018_NEW (R)AGE - Via San Gabriele 1 str.
NEW (R)AGE
Trdno verjamem, da je mesto živo
bitje, enako kot človek. Tudi mesto ima svoje notranje življenje, svojo dušo in
auro. Tudi mesto ima svoje “človekove” pravice in sme pričakovati nastop Nove
Dobe in njemu lepše prihodnosti. Ob večerih, ko se spusti mrak in se prižgejo
luči se nenadoma znajdemo v njegovi auri. Meja tej auri ne more do živega, iz
aviona sta obe Gorici videti kot eno mesto.
Enako kot človek, je tudi mesto
lahko sitno, razvajeno, utrujeno, presito in naveličano. Mesto tvorijo meščani.
Praviloma je meščan pešec ali biciklist, kajti le ti se v mestu srečujejo. Brez
pešcev in kolesarjev ne bi bilo mesta. Avtomobilisti nikogar ne srečajo, le
izjemoma, če se kdaj v koga slučajno zaletijo. Oni niso meščani, ker s sabo
prevažajo svoje stanovanje. In dokler svojega stanovanja nekje ne parkirajo in
postanejo zopet meščani, so vsi nervozni. To seveda vpliva na mesto, zaradi
njih je mesto nervozno. Pešci in kolesarji pa so mestu vedno dobrodošli, mesto
se jih veseli.
Mesto ima ulice in te imajo svoja
imena. Nekatere od njih nosijo imena krajev kamor peljejo: Streliška, Vipavska,
Kostanjeviška… Vsaka pelje v dve smeri, v dva kraja, odvisno v katero smer greš, zato bi si
skoraj vse zaslužile dve imeni. Odvisno od tega, v katero smer si namenjen. Ena
taka ulica, ki ima že dve imeni, je Erjavčeva. Ko neha biti Erjavčeva, postane
Via San Gabriele! Pove ti, kam greš, kam te pripelje. Če greš po njej in še
malo naprej…
Toda, čez
noč se ta ulica nenadoma ukine. Nikamor ne pelje, prehod je zaprt. Ulica
praktično izgubi svoje ime, z njim svoj smisel: Se ponoči lahko še imenuje Via
San Gabrielle? Le zakaj bi se, saj ne pelje tja, kamor obljublja!
Župani ne
hodijo dosti, pa tudi s kolesom se ne prevažajo. Če gredo v kino ali v
gledališče, ali pa imajo druge opravke v Goricah, se zapeljejo čez mednarodni
mejni prehod, ki je odprt ob vsaki uri. Oni ne uporabljajo mestnega prehoda,
temveč državnega. Nerodno je ves čas pogledovati na uro, če ti zaprejo prehod,
kaj potem?
Zase
vem: Moral bom pešačiti do državnega mejnega prehoda Rožne doline, iz navadnega meščana se bom moral
hočeš-nočeš preleviti v državljana; v mednarodno žival in uporabiti temu
ustrezen mejni prehod. Če se ti to pogosto dogaja, lahko izgubiš živce, prodaš
kolo in si kupiš avto. Nehaš biti meščan. To potem naredi mesto še bolj nervozno
kot je.