061_HIŠA IN DOM
Človeštvo sebe rešuje prek odnosov.
Odnosi pa niso instant polenta, ki se skuha v petih minutah!
Ali, kot pravi Vodeb, "da se bodo, čez kakšno desetletje ali dve, modreci začeli resno spraševati, kakšne radikalne zakone mora politika sprejemati, da bi se družba zopet normalizirala."
Vse, kar človeštvo potrebuje, da bi napredovalo, so emocije!
Kolikor je družba sposobna emocij, toliko je napredna. Sicer ni.
Ta družba nazaduje. Odnosi in emocije se ne zgradijo s predpisovanjem, gradijo se z (za)upanjem v prihodnost in s stabilnostjo odnosov. Nikakor ne s tem, da država vsak dan sproti lovi ljudi za rep in jim vsiljuje vedno nove predpise, ter jim sproti pobira zaslužek, ki so si ga pridelali z muko in prizadevnostjo. Potem so se pa denar namenili porabiti za družino, pa da si izpolnijo neko svojo željo, ki jo nosijo v sebi že dolgo časa. Prihranki gotovo niso namenjeni temu, da vedno znova pokrivajo nek kurčev davek, ki si ga je čez noč izmislila država zato, da jih okrade in ohranja tatinski režim na oblasti. Po vojni ali po potresu, ko je vse razrušeno, tudi nihče ne gradi hiše samo za dve leti! Ker se mu to ne splača. Zakaj bi torej nekdo resno zastavil takšno družbo, ki ne bo trajala več kot omejeno? Zakaj bi se trudil zanjo! Hišo si postavi z zavestjo, da bo stala vsaj naslednjih 50 ali sto let! In da bo stabilna, ne majava. Sicer je sploh ne bo postavil.
V tem primeru si bo raje poiskal nekaj začasnega. Recimo delo v Nemčiji.
Življenje pa ni ne zasilno ne začasno. Da hiša stoji, da ti je nihče ne poruši, predstavlja nek napor povezan z voljo, da bi (o)stala. Ta volja, imeti dom, (z)gradi tako hiše, kot družbo. Tudi našo! Imeti družbo, ki bo varna, je enako pomembno, kot imeti hišo s takšno streho, ki ne spušča dežja, ko je nevihta. Stabilnost družbe in človeka kot posameznika, je odvisna od UPANJA v prihodnost. Ne gre za neko prazno in izmišljeno upanje, temveč za resnično pričakovanje in prav tako resnično možnost, da človek lahko upa na neko prihodnost.
Saj tudi otroka ne rodiš zato, da bo umrl pri 20 ih! Ne pri 50 ih in ne pri 80 ih. Pa tudi pri stotih ne.
Rodiš ga, da bo večen in brez omejitev.
Življenje se začne iz orgazma, ki je zgoščena Volja Vesolja in je Mati vseh Želja! In ima svojo lastno voljo, tvojo pa upošteva le kot stopnico, od katere se odrine v svet tujih namenov - zato da tam uveljavi svojega! Otrok pravzaprav s tem vstopa v svoj svet in ima svoje zamisli o njem. Sam ve, kje hoče živeti in ne nazadnje v njem roditi svoje otroke, ki bodo njemu storili enako. Pravi očetje rojevajo sinove, ki so boljši od njih.
Ponosni so, ko jih sinovi prerastejo. Tedaj očetje pravijo: MOJ sin je večji od mene, pametnejši, boljši je.... Ponosen je nanj!
Zaveda se, da je opravil nalogo dobrega očeta in je s tem zadovoljen. Srce je diktator, general in vodja! Srce poveljuje in ni suženj tujim namenom. Orgazem, ki bitje začne, je upor proti VSEM konceptom. Poruši namreč vse ovire, vse predsodke. Je upor proti Bogu in njegovim pravilom! Zato ima tolikšno moč. Če bi mu kdo to prepovedal to biti, ali mu zapovedal omejitve, potem ne bi bil več orgazem! Postal bi nekaj - razumskega, predvidljivega, načrtnega.... Življenje bi se tedaj nehalo obnavljati.
Življenje je z orgazmom sebe ustvarilo v Vesolju. Eksplodiralo je v Želji, da bi BILO! Iz sebe je eksplodiralo, ker je tako velika bila Želja po njem. Povsem ekontrolirano in brez razumskega ali predhodnega koncepta o tem kar hoče. Samo Želja je bila, ki je v sebi nosila VSE, in vse je bilo v NJEJ. Hotela je raziskati svoje notranje Vesolje, zato se je razširila navzven, iz sebe - v Vesolje, ki ga je tako ustvarila. In VSE je bilo NJENO, ko se je to zgodilo!
