053_KO SE JEZ UDRE

Judovstvo, Krščanstvo in islam imajo skupnega očeta. Abrahama (Avrama, Ibrahima).

Tam smo se ločili in v isto točko razkola zdaj spet rinemo nazaj, kjer se moramo odločati h kateri kulturi civilizacijsko kdo spada.

Človeštvo se odloča, h katerim koreninam katerega drevesa spada, odloča se med Judovskimi koreninami in Islamom, in se tako polarizira. V bistvu ljudje polarizirajo svojo maščevalnost, jezo in zamero. Ko se ljudje polarizirajo, se enačijo z enim od polov, in nastopijo proti drugemu. To pomeni, da se pripravljajo na spopad.

Krščanstvo pa niha. Niha zaradi Srca iz katerega izvira, in se ne zna prav obrniti, ker ne ve ali naj se žrtvuje ali naj se še samo polarizira in stopi na stran Stare Zaveze, torej sklene zavezništvo z Judi in udari proti tradicionalnemu sovražniku, ki je nagonski in manj po pameti. Na razpotju se nahaja enako, kot se je Srce nahajalo v Abrahamovih časih!

Abraham je imel ženo Saro, ki pa je bila jalova in mu ni mogla dati potomcev. Potem je Abrahamu služabnica Hagar rodila sina Ismaila, ker je verovanje starih Judov bilo takšno, da so potomci vse. 

Pleme se mora nadaljevati.
Se zavedate alegorije v sedanji jalovosti Evrope in ironije maščevanja s poplavo migrantov, samih mladih zdravih arabskih fantov, s kurcem v roki? 

Bog je pa nato nekako le zrihtal, da mu je še žena Sara rodila sina Izaka, ker Bog to lahko zrihta. Če On ne more - kdo pa bo!

In je Sara nato nagnala Hagar s sinom vred v puščavo!

Bog je v zameno Hagar naročil, naj Ismail ustvari novo pleme itd., itd., itd.

Bosanci bi na to rekli: Viđe Smaju majku mu jebem da mu jebem, sav se pretvorio u mišić! On bi se sa svakim potuko...

Sinovi nosijo v sebi materine zamere. Iz tega je potem narejeno pleme.

****

Nisem zagovornik religij (prav nobene, če sem iskren!). Tudi ne ideologije komunizma, ki je tudi sama religija. V sto letih svojega obstoja ni mogla dokazati, da lahko ustvari boljši svet samo s svojo ideologijo.

Nikjer na svetu ni v nobenem poskusu ta ideologija dokazala, da je realizacija te ideje sploh možna iin izvedljiva v stvarnem svetu. Ne da lahko obstane kot samostojen oz. samozadosten projekt in sistem, takšen, ki sebe vzdržuje in svoje lastne ljudi obdrži pri življenju, recimo tako, da delajo, proizvajajo, ustvarjajo dobrine zase in za voje drage. In se tako vzdržujejo.

Samostojen si, ko pridelaš dovolj zase, in še malo več, da lahko pomagaš nekomu, ki tega (še) ne more!

Zdaj pa naj vsak sam oceni, kaj njemu pomenita samostojnost in suverenost!

V resničnem svetu tako sistemi s komunistično ideološko vsebino ne morejo obstajati, razen pod prisilo. Torej je ideologija komunizma tudi sama dogma, je verovanje, je religija, kot so vse ostale religije - religije.

Na koncu te ubije, da lahko krade in živi naprej svojo predatorsko filozofijo. Takšen namen je imela od vsega Začetka. Vse religije imajo natanko takšen namen.

Izrael je najbrž edina država na svetu, kamor se ne moreš priseliti in se za stalno naseliti, če ne dokažeš, ne vem koliko kolen, svojega židovstva. Če bi še neka druga država imela takšen zakon, bi jo takoj obtožili rasizma!

Stari spisi kamenjajo prekrškarje do smrti. Jaz se ne bi opiral na tisto, v kar so nekdaj verjeli. Je že bolje, da vse skupaj vržemo stran, in si ustvarimo svojo "Biblijo"! Po lastnem srcu in svoji meri, skratka skladno z Željo.

Želja pa ni nekaj nedoločnega ali nedoločljivega, je pravzaprav zelo urejen princip, smiseln in ljubeč, predvsem pa skrben sistem!

Želja je nekaj zelo določenega v Stvarstvu in Stvarstvu potrebnega. Ni neka anarhična oblika želja kar tako vsepovprek, ki ne pozna nobenega reda.

Narava se ravna po njej! Ne glede na to, kje v drevesni krošnji je list, vedno nanj posije sončni žarek, da živi in se hrani z njim. In je hkrati del celote, kajti krošnja drevesa je del organizma, ki je drevo! Drevo je Kralj, ki služi svojim listom, in iz njih prebere, kaj in kdo sam sploh je, kaj jim pomeni.

