051_ABORTUS

V Začetku je... ženska (v začetku vsega je vedno ženska!)...., ki ima takšno orodje, da ga sama ne zna uporabljati!

Potem pride k njej moški, ki svoje orodje zna še manj uporabljati kot ženska svoje - zakaj bi se torej učil uporabljati njeno?!

Ko ženska nehote zanosi, se sama znajde pred odločitvijo, naj rodi ali naj ne rodi.

Za žensko jo to drama. Vseeno kakšno je njeno politično mnenje o splavu, za vsako žensko, ki je tedaj sama v sebi, je splav tragičen dogodek. "Politično" je sinonim za moško odločanje, ne za žensko odločanje! Skupina je po svoji naravi histerična tvorba, ki zanemarja posameznikova čustva. Gibanje človeka, v tem primeru žensko in zarodek, uporabi. Kar pa lahko uporabiš, to lahko tudi izrabiš. Zato se obrabi, odrabi, porabi.

V sebi ima noseča ženska plod, ki bo zrasel v otroka, če mu bo to dovolila. Odločitev o tem, ali ga bo donosila ali ne, je njena. In NIHČE, ne Bog ne človek, ji tega ne more preprečiti.

V zgodovini ji tega nihče ni mogel preprečiti. Lahko so ji prepovedali, a je potem sama  vedno našla način, da je plod odpravila ali pa je otroka, potem ko je bil rojen, preprosto ubila. Dokler si pod Napoleonom ni Cerkev omislila, da so ženske novorojence lahko oddale državnim sirotnišnicam, je umor novorojenih bil povsem običajna "rešitev".

Abortus ni hobi, kot si nekateri mislijo. Je zelo težka odločitev, pa če se tega ženska zaveda ali ne, če se odloča sama ali pa nekdo drug odloča zanjo namesto nje.

Tisti, ki je za to njeno stanje odgovoren, po navadi ne želi biti odgovoren. Zaradi tega je še bolj sama.

Ko so ljudje sami, združujejo svojo samoto z drugimi podobnimi samotami v skupinsko. Ker upa, da bo tako manj sama.

In, ko so skupina, si naredijo skupni manifest.

Potem pa iz problema, ki je čustvene narave in ga ne znajo same rešiti ali pa ga rešijo tako, da jim večno ostane kot nerešen čustven problem (pa če se ploda rešijo li ne), naredijo politično stališče, za katerim se skrijejo. Težko je biti sam odgovoren!

Toda - ker tisti, ki je odgovoren (tisti, ki ji je otroka zaplodil), noče biti odgovoren. Kjer pa ni odgovornosti - je namesto nje krivda.

Odgovornost in Krivda se izključujeta, ali je eno ali pa drugo. Oboje in hkrati ne more biti. To ne obstaja! 
Tu je ali - ali! Ali je Odgovornost ali pa Krivda.
Krivda ima posledice. Odgovornost ima dobre posledice, v tem se od Krivde razlikuje.

Krivda se vedno zalepi za žensko, in njej ostane. Tisti, ki bi moral biti odgovoren, to ni bil in tudi ko je prepozno, se je otepa. Noče biti odgovoren!

Krivda pa nima kam. Ostane kjer je. Kajti tam, kjer ni odgovornosti, je krivda!

Česa se Ženska boji? Boji se tega, da je sama odgovorna za Življenje. Da mora sama zanj skrbeti. To je prvinski strah Ženske, ki je v njej, to so prvinska čustva tistega, ki ustvarja življenje.

Debata okrog tega, ali abortus da, ali ne, se pravzaprav dotika moške brezbrižnosti in tega, koliko je zanje Življenje kot pojav v Vesolju sploh vredno.

Morda je to čudno slišati, a moškim je Življenje vredno šele tedaj, ko oni ne skrbijo zanj! Vredno jim je pa na način, ko ga lahko izkoriščajo za ubijanje in trgovanje z njim, z ljudmi enako kot, kot pri živalski čredi. Skoraj do pičice enaka pravila veljajo tako za živalsko čredo, kot za ljudsko množico. S to razliko, da se ljudje pogojno bolj "martrajo" preden umrejo, kot pa živali.

