049_REŠEVALCI

Gorelo je povsod in povsod naokrog so bile razbitine letala. Razmetana prtljaga, trupla, kosi kabine, trupa ...

Videl je, kako letalo lomasti skozi krošnje dreves, kot bi se hotelo potopiti v zemljo, a jih zemlja noče. Ne vseh naenkrat in skupaj! Kakšen žalosten nesporazum. Enega po enega jih bo pa sprejela.

Najprej ni vedel, ali naj zbeži stran ali naj gre zraven. Bicikel je kar tam odvrgel in stekel. Ateist nežnega srca!

Na kaj ljudje pomislijo, ko začne avion padati? Si pogledajo v oči, si morda še kaj zaželijo?

Če bi on in njegova Tatjana ...

On bi jo zgrabil, močno, da ju ne bi razdvojilo niti v smrti, tako je razmišljal, ko je tekel skozi gozd. Rekel bi ji kar naravnost - umrla bova! Toda skupaj. Glej me, bi ji še rekel, v oči me glej, držim te in te ne izpustim ... Nihče naju ne loči, roke mi mora utrgati iz srca, preden te spustim, in ti se mene drži! Roke ti zvežem, da ti jih udarec ne razpre ... in bi si kravato odvezal z vratu, ji zvezal roke, bogve če je še dovolj časa za to...

Zverina je naredila čistino. Vse je bilo razrito, kot bi divje svinje šle tod mimo. Sedeži letala, razbitine, trupla, trup... vse razmetano, ubito, zmleto, raztrgano.

Iskal je...

Reševalci bodo kmalu tu... smrdelo je po gorivu. Srajce, čevlji, perilo, knjige... vse mrtvo!

Tedaj ju je zagledal.

On je bil močan, ona drobna, šibka - kot njegova Tatjana!

Bila sta objeta, z rokami eden čez drugega. Še vedno jo je držal. Tako močno, da se jima nič na svetu ne bi moglo primeriti. Njene roke so bile s kravato zvezane za zapestja okrog njegovega pasu - zlezel ji je bil v objem, kot takrat, ko sta se ljubila. Preden sta treščila ob tla. Nič ju ne bi moglo ločiti, roke bi jima moralo prej potrgati.

Pokleknil je in zajokal.
"Bog... Oče naš.... glej, Ljubezen je na tem planetu! Tu, na zemlji..."

Prvi reševalci so ga našli tako, z rokami na prsih. Z dlanmi si je pritiskal na srce in jokal.

Pustili so ga pri miru, medtem ko so sami počeli svoje delo.