Čustvo je bilo pred razumom, ker je UM tedaj za trenutek zanikal sebe, da bi se približal Njej, njegovi Želji, ki ga je izzivala naj to stori.
Zato je Želja - Mati Vsega v Vesolju. Čustvo je vedno hodilo pred razumom. Razum pa je capljal za njim. Tako se je Vesolje razsvetlilo, tako je Svetloba vdrla v Temo. Z naskokom! Za rojstvo Življenja ni bilo potrebno obdobje gestacije (nosečnosti), ker se je Vesolje takrat šele formiralo in še ni bilo dualno (razcepljeno), kakršno je zdaj. Če si pa hišo, z vsem kar je v njej, nekomu ukradel, potem ti je vseeno, kakšni so odnosi v taki hiši Ni ti dosti mar kako se razvijajo, saj lahko ljudi prisiliš vanje! Toda tako hiša ne postane DOM. In potem ti je popolnoma vseeno, kako gradnja take hiše poteka, večinoma je samo da nekaj je, da je na zunaj podobno hiši. Hiša ni čisto nič drugačna od družbe. Če ni DOM - ni nič! Hiša ni le stavba, je tudi njena vsebina. Toda, če tega ne veš, če ti to ni mar, potem ti je vseeno kaj se v parlamentu meniš z drugimi, kaj govoriš in o čem odločaš. Če samo zavidaš nekomu zato, ker nekaj ima, ti pa ne, potem imitiraš življenje. Odnosov nimaš, jih samo posnemaš! Tedaj posnemaš hišo, posnemaš dom, posnemaš državo in posnemaš odnose v njej. Tako ne gradiš odnosa - tako ga drugim kradeš. Tudi če pri tem misliš, da je vseeno – pa ni vseeno! Ni "useglih", kot zdaj pravijo in ni res, da nihče "nič ne izgubi". Družba... ne temelji na "useglih". Če temeljiš dom na tem, so temelji takšne družbe na živem pesku. Geomehaniki družbe morajo znati oceniti teren in videti pasti pod površino zgornje, rodovitne plasti, ker so vse plasti pomembne, tudi nosilna. Ne le tista, ki se vidi, ker je pri vrhu. Da bi hiša lahko varno stala, morajo njeni temelji biti globoko zasidrani v trdni plasti, ki nosi vse na njej. Potem pa morajo inženirji družbe reagirati, če kaj ni v redu, ker ni prav povsod in v vsakem primeru primerno postavljati hišo. Na Hudi jami je recimo ne moreš. Država je tudi hiša. Ne greš je postavljat, če ne more sama stati, in jo potem mora vedno nekdo drugi podpirati. Pod predpostavko, da imajo geomehaniki družbe sami hišo, da živijo v njej, ker so jo sami zidali, in je znotraj opremljena s pohištvom, in z odnosi, kot je treba, da je družina, ki jih druži želja biti skupaj, potem tudi živijo skupaj. Imajo skupno življenje, ker se potrebujejo in zato nadaljujejo odnose, ki so jih zastavili in gradili, dograjevali, načrtovali že prej, še preden so se odločili zgraditi hišo.... In je niso le nekomu ukradli.
