054_EVA BRAUN

Obstaja metoda učenja, ki se imenuje "menjava pozicije".

To je zelo koristno orodje, kadar hočeš nekoga razumeti, sprejeti njegova občutja in videti razloge za njegova dejanja, ne da bi bil neposredno udeležen pri dogodkih ali pa da bi celo umrl pri tem, ko se učiš, ali koga ranil, ga prisilil v nekaj, kar noče početi in ga potem celo ubil, ker se ti tako zdi prav. In to samo zato, ker te noče ubogati in dela nekaj po svoje.

Kajti, kadar umreš, ne moreš več izkusiti, kar bi sicer lahko. Potem moraš čakati druge cikle življenj, vendar se v novih življenjih prejšnjih ne spominjaš več.
Telo se spominja! Vendar ta spomin po navadi odrežemo od možganov, od zavesti, zato je neuporaben. Vendar je tam.

Umreti je lahko, umreti zna vsak. Še nisem srečal nikogar, ki ne bi znal umreti.

Umreti je enkraten poskus. Dvomim, da se pri tem kaj dosti naučiš.

Menjava pozicije pa ti, vsaj z mano je tako, omogoči razumeti tako morilca kot žrtev, ne da bi pri tem bil eno ali drugo. Ali eno in drugo, ker po navadi smo oboje sami.

Obstajajo ljudje, ki najbrž jokajo toliko kot jaz in se hkrati bojijo, da imajo preveč empatije. Preveč, da bi z njo lahko živeli. In potem to boli vse tiste, ki jo imajo, ali jo imamo, boli nas pa zato, ker to kar imamo, pogrešamo pri drugih.

Mene najbolj zanima anatomija, zgradba tega organizma, ki mu pravimo Stvarstvo. Rad bi vedel kako deluje, po katerih principih se ravna. Videti je inteligenten organizem, takšen,  ki misli, čuti in reagira.
Kako se je človeštvo moglo izogniti empatiji, kako ljudem to uspeva in zakaj tako brez nje hodijo skozi življenje, če so pa del istega organizma? Kaj imajo od tega, da so ločeni od njega?

Tedaj nam sposobnost "menjave pozicije" pride zelo prav. Najprej stopiš v žrtev, v njeno avro in čutiš njen strah. Kako bi to sploh  lahko storil brez empatije?!
Potem se umakneš iz nje in stopiš še v psiho rablja. Raziščeš, zakaj, kako, s kakšnim namenom počne vse, kar počne.

Čutiš, kako je čutiti, ko ne čutiš nič!

Ta proces je uporaben, če se moraš sam v sebi povrniti v obdobje nastanka lastni travm in jih raziskati, pa čeprav je od tedaj minilo 30, 40, 50 ali še več let! Dokler imaš telo - imaš časovni stroj.Lahko potuješ po svojem življenju. Imaš spomin na to kaj si, iz česa si, iz katerih izkušenj si ustvarjen
.
Ali še kdo misli, da te travme ne vplivajo na naše življenje, na to, kako vidimo svet in razumemo sebe, na zdravje našega organizma? Vplivajo tako psihično kot fizično!
Zakaj potem nekateri travmatični dogodki v življenju posameznika ne bi vplivali na celotno človeško zgodovino! Saj je človeštvo ravno tako organizem.

Vsaka norost ima neko svojo logiko, le da deluje samo znotraj sebe. Tudi če se zdi še tako nesmiselna in nora, je vsaka norost (v) sebi logična in je potemtakem sebi tudi smiselna. Drugim seveda ni, ampak treba jo je razumevati znotraj nje same, da bi ji lahko prišli do konca. 
Ker ni neskončna.

Svoj odnos do tega sveta in odnos z njim dojemam kot odnos z Žensko.

