010_MENJAVA FORME 2 str.
MENJAVA FORME
Obstaja nekaj, čemur pravimo 'menjava forme'.
Namen spreminjanja forme je mimetizacija, brisanje sledov za sabo.
Prve generacije ljudi, ki so zapuščale Stari svet in poselile Ameriko, so tja šle iskat svobodo duha, svobodo verovanja in ustvarjanja. Preprosto, dovolj jim je bilo starih zasmrajenih konceptov, dovolj je bilo ponižanj, zasramovanja, zaničevanja. Videli so novo priložnost z odkritjem Novega Sveta!
Posameznik se je v tedanji Evropi moral ubadati s težko zapuščino evropske zgodovine, njenih predsodkov, družbenih norm, zakonov... vse to je izviralo iz tradicij, navad, itd.
Podobno je tudi zdaj, ko človeštvo zopet občuti težo vseh "neodgovorjenih" (zatajenih, zanikanih, pa nikoli vprašanih) vprašanj, ki se kot oblak Teme ovija okrog planeta. In to težo zdaj ta civilizacija čuti.
Ima celo ime zanjo: depresija!
Le da so zdaj vsi svetovi že odkriti in človeštvo se nima več kam umikati.
V Novem Svetu pa jih je čakali divjina, tam je nebo še bilo svobodno, globoko modro, kar jim je dajalo novo upanje.
To, da lahko z močjo lastnega uma in svojih rok lahko nekaj ustvariš, na novo in popolnoma od začetka, zase in za svojo družino, je tedaj bil nov koncept. Nastal je tedaj, prej tega ni bilo.
A generacije ljudi, ki so imele svobodo pred očmi, so rodile naslednje generacije idiotov, ki so si izmislili parcelacijo, ograjevanje planjav, zemljiško knjigo, lastništvo... razrezali so širno svobodo in jo ogradili z bodečo žico. Pobili so prvotno prebivalstvo in raztrgali notranjost zemlje v iskanju njenega bogastva. Iz nje so izpulili vse, kar jim je predstavljalo neko vrednost. Iztrebljali so črede bizonov, ki so jim indijanska plemena sledila zaradi hrane in obleke. Staroselci so imeli preproste navade, ki so jim omogočale življenje. Iz kože živali so si naredili obuvala, šotore, obleko. Meso so imeli za hrano in ga sušili.
S tem, da so priseljenci posegali v njihove navade so beli osvajalci disciplinirali divjino, da je končno pustila svojo divjost in postala civilizirana. Nekateri priseljenci, ki so med prvimi prišli v divjino, so pogosto začutili svobodo Novega sveta.
Šli so globoko v divjino in tam navezovali stike s prvotnim prebivalstvom. Od njih so se naučili, kako preživeti v divjini. Radi so imeli divjost in svobodo Novega sveta!
Drugi so imeli drugačne načrte.
Sinovi in vnuki niso sledili svojim dedom in pradedom, le izkoristili so njihovo hrabrost in željo po svobodi, da so na njihovih hrbtih in na njihovi ideji začeli novo nacijo.
Potem so se tisti, ki so občudovali svobodne črede divjih konj, ki so se pasle po preriji, vrnili kot generacije šestdesetih. Hipiji!
Rodili so se starcem, ki so prej bili njihovi otroci!
Ti so v šestdesetih letih prejšnjega stoletja svoje svobodomiselne otroke stisnili za vrat, jih spravljali v vrsto, pretepali s pendreki po ulicah in zganjali vkup. Nato so jih poslali v Vietnam.
Toda, če zdaj pomisliš, kdo je kaj ustvaril v šestdesetih... kdo je posnel nove filme z novimi vsebinami, pisal pesmi, igral kitaro z zobmi... no, med njimi tedaj ni bilo dosti tistih, ki so od svoje ustvarjalnosti poželi plačilo, ne z denarjem dobili moč! Te si njihovi starci niso pustili vzeti.
Niso jim dovolili pravice odločanja o tem, kako bo tekel razvoj, kakšno družbeno okolje bodo ustvarjali. Nekako so se izgubili in sčasoma postajali vse bolj podobni svojim starcem.
