009_OJDI, POJDI, DOJDI 6 str.

...OJDI, POJDI, DOJDI - POJDI, OJDI, DOJDI...

Zgodbo o Ojdipu si je izmislil zanikrn in hudoben starec - v to sem globoko prepričan - da bi z njo opravičil svoje sovraštvo do mladosti, do vsega, kar živi in diha po svoje.

Potem pa so to zgodbo pogrevali, ponavljali in jo gladili podobni zlobni in zoprni starci in jo tako ohranjali skozi zgodovino. Poslušno in brez ugovorov so ji sledili učitelji, pesniki, zgodovinarji, umetniki, razni trstenjaki in podobni strokovnjaki. Ti vedno privzamejo nalogo, da nas vzgajajo in popeljejo iz teme na svetlo.

Ojdip je res popolna tragedija!

Takšno enostransko gledanje na človeka in njegovo usodo je naredilo mnogo več škode kot koristi. Tudi Orwellov roman, l.1984, ta moderna inačica Ojdipove izkušnje, razkriva avtorja, ki se je ustrašil starčevskih groženj in avtoritete. Svoje čase je Orwellov roman usodno zacementiral pogled modernega evropskega intelektualca na človekovo psiho. Pohabil je cele generacije, ki bi lahko zase kaj koristnega ukrenile, pa prav zato niso. Na posebno zvit način nam Orwell v romanu 1984 sporoča, da so pokvarjeni ravno tisti, ki bi zgodovino vsak dan spreminjali in tako brisali naš spomin. Večje usluge ne bi mogel narediti oblastnikom, diktatorjem in drugim razlagalcem zgodovine, kot jo je s tem.

Pri tem pa nihče ne opazi pasti. Denimo te, da nam oblastniki vsak dan sproti ponujajo eno in isto razlago preteklosti, mi pa to njihovo preteklost sprejemamo kot edino in najboljšo varianto sedanjosti. Kako bedno! Zaradi ljubega miru v hiši se odpovedujemo sedanjosti, ki nam tako nikdar ne pripada, tudi ta je namreč vedno znova njihova.

Vse v tej sedanjosti postane nespremenljivo. Sedanjost postaja preteklost in kmalu je še ta zgodovina. “Prepustimo to vprašanje strokovnjakom! Zgodovinarjem in sociologom...” Fraza, ki pomeni: Kar brcajte, saj tako ne boste dolgo. Na dolgi rok boste spet naši.” Ali pa: Nič več ne bo, kot je bilo... Kar pravzaprav pomeni: Bom že jaz poskrbel, da se nič bistvenega ne bo spremenilo in bo moja vedno obveljala

Sloveniji vladajo upokojenci. Ti prek svojih predstavnikov v parlamentu vsiljujejo svojo voljo in upravljajo z državo. Starci so se spomnili demokracije šele zdaj, ko so večinsko prebivalstvo. Zato ima njihova demokracija priokus diktature, kar v resnici tudi je. Domobranci imajo svoje predstavnike, partizani svoje in zdaj se spopadajo v parlamentu za nepomembne starčevske, neživljenjske interese. Zunaj njega pa hujskajo ljudi k polarizaciji in eden drugemu skušajo dokazati čigava nostalgija da je boljša. V resnici pa sta obe smrtno nevarni za vse, kar diha in hrepeni po življenju, svobodi, samostojnosti.

Kdo sploh zastopa interese Življenja v tem parlamentu?

Nihče! Življenje v parlamentu nima predstavnikov.

Življenje crkuje doma za štedilnikom in je tiho. Ali pa zapito in zadrogirano “rejva” in se gre alternativo. Smešen naziv za gibanje, ki ni gibanje, temveč mirovanje ali guganje na mestu.

Vsa alternativa je v svobodni izbiri med nezainteresiranostjo in aktivnostjo v popolni poslušnosti oz. podrejenosti. Alternativa, kot gibanje, je Starcem sprejemljiva oblika upora, ker jih ne ogroža. Preteklost je njihova, oni so si jo prilastili in le oni jo smejo razlagati. Od tu naprej je tako imenovana »alternativa«.

Sedanjost je privesek in dekla preteklosti ter samo njena logična posledica. Avtomatizem deluje povsod, v vseh porah družbe. Namen pa je vsem pokazati, kdo je gospodar pri hiši.

Ker sedanjost ne sme po svoje doživljati same sebe, nam zdaj ti vampirji pijejo kri iz nje in dihajo naš zrak. Če že svoje(ga) ne znajo ali ne morejo uživati, pa si je treba priznati, da je starčevska škodoželjnost vse prej kot impotentna ali nenevarna. Poglejte kaj je naredila Bosni!

