060_MOJA EDIPALIZACIJA

Ko sem jih jaz imel 15, jih je moj brat imel 10. Takrat sem "ubil" Boga.

Dogodek sem opisal v tekstu BRATJE MORAJO SKUP DRŽAT, ki je na blogu.

https://obstajajoljudje.blogspot.si/2017/03/bratje-morajo-skup-drzati.html

Ta proces moje edipalizacije se je končal februarja 1983, z dogodkom, ki ga bom opisal posebej drugje, da ne tlačim preveč informacij sem noter. Tekst bom naslovil KAKO SEM SAM SEBE RODIL IN SAM SEBI POSTAL OČE IN MATI.

Polovična edipalizacija ne pojasni vseh aspektov same sebe, saj ne pove kaj to je, od kod izvira njena potreba in kaj sploh hoče od nas. Za to, da razkrije sebe, je potrebno notranje doživetje otroka, ki rodi lastne starše in prevzame odgovornost zanje. Tako, kot bi Prvi Starši prevzeli odgovornost za vse ljudi, za človeštvo in za vsa bitja na planetu, in v Vesolju. Za njihovo rojstvo in potem tudi za njihova dejanja. Drugače ne gre.

Edipalizacija, kot jo zdaj poznamo, se pred tem ustavi in se neha. Ne gre naprej, ker Telo ne pusti in ono že ve zakaj.

Pri meni je bilo tako, da sem ta dogodek sam izzval.

Bom drugič opisal, kaj sem naredil, da mi je Stvarstvo odgovorilo, zdaj bom samo povedal posledice tega mojega dejanja, izzivanja, če hočete.

Okrog planeta se kot avra ovija teman plašč vseh odrinjenih, zanemarjenih, zatajenih reči, neizrečenih kletev, neodgovorjenih vprašanj, ki jih nihče ne postavlja. Ta ovoj je zdaj tako gost in težak, da je Teme več kot Svetlobe, ki prodre skozenj! Človeštvo pritiska k tlom.

Ta plašč obstaja že vse od začetka, odkar je človek prvič stopil na planet. Planet sebe zastira, kot bi ga bilo sram da obstaja. In mi pri tem pomagamo!

Stvarstvo, enako kot Univerzum, v vsakem trenutku deluje prav. Pozna svoj namen in ga ohranja! Zdaj zahteva srečanje z Avtorjem, s svojim Stvarnikom in hoče odgovore na vprašanja.

Jaz sem hotel samo to, kar mi pripada!

Znanje, vedenje o sebi, mi pripada. To je moje.

Seveda, Stvarstvo znanja ne da, ima pa zavest o izkušnjah, ki so se zgodile in nabrale na njem! Manifestacija vsebuje fragmente tega znanja in jaz jih znam zložiti skupaj, ker se me globoko tičejo. V bistvu zlagam v sebi drobtinice kruha nazaj v štruco! Za to je potrebno znati brati Abecedo peka, ki je prvi pekel kruh. Potem tudi štruce ni težko sestaviti iz fragmentov.

V nekem, zame ključnem, trenutku se je ta temačni ovoj okrog planeta zlil vame, kot da sem jaz tisti, ki bo zanj odgovoren. Tisto, kar se je tedaj zlilo vame, je bila tako gosta informacija, toliko je je bilo skoncentrirane in naenkrat, da sem tedaj vedel, da bom to pil še leta in leta, in bom od tod zajemal znanje.

Šlo je vame nekaj, kar je v meni že bilo. Bilo je v telesu.
Kajti vse, kar se nabira okrog planeta, že obstaja v Materiji v njem in na njem. V dualnem Vesolju ni ničesar in nikogar, kar ne bi obstajalo samo v energetski obliki, ne da bi hkrati imelo na "drugi strani" svoje telo, se pravi formo, ki tej energiji (zavesti, duši) pripada.

Praktično je ta vsebina, ko je šla vame, prišla sama k sebi. Našla je sebi pripadajočo formo in ta je to vsebino sprejela za svojo.

Zakaj se to ni prej zgodilo, oziroma zakaj se je sploh zgodilo? Volje ni bilo, da bi se prej zgodilo! Ko je Volja bila in se je jasno izrazila, je Stvarstvo na to reagiralo.

