stvarstva!

So druga Stvarstva drugačna? V čem je to Stvarstvo drugačno li posebno od drugih?

Drugačno je v tem, da je tu naša Mati.

Mati Vesolja je tu!

Da prihajamo sem, ni naša razumska odločitev. Sem nas privede čustvena navezanost na našo Prvo Mater in potreba po Njej. Ona nas je rodila (v) Vesolju, ko smo prvič postali individualne entitete ločene od naše Matere, na podoben način, kot se (na) Zemlji rodi vsak otrok!

Sem smo jo prišli iskat. Njo beremo! Mater Vsega v Vesolju! Knjižnico Vesolja.

Ali pa ostajamo analfabeti, ker nas to sploh ne zanima. Ampak knjižnico ima pa vsak, in dostop do nje ima vsak! Z njo pa možnost razumeti VSE.

Vsakemu je Mati Vsega v Vesolju dala telo, z njim knjižnico Vesolja. Telo dobimo z rojstvom, naša Mati ga da vsakemu. Čim se je duša odločila za utelešenje, je Mati že takoj vedela, da je tisti prišel sem iz enega od dveh razlogov. Samo dva sta!

Da bi ji pomagal... ali da bi jo ubil. 

Tretjega ni.

Utelešenje torej pomeni knjižničarstvo.

To, da je knjižnica smetišče Vesolje, je le še toliko bolj povedno. Opravljamo arhivarsko delo!

Če si na samotnem otoku kjer nimaš kaj drugega početi, potem zbiraš  naplavljene koščke razbitin ladij in jih sestavljaš v celoto. Tako prebereš zgodbo o tem, kaj so bile, kam so plule, kam so bile namenjene, kaj so nosile, kaj se jim je zgodilo. To mi počnemo z našim telesom.

Telo nam ponuja različne načine dojemanja Stvarstva in nas samih. Odnosi, navade, zablode, srečanja, ločitve, dvomi... so koščki razbitin neke ladje in mi iz njih sestavljamo Zgodbo. Ko jo sestavimo, jo preberemo in potem (po tem!) šele vemo, kdo smo, kaj smo in kakšen je naš Namen.

Človeštvo ima torej svoj Namen.

Gre za največji arhiv z informacijami, ki ga ni nikjer drugje v celotnem Univerzumu! Nikjer ga ni, ker drugje nikjer ni nastajal. Tu je nastajal.

Materija drugje ni bila sposobna zdržati (in ohranjati!) tolikšne količine informacij, kot jih tu. Tu se nahajajo VSE informacije! 

Materija vsebuje vse informacije.

Drugje se je materija razletela na vse konce in kraje, ker je nihče ni držal na kupu. Zato se (sebe) ni mogla brati.

Tega so sposobne le tiste energije, ki so Starševske.

In tiste druge, ki so Otroci, ki potrebujejo svoje Prve Starše, ker otroci pač potrebujejo starše... v razdrobljenih koščkih Vesolja zdaj vidijo svojo Zgodbo. In jo sestavljajo. Tako rastejo!

Sicer pa teh informacij, ki so zdaj na voljo nam tu, drugje ni. Vzrok, da jih drugje ni, je v tem, da so tam vedno in povsod vsi hoteli biti »pridni« ter Bogu všečni.

Delali so samo tisto, kar je dovoljeno in kar se sme.

Zato so pa prav zaradi tega zašli v težave  in so zato odvisni od tistih, ki niso bili »pridni«, ki so šli po svoje, in so raje bili "poredni", grdi, neubogljivi. 

Tako so "pridni" zdaj odvisni od znanja ta "porednih" in od njihove sposobnosti prevajanja Matere - Očetu!

Kaj pa, če se "grdi in poredni« sploh ne zavedajo kdo so in se ne spomnijo kakšna je njihova prava naloga?

Kaj če ti osli zdaj trenirajo, da bi postali pridni, ker mislijo, da je vse narobe prav zato, ker oni niso bili "pridni"?

Določeni pojmi, kakršen je denimo »izkušnja«, se v Začetku še niso profilirali, ker se niso imeli iz česa. Dokler nekaj ni ustvarjeno, to ne more imeti izkušnje o sebi.

Dokler je vse še v ideji - ni resnično!

Toda, nekateri deli Zavesti - danes bi jih imenovali odpadniški - so se že tedaj zavedali, da bo nekaj, kar danes lahko velja za povsem brez vrednosti, nekoč morda dobilo uporabnost in z njo vrednost! In ker bo uporabno, bodo to vsi iskali.

Če ne bodo prej pomrli, ker bodo svoje potencialne rešitelje prej iztrebili. In to samo zato, da bi oni bili "ta pridni".

Recimo temu Intuicija, ta pa je ženska lastnost. Intuicija je ženska inteligenca.

Ta je neubogljiva.

Nikar ne podcenjujmo vseh pojavnih oblik Enega, kajti vsaka ima zdaj svojo Zavest, ki jo je pridobivala posebej, in ločeno od drugih, na svoj in samo sebi lasten način. Samo zato, ker je »šla« po svoje, še ne pomeni, da je kaj manj vredna od drugih delov celote, ali od celote Enega!

Ali da je kaj od teh manjših in svojeglavih zavesti celo nevredna, da bi bila del Enega. Ravno narobe! Zaradi nje je ENO sploh lahko to, kar je.

Kar pomeni, da tisto Eno v Začetku in to Eno zdaj - nista enaka!

Je isto, ni pa enako. Eno je pa lahko eno le, če sprejme vse svoje zavesti in jih spet združi v ENO.