Pustiš, da se čreda razmnožuje, še spodbujaš jo! In se povečuje. Potem pa, dokler jo lahko molzeš in ti je potrebna je vse v redu. Ko pa je ne moreš več izkoriščati, jo pobiješ in prodaš za meso. Ta abortus, ko poženeš odrasle ljudi skoraj še otroke v vojno da jih pobijejo, nikomur nič ne pomeni. Nihče nima nič proti njemu, mnogim je dobrodošel posel, sicer ne bi ustvarili razmer, da do njega prihaja.

Ko se vrnejo, če se vrnejo, jim podelijo medalje. Drugi se ne bodo vrnili, toda takšen je bil namen od vsega začetka.

Vojna je zapozneli množični abortus.

Skrbno načrtovan, pripravljen in izpeljan na način, da opravičuje samega sebe.

Tisti, ki so proti individualnim abortusom, so po navadi navdušeni zagovorniki množičnih abortusov. Preprosteje povedano, so podporniki masakra z vojno.

Skupina združena okrog problema abortusa, tega problema ne bo rešila. Ne more ga. Ne tisti ki so proti abortusu, ne oni na drugi strani, ki so ZA pravico ženske do abortusa. Ne eni ne drugi tega vprašanja ne morejo rešiti, ker ne sprejmejo odgovornosti za posledice ne v enem ne v drugem primeru. Večina človeštva se sprašuje, če Življenje kot pojav morda ni bil le slučaj (in ne Stvaritev!), medtem ko ga sami delajo za slučaj.

Abortus ni hobi, in nikomur ne predstavlja veselja. To je zelo, zelo, zelo težka odločitev v vsakem primeru in za vsako žensko. Ni lahko, ko se znajde pred odločitvijo ali bo splavila plod ali pa ga bo pustila živeti. To ni enostavno v NOBENEM primeru.

Ženska je vsakokrat znova postavljena pred to odločitev. Če ji že ni treba, pa vsaj potencialno nosi v sebi strah, ker takšna možnost (ubiti ali ne ubiti) zanjo obstaja. Tudi sam strah pred problemom, ki ga ni ali pa ga še ni, pušča posledice!

Skupine, ki predstavljajo gibanja v Zahodnem svetu (največkrat v ZDA), ki demonstrirajo na cesti, so sestavljene iz posameznikov, ki so v enem primeru ženske (brez moških), ki svojega orodja ne uporabljajo pravilno, ( ker ga NE ZNAJO uporabljati pravilno) uporabljati (kajti tisti, ki ga znajo, so doma in ga uporabljajo), ter na drugi strani iz nasprotnikov abortusa, pri katerih skupino sestavljajo posamezniki obeh spolov, tudi sami ne obvladajo rabe svojega orodja. Nekateri so obupali in ga sploh ne uporabljajo več. temu so se odrekli. Upam si trditi, da je takih večina Slovencev, ki jim zdaj gre na živce, da homoseksualci večino svojega časa posvečajo seksu, medtem io sami o tem sploh ne mislijo. Zakaj bi se torej izrekali okrog tega ali sami radi fukajo ali ne, če pa sploh ne fukajo?! Zakaj jih nekdo sili, da imajo o tem kakršnokoli mnenje, ali celo, da morajo razmišljati, če so heteroseksualni, ko pa so v resnici popolnoma aseksualni?

Ta bitja svoje orodje, ki ga ne uporabljajo pravilno, spreminjajo v orožje!

Torej v nekaj, kar mu ni namenjeno postati.

Razlika med orodjem in orožjem pa je enaka, kot je med Krivdo in Odgovornostjo. Če je eno, ni drugo.

Če se uporablja pravilno, potem se ne more uporabiti za drugo. Odgovornost je vedno na strani Življenja, ker išče odgovore na vprašanja, poišče rešitve in skrbi za Življenje, Krivda medtem ne išče rešitve, ker je Krivda preprosto povedano na strani Smrti! Poišče krivce in ko jih najde, jih ubije.

Pri abortusu je to zarodek.

To seveda ne pomeni da prisilno rojevanje prebivalstva pomeni, da je to dobro za Stvarstvo ali za Življenje. Vojne so samo zapozneli množični abortus, čeprav jih nihče ne vidi kot takšnih, in jih ne jemlje za prisilno prekinitev komaj začetega življenja. In vendar so samo to in nič več.

Razlogov, zakaj se ženska odloči odpraviti plod je toliko, kolikor se jih sama zaveda in o njih premišljuje.

