OBSTAJAJO LJUDJE I

Telo se pogovarja z Umom. Ti si prepočasen zame, Um! Veljaš za najhitrejšega v vesolju, toda zame si počasen. Jaz, Telo, sem zavest, ki je nastajala počasi. Vse namreč shranim v sebi in po sebi, ker moram vsako reč prej okusiti, preizkusiti, jo preveriti, čutiti, imeti lastno izkušnjo o njej.... namesto da bi samo razmišljal o stvareh, kot to počneš ti. Če samo mislim o nečem, to stvari ne more narediti za moje. In kar ni moje - ni resnično, ker ni šlo skozi Manifestacijo, ni se preverilo skoznjo tako, kot jaz hočem da se preveri. In zato nisem mogel najti njihove vrednosti za Stvarstvo in jim najti pravega mesta zanje v njem. Tega tudi ne morem najti za tisto, kar se NE manifestira ali se noče manifestirati. Jaz VSEMU dajem Formo, pri meni se MORA manifestirati, taka je moja vloga! Brez tega ne morem ničesar narediti moje. Čustva so moje misli, tako izkušam. Moja zavest je strahovito počasna, a temeljita. Nisem torej počasen po nemarnosti ali zaradi lenosti, temveč zato

Ko človek ob molitvi sklene roki in poklekne pred Bogom, ne ve čisto točno pred kom ali čim kleči. In ko se pogovarja z Bogom, po navadi ne ve s kom govori, ker je nekaj nedoločenega in nedoločljivega tam daleč stran onkraj  Teme, ki je ogromna in prazna in sega daleč... stran od njega!  K temu se obrača in prosi za pomoč. V resnici človek v molitvi poklekne pred sabo, pa se tega ploh ne zaveda. Poklekne en človek pred človeštvom in ponižno sprejme pogovor z zavestjo vsega človeštva. Pogovarja se z (za)vestjo prednikov in vseh tistih, ki sploh še niso rojeni, tudi oni so del iste zavesti. Zavest prednikov, potomcev, sodobnikov... je pa tako ogromna, tako okrutno nepriznana in neupoštevana, kot naš Bog, kot naša enotna Zavest... To so ogromni spomini, čustva in izkušnje vseh, ki so kdajkoli živeli tu na Zemlji!  In tedaj, ko kleči, je človek, posameznik, za trenutek molitve eno z njimi. Pred njimi poklekne in pred sabo kleči, ker vsi oni so on sam. Zato poklekne s spoštovanjem