Ta Zavest, ki je Starševska (ki se ji jaz priklanjam), se imenuje Telo!

Telo je Oče Stvarstva.

Je sicer moška energija po nastanku, a je tiste vrste moške energije, ki sprejema žensko energijo in jo ima za svojo! Za svojo jo ima zato, ker jo razume. In razume jo zato, ker jo čuti.

Tudi moško telo je ŽENSKA!

Vsa Materija je Ženska in mi smo vanjo oblečeni. Njo beremo, ko sprejmemo svoje Telo za svoj dom in zavest. Telo je Zavest, ker je koncept misli in razumevanja tega Stvarstva. Razume, kako Stvarstvo deluje.

Telo je drugo ime za RESNICO.

Aleksandrinska knjižnica Vesolja je torej po vsebini ŽENSKA, po formi pa MOŠKI.

Recimo takole: platnice so moške, toda listi, črke, abeceda, misli in čustva, predvsem pa nagoni... vse to so ženske vsebine.

Te sicer rade bivajo v med temi platnicami. To je njihova prava forma, v kateri se ona dobro počuti. Na njih sicer piše zunanji naslov, ki pove, da je to knjigo vredno brati.

No, vsaj lepo je, če naslov na knjigi napiše moški!

Posvetilo v knjigi je pa namenjeno Ženski.

Ženska ne bere knjige, ona bere moškega - ki bere knjigo!

Ženska JE Knjiga. Rada je lepa in nekdo jo mora delati lepo, nekomu mora biti lepa.

Zavest ENEGA zdaj ve več, kot je vedela v Začetku. Je ista - ni pa več enaka! Kar spet pomeni, da se Bog uči.

To pa, da večino knjig zdaj napišejo moški, je nesporazum, moška naloga ni pisanje knjig, temveč branje Knjige.

A kaj, ko moških ni! Ženske so tako razočarane s sabo, da ne vzgojijo moških bralcev.

Zato so zdaj samo mali nesramni paglavci, prevzetni in domišljavi, in tekmovalni. In na drugi strani imamo ponorele, razjarjene, maščevalne feministke, ki bi zdaj vsem moškim najraje porezale vratove.

Kdo bo pa ustvaril moške, ki bodo brali Knjigo, če jim bodo ženske porezale vratove?

Namesto njih so namreč ženske ustvarile mamine male maščevalce, ki vsakokrat znova požgejo Aleksandrinsko knjižnico Vesolja!

Toda nikar ne podcenjujmo inteligence različnih oblik zavesti, ko se te postavijo skupaj za ENO in ko jih vodi Srce.

Kajti Srce ima svojo zavest. Telo ima svojo. Mati ima spet svojo. Vsaka izhaja iz svojih lastnih izkušenj in čeprav so v človeški zgodovini pogosto bile te različne zavesti med sabo v spopadih, ki so jim sledila občasna in le začasna zavezništva, zdaj prihaja nov čas, ko bo vsaka prevzela svojo vlogo v ENEM!

Srce ima pa vlogo uravnoteženja teh zavesti in ohranjanja Prvotnega Namena v ENEM. S tem pa Odgovornosti za VSE ustvarjeno.

Zavest torej ni samo Bog Oče-Duh! Bog ima tudi telo, ima srce, ima Mater, ki je njegova Volja (Želja). In ko Bog reče: Zgodi se moja Volja – s tem misli, naj se vse zgodi natanko tako - kot želi Mati!

Ker Mati je Mati Vsega v Vesolju. Ona JE Življenje!

Mi smo pa otroci Neba in Zemlje.

Skoz nas se Oče in Mati pogovarjata, ko jima mi, ljubosumni in nesramni otroci, to dovolimo. Lahko smo prevodni za njun pogovor, lahko pa se odločimo, da bomo v sebi gradili zid, prek katerega ne bosta mogla komunicirati.

Mi sami odločamo o tem ali se bosta še iskala, se kdaj našla, se notri v nas zaljubila, se v nas ljubila, ali pa se bosta sovražila. Ker če ne bosta mogla eden k drugemu, tako kot si želita... je to samo od nas odvisno.

To moč Imamo - ločevati ju! Pa tudi združiti ju v sebi - v nas!

Lahko smo prevodni, lahko pa zapremo te tokove v sebi, ki ustvarjajo Življenje v Vesolju, v nas, ga vzdržujejo in delajo plemenito. Če jima ne pustimo, da se ljubita, da si pojeta pesmi, zato ker smo ljubosumni otroci, trmasti in maščevalni, ki bi sami radi posnemali nekaj, česar ne poznamo, ker nočemo spoznati...

Zato smo nevoščljivi. Ne privoščimo drugemu, ko sami nimamo. Ker ne privoščimo v dobrem, tudi domišljije nimamo, ker se nima kje in zakaj razviti. Ne znamo ponoviti, če nimamo vzorcev in vzornikov, nimamo se od koga učiti.

Če pa nekaj ponotranjimo, dovolj je že, če si želimo in če skladno z Željo, ki je v nas, v sebi izdelamo model, potem lahko nekaj

ustvarimo tudi v resničnosti.

Ljubezen je torej prenosljiva.

Ni je treba imeti zaprte v kletki, da bi preživela: Srce je imelo svojo izkušnjo v Manifestaciji.

Jezus je bil ena od inkarnacij Srca vesolja.

Po njegovi zemeljski izkušnji je Vesolje bilo pametnejše, ne neumnejše! Imelo se je od kod učiti, z učenjem pa je imelo več informacij, in ne manj!

Srce je danes drugačno, polnejše, zavedajoč se svoje vloge in predvsem - je svojemu Telesu brat!