018_NEW (R)AGE - Via San Gabriele 1 str.



NEW (R)AGE

Trdno verjamem, da je mesto živo bitje, enako kot človek. Tudi mesto ima svoje notranje življenje, svojo dušo in auro. Tudi mesto ima svoje “človekove” pravice in sme pričakovati nastop Nove Dobe in njemu lepše prihodnosti. Ob večerih, ko se spusti mrak in se prižgejo luči se nenadoma znajdemo v njegovi auri. Meja tej auri ne more do živega, iz aviona sta obe Gorici videti kot eno mesto.

Enako kot človek, je tudi mesto lahko sitno, razvajeno, utrujeno, presito in naveličano. Mesto tvorijo meščani. Praviloma je meščan pešec ali biciklist, kajti le ti se v mestu srečujejo. Brez pešcev in kolesarjev ne bi bilo mesta. Avtomobilisti nikogar ne srečajo, le izjemoma, če se kdaj v koga slučajno zaletijo. Oni niso meščani, ker s sabo prevažajo svoje stanovanje. In dokler svojega stanovanja nekje ne parkirajo in postanejo zopet meščani, so vsi nervozni. To seveda vpliva na mesto, zaradi njih je mesto nervozno. Pešci in kolesarji pa so mestu vedno dobrodošli, mesto se jim veseli.

Mesto ima ulice in te imajo svoja imena. Nekatere od njih nosijo imena krajev kamor peljejo: Streliška, Vipavska, Kostanjeviška… Vsaka pelje v dva kraja, odvisno v katero smer greš, zato bi si skoraj vse zaslužile dve imeni. Odvisno od tega, v katero smer si namenjen. Ena taka ulica, ki ima že dve imeni, je Erjavčeva. Ko neha biti Erjavčeva, postane Via San Gabriele! Pove ti, kam greš, kam te pripelje. Če greš po njej in še malo naprej…

Toda, čez noč se ta ulica nenadoma ukine. Nikamor ne pelje, prehod je zaprt. Ulica praktično izgubi svoje ime, z njim svoj smisel: Se ponoči lahko še imenuje Via San Gabrielle? Le zakaj bi se, saj ne pelje tja, kamor obljublja!

Župani ne hodijo dosti, pa tudi s kolesom se ne prevažajo. Če gredo v kino ali v gledališče, ali pa imajo druge opravke v Goricah, se zapeljejo čez mednarodni mejni prehod, ki je odprt ob vsaki uri. Oni ne uporabljajo mestnega prehoda, temveč državnega. Nerodno je ves čas pogledovati na uro, če ti zaprejo prehod, kaj potem?

Zase vem: Moral bom pešačiti do Rožne doline, iz navadnega meščana se bom moral hočeš-nočeš preleviti v državljana; v mednarodno žival in si poiskati temu ustrezen mejni prehod. Če se ti to pogosto dogaja, lahko izgubiš živce, prodaš kolo in si kupiš avto. Nehaš biti meščan. To potem naredi mesto še bolj nervozno kot je.


Priljubljene objave iz tega spletnega dnevnika

083_KRIVIC IN BUČAR - GLAVNA KRIVCA, DA SMO ZDAJ BREZ SVOJE DRŽAVE

036_INTERNACIONALNA DEMOKRATIZACIJA ZAHODNE NOROSTI

008_ZAROTA VELIKIH STARCEV 2 str.