Hipiji niso imeli programa.
Niso vedeli, kako bi novo družbo zastavili in kako bi jo živeli! Izgubili so se v hašišu.
Samo govorili so o drugačnem življenju, vedeli so, česa ne marajo, niso pa vedeli, kaj hočejo. Kar kaže na to, da sami niso verjeli v zmago!
Lucifer je vedno pozoren na dvome. Dvom je zanj razpoka v (za)vesti in to napade.
Tako so se vdali navadam svojih starcev, se zakadili in pri tem je vse ostalo. Družbe niso spremenili, ker so delali zunaj "zavesti". Tako jim je bilo lažje. Na koncu pa težje.
Keš so pobirali drugi. Šestdeseta so ostala v našem spominu kot leta, ko je svoboda brizgala iz vseh por družbe. Svoboda je bila vidna v glasbi, v slikarstvu, na filmu, v literaturi, poeziji... Celo jemanje droge je bil znak želje po svobodi in po odpiranju novih miselnih horizontov. Oblačili so se podobno kot Indijanci in sanjali svoje sanje, ki so bile drugačne od tistih (no, vsaj zdele so se drugačne), ki so jih imeli njihovi konservativni starci.
Ti, ki so bili nekoč otroci svojih otrok, so se rodili z vnaprej določenim namenom, z natanko določenim programom postati paraziti, odvetniki, generali, bankirji, politiki. In to so postali. Takšno družbo so gradili in postavljali na noge.
Za rablja je vedno najbolje, da se skrije tako, da se mimetizira v družbo, ki ohranja spomin na žrtve, ki jih je sam povzročil
Za duše bivših nacistov je idealno reinkarnirati se v Izraelu, med svojimi lastnimi žrtvami!
Kajti - le kdo bi jih iskal v srcu države, ki so jo ustanovile žrtve holokavsta?!
Oborožen s sveto pravičnostjo zaradi holokavsta, se zdaj lahko izživlja nad drugimi, brez strahu, da bo kdo v kaj posumil.
Če mu rečeš, da dela kot nacist, ti odvrne, da si rasist in antisemit! Pravico ima do "samoobrambe". Po svetu odpira agenture za odkrivanje antisemtizima. Ta pojav se imenuje MENJAVA FORME.
Evolucija sprenevedanja je »lažje življenje« duše tu na Zemlji v telesni obliki. Gre za fragmentacijo duše, za zavračanje njene celovitosti!
Ko je za eno dušo pretežko, se razbije v več koščkov, da potem nosijo celoto, da je ni treba le enemu. Marija, Jezusova mati, je imela celo druščino Marij (same sebe!), ki ji je pomagala pri tem, kar so prišle opraviti.
Razbiješ se na več fragmentov, ker so potem dovolj majhni, da ne bolijo preveč. Sicer tega ne preneseš - in umreš! Tako pa bolečine sploh ne čutiš več ali jo čutiš manj.
In če hočeš biti uspešen v življenju, se rešiš vseh tistih delov in delčkov sebe, ki bolijo, se oborožiš s talentom, ki ti pomaga lažje živeti. Potem si svetovno znana zvezda, manekenka, famozni slikar, poet, filmski igralec ali igralka, glasbeni genij...
Osvobojen si vsega »balasta«, ki bi te še kdaj pomagal postati cel! Življenje je tako mnogo lažje.
In cilj je laže živeti, ali ne?!
Ne. Ni to cilj.
Če bi tisti najbolj glasni pri nas, ki pravijo "še premalo smo jih!", ko je govora o povojnih izvensodnih pobojih, samo pomislili, da so v preteklem življenju morda sami bili domobranci, ali da so sami tista trupla, ki gnijejo v zapuščenih rudniških rovih, da zdaj čez sebe pljuvajo - bi dobili drisko!
Če bi si pa papež upal pomisliti, da je bil najglasnejši v tisti skupini duhovnikov tedaj, ko so ti zahtevali Jezusovo križanje, bi najbrž dobil menstruacijo.