Thomas Jefferson je izrezal iz Biblije vse, kar mu ni bilo všeč. Se pravi, vsi čudeži, brezmadežno rojstvo, ponovno vstajenje... vse to je šlo ven!

Potem si je skupaj zlepil novo biblijo, svojo osebno izdajo (izdaja je dober izraz, ker ima v tem primeru dva pomena!), ki je "dišala po Zemlji". Se pravi po resničnosti, in zato po uporabnosti, ali funkcionalnosti kot bi rekli danes. Jefferson je vedno prisegal na Biblijo - s to Biblijo v roki!

Ni torej bila samo neka blodnja nekih napol norih starcev, ki v svete spise vnašajo svojo mržnjo do resničnosti, do mladosti, do ljudi in vse to ohranjajo v obliki predsodkov, ki jih roko na srce, tisti, ki upošteva lastno srce - sploh ne potrebuje!!!

Zakaj bi me usmerjali tuji predsodki?! Kdo to pravi, da se moram njim prilagajati in jim popuščati!

Američani so to, kar je Jefferson naredil z Biblijo, odkrili šele tedaj, ko so njegovi potomci (črnci!), njegova družina, našli biblijo v njegovi zapuščini in jo takšno poklonili muzeju. Prej pa Američani tega niso vedeli. Tudi tega niso vedeli, da je imel otroke s služabnico, ki je imela en del črnske krvi v sebi. Njegovi potomci so črnci!

Jasno, zdaj lahko rečemo: "to so bili takšni časi, zato seveda tega ni mogel povedati drugim, ne priznati rezanja Biblije, ne priznati svojih otrok pred svetom. Razen svojim najbližjim prijateljem, ker bi ga množica sicer linčala, če bi vedela...."

Ma, kaj tedaj - zdaj bi ga linčala!!!

Vendar se je stavek: "vsi ljudje se rodijo enaki..." rodil v srcu, ki je pripadalo velikem duhu velikega človeka!

Človeka, in ne Boga! Takrat je Bog bil tu doma, ko se je nekomu porodila ta misel. Komurkoli, ki je sodeloval in se strinjal z njo - tedaj je bil Bog z njim oz. z njimi.

Naša ustava na primer pravi, da je RS pravna in socialna država!

Sestavljal jo je udbovec.

Tako kot zdaj lahko gledamo, je bolj socialna kot pravna, dela ne spoštuje in ga tudi ne plačuje! Ne ceni ga. Pravna je pa na način, kot ga kučan sproti določi. Imamo en kurčev Maslešeriat, namesto pravnega reda.

Lepo izhodišče za skupno življenje v isti državi, ni kaj!

Italijanska se začne takole: Italija je demokratična republika, temelječa na delu.

Na delu, lepo prosim!

Pri nas je pa Delo samo en kurčev cajteng. 

Resničnega dela ne cenimo. Nihče ga ne plačuje. Pri nas tudi nihče dobro ne živi od dela. Večina države je na sociali ali pa životari od nekakšnih mahinacij in od sposojanja tujega denarja. Ne pa z lastnim delom.

Hočem povedati, da je "biblija" tisto, kar se mi sami odločimo in potem napravimo iz "izrezkov" svojih želja, nalepljenih na liste možnosti!

In potem vtkemo vanjo, v sončnem popoldnevu, ko je srce čisto in brez maščevalnosti, ko so misli v možganih v stiku z lastnim telesom in njegovimi izkušnjami, ko gledamo skozi lastne potrebe - tedaj človekove misli izvirajo iz človeka, iz človeštva, iz njegovih izkušenj. Iz izkušenj vseh ljudi, ki so kdajkoli, kadarkoli in kjerkoli živeli na tem planetu.

Ne pa iz Nebes! Nebesa so popolna in se ne spreminjajo. Mi pa nismo popolni, hvalabogu! Mi se učimo.

Smo ljudje, nismo popolni in prilagajamo svoj svet in svoje življenje svojim potrebam po človečnosti, prijaznosti, srčnosti, dobrim željam zase, za druge, za živali, za svet! Jaz ne potrebujem popolnosti, me prav en kurc briga popolnost in popolni Bog! Moj Bog ni popoln, je meni podoben, zato ga imam tako rad.

Popoln je samo Lucifer, ker misli, da že vse ve in zna in da se mu ni treba učiti. Potem je popoln,. In zahteva, da mu pojemo hvalo in ga slavimo. Zgleda da sam ni gotov v lastno popolnost, saj noben diktator ni! Zato zahteva dnevno potrditev svoje popolnosti od podložnikov. Tako kot kučan, ki mu stari borci poljubljajo roko, kot vsakemu usranemu mafijskemu botru. On je popoln.

