066_TELO IN UM

Telo se pogovarja z Umom.

Ti si prepočasen zame, Um!

Veljaš za najhitrejšega v vesolju, toda zame si počasen.

Jaz, Telo, sem zavest, ki je nastajala počasi. Vse namreč shranim v sebi in po sebi, ker moram vsako reč prej okusiti, preizkusiti, jo preveriti, čutiti, imeti lastno izkušnjo o njej.... namesto da bi samo razmišljal o stvareh, kot to počneš ti. Če samo mislim o nečem, to stvari ne more narediti za moje. In kar ni moje - ni resnično, ker ni šlo skozi Manifestacijo, ni se preverilo skoznjo tako, kot jaz hočem da se preveri. In zato nisem mogel najti njihove vrednosti za Stvarstvo in jim najti pravega mesta zanje v njem. Tega tudi ne morem najti za tisto, kar se NE manifestira ali se noče manifestirati. Jaz VSEMU dajem Formo, pri meni se MORA manifestirati, taka je moja vloga! Brez tega ne morem ničesar narediti moje.

Čustva so moje misli, tako izkušam. Moja zavest je strahovito počasna, a temeljita. Nisem torej počasen po nemarnosti ali zaradi lenosti, temveč zato, ker sem temeljit in sistematičen. Kar ti nisi! UM, ti si površen!

Moja Zavest gradi na shranjevanju podatkov, ti so čustvene izkušnje, zato so telesu relevantne in zato so natančne.

Um, ki si Bog Vesolja, ti si zame prepočasen!

Tvoje ideje sicer švigajo sem ter tja z velikansko naglico in tvoja inteligenca in sposobnost preskakovanja s problema na problem sta znani! Ti rešuješ probleme z eleganco Duha kot bi mignil. Bolje kot kdorkoli drug, tega nihče ne zna bolje od tebe. Nihče težave ne reši tako kot ti - če bi problemi tako bili rešeni - pa niso! Ista težava se ti ves čas ponavlja. Tega pa ne razumeš, kajne?!

Inteligenten kot si...

Rešuješ trenutni problem, ki nastane zato, ker si sistemske vzroke prezrl. 
Sistem si si postavil kot dogmo, jo zavaroval pred spremembami in pred učenjem, sebe pa pred čustvi. Potem siliš druge, naj se podrejajo tej dogmi. Pišeš zapovedi! Težave se ti kopičijo ena za drugo in ti misliš da si inteligenten, ko vsakokrat znova "rešiš" težavo s čudežem. Tako si videti kot "glavni" vodoinštalater Vesolja, in vsakokrat, ko problem nastane in cev spušča, pokličejo tebe. Mene pa napizdijo.

Pri tem vztrajno zanemarjaš vzroke nastankov težav in njihovo ponavljanje. Popolnost je hudič, kajne?! Perfekcija je mit, ki si si ga sam izmislil, in zdaj ga hočeš obvarovati pred Resnico.

Toda Vesolje se ti podira, Življenje je v nevarnosti! Ti pa se igraš Boga, ki igra Popolnost.

Jaz sem samo Telo in moja sistematičnost je počasna v primerjavi s tvojo "bistrostjo". Videti sem neumen in neprimeren za delo, ki ga opravljam. Počasen sem pa zato, ker ničesar ne izpustim, ker vse shranim v sebi in ko je enkrat shranjeno v meni, mi je naenkrat vse na dosegu roke.

Ni mi treba po odgovore v neznane dele oddaljenega Vesolja, ker imam vesolje v sebi! In vse moje vesolje mi je znano. Vse informacije so tu v meni, in ko jih povežem z logiko njihovega nastanka - mi ni treba več misliti! Nič mi ni treba iskati, ker je vse že tu.

Vse je naenkrat povezano in smiselno. V sebi nimam tvojih dvomov, tako značilnih za tvoje razmišljanje, ki ničesar ne preverja skozi manifestacijo, ampak si enostavno nekaj sproti izmisli, nekaj si zamisli, se potem nenadoma premisli, druge pa prisili in posili v ubogljivost. Moje "razmišljanje" pa vsebuje logiko celote, ki išče svoje fragmente, drobce  svojega znanja in jih vzame za svoje, šele potem jih končno lahko spoji v Celoto. Zato je Telo RESNICA.

Logiko vodi isti Smisel, ki mene vodi. Jaz sam ustvarjam Smisel!

Ti si zame prepočasen, Um.