Vse ženske fragmente jemljem kot drobce ene in iste Ženske, le da pri tem nekatere ženske bolj jasno nosijo Materin pečat, druge pa ne, ker so ga medtem "obdelale" na načine, da so izrazi skoraj nerazpoznavni, izgubljeni, zakriti in skriti pod tisoč izgovori in pravila obnašanja. Ampak, vse navade so še vedno ena in ista Ženska.

Ta, pogojno "ena", je ustvarila različne kulture, ki vse temeljijo na nečem, kar so njene skrite (izgubljene, včasih pogubljene) želje!

Zato je to sprva stežka prebrati. Vendar druge poti za razumevanje Nje, Ženske, kot branje njene knjižnice - ni! 
In ta je velika, ogromna! Ima mnogo knjig, še več pa papirjev in papirčkov, zapisov na prtičke, takšnih in drugačnih, ker so Njene izkušnje takšne in drugačne.

To je tisto, česar se je Jung ustrašil. Drugi pa niti blizu niso šli.

Posledično so nastale Kulture in Civilizacije in vse jih je ustvarila Ženska.

S tem, ko se polariziramo, si največkrat poenostavimo življenje, saj se tako postavimo na eno stran, na en pol in zanemarimo drugega. S tem zagovarjamo eno razlago, en pogled na svet, in smo proti drugim. Praktično ignoriramo drugo polovico sveta, s čimer skrajšamo Njeno Abecedo, (ker se nam ne da vsega brati), toda potem se celotna stvar ne premakne nikamor.
Kajti - vse kulture je ustvarila ista Ženska. Pa čeprav vztrajamo pri tem, da to ne more biti tako in v najboljšem primeru pravimo, da je ena kultura boljša kot druga, ker je manj nora (civilizacija, kultura, ženska...).

V bistvu nihče niti ne misli, da kulturo ustvari ženska. Vsi namreč govorijo, da brez moških, vojn ne bi bilo, kajti v glavah prevladuje predsodek, da moški ustvarjajo kulturo in da so oni ustvarili civilizacijo, in da to največkrat naredijo prav z vojnami!

Pa to sploh ni res. Kulturo in civilizacijo ustvarja Ženska, moški jo pa samo branijo.

Pred kom jo branijo?

Branijo svojo mamico pred neko drugo mamico, obe pa sta ista Ženska.

To branijo!

Hkrati moški ne premorejo dovolj uporabnih možganov, da bi svoj vzorec obnašanja tudi razumeli. Ženska je skozi zgodovino svojo Bolečino fragmentirala na nešteto fragmentov same sebe in z vsemi svojimi izgubljenimi delčki hkrati je skregana! Sovraži jih, v sporu je z njimi, s sabo je skregana! 
Možgani pa drugače delujejo. Moji še posebej.

Če denimo na History Channel gledam star dokumentarec o Evi Braun, medtem ko dela jogijsko vajo na obali gorskega jezera ali pa skače s skale v vodo, ne razmišljam kot drugi ljudje. Ne razmišljam, denimo: prekleta prasica, le kako je mogla imeti rada tega morilca Hitlerja... saj vendar kot ženska zgleda čisto človeško!

Razmišljam, kako gledam Žensko v tistem fragmentu svoje eksistence, v katerem sta Devica Marija in Eva Braun ena in ista oseba. 
Ker je fragment, ki nosi sporočilo - isti!

In ta je ostajal isti vse od svojega nastanka, od Začetka Stvarstva - do Eve Braun! 
Da je toliko časa vztrajal, je odvisno samo od naboja tega fragmenta, ki se je odcepil od celote in nadaljeval pot po svoje.
Kajti v Stvarstvu ničesar ni mogoče uničiti. Samo predrugačiti.

