008_ZAROTA VELIKIH STARCEV 2 str.

Čim kdo omeni zaroto, gre tedaj mnogim na smeh.

Odveč jim je, zdi se jim preveč banalno in otročje.

Meni ne. Zato bom govoril o zaroti bitij z imenom Veliki Starci - jaz jih tako imenujem, ker imajo drugi morda zanje druga imena, poznajo jih pod drugimi imeni. Njihova zarota ima vesoljske razsežnosti!

Veliki Starci igrajo Boga na Zemlji!
Vnaprej se dogovorijo, kako bodo izvedli manever borbe Dobrega proti Zlu. Nekakšna Vojna Zvezd v Vesolju, v kateri se ti gospodje in  gospodarji vsega naserjejo sredi stoletja in zmagajo v vseh vojnah. Pri tem seveda  pobijejo kup ljudi, ki o njihovih resničnih namerah ne vedo nič in so prepričani, da se vse zgodi slučajno.

Končno pa - kaj je takega storil glavni komandant Zla, česar Veliki Starci sami niso počeli stoletja in tisočletja pred njim? Razlika je le v tem, da je komandant Zla uporabil njihove izkušnje in jih strnil v eno samo desetletje, ker za kaj več ni imel časa. Je zmanipulirani Manipulator, kar bodo na koncu tudi Veliki Starci.

Potem so Veliki Starci na svojih zmagah lepo živeli z nadzorovano delitvijo sveta na interesne cone do konca stoletja. Toda to je premalo, kajti gospodje so navajeni do-živeti visoko (in lagodno) starost, saj so v mnogih inkarnacijah umirali v postelji, v visoki starosti. Drugi so umirali v vojnah. Potem so žrtve služile za izgovor novim maščevalnim pohodom ponosnih zmagovalcev, ki so pisali zgodovino in postavljali pravila, medtem ko so drugi umirali za njihovo idejo. In kakšna je njihova ideja? Ideja je  da oni preživijo na račun tistih, ki zanje umrejo. Potem jih porabijo za vzor drugim, tistim, ki bodo zanje še umrli.

Veliki Starci svoje mlade pobijejo sami! 
Le takšen vtis dajejo, da to počne nekdo drug in da sami nimajo nič s tem.

Veliki Starci so si namreč omislili, da Zlo obstaja ločeno od njih, oni sami pa da so samo Dobro. Bog je seveda z njimi, saj sicer ne bi vedno zmagovali. To imajo za dokaz, na čigavi strani da so.

V resnici pa so njihova pravila vedno takšna, da imajo le izbranci pravico živeti, in to živeti v izobilju in prav tako v izobilju umreti. Sami se sklicujejo na svoje velike zasluge, medtem ko so vsi drugi samo kulisa v njihovem gledališču.

Vzemimo tipičnega zblojenega mladeniča današnje dobe, z uhanom v nosu, ki je povsod po telesu potetoviran z vsemi svojimi strahovi. 
Strahovi so globoko v njem, zajedli so se vanj, nabirali so se skozi zgodovino in zdaj se mu z notranje strani lepijo na kožo. V obliki pošasti, zmajev in kač, ker drugače vse to ne more iz njega!
Če se že tega ne more znebiti, potem se mu zdi, da mora vsaj biti ponosen na svoje strahove. Če so že tam... Bežen spomin na preteklost, ki ni bila bogvekaj, predvem pa ni "veličastna", ker je potisnjena pregloboko v Telo.

Mlade generacije današnjega dne so bolj prestrašene od tega kar še bo, ko velikih Starcev enkrat ne bo več. Bolj jih je strah te možnosti, kot pa da jih bodo Veliki Starci zopet uporabili v svoje podle namene, jih vdelali v neke svoje načrte.
Ne mislijo kaj vse so jim Veliki Starci storili, za kaj vse so jih porabili v zgodovini in za kaj jih še bodo.

Na koncu je mlad človek današnjega dne samo nekdo, ki v človeški zgodovini nikdar ni doživel let, ko imaš nekoga lahko rad, ko rodiš otroke v svoje veselje, ko skrbiš zanje, jih stiskaš k sebi, v očeh svoje drage, ali dragega, pa vidiš le zaupanje, varnost in mir.

Da bi umrl v globoki starosti, v postelji, z mislijo: Življenje, ah Življenje... še bom prišel sem! - je redkost.