Toliko je tudi nasprotnih razlogov pri onih, ki abortusu nasprotujejo. Toda v nobenem primeru neko gibanje z manifestom takšnim ali drugačnim ne more nadomestiti teže, ki jo nosi ena ženska.

Ženska kot ženska nosi sama odločitev o tem, ali bo rodila ali ne.

Njena odločitev je odvisna od tega, ali ji bo družba dovolila narediti po svoje, ali pa jo bo ubila. Kajti hoditi s tem problemom k mazačem, dokler celotno družbo ne sreča pamet, pomeni njen uboj (in uboj zarodka).

V tem primeru nihče ne bo sprejel odgovornosti, kar pomeni, da moški ne rojevajo in se jim to ne zdi pomembno. Oni samo napišejo zakone in spoštujejo dogmo.

Še naprej ne bodo znali uporabljati svojega orodja, ker ga uporabljajo kot orožje.

In takšne posledice potem to orožje tudi ima.

Tu ne obstajajo oborožene sile Združenih narodov, ne obstaja skupinska odgovornost za rabo orožja. Obstaja neodgovornost in obstaja Krivda. Ta se porazdeli tako, da neodgovornost posvoji moški del družbe, medtem ko se Krivda prilepi ženskam.

Za tiste ki odločajo kaj je prav in kaj ni, se zdi takšna razporeditev Neodgovornosti in Krivde najbolj privlačna in pravična.

Počakajo prvo priložnost in opravijo množični abortus (vojno!).

****

Otrok se lahko rodi tako slabim, kot dobrim staršem. Niso vsi starši sposobni biti starši, vendar jim tega ne moreš prepovedati, če to hočejo postati. Največkrat postanejo starši ne da bi si tega želeli - in potem pač morajo biti starši!

Podobno je s prepovedovanjem abortusa. Ali pa s poskusi, da bi katerikoli samski ženski, tudi lezbijki kajpada, prepovedali roditi in imeti otroka. Ali pa, da bi prostitutki, kot je bila tista Afričanka, ki je pred leti na jugu Italije med opravljanjem svojega poklica zanosila, donosila, potem pa otroke prodajala - prepovedali zanositi, donositi, roditi in otroke prodati!

Seveda je bil velik škandal, ko je to prišlo v javnost. Da prostitutka med delom namerno zanosi, potem pa proda otroka družini, ki ga ne more imeti, si ga pa želi. Italijani bi ji prepovedali, da to počne. Vendar - ona je to počela zato, ker lahko.

Ima orodje, ima kupca, ima znanje, ima trg. Dela tisto, kar zna, kar obvlada, in to zna delati dobro. Predvsem pa vse naredi sama!

Če kdo misli, da je to grdo, da je nezakonito, itd., itd., naj to sam naredi in potem od dejavnosti plača davek državi! Tako bo vse po zakonu. A pol je pa v redu?!

Tega se ne da nadzorovati, dragi moji, ne prepovedati! Vzel sem drastičen primer, da bi povedal, na kakšen način Ženska predstavlja odsev, odblesk, sliko družbe in sveta! Ona dela zarodku (in otroku!) tisto, kar so naredili njej in kar ji ves čas delajo. Ženska odseva VSE nepravilnosti in skoznjo in njena dejanja lahko opazujemo nehumanost te in vsake druge družbe na planetu.
Tega, da se Ženska maščuje, ni možno predpisovati in regulirati, vsaj vsega ne. Nekatere stvari so danosti, ki odsevajo stanje sveta!
Potem pa mi sebe, glede na te danosti (govorim o moškem delu prebivalstva tega planeta), postavljamo nad nje in se razvrščamo, in hkrati ocenjujemo, kaj da je dobro in kaj slabo! Poveljujemo naravi, pa se tega ne zavedamo.

In zopet: ne zavemo se, glede na tisto, s čimer pravzaprav ne moremo upravljati ne kontrolirati ne o tem odločati - pa bi radi odločali!

Seveda lahko popravimo. Kako? Spremenimo svet!

Naredimo ga takšnega, da bo sprejemljiv za novorojenca. Da ga bo čakal, ne pa dočakal s transparentom: tebe nihče ne potrebuje, imamo že itak preveč ljudi, kaj nam boš še ti....