In ta fragment je nova knjiga v Njeni knjižnici, in sicer je spravljena na oddelku, kjer ima Ženska zbrane svoje zamere. Berem ga pa takole:

"Veš kaj, Oče, zate nikoli nisem bila dovolj dobra! Vrgel si me temu Hudiču Luciferju, v naročje... Mučil me je na grozovite načine, skozi vso zgodovino moje Bolečine (kajti zgodovina človeštva je zgodovina MOJE bolečine) kakor se je njemu zdelo prav in je bilo po volji njegovi brezdušnosti. 
Tebi se je maščeval tako, da je mene razčetverjal. Mučil me je na najbolj podle načine in se izživljal nad mano, tako psihično kot fizično - vsa življenja, življenje za življenjem, ki to niso bila. Njegov domišljija, kako bi se Tebi maščeval, tudi Tebi ni jasna, jaz pa sem jo morala prenašati in izkušati vsako življenje, dan za dnem, na vse načine. Trpela sem jo na VSE NAČINE!!!!

Potem si mi poslal Sina, ki sem ga imela raje od Življenja, raje od Sveta, raje od Vesolja, in morda celo raje od Tebe.... Ko sem v sebi našla Upanje - si mi ga vzel!

Zdaj sem s Hudičem in ne s tabo. Njemu nekaj pomenim. Če nisem dovolj dobra zate - potem Ti bom pokazala, komu sem dovolj dobra! "

Različne kulture se razlikujejo ena od druge samo po načinu, kako Mati interpretira sovraštvo do same sebe in kako najde načine, da prenaša Njene neznosne občutke krivde zato, da je v Stvarstvu vse narobe. In potem jih porazdeli tako, da sploh lahko živi.

Vse drugo je pa posledica. Kajti - mi živimo v Njenem svetu in tu veljajo Njena pravila.

Lahko ji očitamo karkoli, le tega, da je neumna, ji ni mogoče očitati. Intuicija zelo dobro ve s kom ima opraviti. Ženske slutijo, da so moški brez lastnih možganov in brez lastne volje in da jih je lahko voditi. Dovolj je, da se besedno spopadeš z neko lezbijko ali feministko, pa ti bo povedala kaj si misli o tebi in o moških.

Energije, ki so Starševske, zdaj stopajo ena drugi na pomoč. Hitijo v obrambo Življenja v Vesolju, oborožene z izkušnjo mnogih Življenj, mnogih izkušenj posameznih fragmentov istega Enega! Ti so se razleteli po Vesolju, da bi imeli lastno sliko Vesolja in nabrali svoje lastne izkušnje s Stvarstvom, v svojem telesu! In zdaj imajo lastno izkušnjo. Hkrati imajo tudi željo po vrnitvi k Enemu.

Kadar se kaj takega zgodi na vesoljni ravni, da fragmenti izrazijo željo po vrnitvi v Eno, potem Stvarstvo in bitja v njem sledijo Staršem. V začetku se jim zavest upira, toda Zavest, ki je zdaj skupna, vdira v Materijo, ker je Materija - Materina! In Mati hoče Boga Očeta nazaj k sebi.

Oče Bog pa pravi: Življenje je Materino!!! Ona JE Življenje!!!

Napaka je MOJA in ne vaša, ker je nisem razumel že takoj od Začetka in nisem vedel, kakšno vlogo ima Intuicija pri ustvarjanju.

V življenju in nastajanju Vesolja je Intuicija pomembna in pomembna je tudi potem pri vzdrževanju Življenja v Stvarstvu, da to deluje na način, kot je namenjeno vsem živim bitjem v njem; da ima vsako svoje mesto, ki je zanj pravo. Pravo zanj pa je tisto, kjer se bo počutilo dobro.

Nisem vedel, kako je to povezano, Ona pa je to vedela že v Začetku.

Zato bom zdaj vse storil, da najprej pomagam Njej, ki je moja žena in Boginja.... ki edina varuje Življenje, varovala ga je tudi ko ji nihče ni pomagal, vključno z mano.

Branila ga je tudi pred mano in mojo neumnostjo, kadar je to bilo potrebno. Kajti - Ona ga je ustvarila!

Potem, ko bom Njo imel na varnem, bova skupaj pomagala vam.