Ena sama usrana in zblojena prestrašenost veje iz šolskih knjig, tako kot iz Orwellove 1984. Človekov strah pred lastno svobodo obvladuje telo, in popolna zmeda zdaj še našo psiho. Če nimaš vsega pod strogo kontrolo je že panika. Takšen je zdaj splošen pogled večine Evropejcev. S tem strahom gredo na volitve in so konservativni, saj svoje strahove vpletajo v vsakdanje odločitve. Zanje je Navadnost to, kar pogosto počnejo. Ni pa to normalno. In politiki takšno izbiro s pridom izkoriščajo.

Strah, strah, strah! Povsod le strah. Strah obvladuje ljudi na Zahodu enako kot na Vzhodu, kar kaže, da so ljudje povsod ujeti v začarani krog krivde in maščevanja. Predvsem pa so ujeti v mrežo lastnih dvomov. Nikomur in ničemur ni verjeti, ah, saj nič ne moremo, ko pa je tu vedno kak Veliki Brat, ki nas gleda...

V resnici jih vseh skupaj malo kurc vidi!

Tista prekleta laž, ki ji navadno pravimo objektivnost, nas vse pohablja. Še nisem srečal človeka, ki bi ga objektivnost bila kako osrečila, pa vseeno vsi kričijo po njej. Objektivnost je vedno kompromis in na pol poti k temu, kar si v resnici želimo. Pri kompromisu sta vedno dva nezadovoljna.

V resnici pa je doživljanje sveta subjektivno! Drugače sploh ne more biti.

Bolj si subjektiven, bolj si resničen in bolj se približuješ sreči. Bolj je tudi resničnost srečna s tabo, če naj dorečem to misel. Čustva so tista, ki nas delajo resnične, ker spreminjajo našo notranjo resničnost v skladu z možnim. Po tem in potem šele smemo spreminjati svet, ki nas obdaja, ne da bi nas bilo ves čas strah, da bomo rodili spako, novega Frankensteinovega monstruma.

Čustva odpirajo vrata našim pogledom v povsem nov prostor, ki ga poprej tu ni bilo. Šele poln izraz o tem, kako nekaj in nekoga (ob)čutimo, pove sočloveku o našem dojemanju sveta. Izraz nas naredi za razumljive, predvsem pa okolju podobne. Globoko doli v sebi si pač nismo tako zelo različni, da se ne bi eden v drugem zlahka prepoznali. V bolečini smo si bolj podobni, če že ne kar presenetljivo enaki, le po načinu, kako bolečino prikrivamo, smo si različni. Originalnost, ki pa je tu povsem odveč.

Kadar smo resnični, je vsakomur laže razumeti, predvsem pa sprejeti sebe. Evolucija človeštva je vsa v tem! Brez tega ni napredka. Evolucija je evolucija človekove bolečine. Pravi smisel bolečine je ravno v tem, da se izrazi, da poneha in - izgine!

Bolečina evoluira skozi svoj izraz! Ko se do konca izrazi, izgubi le samo sebe, mi pa (p)ostanemo celi.

Vloga bolečine v evoluciji človeka ni v tem, da jo nespremenjeno grejemo v sebi, jo ohranjamo do neskončnosti. Kaj še, da bi jo gojili s čisto določenim namenom, denimo, da lahko nekdo manipulira z našo bolečino. Zato je vsaka mistifikacija preteklosti le zadrževanje razvoja, evolucije, napredka. Pomeni gibanje v krogu in ujetost v bolečini. Pomeni biti zamrznjen, okostenel v istem delčku zgodovine, ki ne more naprej, zato pa vedno hodi nazaj v preteklost po rešitve.

Če naj o Resnici govorimo po resnici pa tole: Resnica je subjektivna, ali pa je ni! Zato, ker je živa. Objektivna so samo trupla.

Subjektivno doživljanje sveta je dar. Nikdar ni misel tako svobodna, kot tedaj, ko je ujeta v besedo. Nikoli ni človek svobodnejši, kot tedaj, ko ima svoje telo in mu ves pripada. Ne državi, religiji, ideologiji ali domovini... temveč samemu sebi, funkcijam in potrebam telesa.

In čeprav se morda čudno sliši: Celo Bog ima pravico do lastnega Telesa. Človek ga, seveda, od tam vztrajno in ljubosumno izganja, kot bi bil sam Hudič. Hudič je potem tisto, kar nam ostane, ko smo Boga izgnali.

Zdaj je, kar je! - so vedno znali povedati pametni ljudje v vseh zgodovinskih časih. Zdaj pa le glejmo, kako bomo naprej, so rekli še pametnejši od njih.