V bistvu je ves čas čakalo, da bo nekdo stegnil jezik. In jaz sem stegnil jezik.

Očitno nihče ni hotel sprejeti odgovornosti za VSE, kar se je znašlo na planetu nesprejeto, odvrženo, odrinjeno, najprej iz Vesolja, potem pa, ko se je znašlo na planetu in tu zahtevalo zaščito v Manifestaciji (in jo dobilo), so začeli vse to izganjati še s planeta. Prepovedovati mu manifestacijo.

Vendar pa daleč od njega ni ne moglo (ni imelo moči), pa tudi ni hotelo. Vedelo je, da če kje, bo tu našlo rešitev zase. Drugje je ne bo.

Ta planet je deponija vsega v Nebesih neželenega!

Najnižja točka v Vesolju. Ko nekaj pade na dno, pade sem, niže ne gre, ker nima kam.

Nemogoče je nekaj spraviti niže od najnižje točke. Zato se ta točka imenuje Manifestacija, tukaj vse oblike odnosov dobijo telo, svojo formo! Stvarstvo hoče videti, kaj to je, preden nekaj zavrže. Telo (ki je Zavest, in kot takšna koncept razumevanja delovanja Stvarstva) ne zavrže ničesar!

Kako naj nekaj, kar se ne sme manifestirati, spraviš še iz Manifestacije, ki je tista točka, ki zagotavlja da NIČ, kar je ustvarjenega, ne bo izpuščeno, pozabljeno, zapostavljeno, nesprejeto in da bo vse Izgubljeno nekoč tudi najdeno? Tega ne more nihče.

Zbudilo se je v meni.

Imel sem svoje ZNANJE, ki sem ga zahteval, imel sem telo, ki je orodje, in potem je bilo od mene odvisno, kako ga bom uporabil. Samo od mene - od moje Volje!

Z Abecedo je pa takole.

Ko sem padel v to stanje, stanje mirovanja možganov in zbujanja telesa, da se je vse to znašlo v meni, sem se lahko s tistim ( jaz si to predstavljam kot listek, etiketo pripeto kot navodilo za uporabo vsebine, ki ga je Stvarstvo tja postavilo za tistega, ki išče) pogovarjal! In mi je odgovorilo na vsako postavljeno vprašanje!

Takrat sem izgubil "svoje možgane". Možgani v glavi so postali neuporabni, in njihovo vlogo je prevzelo Telo. Telo je razmišljalo!

(Kasneje sem v sebi zgradil koncept, kaj je Telo.)

Telo je zavest Stvarstva in je v materiji, kot naše telo, ki se z rojstvom organizira okrog naše zavesti in jo gradi. Nosilec tega znanja, te zavesti, je naša povezava z Manifestacijo in vsem, kar se tukaj manifestira, ker se drugje ni moglo. Ni znalo, nihče mu ni pomagal, da bi končno vedelo, kaj je.

Ta Zavest je sestavni del Enega Boga. Le da ni vedno bila tako razumljena.

Ne od nas sprejeta.

Jaz sem v enkratnem dogodku to razumel in od tedaj drugače vidim vlogo Manifestacije. Prej nisem vedel za to vrsto zavesti. Nisem vedel, da zavest Materije obstaja!

Telo, pisano z veliko začetnico, je zame Bog-Oče Stvarstva! Vedno je bil tu z nami, nikdar nas ni zapustil. Nikoli se ni ločil od Matere, bil je z nami in Materjo (Materijo), nikoli se nista ločila od nas. Mati nas ni zapustila!

Ko odpovejo možgani, izgine tudi priučena in vsiljena abeceda sistema.

Potem ti ostane tisto, kar si sam, kar misli telo. In če tedaj nimaš tega odnosa do sebe že vzpostavljenega, da se lahko pogovarjaš s to inteligenco - si tako kot mrtev. Ker ti možgani tedaj ne bodo nič pomagali. Kot bi jih sploh ne imel. Niso več pomembni.