Obstaja nekaj, čemur pravimo 'menjava forme'.
Namen spreminjanja forme je mimetizacija, brisanje sledov za sabo.
Prve generacije ljudi, ki so zapuščale Stari svet in poselile Ameriko, so tja šle iskat svobodo duha, svobodo verovanja in ustvarjanja. Preprosto, dovolj jim je bilo starih zasmrajenih konceptov, dovolj je bilo ponižanj, zasramovanja, zaničevanja. Videli so novo priložnost z odkritjem Novega Sveta!
Posameznik se je v tedanji Evropi moral ubadati s težko zapuščino evropske zgodovine, njenih predsodkov, družbenih norm, zakonov... vse to je izviralo iz tradicij, navad, itd.
Podobno je tudi zdaj, ko človeštvo zopet občuti težo vseh "neodgovorjenih" (zatajenih, zanikanih, pa nikoli vprašanih) vprašanj, ki se kot oblak Teme ovija okrog planeta. In to težo zdaj ta civilizacija čuti.
Ima celo ime zanjo: depresija!
Le da so zdaj vsi svetovi že odkriti in človeštvo se nima več kam umikati.
V Novem Svetu pa jih je čakali divjina, tam je nebo še bilo svobodno, globoko modro, kar jim je dajalo novo upanje.
To, da lahko z močjo lastnega uma in svojih rok lahko nekaj ustvariš, na novo in popolnoma od začetka, zase in za svojo družino, je tedaj bil nov koncept. Nastal je tedaj, prej tega ni bilo.
A generacije ljudi, ki so imele svobodo pred očmi, so rodile naslednje generacije idiotov, ki so si izmislili parcelacijo, ograjevanje planjav, zemljiško knjigo, lastništvo... razrezali so širno svobodo in jo ogradili z bodečo žico. Pobili so prvotno prebivalstvo in raztrgali notranjost zemlje v iskanju njenega bogastva. Iz nje so izpulili vse, kar jim je predstavljalo neko vrednost. Iztrebljali so črede bizonov, ki so jim indijanska plemena sledila zaradi hrane in obleke. Staroselci so imeli preproste navade, ki so jim omogočale življenje. Iz kože živali so si naredili obuvala, šotore, obleko. Meso so imeli za hrano in ga sušili.
S tem, da so priseljenci posegali v njihove navade so beli osvajalci disciplinirali divjino, da je končno pustila svojo divjost in postala civilizirana. Nekateri priseljenci, ki so med prvimi prišli v divjino, so pogosto začutili svobodo Novega sveta.
Šli so globoko v divjino in tam navezovali stike s prvotnim prebivalstvom. Od njih so se naučili, kako preživeti v divjini. Radi so imeli divjost in svobodo Novega sveta!
Drugi so imeli drugačne načrte.
Sinovi in vnuki niso sledili svojim dedom in pradedom, le izkoristili so njihovo hrabrost in željo po svobodi, da so na njihovih hrbtih in na njihovi ideji začeli novo nacijo.
Potem so se tisti, ki so občudovali svobodne črede divjih konj, ki so se pasle po preriji, vrnili kot generacije šestdesetih. Hipiji!
Rodili so se starcem, ki so prej bili njihovi otroci!
Ti so v šestdesetih letih prejšnjega stoletja svoje svobodomiselne otroke stisnili za vrat, jih spravljali v vrsto, pretepali s pendreki po ulicah in zganjali vkup. Nato so jih poslali v Vietnam.
Toda, če zdaj pomisliš, kdo je kaj ustvaril v šestdesetih... kdo je posnel nove filme z novimi vsebinami, pisal pesmi, igral kitaro z zobmi... no, med njimi tedaj ni bilo dosti tistih, ki so od svoje ustvarjalnosti poželi plačilo, ne z denarjem dobili moč! Te si njihovi starci niso pustili vzeti.
Niso jim dovolili pravice odločanja o tem, kako bo tekel razvoj, kakšno družbeno okolje bodo ustvarjali. Nekako so se izgubili in sčasoma postajali vse bolj podobni svojim starcem.