Lahko samo nekoga v nekaj prisiljujemo, pa ga pravzaprav ne moremo, ker to ni v naši moči.

Stvarstvo bi nam rado nekaj povedalo, toda mi smo trmasti in nočemo slišati kaj nam govori.

Jaz bi šel še korak dlje od BMZ-ja: prepovedal bi kontracepcijo za ženske! Naj se moški nauči paziti na svojo žensko. Naj se raje moški naučijo fukat, ne pa posiljevat, ker to sami že zelo dobro znajo. Sprejmejo naj svoj del odgovornosti, naučijo naj se uporabljati svoje orodje, predvsem pa naj se naučijo, kako uporabljati enako orodje pri ženski. In oboji naj ne uporabljajo več tega kot orožje eden proti drugem.

Ni vprašanje preveč ali premalo seksa - PREVEČ je nasilja v spolnosti. Nasilje nima v spolnosti kaj iskati.
Dejstvo, da v povezavi s spolnostjo nasilje sploh obstaja, je samo po sebi znak za alarm. Ni le znak, da je z nami kot družbo in posamezniki nekaj narobe, temveč da je z nami VSE narobe.
"No sex" is also sign of violence. 

Tudi odsotnost spolnosti med moškim in žensko je znak nasilja!

****

Kakšno je bilo življenje, s tem mislim najbolj na otroštvo in navade porodnic v preteklih stoletjih, glede gre debata o nosečnicah in odpravljanju ploda pred rojstvom: niti malo idealno! Kruto in neusmiljeno, hkrati infanticidno, krivično do žensk, podlo do zariodka in otroka do skrajnosti, in tudi času primerno incestno!!!!

In seveda zdaj krepko idealizirano ter prirejeno za trenutne potrebe narodovega "ponosa".

Preberite si: The History of Childhood, the evolution of parent-child relationships as a factor in history, avtor: LLoyd fe Mause, izšlo 1974, založba The Psychohistory Press.

Knjiga ima 450 strani.

Da bi se nekdo zlagal za 450 strani teksta in faktov, bi moral imeti prekleto debela jajca!

Pa tudi doktorske naslove bi najbrž moral kupiti. Malo je verjetno, da bi karkoli v tej knjigi bilo zlagano.

V knjigi so mnoge raziskave mnogih znanstvenikov zgodovinarjev, psihologov, sociologov in

antropologov, ki raziskujejo odnose starši-otrok v preteklih stoletjih - povsod po svetu! Med

njimi citirajo Louisa Adamiča, ameriškega pisatelja slovenskih korenin, ki je bil eden od tistih

otrok, ki mu je bila namenjena smrt z mlekom, v katerega so zamešali gips. Evtanazija!

Abortus pri otroških letih, ne abortus zarodka pred rojstvom, temveč že potem, ko se je že otrok že rodil. Starši so se mu odpovedali in ga dali "sestram smrti" - tako so jih imenovali - da so ga usmrtile!

Takrat se je to tako delalo.

V spominih Adamič podrobno opiše, kako je to potekalo v tistih časih v naših krajih. Da si ne bi tukaj nekaj izmišljali, nakladali in idealizirali naše prednike ter življenje v slovenskih krajih!

To, kar je dobro v nas, bo šele nastalo, in nikakor ni pogojeno s preteklostjo.

Nikakor pa ne v takem smislu, da bi si jo morali zlagati, da bi tako postala lepa, in bi mi posledično bili nanjo ponosni - in zato dobri!

Vse bomo sami naredili in jaz sem glede tega sicer optimist.

Ampak preteklost ni niti malo romantična, še manj herojska, še manj velika, še manj lepa....

Začne pa se z oboževanjem in idealiziranjem narodove preteklosti in vzdrževanjem mitologije.

Tole je prevod enega dela poglavja knjige, ki govori o infanticidu (detomoru) v prejšnjih stoletjih:

"Kar lahko z gotovostjo trdimo je, da s tem, ko prihajamo do bolj izpopolnjenega materiala in do novih informacij, je v 18. stoletju prihajalo do zelo visokega števila detomorov (infanticida) v VSEH DEŽELAH EVROPE (opomba: večje črke sem dodal sam, da se tekst 'v vseh deželah Evrope' ne bi izgubil bralcu).

