019_BREMEN 2 str.

Leta 1993 sem od znanke izvedel, da bo avtorica knjige, ki mi je zelo pri srcu - avtorica je tako imenovan kanal/channeler, ki kanalizira glas iz  Onstranstva, pravi, da kanalizira Boga - imela eno samo predavanje v Evropi, pred tem pa eno samo v Angliji, s seminarjem.

Enotedenski seminar bo v Nemčiji nekje blizu Bremna.

Hotel sem jo slišati. Želel sem vedeti, če je res sposobna povedati, si izmisliti, sama spisati vse tisto, kar piše v knjigi!

O teh rečeh, o kanaliziranju, tedaj nisem nič vedel. Vedel sem le, da so nekatere moje notranje izkušnje, ki pa so drugačne od njenih, dale podobne rezultate. Recimo da me je zanimala njena "tehnologija", kako priti do Resnice.

Seveda, gre za predpostavko, da so besede res njene. Da niso tuje. Da jih ji ni nekdo samo podtaknil in se zdaj skriva za njenim imenom. Kaj pa če res kanalizira?!

Tole je vredno raziskati. Preprosto moram biti gotov, moram vedeti! Tam bom vse videl, sem si rekel in šel v Bremen z vlakom.

Da bi imel za karto za vlak in za seminar, sem prodal mojo staro stoenko in nov 200 litrski bojler za toplo vodo. Jebiga. Človek investira v nekaj, kar mu je pomembno in meni je bilo to pomembno.

Ko sem prispel tja (pobrali so nas na postaji s kombijem), sem se znašel na neki ogromni kmetiji. nekje med širnimi polji, v samoti. Takoj sem videl, da je ženska preprosta in za moje pojme povsem nesposobna sama zložiti skupaj vse tisto, o čemer pripoveduje v svojih knjigah.

Pa s tem ne mislim nič slabega. Samo, da si sama tega ni sposobna izmisliti. Jasno mi je bilo, da znanje ni njeno, temveč ga posreduje.

Ali pa.... ali pa res kanalizira in potem je to, ta oblika "učenja", resnična in zares obstaja. Toda, težko je nekomu kar tako verjeti, ko ti reče: Veš, jaz pa kanaliziram glas iz Onstranstva... v tem primeru Boga.

Tam na seminarju se je zbralo vseh sort ljudi. Eni so imeli podobno idejo kot jaz, ali pa kakšno drugačno, nisem jih o tem preveč spraševal. Nekaj jih je tja privleklo, to prav gotovo, saj je mene tudi. Le da so oni, za razliko od mene, od te uboge ženske pričakovali čudež.

Na splošno sem lahko ugotavljal (predvsem se je potrdilo v naslednjih letih), da se ljudem ob "prisotnosti" Boga zmeša. Ko se začnejo pogovarjati o tej temi, o Bogu, kar naenkrat postanejo blazno resni, humorja ni več niti za kanček. Skratka - zmeša se jim in nenadoma niso več normalni. To se jim redno dogaja, ko se znajdejo v tej situaciji. Še nisem videl, da se jim ne bi.

To govorim tudi zato, ker Moj Bog ni takšen. Z Mojim Bogom se je užitek pogovarjat, ker razume vse štose. Sam humor ga je.

Skratka, pričakovali so, da se jim bo Bog prikazal ali kaj vem kaj.

Zanimivo je bilo, da je od cirka trideset ljudi tam bila več kot polovico Židov!

Večina med njimi jih je celo rekla, da so prvikrat v Nemčiji, da Nemčijo sovražijo, iz razumljivih razlogov(!) in da so prišli zaradi nje, zaradi seminarja, ker sicer ne bi prišli. Potem pa da ni več razloga, da bi se še kdaj vrnili.

Nekje proti koncu enotedenskega seminarja, so se ljudje začeli pogovarjati o tem, kaj da so bili v prejšnjih življenjih.

Ležal sem na tleh, na hrbtu, dlani na tilniku, da sem lahko gledal okoli.

Porka duš, sem si mislil, pa vi niste normalni! Vsi so bili v prejšnjih življenjih sami Juliji Cezarji, Kleopatre, kralji in kraljice, princeze, in princi..... noben kurc ni hotel biti en navaden, usran, zamazan, pijan mužik... sami princi i  princeze, kralji in kraljice!

Pa kako sem lahko padel ravno v "kraljevsko" klapo, kje so pa vsi ostali?!? Kje so sužnji, ki so gradili piramide in umirali pred dvajsetim letom od muke, kje so črnski sužnji s plantaže, ki so jih obešali na drevje, da so viseli kot sadje z dreves, kot poje Bille Holiday,  kaj pa morilci in serijski morilci... kje so pa vsi ti? Kdo bo pa njihovo sranje nosil.

V nekem trenutku sem se nasmehnil, kar pa ni bilo neopaženo.

Torej, predstavljaj si me, kako ležim na hrbtu na tleh. Približa se mi ena iz skupine, Angležinja z dolgimi razpuščenimi črnimi lasmi. Zgledala je kot čarovnica.

Zavpila mi je: Komu se smejiš?!

Stopila je čezme (leva noga ob moj desni bok, njena desna pa ob moj levi), zgledala je grozeče. Še naprej sem ležal in se nisem premaknil, gledal sem jo naravnost navzgor, v oči.

Skupina je obstala, nehali so početi, karkoli so že delali in spremljali, kaj se bo zgodilo. Jaz sem ležal še naprej, kot prej.

Našel sem originalni zapis tega, kaj in kako se je to zgodilo, zato ta del lahko reproduciram tako, kot sem ga tedaj zapisal:

She screamed at me: What are you laughing at, you bastard?

I answered, still lying on the floor, looking helpless. The rest of the group, the author of the book too, started to follow the incident with interest. That was our last day of seminar, all hopes and dissapointments were there, with us, out in the open...If anything was to happen, this is it! It must happen now!

I answered her: I am laughing at you, you witch!

She then screamed back at me: And you are a priest!

I said: Gee, nobody ever called me a priest.

She then said (everybody watching, some afraid, some just interested...): You were a priest in your past life, weren't you?!

I said: No. I wasnt.

She goes: What were you, then?

I answered her: I was Hitler!

Židi so zmrznili. Predavateljica je nenadoma ugotovila, da bodo znoreli in me napadli, jaz pa nisem kazal znakov, da sploh razumem situacijo. V resnici sem jo sam izzval, zakaj je torej ne bi tudi razumel.

Pozvala me je, naj se ji približam, okolje je bilo tedaj že močno grozeče, zgledalo je kot priprava na linč. Potem mi je rekla: Zdi se, da je zdaj pa pravi čas zate, da odideš...

Ker smo bili na neki kmetiji ene 20 km oddaljeni od prvega avtobusa, sem s potovalko moral prehoditi vso pot do prve avtobusne postaje. Prehodil sem 20 kilometrov (razdalja od N.Gorice do Ajdovščine), da sem našel prvi avtobus, s katerim sem se potem lahko odpeljal na železniško postajo v Bremen.

Niti eden od prisotnih me ni pozdravil, ko sem odhajal. Ni imelo smisla, da bi koga prosil za prevoz.

Jebiga, noben noče bit Hitler.