Potem ti geomehaniki družbe, če sami imajo takšno hišo, mirno lahko svetujejo, kam postavi tvojo hišo, da bo varna pred pretresi, potresi in vojno. Ne pa da pretrese in vojno sami povzročajo. Hiša pa ni samo prostor in pika. Hiša je prostor, ki vzame pod zaščito človeške odnose, ki so nastajali že leta prej, zdaj bodo pa na varnem v novi hiši in se bodo v njej dobro počutili. In bodo rasli naprej, se razvijali, se trudili in se krepili. Z veseljem se spominjali časov, kako so nastajali, spominjali se bodo, kakšni so bili, ko so bili še majhni; zdaj pa so, čeprav v majhni hiši, lahko veliki in pomembni. Otrok rad sliši, kako sta se starša spoznala, rad vidi, da se dotikata, se imata rada, izkazujeta ljubezen in pripadnost drug drugemu. To njega gradi! Tako ve od kod prihaja. Kaj ga je na svet spravilo. Kaj je bilo tisto, kar ga je imelo še pred rojstvom tako rado, da ga je priklicalo v življenje. Ni se mogel upreti dvema, ki sta ga imela tako rada, še preden je sebe znal imeti rad. Zato mu je bilo zanimivo postati prav to kar je zdaj. Firbec ga je premamil in je prišel na ta svet. Nekdo ga je poklical! Ga bomo zdaj imeli za norca?!? Ta država ima ogromno otrok za norca. In ko tisti, ki se rodi, postane kar mu je namenjeno... je šele hiša dobila svoj smisel. Tako tudi družba dobi smisel, tudi če ga prej ni imela. Z njim ga ima - brez njega ga nima. Potem ti inženirji družbe, če imajo sami takšne svoje odnose, ki zapolnijo hišo, ker jih znajo ustvariti, razumejo, kaj drugi rabijo (uporabljajo) za svoje srečno življenje, in jim to omogočijo. Ne predpisujejo! Ne jemljejo jim, kar že imajo, le potrdijo jim, da imajo prav in jim pustijo živeti. Odnos med moškim in žensko se kuha še po starem! Ali, kot Srbi včasih rečejo: dve ženski ne rodita otroka v 4 mesecih pa pol. Tako pač ne gre, vsaka stvar potrebuje svoj čas. Traja, dokler se ne "skuha". In potem, ko se skuha, se konzumira počasi, ob sveči, z glasbo, s hvaležno zavestjo, kaj vse imaš na dosegu roke. To potem ceniš, ker te to dela živega. HIŠA Bila je hiša in človek v njej, dolgo je bil sam in je postal - hiša! Imel je okno, kot hiša, in vrata in prostor v sebi z ognjiščem in kletjo in podstreho... Odprl je vrata in nekdo je vstopil v njegovo življenje. Pogrel se je ob ognju, gledal skozi njegovo okno, spal v njegovi postelji, jedel skupaj z njim stikal po njegovi podstrehi. Bilo ji je všeč, pa je ostala! Sčasoma je še sama postala hiša. Nekega dne se je skozi slabo priprta vrata priplazil otrok. Položila sta ga medse, ga pogrela pri skupnem ognju, delila z njim posteljo in hrano, mu dovolila stikati po njuni podstrehi in upati skozi njuno okno. Prepoznala sta gospodarja hiše, ki se je vrnil domov! In čeprav je prišel k hiši zadnji, ni zato hiša čisto nič manj njegova.
Ta družba nazaduje. Odnosi in emocije se ne zgradijo s predpisovanjem, gradijo se z (za)upanjem v prihodnost in s stabilnostjo odnosov. Nikakor ne s tem, da država vsak dan sproti lovi ljudi za rep in jim vsiljuje vedno nove predpise, ter jim sproti pobira zaslužek, ki so si ga pridelali z muko in prizadevnostjo. Potem so se pa denar namenili porabiti za družino, pa da si izpolnijo neko svojo željo, ki jo nosijo v sebi že dolgo časa. Prihranki gotovo niso namenjeni temu, da vedno znova pokrivajo nek kurčev davek, ki si ga je čez noč izmislila država zato, da jih okrade in ohranja tatinski režim na oblasti. Po vojni ali po potresu, ko je vse razrušeno, tudi nihče ne gradi hiše samo za dve leti! Ker se mu to ne splača. Zakaj bi torej nekdo resno zastavil takšno družbo, ki ne bo trajala več kot omejeno? Zakaj bi se trudil zanjo! Hišo si postavi z zavestjo, da bo stala vsaj naslednjih 50 ali sto let! In da bo stabilna, ne majava. Sicer je sploh ne bo postavil.
V tem primeru si bo raje poiskal nekaj začasnega. Recimo delo v Nemčiji.
Življenje pa ni ne zasilno ne začasno. Da hiša stoji, da ti je nihče ne poruši, predstavlja nek napor povezan z voljo, da bi (o)stala. Ta volja, imeti dom, (z)gradi tako hiše, kot družbo. Tudi našo! Imeti družbo, ki bo varna, je enako pomembno, kot imeti hišo s takšno streho, ki ne spušča dežja, ko je nevihta. Stabilnost družbe in človeka kot posameznika, je odvisna od UPANJA v prihodnost. Ne gre za neko prazno in izmišljeno upanje, temveč za resnično pričakovanje in prav tako resnično možnost, da človek lahko upa na neko prihodnost.