Z odpiranjem sirotnišnic (domov za najdenčke) se je dotok dojenčkov in najdenčkov povečal z vseh strani in domovi so kmalu postali pretesni, da bi sprejeli vse. Čeprav je Thomas Coram odprl svojo Bolnišnico za Najdenčke leta 1741, ker ni mogel več gledati umirajočih novorojenčkv, ki so ležali kar v jarkih, ter v kupe nametanih gnijočih trupelc, so leta 1890 na londonskih ulicah mrtvi novorojenčki še vedno bili običajna slika.

Kasneje je v devetnajstem stoletju je Louis Adamic (opomba: gre za našega Lojzeta Adamiča, ameriškega Slovenca!) opisal svoj otroštvo v svoji vasi v Vzhodni Evropi, ki jo je imenoval vas »morilskih bolniških sester«.

Matere so zapuščale novorojence in otroke z namenom, da se jih bodo tako znebile. Adamic pravi: »tako, da jih izpostavijo mrzlemu zraku, potem ko jih okopajo v vroči vodi; dali so jim nekaj, kar je povzročalo krče v želodcu in njihovem črevesju; mešali so jim gips v mleko, kar jim je dobesedno zlepilo notranjost; ali pa: na silo so jim napolnili želodček, potem ko so jih poprej dva dneva pustili brez hrane....«

Adamic je prav tako bil eden od otrok, ki mu je bilo namenjeno na takšen način umreti. Iz nekega neznanega razloga mu je to ena od bolniških sester (imenovanih sester smrti!) prihranila. Toda njegovo pričevanje o tem, kako je videl to sestro opraviti z drugimi otroci, poda pravo sliko o tedanji emocionalni realnosti tistega stoletja, pa tudi vseh drugih stoletij poprej, kjer je detomor bil običajen in prav nikakršna redkost.

Kar lahko z gotovostjo trdimo je, da s tem, ko prihajamo do bolj izpopolnjenega materiala in do novih informacij, je v 18. stoletju prihajalo do zelo visokega števila detomorov (infanticida), ponavljam da v VSEH DEŽELAH EVROPE.

Dele teksta, ki govorijo o zgodovini, sem prevedel iz knjige The History of Childhood, avtor: Lloyd de Mause, The Psychohistory press, 1974.

Mi smo zdaj žrtve tistega, kar nam govori »Mitologija«. Mitologija je privzgojena laž! Zgodovino si vedno naredimo lepšo, kot je bila.

Zdaj nadaljujemo v "usegliharstvo" (vse drugo smo že pokurili, le to nam še ostane....), in se približujemo trenutku, ko Resnica deloma pokuka izpod kupa laži, ker jih teh preveč na kupu in Resnica ne more dihati.

Usegliharstvo je prehodna doba iz ene norosti (posamične!) v stanje večinske norosti.
Ko je norost večinska, se zato abnormalnost samookliče za normalno. Tedaj so vse spremembe izključno administrativne narave, nikakor pa ne vsebinske! Vsebini se izogibajo!

Sprejmejo pač predpis, po katerem je vse normalno. In potem verjamejo, da je normalno!

Recimo:

Nekoč je bilo čudno, neobičajno, če je moški bil feminiziran. Med ljudmi je to veljalo za čudno, smešno, abnormalno.

Večina je pač bila drugačna in normalnost oz. abnormalnost se je določala glede na obnašanje večine.

Morda je takšen, feminiziran, bil eden na sto moških. Prav gotovo je bil predmet posmeha s strani "mačotov", ki so se imeli za normalne. Toda prav ti mačoti so rojevali feminizirane posameznike!

Stvarstvo vedno tako uredi, da starši rodijo svoje nasprotje (tisto, kar so pri sebi zatajili) potem se pa v otrocih spopadajo z njim.

Končno pa - saj feminizirani moški niso nastali iz sebe, družba jih je sama proizvedla. Zdaj pa to prerašča v epidemijo! Ki pa, jasno, sebe imenuje za NORMALNOST, kar je napačno pojmovanje demokracije, v kateri večina kar z glasovanjem odloči, kaj je normalno.

Zato imamo mi državni kriminal, ki se obnaša, kot da je kriminal naravna stvar. Ljudje so si izvolili kriminal za obliko vladavine in potem ga na vsakih volitvah samo še potrdijo.