V resnici zgodovine ni, je nikdar ni bilo in je nikdar ne bo! Kar ni v sedanjosti - ne obstaja!

Sedanjost odseva čisto vse, ker vsebuje vse! V sedanjosti je vse hkrati, čas pa je samo administrativni pripomoček, s katerim tlačimo neprijetne stvari v skrite predale omare, ki ji pravimo preteklost. A v resnici je vse to v nas, sedaj, pa če to vemo ali ne. Orwellu v brk!

Če je zgodovina kam ušla, jo zagotovo najdemo tu in zdaj (kam pa naj bi sicer šla!), zakaj bi se vračali ponjo? Tu je, in zato je (raz)rešljiva, sicer ne bi bila. Mi samo mislimo, da je preteklost nedostopna in da se je ne da spreminjati, ker nam je tako lažje. V resnici nam je težje, saj smo s takšno filozofijo sebe obsodili na nekaj, kar ne bomo nikdar spremenili.

Neumni izreki, kot tisti znani, "kdor se iz zgodovine ničesar ne nauči, je obsojen na njeno ponavljanje", so nastali kot očiten dokaz, da zgodovina nastaja le zato, ker se iz sedanjosti nihče ne uči. Spomini prevladujejo, spomini imajo prednost pred resničnostjo, spomini so vgrajeni v vse sisteme, še najbolj v šolskega. Spomini so po pravilu vedno spomini drugih, nikdar naši. Ker če bi bili naši, bi z njimi lahko naredili, kar nas je volja.

Zato so spomini navidezna realnost ali, kot je zdaj moderno reči - virtual reality. Ali pičkin dim, po domače!

In iz tega sranja se mi učimo?!

Posledica stiske zaradi neznosnega pritiska starčevske družbe, ki ga ta izvaja na ustvarjalnost Življenja, da si samo išče odgovore za svoje preživetvene potrebe, je zdaj izcedek imenovan - VIRTUALNA RESNIČNOST. To je pogruntavščina nekega ubogega reveža, ki je bil preveč nadarjen, da bi vse poslal k vragu in se zadrogiral, a premalo hraber, da bi se spoprijel z neskončno vsiljivostjo Starcev, ki vodijo svet v propad. Zato je raje poustvaril svojo resničnost nekje drugje, na monitorju in v domišljiji, kjer lahko s tipko prekine stik z njo in jo spremeni v računalniku. Raje je izbral to, kot da bi se lotil razbijanja ledenih oklepov maščevalnih Starcev, ki nadzorujejo svet, nas pa tiščijo v smrtnem klinču iz katerega nam ni rešitve.

Na koncu mu bo ostala - virtualna resničnost in kup denarja. Kar ni daleč od zadrogiranosti.

Če se učimo iz zgodovine, ni čudno, da v njej še naprej ostajamo. V njej se še kar naprej vrtimo in od vzornikov in avtoritet se učimo. Kot bi žrli lasten drek. Vse, kar na koncu dobimo, pa je poduk: "Kdor se iz zgodovine ničesar ni naučil, je obsojen na njeno ponavljanje..." Kreten, kdor si je to izmislil, in kreteni še vsi drugi, ki to še kar naprej vztrajno ponavljate.

Gremo v šolo in se tam učimo demokracije - pomislite! - pri klasikih demokracije in ne iz lastnih, živih želja. Izkopavamo trupla ljudi, ki so nekoč živeli, in jih sprašujemo: "Hej ti, ki si nekoč živel, gotovo o življenju veliko veš, povej mi, kako to gre?" Idiot, ki sprašuje drugega idiota! Od Smrti se o lastnem življenju ne boš kaj prida naučil!

Toda skrivnost je skrivna in rada privlači. Zato se starci radi odenejo v plašč skrivnostnosti, apriornega spoštovanja avtoritete in njene nedotakljivosti. Pod njihovo skrivnostnostjo ali še bolje - posvečenostjo, pa se razrašča odvraten zadah po razpadanju in gnilobi. Živ Bog jim tu ne pride blizu! Pokvarjeni možgani jim zasmrdijo iz ust, brž ko jih odprejo, da ti zaupajo kakšno »globoko misel« iz njihove zakladnice neumnosti in predsodkov. Po tem jih hitro spoznaš.

S svojo akademsko odmaknjenostjo, zamaknjenostjo, vzvišenostjo ohranjajo distanco od vsakodnevnega življenja. Navadnost prezirajo in z neprestanim poudarjanjem preteklosti, tej (beri: sebi) dajejo večjo vrednost od sedanjosti in ohranjajo prednost pred njo. "Vse vrednote so tam ostale, danes ni nobene več, ah, kako je bilo včasih lepo...!" To je način, da se skriješ pred neželenimi kritičnimi pogledi! V nostalgiji te zagotovo nihče več ne najde.