Nikakor pa v naši "bibliji" ne more biti blodenj na pol norih starcev. "Biblijo" si zgradimo sami iz človečnosti in po človekovih potrebah, ki izvirajo iz telesa.

In na to biblijo jaz prisegam. Ne na drugo.

Thomas Jefferson je VEDNO prisegal na svojo biblijo, tisto, ta zrezano na koščke, v katere je verjel.

****

Draga prijateljica, tale debata med nama je zelo tehtna, zato bom zdaj šel po vrsti in odgovoril na vsa tvoja vprašanja. Tako "kot Bog zapove". Kako hitro mi gre od rok, ko pišem?

Pisanje pri meni je kot glad. Začutim tako, kot bi bil "lačen". S telesom. Občutek čaka priložnost! Ves čas je v meni, le ne izrazi se. Čaka.

Potem nekaj sproži plaz, podre jez na reki in ko se vsuje ali ulije, ne razmišljam več, ker kar bruhne. Samo izbira informacije, ki so se stekale preprosto tako, da je reka Življenja tekla in nekaj se je vame ujelo. Drugi lovijo ribe v reki, jaz lovim reko.

In potem bruha.

Včasih preberem kje kakšen intervju z znanimi pisatelji (kar jaz nisem, ne znan ne pisatelj, ker pisatelj nočem biti) in tedaj sem in tja kdo omeni piščevo blokado. Razloži, da če ima blokado, potem ne more pisati.

Pri meni to ne deluje tako; če nimam kaj povedati, pač ne pišem. Nisem nekje pri nekom na plačilni, listi in nihče me ne prisiljuje, da bi pisal če nočem ali nimam kaj, ali pa da bi me silil naj oddam tekst do nekega roka. Če nimam kaj povedati, pač ne pišem, ampak, ko pišem, tedaj ne razmišljam. Tedaj poplavljam.

V tem sem zdaj že več kot pol življenja. Le da pred letom 1992 nisem nič pisal, potem pa se mi je udrlo in sem kar začel, ker je lakota po pisanju postala nevzdržna. Spomnim se, da je tedaj, v tistih letih v začetku 90-tih mesto bilo čez poletje prazno. Ljudje so še odhajali na dopust, na počitnice, parkingi v mestu so bili prazni, po tem se je videlo. Najbrž je tisti čas bil zadnji, ko je to še bilo možno. Zdaj so parkingi sredi poletja zabasani enako kot vse leto. Očitno je, da poleti nihče ne gre na dopust. Ali pa samo kapljajo, zdaj eden zdaj drugi.

Spominjam se, da je sonce sijalo bistro, nebo je bilo modro poleti, jaz pa sem počasi gonil bicikel skozi prazno mesto in bilo je.... čudovito! Tako ugodno prijetno.

Včasih sem se sredi vožnje ustavil, se usedel na klop in pisal, čečkal, zapisoval, ker so se mi misli porajale in ta moja notranja komunikacija se ni ustavljala. Kar drlo je, kot bi kopalna kad Vesolja v meni našla odtok in skoznjo zlivala svojo umazano vodo.

Žepe sem imel polne papirčkov, komaj sem čakal, da prispem do studia, kjer sme delal s kolegi, da lahko tam pretipkam, kar sem zapisal po poti ali prinesel od doma. Tedaj sem bil svobodnjak in nihče me ni lovil, kdaj bo delo narejeno. Prazno mesto, vsi po dopustih, in - jaz. Idealno za moje počutje in moje pisanje.

Količina neizpovedanega je vrela v meni in je morala najti svoj izraz. Dovolj dolgo se je nabiralo.

Nekdo sklada glasbo, piše pesmi, kipari, poje ali dela nekaj drugega... jaz sem pisal. Pisal sem, kar je telo reklo naj zapišem.

Tedaj sem pisal povsod, na cesti, v službi, ponoči sem se zbujal in beležil na listke in papirčke. Kamorkoli, da sem potem, ko sem imel čas, urejal, pretipkal, spravil v mape. Spominjam se, da sem preklinjal svinčnike, ker otopijo, nalivke, ker jim zmanjka črnila, zato sem najraje imel kemične svinčnike, cel šop, ker je z njimi manj težav.

Te stvari zdaj iz map počasi dajem na računalnik in sem na blog. Uredim jih, da so stvari pripravljene. Nekdo jih bo bral, če Bog da, nekoč drugič, če ne zdaj. Prišle bodo prav.

Vedno bolj me presenetijo te moje stare stvari, stari teksti, ki so po vsebini vedno bolj v toku tega časa in zato tudi zame spet nove.