To, da število semenčic pri moškem upada, kar je izmerjeno že po vseh evropskih državah, je znak, da je feminizacija moških postala epidemija. S tem rodnost upada. In kako družba na to reagira?

Zastrupljenost vode, hrane, zraka zdaj postaja "normalna", predpisi o dovoljeni

onesnaženosti so stvar debate v parlamentu in se prilagajajo političnim potrebam. S tem pa posledice onesnaženosti vsega, kar damo vase, in nevarnosti za organizem, ne

odpravimo. Družbi je lažje sprejeti "novo" normalnost, kot pa soočiti se s posledicami zastrupljanja okolja in s tem seveda hrane in prek nje človeka!

Tudi kar se tiče še dovoljene onesnaženosti pitne vode deružba deluje enako! Premakne decimalno cejico in administrativno določi kaj je še sprejemljiva onesnaženost. Če je en izvir čist, neoporečen - to čisto vodo zmeša z onesnaženo ki ne ustreza dovoljeni stopnji onesnaženosti. Z mešanjem doseže, da tako zmešana komaj še "pitna" voda ustreza predpisom o še dovoljenem onesnaženju pitne vode. Zvito kaj?

Ko neha biti skladno - pa popravi zakon!

Prehodna doba pa ostaja politično usegliharstvo.

V začetku smo rekli: to je normalno - to pa abnormalno!

Zdaj pa pravimo: sej je useglih.

Kasneje so nastale skupine, ki so se branile, češ mi nismo abnormalni, mi smo kar smo in

imamo pravice (s sprejetjem tega, se z vzroki za spremembe v telesu ne ukvarjamo več in je

zastrupljanje organizma del normalnosti).

Zato je cilj usegliharjenja zmešati meglo in ustvariti vtis, da je vse normalno in dobro tako kot je. Izhodišča so pa politična in ne zdravstvena ali preživetvena!

Ustvarja se vtis, da je vsa stvar samo v tem, kako bomo sankcionirali sovražni govor, potem bo pa vse v redu.

Vzroki še vedno ostajajo in proces feminiziranja moških se nadaljuje.

Usegliharstvo, kot prehodno obdobje prilagajanja novim razmeram, doseže cilj, ko LGBT prevzame pisanje zakonodaje in je ne piše več le zase - napiše jo za celotno prebivalstvo, izrazi "poroka" ne veljajo več za moškega in žensko in njuno zvezo! 
Gre torej za imitacijo Življenja, za imitiranje normalnosti!

Tedaj njihova zakonodaja velja za VSE in vsi se ji moramo podrejati, ker norost s tem zavaruje samo sebe! Tako prevzame glavno vlogo v družbi, ki se sicer hvali s "človekovimi pravicami".

Nič hudega, saj bo prebivalstvo kmalu kompletno poženščeno, ženske bodo pa možače.

Potem ta maščevalna energija izjavi, da s tem, ko oni prevzamejo zakonodajo in jo sebi prilagodijo, nihče nič ne izgubi. V bistvu bodo vsi kot oni in tedaj ne bo nikogar, ki bi lahko rekel: dragi moji, to ni več normalno! Ker bo veljal za abnormalnega prav tisti, ki opozarja in nihče ga ne bo poslušal. Svoje pravice bo lahko uveljavljal skozi neko levo društvo, h kateremu bo pristopil enako, kot imajo drugi invalidi svoja društva. In se bo napajal iz državne loterije, od koder bo jemal procente.

Potem se nekateri čudijo, če je Merklca spustila norce v Evropo. Norci imajo spermo, pri njih še ni upadla, ker niso bili v taki meri izpostavljeni splošnemu zastrupljanju kot mi. Ali pa ne toliko časa!

Ker ne vejo zakaj so takšni kot so, kot tudi Evropa ne ve zakaj je kar je, bodo sčasoma sredi usegliharjev tudi sami postali takšni kot so usegliharji zdaj.

Kar je tudi logično. Begunci iz muslimanskih dežel mislijo, da Evropa nekaj več ve od njih samih in zdaj drvijo tja, kjer je lepše, ker so obljube večje in jim Merklca zagotavlja nobel življenje brez dosti truda.

Če ne, torej če EU ne bo uslišala njihovih zahtev, pa za razliko od Evropejcev prosilci za azil postanejo agresivni. In grozijo! Normalno, saj imajo več testosterona. 

Mi pa preveč bontona.