Telo pa je pomembno! In deluje skladno z Vesoljem, skladno s Stvarstvom. Tedaj si del Stvarstva, in civilizacija in kultura kot izgovor, nista več uporabni. Ne moreš ju uporabljati.

Z abecedo sem izgubil tudi svoje ime. Kar je tudi logično, saj je moje ime bilo iz črk abecede okolja v katerem sem rojen, starši so mi ga dali.

Na moje ime je bilo pripeto marsikaj od tistega, kar so moji starši in pozneje še okolje od mene pričakovali. Tako kot to velja za vsakogar!

Skratka, omejevalo me je, v dobrem in slabem, včasih me je zaščitilo, drugič pa dovolilo predatorju vstopiti vame. Tako deluje civiliziran svet.

Bilo mi je sumljivo. Kakorkoli že, ko sem ga izgovoril, ni bilo moje. Bilo je "moje", to je skoraj moje, ne pa povsem in samo moje. Držale so se ga "naloge".

Pritisk fragmentov, ki se hočejo formirati v znanje, je bil tedaj, ko sem ta dogodek izzval, grozoten. Vse to je bilo kot napad nešteto piščancev, ki me imajo za mater in vsi hkrati hočejo nekaj od mene. Hočejo, da sem jim oče, mati, bog, vse hkrati... vsi demoni, na pol bitja, nedokončana, na pol formirana, sami ostanki ostankov, ki ne vem kako takšni živijo, deli delov trupel - vse tisto, kar obstaja v duhovni sferi planeta, v njegovi avri! Hkrati pa pričakuje, da bo nekdo vedel, kam spadajo. Mora vedeti!
Nedokončani so kot jaz - jaz pa naj bi kar vse vedel!?

Ko sem tisti "listek", etiketo in navodilo za uporabo, ki je spremljalo vse to vprašal: kaj je to? - mi je sporočilo odgovorilo: to je VSE!

Na vprašanje, ali je vse to moje, je sledil odgovor: Saj to si hotel! Hotel si vedeti, zdaj veš.

Nosiš, kar lahko nosiš, ker zmoreš. Če ne bi zmogel, ne bi izvedel, a ker lahko nosiš, si še živ. Nisi umrl.
In še: Neodgovornost je samo začasne narave. Življenje je institut učenja.

Če tega ne bi zmogel, potem ne bi izvedel. Če bi po slučaju izvedel (česar ne bi mogel, ker potem to ne bi zgodilo) in ne mogel nositi, bi umrl.

Potem pa: Nebesa so ekstaza ne-vedenja! (tole me je zadelo kot strela z jasnega....)

Vedeti je povsem nekaj drugega, kot ne vedeti, Telo je Materija in ima svojo dušo, s tem pa je svoja zavest. Uči se o sebi. Kot zavest je del Zavesti. 
Oboje ima svojo vlogo, energija in materija. Tega kar materija ve, ne more sama kar nekam odložiti - telo je tisto, kamor odlagamo!

In sem si rekel, to je nemogoče nositi. Nemogoče je to živeti, s tem živeti in preživeti, pritisk in stiska sta prevelika, tega se ne da osmisliti - kaj pa naj naredim iz tega?!

Da se vse zbudi v tebi in si čisto sam, popolnoma sam z vsem, in ne veš kam bi s tem... Lažje je umreti, kot biti sredi vsega in čutiti ta pritisk nase. Smrt je olajšanje!!!

Toda smrti ni. Ne obstaja, to je past. Če je ne bi bilo, bi se jo bilo treba izmisliti, pobeg mora biti, ker mora obstajati, ker tako ne gre...

V podvprašanju kaj bo zdaj z mano, mi je sporočilo odgovarjalo:

Smrti je pobeg iz stanja vedenja.

Izum, da uideš od tega, kar si, ko si cel. Od vsega tistega, kar je v tebi, ker telo nosi vse, duša pa izbira in tega ne prenese. Zato zapre vrata, da ne bi vedela.

"Znanje" tako ostane v trdem delu. Dokler ga nekdo ne sprejme in ga začne urejati. Dokler ga ne posvoji - ni znanje!

Je v knjigi. Ni v glavi. In knjiga je telo.

