016_DEBLO 2 str.

DEBLO

18.julij 2016

Sanjal sem, da na Zemljo pada ogromen - ampak res ogromen - podolgovat predmet. Na prvi pogled se mi je zdel kot kakšna velikanska vesoljska ladja, sicer zelo amorfnih, nepravilnih oblik, s tem mislim na nič kaj dizajnersko privlačno obliko. Ne na tisto, kar smo sicer navajeni iz ameriških SF filmov.

Ko pa sem ta predmet bliže pogledal, sem ugotovil, da ima obliko drevesnega debla! Deblo je bilo brez krošnje in brez korenin, veje so bile le približno, površno odstranjene, iz okleščenega, skorajda bi rekel pohabljenega debla pa so moleli štrclji odrezanih vej. Deblo je padalo proti zemlji..... in nato telebnilo z vso silo ob tla.

Potem je tam obležalo. Počasi, zelo počasi, je začelo spreminjati barvo in obliko. Najprej sem iz debla prepoznal glavo. Barva glave je bila bleda, kot plesnivo truplo, mrtvo, z zaprtimi očmi, s spokojnim izrazom na obrazu. Glava je bila brez las.

Kasneje se je izkazalo, da je ženska! Kmalu je ženska oživela in je bila 5 m visoka!

Pred tem je bilo ogromno deblo, ki je padalo na Zemljo, potem pa je deblo postalo bitje, ženska po obliki, morda celo ne toliko po vsebini, toda v vsakem primeru velikansko človeško bitje. Sprašujem se, zakaj je oživelo v stiku z Zemljo?! Zakaj v človeški obliki, če je pa prej padlo kot deblo? Zakaj je sploh oživelo?!

Ljudje so se je ustrašili, tako velike.

Jaz sem šel k njej, čutil sem jo kot nekoga, ki mi ni tuj, vsekakor so mi drugi ljudje na Zemlji bolj tuji od tega novega bitja.

Ni bilo videti, da bi se ji ta prostor zdel nevaren. Le malce zgubljena je bila, ali zgubljeno, karkoli je to bitje že bilo po spolu, kot mali otrok, ko se rodi, pa se še ne znajde. No, to bitje je bilo pač veliko, a njegova vsebina je bila otroška.

Predvideval sem, da je lačna, zato sva se znašla v neki menzi. Drugi ljudje so se razbežali. Bežali so stran od nje, stran od naju, glede na to, da sva bila skupaj. Strah jih je bilo.

Opazil sem, da se je vse od trenutka, ko je padla na Zemljo, njeno telo prilagajalo gravitaciji in razmeram, ki vladajo tukaj na planetu. Njena velikost je postajala vedno bolj moji podobna. Videl sem tudi, da se tega zaveda in je to ne moti, prav nasprotno! To mi je dalo misliti, da sem tudi sam po isti poti in na takšen način prišel sem na Zemljo, kjer sem zdaj, in da zdaj samo gledam sebe, kako nastajam. In tudi jaz sem se tako prilagajal gravitaciji in drugim razmeram, ki vladajo na Zemlji.

Drugi so se ji izogibali, bežali so stran od nje, pravzaprav od naju, ker sem kazal interes zanjo.

Jaz pa sem mislil samo na to, da bi bitje nahranil. Spomnim se, da sem zgrabil posodo in vanjo z zajemalko vlil enolončnico, ali juho, karkoli je že bilo toplega pripravljenega v loncu. Potem sva sedla za mizo in jedla. Nihče naju ni motil in v nobeni nevarnosti nisva bila, ne ona ne jaz.

Ko zdaj razmišljam tako nazaj o tem, si to razlagam, da je nahraniti nekoga vrsta komunikacije in da za to mojo željo, da bi bitje nahranil, leži želja za komuniciranjem. Na nek čuden način sem to bitje čutil sebi bliže, kot pa čutim druge ljudi na Zemlji.

Z njimi, drugimi ljudmi, v sanjah nisem komuniciral, niti besede si nismo spregovorili, sicer tudi ni bilo potrebe za to, saj vem, kaj bi rekli. Preveč jih je bilo strah, da bi komunicirali. S tem bitjem pa sem takoj našel skupno govorico, takšno, ki jo oba razumeva.

Bitja, kljub temu, da je po vsej verjetnosti ženska, nisem dojemal kot žensko. Vsaj ne v seksualnem smislu. Možno je, da sem sebe sanjal takšnega, ko še nisem bil odrasel, ali do-rasel in sem zato v njej gledal le živo, čuteče bitje, manj pa žensko z vsem tistim, kar gre zraven, se pravi z lastno željo, z oblinami, z očmi, ki gledajo.

Kasneje sem se o tem pogovarjal po telefonu s prijateljico, v želji naj mi pomaga razmišljati o teh mojih sanjah in mi je rekla, da se mi je ponoči oglasila moja Anima.

Nisem preveč podkovan z Jungom, zato sem šel na internet gledat natančno definicijo Anime. Tisto splošno sem že vedel.

Takole piše:

"Anima je v mnogih religijskih in  filozofskih tradicijah nematerialna komponenta človekovega življenja, to je notranji princip telesa.

Če pogledamo človeka, takoj opazimo, da ni sestavljen samo iz duše in samo iz telesa temveč v njem telo in duša sestavljata enovito celoto. Misli se, da se duša nahaja v vsem telesu."

in:

"Carl Gustav Jung je v pojmu Anime videl psihološko funkcijo zveze med zavestnim in podzavestnim. Anima (Anima Mundi = Duša Sveta) je starodavna slika kolektivne podzavesti. Ona predstavlja ne-zavestno žensko pojavo, ki kompenzira moško zavest, enako kot animus (duh) predstavlja ne-zavestno moško figuro, ki kompenzira zavest pri ženskah. Anima in Animus na splošno poosebljena podzavestno sta kot arhetipski figuri, ki se lahko preobrazita v različne oblike. V svoji religiozni pojavi Anima in Animus (Duša in Duh) predstavljata psihično celoto in popolnost, ki ju je Jung označil za Jaz, Sebstvo (identiteto?). To je enovita (idealna, duhovna) količina, ki vsebuje tudi zavestni del Jaza, zato se lahko izraža samo kot paradoks."

Eh, učenjaki so do bôga skomplicirali te stvari.

V mojih sanjah so pomembna čustva, pri njih pa prevladuje forma. Zato sem jaz takoj doma, oni pa vse življenje stikajo za prometnimi znaki.

Jezen sem nanje. Na Animo nisem jezen!

Nekoč smo kot bitja od daleč, padli na Zemljo, popadali smo vsi otrpli od dolge poti in se znašli v materialnem svetu, ter komaj preživeli od tega padca.

Potem smo tu živeli kot smo vedeli in znali.

Nekaj to že mora biti vredno.