OBSTAJAJO LJUDJE I

Spominjam se, da so mi kot otroku preprečevali govoriti moj jezik moji starši, učitelji in šola. Nato pa še moji sorodniki in sploh vsi odrasli, ki so v mojem spominu tam samo zato, da bi mi preprečili rabo mojega jezika. Vsi so k temu pripomogli, vsak je po svoje opravljal svojo bedno vlogo kraje  mojega jezika!  Da bi jih hudič vzel. Nisem se smel in mogel izražati po moje, v svojem jeziku. Rekli so, da se moram najprej naučiti njihovega jezika, se v njem pravilno izražati. To je zame pomenilo izražati se v njihovem jeziku, kar pomeni v meni tujem. Spoštoval naj bi n jihove misli, meni tuje ideje in izraze ter pojme... meni je vse to bilo tuje in neznano.  Govoril naj bi po njihovo in ne po svoje.... uporabljal naj ne bi mojega jezika, mojih misli, mojih idej... Če nisem ubogal so me tepli tako in drugače. Kot vidite, imam jaz svoje fašiste, hitlerje in mussolinije, okupatorje in potujčevalce, ki so mi vzeli jezik in mi ga preprečevali  govoriti. ...

V Novi Gorici sta pod Kostanjevico skozi hrib speljana dva železniška tunela, od katerih je eden še v rabi, medtem ko se drugi uporablja za peš promet in kot dovoz do tistih nekaj hiš, ki so v mejnem pasu. V resnici so v Italiji, vendar imajo naslov v Sloveniji in dostop do hiš je s slovenske strani. Vse skupaj pa je v mejnem pasu med Slovenijo in Italijo. Ni mi treba poudarjati, da je takrat, v šestdesetih, ko smo mulci uporabljali ta tunel, bilo vse območje ob meji pod strogo kontrolo graničarjev JNA. Tedaj smo si tam skrajšali pot do maloobmejnega prehoda, vsaj tisti, ki smo imeli prepustnice. Tam se po navadi nihče ni zadrževal ali se brez potrebe obiral, ker so te "družeti", kot smo jih tedaj imenovali, takoj legitimirali. Tako je bilo v šestdesetih. Nekje v zadnji tretjini tunela, kjer še ni svetlo, je nekdo na levi strani, na višini približno 3 m, postavil spominsko marmorno ploščo. Na njej je z zlatimi črkami vklesano: TUKAJ SVA SE LJUBILA TI IN JAZ...

Obstaja metoda učenja, ki se imenuje "menjava pozicije". To je zelo koristno orodje, kadar hočeš nekoga razumeti, sprejeti njegova občutja in videti razloge za njegova dejanja, ne da bi bil neposredno udeležen pri dogodkih. Ali pa da bi celo umrl pri tem ko se učiš, koga ranil ali ga prisilil v nekaj, kar noče početi in ga potem celo ubil, ker se ti ne zdi prav, kako ravna. In to samo zato, ker te noče ubogati in hoče nekaj delati po svoje. Kajti, kadar umreš, ne moreš več izkusiti, kar bi sicer lahko tačas ko si še živ! Potem moraš čakati druge cikle življenj, vendar se v novih življenjih prejšnjih ne spominjaš več. Telo se spominja! Vendar ta spomin po navadi odrežemo od možganov, od zavesti, zato je neuporaben. Vendar je tam. Umreti je lahko, umreti zna vsak. Še nisem srečal nikogar, ki ne bi znal umreti. Umreti je enkraten poskus. Dvomim, da se pri tem kaj dosti naučiš. Menjava pozicije pa ti, vsaj z mano je tako, omogoči razumeti tako morilca kot žrtev...

Judovstvo, Krščanstvo in islam imajo skupnega očeta. Abrahama (Avrama, Ibrahima). Tam smo se ločili in v isto točko razkola zdaj spet rinemo nazaj, kjer se moramo odločati h kateri kulturi civilizacijsko kdo spada. Človeštvo se odloča, h katerim koreninam katerega drevesa spada, odloča se med Judovskimi koreninami in Islamom, in se tako polarizira. V bistvu ljudje polarizirajo svojo maščevalnost, jezo in zamero. Ko se ljudje polarizirajo, se enačijo z enim od polov, in nastopijo proti drugemu. To pomeni, da se pripravljajo na spopad. Krščanstvo pa niha. Niha zaradi Srca iz katerega izvira, in se ne zna prav obrniti, ker ne ve ali naj se žrtvuje ali naj se še samo polarizira in stopi na stran Stare Zaveze, torej sklene zavezništvo z Judi in udari proti tradicionalnemu sovražniku, ki je nagonski in manj po pameti. Na razpotju se nahaja enako, kot se je Srce nahajalo v Abrahamovih časih! Abraham je imel ženo Saro, ki pa je bila jalova in mu ni mogla dati potomcev. Potem j...

GLAVNA DILEMA SLOVENSTVA - JEMATI ALI SPOZNATI? Igrala sta se pri potoku in tedaj sta si povedala, da se imata rada. Pri pouku sta se poprej večkrat gledala, vedno le na skrivaj, da ne bi kdo opazil. Nikoli pa ni bilo priložnosti, da bi kdaj ostala sama, ker je vedno prišel kdo ponje ob koncu pouka. Tako je še spremljati ni mogel na poti iz šole domov. Pri potoku sta se znašla čisto po božji volji! Ljudje se morajo spoznati, preden se vzamejo - tako so jima govorili v šoli pri ustreznem predmetu - predno se odločijo za skupno življenje. Spolno in tudi sicer. Aha! sta rekla onadva. Vedel je, da ona ljubi slovensko klasiko, in ko je nekoč v knjigi naletel na odstavek: " ... kar na štengah si jo je vzel;" ji ga je pokazal. To je to, je rekla. Potem sta še večkrat skupaj preverjala, da bi bila res gotova, in da se vse ujema: Vzel jo je strastno, jemal jo je skoraj vsak dan in na različnih mestih... Potem pa: vzemi me, vzemi me - je sopla in ponavljala v zanosu, stra...