V Egiptu so morda to bili tisti, ki so vlekli kamne in umrli od iztrošenosti. V vojnah jim meč preseka grlo, ker jih Veliki Starci pošiljajo umret za plemenite in velike cilje. Skratka, revež nikdar ni umrl zase in šele potem, ko je že živel.

To seveda ne velja za velike Starce, oni imajo znanje, imajo načrt in imajo sezname žrtev, ki jih morajo pobiti. Pri njih ni nič slučajno! Eno stoletje jim ni dovolj, da bi zasitili svojo krvoločnost.

Veliki starci so dolgoživi, medtem ko mladi umirajo mladi. 

Slednji niti nimajo izkušenj s tem, kako je živeti polno in odgovorno do svojcev, ki jih imaš rad. In da je tvoje življenje lahko smiselno za lastno srce, zaradi tvojih emocij, ne tujih, in da imaš vse svoje drage na kupu, varne ob sebi. 

Zato Veliki Starci pljusknejo v novo tisočletje in zaserjejo še začetek tega tisočletja! Novega stoletja prav zagotovo ne želijo prepustiti komu drugemu, ker se bojijo "revanšizma". Če bi kdo drug prevzel oblast, bi v tem primeru vsem postalo jasno, kakšno podlo vlogo so igrali v človekovi zgodovini.

In zdaj se tu gremo igrico, češ da ni dovolj prirastka, ki bi velikim Starcem zagotavljal visoke pokojnine! In jim omogočil dolgo in lagodno življenje ter lepo smrt v postelji.

Zasrali so planet, zastrupili zemljo in nebo, ljudi, živali, rastline... vodo in hrano, nam pa ubili Voljo do Življenja. Izsesali so ves čar iz religij in ideologij (iz vseh!) – in zdaj bi si radi izmislili še nekaj, čemur bi tisti mladec, ki je do sedaj umrl v vseh vojnah, verjel. Po vsej verjetnosti si revež zabada iglo v mišico, saj je bil porabljen in izrabljen že neštetokrat in mu ni več do tega, da bi se v šoli vedno znova učil o lastni smrti na sto in en način.
Še manj mu je do tega, da bi se vsem svojim številnim smrtim klanjal, jih slavil, ne vedoč da gre le za njegove smrti in ne smrt nekoga drugega, ki ga ne pozna, a mu je dolžan zahvalo.

Saj so vse smrti njegove, le videti je kot bi bile tuje! 
Ne, niso mu tuje. Le gnusijo se mu in ne mara, da ga drugi o tem poučujejo. Sebe noče imeti za zgled, ker ve, kako se bo to končalo!

No, in zdaj bi Veliki Starci radi, da bi ta mladenič  v nekaj verjel in jim zaupal.

Od njega pričakujejo, da se bo zresnil, jim rodil otroke in jim rekel, da ima Življenje smisel le tako, da ima pred sabo velike cilje. Denimo tako, da bi bo prispeval v državno blagajno in hkrati verjel, da bo tokrat zanj in za njegove nesrečne tovariše življenje le drugačno. Da je prišel čas.

Toda takšne izkušnje noče biti. Zato razmišlja s telesom, nagonsko. Telo mu pravi: mi smo ena sama bolečina in takojšnje zdravilo za bolečino je igla z drogo, vse drugo pa je eno samo nakladanje.

Obstaja še eno pravilo, ki so ga pa veliki Starci prezrli. Je grozljivo  v svoji strahotni pravičnosti. To pravilo pravi, da tisti, ki je Srcu porezal roke in noge (vse ude, torej) ne more pričakovati, da ga bo to isto Srce reševalo iz deroče reke! Srce je zdaj brez rok in nog!

Srce bo nemočno ležalo ob deroči reki in gledalo umiranje Velikih Starcev, ki mlatijo po vodi in kričijo na pomoč v obupu. 
Srce je sočutno, kajpada, saj drugačno ne zna biti. Odpuščajoče je, ker je to njegovo bistvo, a pomagati svojim rabljem vendarle ne bo moglo; rablji so Srcu potrgali ude in ga pustili nemočnega. Zato je zdaj brez rok in nog. Ima le oči in solze. Lahko gleda in joče, pomagati pa ne more.

Nekaj časa bo trajalo, da Srcu zrasejo novi udi. Toda prej bodo Veliki Starci potonili v reki Časa! Veliko morje jih noče več nositi in jih prenašati.
Jaz tudi ne.