Toda starost nima nič skupnega z modrostjo.
Bolj kot z izkušnjami gre skupaj s predsodki in senilnostjo. Nujno pomodri le, če je predolgo v mrzli vodi. To pa je tudi vsa modrost, ki ji pripada kar tako sama po sebi. Značilno za starost je, da spusti strup, preden odide!

Bojijo se, gospodje, nesti sovraštvo pred Boga in mu ga priznati, zato ga puščajo otrokom v imetje in trajni užitek. To so naredili že njihovi starši njim in to zdaj sami delajo svojim otrokom. Sovraštvo je od zemlje, Nebesa pa so »ena sama milost in neskončna ljubezen, brezpogojna in neskončna«, če pri tem uporabim besede gurujev New Age-a.

Tako naivno, da je že ogabno! Vrhovi vedno odrivajo svojo odgovornost navzdol. 

Nebesa so očitno ustvarila Zemljo zato, da imajo kam odlagati svoje smeti in pa kontejnerje z nebeškimi strupi.

Še preden starci dokončno spustijo oblast iz rok, dobro pogledajo, komu jo bodo dali. Tako se maščujejo mladosti zato, da morajo umreti. Oblast in denar prepustijo tistim, katerih možgane lahko pred odhodom operejo. Tako kot bitja sicer umrejo, toda njihovo sovraštvo je večno in ne bo nikoli umrlo.
“Če hočeš moj denar, moraš podedovati še vse moje spore in jih nadaljevati... če ne - ne dobiš nič!”

Na to finto starci ujamejo svoje mladiče. 
Zato jih delajo nesamostojne in odvisne. Večina mladih družin danes živi od penzije in od pomoči svojih staršev, ne od svojega dela, ne od dela lastnih rok in lastne pameti! Premislite!

Ta država že ve, kaj dela. Odcepiti ali osamosvojiti se sme samo manjša diktatura od večje diktature, ne more pa se tudi mladost od starosti in napredek od zaostalosti. Z drugo besedo: ne more se odcepiti Življenje od Smrti. Ne sme.

Ojdipova zgodba gre dobro v promet prav zaradi naših privzgojenih občutkov krivde. In seveda zaradi hudobne privoščljivosti starcev, ki držijo vse niti v svojih rokah. Kaj vse si je izmislil strah pred lastnimi sinovi! Tapravo zgodbo! Celo reč!

Ojdipova zgodba izvira iz občutkov krivde očetov, ki so sami nekoč bili sinovi in so svoje sovraštvo skrili za polizanim obnašanjem; za nekakšnim spoštovanjem do starosti s katerim so svoje sovraštvo zanikali, ga sebi prikrivali. Niso ga izpovedali, že to je dovolj, in nikomur se niso zaupali. Nikdar svojega sovraštva niso doživeli in zato tudi ne preživeli. Še zdaj je tam in je smrtno nevarno za vse, ki se zdaj rojevajo, kajti njih čaka spravljeno v njihovih starših, v okolju, v šolskih programih.

Zato tudi raje dvakrat prej razmislijo, če se bodo sploh rodili. Če se jim sploh splača priti zdaj na svet, morda je bolje malo počakati.

Starost vlada Evropi, Sloveniji, svetu. In s starostjo leze vse ven iz njih, možgani, ki imajo več apnenca kot Postojnska jama, si za lastne potrebe skonstruirajo prikladne zgodbe, s katerimi bodo svoje ne-delo opravičili pred mladim rodom. Vendar na način, da sebe operejo vse krivde. Svoje nezaupanje do mladih opravičijo, s “čutom odgovornosti”. Povsem zamaskirajo svoje sovraštvo in stvar prikažejo tako, da je na videz logična in na koncu še (ta je najbolj posrečena!) - celo sočutna do žrtve, prav kot v zgodbi o Ojdipu. Vse pa zato, da bi pri roki imeli vedno pripravljen izgovor, zakaj ne zaupajo lastnim otrokom. Sebičnost se tedaj imenuje - skrb za dobrobit skupnosti, za nacijo in mladi rod. In podobne bedastoče.

Oblasti ne izpustijo iz rok, dokler niso povsem gotovi, da so s svojim strupom oplodili dovolj mladičev in zanetili novega spora s starimi sosedi, ki se bo tako nadaljeval v nedogled. Za nami - potop! je njihovo geslo.