To pustimo na planetu, ko odidemo. Telo pa z vsem kar je, ostane. Ostane z vsemi izkušnjami preteklosti, z izkušnjo ki jo je imelo s tabo. In je samo.

Vedno je samo.

Tudi ko je s tabo, je samo.

Ko je v zemlji, je vsaj pri Materi in tu potem čaka na novo priložnost. Čaka nate, da se vrneš, se znova rodiš. Pozabiš vse, kar je prej bilo in kljub temu nadaljuješ, kjer si prej končal.

Potem sem naredil nekaj, kar mi je postavilo pot, po kateri bom hodil vsa naslednja leta. Bogve kdaj se bo končala, če kdaj.

Ker sem ostal brez (ime mi nič več pomenilo, ker so mi ga dali drugi in ne jaz) sem si nadel ime, ki je enako tistemu, ki so mi ga ob rojstvu dali starši.

Najbrž to pomeni, da sem sebe sprejel. Sam sebe sem rodil!!!

Toda zdaj , ko sem ga glasno izgovoril - je bilo MOJE! Bil sem Jaz!

Sam sem si ga dal, sam sebe sem rodil in moji straši so postali moji otroci. Nenadoma smo vsi bili smiselni, jaz in moji starši!

Prej je moje ime vsebovalo vse njihove smisle in nesmisle. Ko so me drugi ljudje poklicali po imenu, je dobilo zraven še druge smisle in nesmisle, ki jih pa jaz nisem poznal. Niti jih nisem hotel poznati. Pa vendar... tam so bili, lepili so se zame. Kje je bil pa moj smisel v vsem tem?

Tega nisem vedel in nisem izvedel od njih.

Zdaj pa je moje ime nenadoma vsebovalo MOJ smisel, sam sem sebi bil smiseln.

Staršem nisem nič govoril o tem, kar se mi je zgodilo. Starejšim od sebe ne govoriš takih stvari, sploh ne starejšim osebam. Zakaj bi jih mučil s tem? Če bi jim bilo namenjeno vedeti, kar je meni bilo s tem, da sem stegnil jezik in nekaj zahteval zase od Stvarstva... bi že sami brez mene nekaj storili v tej smeri!

Od Stvarstva sem zahteval naj mi izroči kar je moje. Kar mi pripada. Prav tako, kot je Izgubljeni sin zahteval od očeta! Potem bom pa že sam vedel kako naprej.

Brez nič pa ne morem nekaj ustvarjati. Nič od tega, kar naj bi bilo. Ali od tistega, kar menim, da mora biti, ker to potrebujemo.

Moja starša sta eden pri drugem iskala tolažbo in to je mene rodilo. Brez njiju, brez tega, mene ne bi bilo.

Drugim tudi nisem povedal vsega, ne bi razumeli. Pustil sme jih pri miru. Nisem jim opisoval te moje izkušnje.

Stvarstvu pa, za razliko od drugih, nisem dal miru. Od njega sem zahteval vse fragmente, vse je bilo zdaj moje in vse je bilo z mano in v meni.

Vse se je zbujalo in mi govorilo, pripovedovalo je zgodbe in mi kazalo slike skozi iz mojega življenja, ki jih je govorilo telo. Tam so namreč bile vse spravljene. Tako so se organizirali moji notranji možgani!

Moje lastne izkušnje. Skozi spomine, ki so bili, kot bi iz fotografij lepil kolaž in si zraven govoril,aja, zdaj pa vidim in razumem... to je to, temu služi, zato je bilo potrebno... Tako sme govoril in čutil hvaležnost telesu za spomine iz mojega življenja, da jih ni izgubilo, zavrglo, da nečemu služijo. nekaterih se prej niti spomnil nisem.

Če sem se jih prej spomnil, vem le da sem jih zdaj interpretiral drugače. Imamo jih spravljene v sebi in povsod po sebi, niso v glavi, v telesu so! Toda vsak spomin, prav vsak, je imel sporočilo zame in je sodeloval pri tem zbujanju.

Nato sem v sebi plezal po svojem rodu, začenši s starši. Splezal sem skoznje, k njihovim staršem, mojim starim staršem. Po obratni poti, kot sem nastajal.