Vsebina se šele zdaj drugim vidi. Jaz jo imam že ves čas v sebi, zame to ni novo, ampak vseeno. Vseeno kot vse - eno.

Če primerjam, je večina mojih tekstov drugim šele zdaj razumljiva (ali pa ne), ampak zdaj vidim, da nekoč zagotovo še bo.

Vse tisto, kar sem prej pisal ko sem šele začel, je zdaj bolj novo, kot je tedaj bilo. In večina vsega tega je vedno bila pisana samo za moj predal.

Tedaj nisem pisal za ljudi okoli sebe, ker sem vedel, da tega ne bi sprejeli. Ne bi požrli vsega. Recimo zgodbe o tem, kako sem sam sebi postal oče in mati in kako sem rodil svojega Boga in mu dal ime Moj Bog.

Toda, če se mi to ne bi zgodilo, da sem sam rodil svojega Boga, ne bi mogel postati odgovoren zanj!

Rodil sem ga pa iz svoje želje, da bi bil, da bi oba bila, On in Jaz.

Sicer ne bi mogel takoj povezati podobne zgodbe z Jeffersonom, ker je ne bi spoznal.

Kar pa je ta človek storil, je tole: izpodbudil je enako dogajanje v ljudeh okrog sebe in ustvarili so prvo ustavo države, ki je postala najmočnejša in najbolj ustvarjalna državo na svetu! Kaj vse je sledilo enemu preprostemu stavku: All men are created equal...  ki se je porodil nekomu, ki je bil sposoben prevzeti odgovornost za svojega Boga, in je zato zrezal Biblijo na koščke in jo drugače zlepil. 
Potem pa nanjo prisegel.

Zato se nikar ne boj, da kdaj pa kdaj rečem za svoje pisanje "kdo bo pa to bral". Mene to nikdar ni oviralo pri pisanju. Vseeno sem pisal, in pisal sem z žarom tistega, ki ne misli, temveč preprosto zliva telo in njegovo stisko, pa tudi znanje in ljubezen do sočloveka, do živali seveda, kajti vse to ima telo in čuti.... z MOJIM telesom! In jaz z njihovimi.

Vse to sem jaz, ko pišem. Kaj drugega ne bi več znal biti, saj nisem ločen od njih. Skupaj živimo na istem planetu!

Tudi zdaj, ko tole pišem, komaj kaj razmišljam. Kar samo teče in poplavlja papir na računalniku. V sebi slutim samo lakoto po pisanju in njo pišem. Moji možgani razumevajoče čakajo, da bom končal in se ne vpletajo. Razumejo kaj je njihova naloga: servisiranje telesu! Ko bom končal, se bom vrnil na tekst in popravljal slovnico. Poštimal bom lapsuse, napake, zamenjave črk, dopolnil manjkajoče zloge, našel boljše izraze za isto misel, ki jih je rodila, poiskal boljše primerjave, popravil napačne stavčne zveze in jih vse popravil... vse to je naloga možganov! Postaviti stvari na svoje mesto, jih urediti za branje, da bodo bolj bralni in laže razumljivi. Možgani pomagajo telesu omogočiti izraz in razumevanje vsebine, ki jo daje telo! Ampak vedno le kot Um v službi telesa!

Pravzaprav Telesa, ker oboje, možgani in telo skupaj, predstavljata Telo, ki je koncept razumevanja delovanja Stvarstva. In v tem je ta zavest - Zavest človeštva.

Ta Zavest bo odprla vrata Vesolju, da pride sem pogledat, kaj se tu dogaja z nami, ker drugje - se nič ne dogaja!

Če me potem razumeš kot služabnika temu toku hotenja, Želje in lastne volje Človeka, ki opravlja svoje delo - bo ravno prav!

To počnem z vso skromnostjo in ne pomišljam na to, da bi mi kdo bil kaj dolžan.

Bom tukaj ponovil en odstavek, ki sem ga zapisal nekje drugje, v nekem drugem svojem tekstu, ampak bi rad, da ga zdaj prebereš v tem kontekstu pisanja, ki ti ga zdaj pišem.

Približno takole se je gradil moj odnos s svetom:

TAT

Kradel sem. Mnogim sem vzel pa nič vprašal. A nisem jemal le zase, temveč tudi za tiste, ki me niso za nič prosili. Ti ne vedo, da bi bili komu kaj dolžni, niti da so od koga kdaj kaj prejeli; ne vedo, da so še kako dolžni onim, ki se jim še sanja ne, da bi jim kdo kdaj kaj vzel, kaj šele, da bi jim bil kaj dolžan.

Sedaj vračam, kar sem vzel, z obrestmi in večkrat pomnoženo. Pogledam, in še mi ostane:

Jaz sem!