Saj tudi otroka ne rodiš zato, da bo umrl pri 20 ih! Ne pri 50 ih in ne pri 80 ih. Pa tudi pri stotih ne.
Rodiš ga, da bo večen in brez omejitev.
Življenje se začne iz orgazma, ki je zgoščena Volja Vesolja in je Mati vseh Želja! In ima svojo lastno voljo, tvojo pa upošteva le kot stopnico, od katere se odrine v svet tujih namenov - zato da tam uveljavi svojega! Otrok pravzaprav s tem vstopa v svoj svet in ima svoje zamisli o njem. Sam ve, kje hoče živeti in ne nazadnje v njem roditi svoje otroke, ki bodo njemu storili enako. Pravi očetje rojevajo sinove, ki so boljši od njih.
Ponosni so, ko jih sinovi prerastejo. Tedaj očetje pravijo: MOJ sin je večji od mene, pametnejši, boljši je.... Ponosen je nanj!
Zaveda se, da je opravil nalogo dobrega očeta in je s tem zadovoljen. Srce je diktator, general in vodja! Srce poveljuje in ni suženj tujim namenom. Orgazem, ki bitje začne, je upor proti VSEM konceptom. Poruši namreč vse ovire, vse predsodke. Je upor proti Bogu in njegovim pravilom! Zato ima tolikšno moč. Če bi mu kdo to prepovedal to biti, ali mu zapovedal omejitve, potem ne bi bil več orgazem! Postal bi nekaj - razumskega, predvidljivega, načrtnega.... Življenje bi se tedaj nehalo obnavljati.
Življenje je z orgazmom sebe ustvarilo v Vesolju. Eksplodiralo je v Želji, da bi BILO! Iz sebe je eksplodiralo, ker je tako velika bila Želja po njem. Povsem ekontrolirano in brez razumskega ali predhodnega koncepta o tem kar hoče. Samo Želja je bila, ki je v sebi nosila VSE, in vse je bilo v NJEJ. Hotela je raziskati svoje notranje Vesolje, zato se je razširila navzven, iz sebe - v Vesolje, ki ga je tako ustvarila. In VSE je bilo NJENO, ko se je to zgodilo!
Čustvo je bilo pred razumom, ker je UM tedaj za trenutek zanikal sebe, da bi se približal Njej, njegovi Želji, ki ga je izzivala naj to stori.
Zato je Želja - Mati Vsega v Vesolju. Čustvo je vedno hodilo pred razumom. Razum pa je capljal za njim. Tako se je Vesolje razsvetlilo, tako je Svetloba vdrla v Temo. Z naskokom! Za rojstvo Življenja ni bilo potrebno obdobje gestacije (nosečnosti), ker se je Vesolje takrat šele formiralo in še ni bilo dualno (razcepljeno), kakršno je zdaj. Če si pa hišo, z vsem kar je v njej, nekomu ukradel, potem ti je vseeno, kakšni so odnosi v taki hiši Ni ti dosti mar kako se razvijajo, saj lahko ljudi prisiliš vanje! Toda tako hiša ne postane DOM. In potem ti je popolnoma vseeno, kako gradnja take hiše poteka, večinoma je samo da nekaj je, da je na zunaj podobno hiši. Hiša ni čisto nič drugačna od družbe. Če ni DOM - ni nič! Hiša ni le stavba, je tudi njena vsebina. Toda, če tega ne veš, če ti to ni mar, potem ti je vseeno kaj se v parlamentu meniš z drugimi, kaj govoriš in o čem odločaš. Če samo zavidaš nekomu zato, ker nekaj ima, ti pa ne, potem imitiraš življenje. Odnosov nimaš, jih samo posnemaš! Tedaj posnemaš hišo, posnemaš dom, posnemaš državo in posnemaš odnose v njej. Tako ne gradiš odnosa - tako ga drugim kradeš. Tudi če pri tem misliš, da je vseeno – pa ni vseeno! Ni "useglih", kot zdaj pravijo in ni res, da nihče "nič ne izgubi". Družba... ne temelji na "useglih". Če temeljiš dom na tem, so temelji takšne družbe na živem pesku. Geomehaniki družbe morajo znati oceniti teren in videti pasti pod površino zgornje, rodovitne plasti, ker so vse plasti pomembne, tudi nosilna. Ne le tista, ki se vidi, ker je pri vrhu. Da bi hiša lahko varno stala, morajo njeni temelji biti globoko zasidrani v trdni plasti, ki nosi vse na njej. Potem pa morajo inženirji družbe reagirati, če kaj ni v redu, ker ni prav povsod in v vsakem primeru primerno postavljati hišo. Na Hudi jami je recimo ne moreš. Država je tudi hiša. Ne greš je postavljat, če ne more sama stati, in jo potem mora vedno nekdo drugi podpirati. Pod predpostavko, da imajo geomehaniki družbe sami hišo, da živijo v njej, ker so jo sami zidali, in je znotraj opremljena s pohištvom, in z odnosi, kot je treba, da je družina, ki jih druži želja biti skupaj, potem tudi živijo skupaj. Imajo skupno življenje, ker se potrebujejo in zato nadaljujejo odnose, ki so jih zastavili in gradili, dograjevali, načrtovali že prej, še preden so se odločili zgraditi hišo.... In je niso le nekomu ukradli.