Vedno je mladost ustvarjala, starost pa od nje jemala. Do koder mi spomin seže, je bila starost pri tem vedno nehvaležna do mladosti. Zgodba je, torej, ravno obratna od tiste, ki nam jo skuša posredovati klasična vzgoja! Njihov namen je pobiti vse, kar je mlado, kar živi po svoje, kar ostane, pa pohabiti, da se z njimi, Starci, ne bo nikdar več moglo meriti. Klasika.

Vse to, in še veliko več, skriva v sebi vsiljeno spoštovanje avtoritete, ki so nam ga vcepili doma in v šoli.

Slovenske avtoritete morajo biti na zelo trhlih nogah, če je malim otrokom v šoli prepovedano napadati jih, preizkušati, dvomiti o njih!

Beden je tisti narod, ki otroku ne dovoli izzivati, preizkušati avtoritet, jih znova premeriti, beden je, če ne pusti otroku primerjati se z njimi, jih presegati in sesuvati... Tisto, kar otrok v igri ne podre, ne bo v življenju nikdar stalo!

Želja po spoštovanju avtoritete se zdaj, razjedena od občutkov krivde, skriva za imenom Spomenke Hribar in velikim naslovom v časopisu: Kje pa je hvaležnost?! Da bi lahko zapolnilo luknjo vsega tistega, kar sploh ni nikoli dobilo, si je izmislilo spoštovanje in hvaležnost, zanikalo pa čisto preprosto POTREBO.

Zato se "spoštovanje" ves čas nekaj zahvaljuje, sebe pa prepričuje, da smo nekaj le dobili in da je vse prav, tako kot je. Spoštovanje, ki ga jaz tu vidim je vsiljeno, naučeno in brez podlage. Prav ničesar nismo dobili! Vse krvavo plačujemo. Ljudje pa, vsi skupaj in vsak posebej (v) sebi prikrivate bolečino izgubljenega.

Da pretiravam?! Kdaj se je še zgodilo, da so mladi izzvali vojno, potem pa starce poslali vanjo umret? Tako s parado, z zastavicami in pesmijo? Kdaj, prosim? Vedno je bilo obratno.

Jezus, denimo, ni dočakal let za penzijo, ker so ga prej ubili ljubosumni starci. Gospodarji vere, svečeniki, politiki in oblastniki. Rekel jim je, da je nad njimi Bog, ki je njihov Oče in ne sodnik, ki bi kar naprej od njih zahteval hvaležnost, tako kot jo zahtevajo oni. Njim pa to ni bilo všeč in so rekli, da je bogokletnež. Ljudstvo je z glasovanjem njihovo odločitev potrdilo, da je bilo vse še bolj demokratično in po zakonih.

Nenaravne koalicije so v resnici bolj "naravne", kot se na prvi pogled zdi.

Pozicije so še danes iste, kot so bile pred dva tisoč leti. Isti ljudje so na istih mestih, nič bistvenega se ni spremenilo, z rimskim pravom vred. Le da zdaj pravijo, da je bogokletnež, kdor Jezusa vidi po svoje, ne pa kot stoji zapisano v njihovih knjigah. Res se niso nič spremenili: natanko tam so, kjer so vedno bili! Od nekdaj so, namreč, oportunisti.

Zdaj jih boste našli povsod tam, kjer večina tuli v isti rog, preganja pa tiste, ki tega z njimi nočejo več početi. Levica enako kot Desnica! In vse stopnje vmes: levo sredinska, desno sredinska, zmerna takšna in drugačna - vse do hvaljen DeSUS! Partiji zdaj ni več samo do pozicije, temveč hoče še opozicijo.

Kakšen večstrankarski sistem neki, vse skupaj je en velik SZDL - socialistična zveza kapitalistov in menedžerjev! Izsiljevalci, ki nikdar ničesar niso ustvarili, živijo pa na koncesijah, ki si jih velikodušno podeljujejo. Živijo od tega, da smejo početi nekaj, kar je drugim prepovedano. Preprodajalci in mešetarji!

Ta civilizacija temelji na produkciji pomanjkanja. Ustvarja pomanjkanje, zato da lahko potem prerazdeljuje denar in izsiljuje ljudi. Kvaliteta tvojega življenja ni odvisna od izobrazbe, znanja, pridnosti ali sposobnosti, odvisna je od licence, ki ti jo podeli režim, s katero lahko izsiljuješ vse druge.

Skratka, nepoznavanje človekove zgodovine je popolno. Šolski programi so tudi še vedno isti. Ne se hecat.

(Napisano leta 94, nato sem tekstu z leti še dodal nekatere odstavke, ker je ista tema bila ves čas aktualna)