In nato nadaljeval nazaj po sorodstveni moji veji, dokler sem si jo lahko predstavljal. Saj je nisem poznal ne vem kako dobro, ker me ni zanimala. Bal sem se jih in nič mi niso pomenili. Kaj imam jaz z njimi? Sem si mislil.

Pravzaprav jih sploh nisem poznal, nikogar nisem poznal, resnici na ljubo. Tudi lastnih staršev ne. A sem vedel, da so, le moji niso bili. Nisem jih čutil za svoje.

Zdaj pa - vsi so bili nenadoma v meni! In vsi so bili moji, moji, samo moji! Moji, sicer mene ne bi bilo.

Hvaležnost se je kar sama pojavila!

In tako naprej, prek staršev in mojih starih staršev, pa prek njihovih staršev - prek vseh staršev in otrok, še naprej še bolj nazaj, vse dlje in dlje, vedno bolj nazaj.... do Adama in Eve. Do prvih dveh ljudi! Potem pa do Besede.

Do Smisla vsega.

Kot bi sam bil Abeceda, ki je vse to postavila, da je lahko tam, hkrati nekdaj in sedaj. In je vse to smiselno, z nekim Namenom!

Tako kot sem jaz smiseln in z namenom.

Tedaj sem spoznal, da moje telo ni moje, ali pa samo moje. Da je v njem (v meni) še vse tisto, kar je bilo pred mano, kar me je tam gradilo, da sem potem nastal. Da se za mano ne neha vse.

Zato sem mislil, da zdaj lahko, potem ko se vrnem na Začetek in pridem do nulte točke Začetka, splezam iz te točke odločanja nazaj sem po vseh drugih vejah! In tedaj so vsi moji! Tudi ti, ki so zdaj brez nikogar, da bi bil njihov.

Ker so ostali sami in brez upanja, tako kot jaz. Zdaj jih lahko vzamem k sebi, jih imam za svoje in so -. moji! Kako naj sicer drugače povem: moji so in odgovarjam zanje!

Zdaj vem tudi to, da sem s tem postal odgovoren tudi za vse, kar se jim je kdajkoli zgodilo in kar so storili.

Zgodilo se jim je brez mene, toda s tem, ko sem zanje odgovoren, sem odgovoren tudi za tisto, kar je bilo brez mene. Ker sem v začetku bil Jaz in zdaj sem tudi Jaz. Torej sem tudi vmes vse Jaz.

Nenadoma so moji starši postali v meni smiselni in z njimi so postali smiselni moji predniki in predniki prednikov. Pa ne le moji, tudi drugi ljudje so postali del istega smisla, in njihovi predniki tudi!

Vsi so imeli nek namen, nikogar ni bilo, ki v meni ne bi bil smiseln. Vsak je imel svoje mesto, noben mi ni bil odveč.

Razmišljal sem o tem, da se menihi, ki so sicer navadni ljudje kot jaz, ki so se "zbudili" tako kot jaz, pa potem niso mogli s tem živeti na enak način, kot pred tem, umaknejo v samostansko življenje. Tam si si dajo zamenjati ime.

Ne vedo, kaj izgubijo s tem, ko spremenijo svoje ime in si zamenjajo za drugo! Njihovi predniki s tem izgubijo smisel. Sami izgubijo smisel.

Potem čakajo nekoga, ki jih bo posvojil. Ostane jim vera, upanje. Padejo v črn prostor čakanja in tisto, kar ostane z njimi, čaka, da jih pride nekdo posvojiti, jih naredi smiselne. Nekoga, ki se jih ne bo odrekel.

Ah, sem rekel sam pri sebi, ne vejo, kaj izgubljajo!

Če že živijo z manj sebe v osami in s samo vero brez znanja, potem ne vedo kdo so in vseeno jim je. Toda jaz vem kdo sem, vem kaj sem in kdo me je rodil! Vem, da sem smiseln, hotel sem se roditi!

Ne verjamem, da je možna polna edipalizacija, če sam ne postaneš to, kar te je rodilo. Potem si lahko odgovoren tudi za svoje starše in si lahko, končno, prizanesljiv z njimi. 

Tudi če so še tako pasji - tvoji so, ti si jih rodil!