Hipiji niso imeli programa.
Niso vedeli, kako bi novo družbo zastavili in kako bi jo živeli! Izgubili so se v hašišu.
Samo govorili so o drugačnem življenju, vedeli so, česa ne marajo, niso pa vedeli, kaj hočejo. Kar kaže na to, da sami niso verjeli v zmago!
Lucifer je vedno pozoren na dvome. Dvom je zanj razpoka v (za)vesti in to napade.
Tako so se vdali navadam svojih starcev, se zakadili in pri tem je vse ostalo. Družbe niso spremenili, ker so delali zunaj "zavesti". Tako jim je bilo lažje. Na koncu pa težje.
Keš so pobirali drugi. Šestdeseta so ostala v našem spominu kot leta, ko je svoboda brizgala iz vseh por družbe. Svoboda je bila vidna v glasbi, v slikarstvu, na filmu, v literaturi, poeziji... Celo jemanje droge je bil znak želje po svobodi in po odpiranju novih miselnih horizontov. Oblačili so se podobno kot Indijanci in sanjali svoje sanje, ki so bile drugačne od tistih (no, vsaj zdele so se drugačne), ki so jih imeli njihovi konservativni starci.
Ti, ki so bili nekoč otroci svojih otrok, so se rodili z vnaprej določenim namenom, z natanko določenim programom postati paraziti, odvetniki, generali, bankirji, politiki. In to so postali. Takšno družbo so gradili in postavljali na noge.
Za rablja je vedno najbolje, da se skrije tako, da se mimetizira v družbo, ki ohranja spomin na žrtve, ki jih je sam povzročil
Za duše bivših nacistov je idealno reinkarnirati se v Izraelu, med svojimi lastnimi žrtvami!
Kajti - le kdo bi jih iskal v srcu države, ki so jo ustanovile žrtve holokavsta?!
Oborožen s sveto pravičnostjo zaradi holokavsta, se zdaj lahko izživlja nad drugimi, brez strahu, da bo kdo v kaj posumil.
Če mu rečeš, da dela kot nacist, ti odvrne, da si rasist in antisemit! Pravico ima do "samoobrambe". Po svetu odpira agenture za odkrivanje antisemtizima. Ta pojav se imenuje MENJAVA FORME.
Evolucija sprenevedanja je »lažje življenje« duše tu na Zemlji v telesni obliki. Gre za fragmentacijo duše, za zavračanje njene celovitosti!
Ko je za eno dušo pretežko, se razbije v več koščkov, da potem nosijo celoto, da je ni treba le enemu. Marija, Jezusova mati, je imela celo druščino Marij (same sebe!), ki ji je pomagala pri tem, kar so prišle opraviti.
Razbiješ se na več fragmentov, ker so potem dovolj majhni, da ne bolijo preveč. Sicer tega ne preneseš - in umreš! Tako pa bolečine sploh ne čutiš več ali jo čutiš manj.
In če hočeš biti uspešen v življenju, se rešiš vseh tistih delov in delčkov sebe, ki bolijo, se oborožiš s talentom, ki ti pomaga lažje živeti. Potem si svetovno znana zvezda, manekenka, famozni slikar, poet, filmski igralec ali igralka, glasbeni genij...
Osvobojen si vsega »balasta«, ki bi te še kdaj pomagal postati cel! Življenje je tako mnogo lažje.
In cilj je laže živeti, ali ne?!
Ne. Ni to cilj.
Če bi tisti najbolj glasni pri nas, ki pravijo "še premalo smo jih!", ko je govora o povojnih izvensodnih pobojih, samo pomislili, da so v preteklem življenju morda sami bili domobranci, ali da so sami tista trupla, ki gnijejo v zapuščenih rudniških rovih, da zdaj čez sebe pljuvajo - bi dobili drisko!
Če bi si pa papež upal pomisliti, da je bil najglasnejši v tisti skupini duhovnikov tedaj, ko so ti zahtevali Jezusovo križanje, bi najbrž dobil menstruacijo.