020_KRALJ SALOMON

KRALJ SALOMON

Recimo, da se pred Salomonom pojavita dve ženski in obe zame trdita, da sem njun otrok. 

Sam sem padel na glavo in imam hud pretres možganov, izgubil sem spomin. Ne spomnim se ničesar. Niti tega ne, kdo je moja mama, katera od obeh. Zdaj pri najboljši volji ne vem kdo sem, h kateri od obeh naj grem, kam spadam.

Obe materi so privedli pred Salomona, pa naj on presodi čigav sem.

Ena mati pravi: tako bo, kot boste razsodili, gospod sodnik! Zakon mora obstajati za vse, ker red mora biti. Zato vi presodite, kaj je za otroka najboljše.
Karkoli boste presodili, bom sprejela in bo zame kot božja beseda! Ker je na koncu itak "useglih". Važno je le, da je zakonito...

Druga mati pa pravi: Jaz sem MATI. Samo dotakni se mojega otroka (tako pravi kralju Salomonu v ksiht!) pa ti čreva izpulim, boš videl  kaj te bo zadelo.

Ti še veš ne, česa sem zmožna. Ubijem tebe in vso tvojo familijo. Ženo ti zastrupim, tvoj rod iztrebim, dvor ti podrem, kraljestvo uničim.... samo dotakni se mojega otroka!!!

Jaz nimam prav nobenega dvoma, katero od teh dveh mater hočem za svojo, katero si bom izbral. Nobenega dvoma nimam!

****

Salomon ni bil neumen vladar. Dober vladar ve, kako zelo globoka je lahko ženska duša. Kadar je globoka, seveda! Ker ni vedno, ne upa si vedno biti globoka.

Salomon tudi ve, zakaj ni globoka, kadar ni globoka in je ne preganja zaradi tega, temveč je sočuten do nje.

Ko pa je globoka, tedaj pred njo poklekne.

Zato so nekateri vladarji v zgodovini bili božji ljudje.