065_PONIŽNOST IN SPOŠTOVANJE
Ko človek ob molitvi sklene roki in poklekne pred Bogom, ne ve čisto točno pred kom ali čim kleči. In ko se pogovarja z Bogom, po navadi ne ve s kom govori, ker je nekaj nedoločenega in nedoločljivega tam daleč stran onkraj Teme, ki je ogromna in prazna in sega daleč... stran od njega!
K temu se obrača in prosi za pomoč.
V resnici človek v molitvi poklekne pred sabo, pa se tega ploh ne zaveda.
Poklekne en človek pred človeštvom in ponižno sprejme pogovor z zavestjo vsega človeštva. Pogovarja se z (za)vestjo prednikov in vseh tistih, ki sploh še niso rojeni, tudi oni so del iste zavesti.
Zavest prednikov, potomcev, sodobnikov... je pa tako ogromna, tako okrutno nepriznana in neupoštevana, kot naš Bog, kot naša enotna Zavest... To so ogromni spomini, čustva in izkušnje vseh, ki so kdajkoli živeli tu na Zemlji!
In tedaj, ko kleči, je človek, posameznik, za trenutek molitve eno z njimi. Pred njimi poklekne in pred sabo kleči, ker vsi oni so on sam. Zato poklekne s spoštovanjem in ponižnostjo, obe dlani pritisne na srce in tedaj njegovo srce bije z njimi vsemi - zanje! Z njim, zanje, zase.
Toda, ko spet vstane - ni več ponižen. Tedaj je ponosen.
In tudi ko je ponosen, ni sam ponosen, z njim je ponosen Bog in je ponosno vse človeštvo in vsi ljudje. Bog je ponosen nanje in nanj, ponosen je na človeka, na to bitje, ki kleči pred samim sabo s spoštovanjem - ker misli, da kleči pred Bogom!
Misli, da ni vreden, da bi pokleknil pred sabo in tistim, kar predstavlja.
In vendar kleči, pa če to ve ali ne, ker pripada svoji vrsti, v tihem sporazumevanju z njo, s predniki, s samim sabo, z lastnim srcem. Tedaj govori z Bogom kot s sebi enakim: Bog, glej me! Jaz sem TI.
Morda njegovi možgani tega še ne zmorejo - toda njegovo Telo to že ve, in njegovo Telo govori Bogu zanj.
Bog pa, ki kleči pred njim, ker ne more klečati pred sabo, mu odgovarja: res si Jaz!
In nista več sama tedaj, ne človek ne Bog!
Ko smo ponižni, smo pred sabo ponižni, ko smo spoštljivi, smo do sebe spoštljivi. Ko pokleknemo v molitvi, pred sabo pokleknemo in sebe spoštujemo.