Potem ti geomehaniki družbe, če sami imajo takšno hišo, mirno lahko svetujejo, kam postavi tvojo hišo, da bo varna pred pretresi, potresi in vojno. Ne pa da pretrese in vojno sami povzročajo. Hiša pa ni samo prostor in pika. Hiša je prostor, ki vzame pod zaščito človeške odnose, ki so nastajali že leta prej, zdaj bodo pa na varnem v novi hiši in se bodo v njej dobro počutili. In bodo rasli naprej, se razvijali, se trudili in se krepili. Z veseljem se spominjali časov, kako so nastajali, spominjali se bodo, kakšni so bili, ko so bili še majhni; zdaj pa so, čeprav v majhni hiši, lahko veliki in pomembni. Otrok rad sliši, kako sta se starša spoznala, rad vidi, da se dotikata, se imata rada, izkazujeta ljubezen in pripadnost drug drugemu. To njega gradi! Tako ve od kod prihaja. Kaj ga je na svet spravilo. Kaj je bilo tisto, kar ga je imelo še pred rojstvom tako rado, da ga je priklicalo v življenje. Ni se mogel upreti dvema, ki sta ga imela tako rada, še preden je sebe znal imeti rad. Zato mu je bilo zanimivo postati prav to kar je zdaj. Firbec ga je premamil in je prišel na ta svet. Nekdo ga je poklical! Ga bomo zdaj imeli za norca?!? Ta država ima ogromno otrok za norca. In ko tisti, ki se rodi, postane kar mu je namenjeno... je šele hiša dobila svoj smisel. Tako tudi družba dobi smisel, tudi če ga prej ni imela. Z njim ga ima - brez njega ga nima. Potem ti inženirji družbe, če imajo sami takšne svoje odnose, ki zapolnijo hišo, ker jih znajo ustvariti, razumejo, kaj drugi rabijo (uporabljajo) za svoje srečno življenje, in jim to omogočijo. Ne predpisujejo! Ne jemljejo jim, kar že imajo, le potrdijo jim, da imajo prav in jim pustijo živeti. Odnos med moškim in žensko se kuha še po starem! Ali, kot Srbi včasih rečejo: dve ženski ne rodita otroka v 4 mesecih pa pol. Tako pač ne gre, vsaka stvar potrebuje svoj čas. Traja, dokler se ne "skuha". In potem, ko se skuha, se konzumira počasi, ob sveči, z glasbo, s hvaležno zavestjo, kaj vse imaš na dosegu roke. To potem ceniš, ker te to dela živega. HIŠA Bila je hiša in človek v njej, dolgo je bil sam in je postal - hiša! Imel je okno, kot hiša, in vrata in prostor v sebi z ognjiščem in kletjo in podstreho... Odprl je vrata in nekdo je vstopil v njegovo življenje. Pogrel se je ob ognju, gledal skozi njegovo okno, spal v njegovi postelji, jedel skupaj z njim stikal po njegovi podstrehi. Bilo ji je všeč, pa je ostala! Sčasoma je še sama postala hiša. Nekega dne se je skozi slabo priprta vrata priplazil otrok. Položila sta ga medse, ga pogrela pri skupnem ognju, delila z njim posteljo in hrano, mu dovolila stikati po njuni podstrehi in upati skozi njuno okno. Prepoznala sta gospodarja hiše, ki se je vrnil domov! In čeprav je prišel k hiši zadnji, ni zato hiša čisto nič manj njegova.