057_UMIVANJE ROK

Nedelja je dela prost dan.

Ideja o dnevu brez dela izhaja iz religije. Korenine ima v veri in se ni rodila šele z ideologijo, ki zase trdi, da se bori za delavske pravice.

Sam imam  nekoliko drugačne izkušnje z ideologijo, ki je moji generaciji omogočila delati tudi čez soboto in nedeljo in več kot osem ur na dan! Največkrat tudi z odpovedovanjem dopustu. In vse to za mizerno plačilo in posledično še mizernejšo pokojnino.

Pa še za nekaj drugih stvari se ima komunizem zahvaliti religiji, ki jo komunizem, mimogrede povedano, predano sovraži, hvaležnosti in zahvale pa ne priznava, ne mara in besed hvala-prosim praktično ne uporablja.

Verska dogma in ideologija komunizma imata kar nekaj skupnih stvari, obema je denimo blizu laganje, plansko poneumljanje in končno tudi tisto, zaradi česar se vse to zdaj dogaja z nami, s človeštvom: manipuliranje! Z nami manipulirajo.

Glavni obtoženi za zmedo pri obeh zamerah (zameri do Boga, ki jo ohranja religija, in tista, ki jo vzdržuje ideologija komunizma oz. ateizem) je Bog. 
Še ena skupna točka, torej!

Kajti pri obeh, tako religiji kot ideologiji, gre za zamero, pa čeprav je vsaj ena od njiju ne priznava.

Pri komunistih/ateistih, je sprenevedanja okrog tega kdo je tu za vse kriv celo nekoliko  manj kot pri Cerkvi. 
Komunisti trdijo, da Boga sploh ni. Jezni so torej na nekoga, ki ga ni, saj pravijo, da ne obstaja.

Pri Cerkvi se "Krivda" z Boga prenaša na človeka!
In ker telo nosi, saj vendar mora nositi, prenaša kolikor lahko prenese... ves preostanek dobi Bog, kot očitek naravnost v obraz. Kar je prepovedano! V resnici je prepovedana debata z Bogom.
Sam temu pravim dialog. 
Zraven si mislim takole: le kako lahko živite sami s sabo, če tega dialoga ne vzpostavite?!

Zamera pa je!

Kajti, Cerkev pravi, da je vse tako, kot Bog hoče. In ne kakor  hoče ali si želi človek.

Zato je tisto, kar človek hoče in si želi - pa čeprav v nasprotju z Bogom! - resnično, ker obstaja in je predmet  presoje. O tem pa presoja sodišče, saj zato pa obstaja.

Bog se na sodišču ne more zagovarjati, saj ga nihče niti ne razume! 
Poleg tega ga pa tam nihče ne predstavlja. Kako pa naj ga predstavlja ali zagovarja, če Dogma ni nikakršen zagovor?! Prej je izgovor.

Kako naj torej nekdo reveža opere krivde, če je Dogma napisana in nespremenljiva? Poleg tega pa morajo priče prisegati nanjo, vsakokrat ko izjavijo, da bodo govorile resnico!

Da bo zmeda  še večja, uporablja svojo dogmo tudi sodišče. Tej dogmi je ime "rimsko pravo" in je njihovo sv.pismo.

Toda pojdimo raje k izhodišču problema.

Kako naj Boga kdo razume, če že na začetku na sodišču nima zagovornika, ki bi ga lahko razumel. Šele ko bi ga razumel, bi lahko razložil obtoženčev namen. V tem primeru Namen!
Tega pa nekdo, ki je tam po službeni dolžnosti, ne more.

Tožilec je komunist in ta je sveto prepričan, da je obtoženi v vsakem primeru  kriv. To mu nalaga že njegova ideološka dogma, ki je Partijski manifest. 
Manifest Boga ne prizna. Največkrat tudi sodišča ne prizna, če ni Partijsko sodišče!

Branilec in zagovornik Boga ne razume, brani ga po službeni dolžnosti. V resnici še sam ne verjame v nedolžnost svojega klienta. Zanj je to le služba. Tako se je sistem odločil, da mora obtoženi imeti nekoga, ki ga bo branil.

Tožilec in obramba igrata vnaprej določeno igro po pravilih, ki jih določata pravni red in sodišče. Kar seveda drug drugemu tudi priznavata, saj tako zahteva minimum demokracije. Več od minimuma, pa tako nimamo.

Poleg tega jo igrata tako, kot jima veleva "demokracija", da jo morata igrati.
Človek ima pravico, da se mu krivda na sodišču dokaže preden je spoznan za krivega.

Jasno je, da ima pri tem njegov zagovornik ključno vlogo! Tako se obtoženi lahko osvobodi krivde.

Kje je pa enaka pravica za Boga?!

Za razliko od človeka, za Boga, ki nastopa v vlogi obtoženca velja, da če je "kriv", ne more biti še odgovoren zraven. 

Bom pojasnil to svojo trditev.

Krivda je brez zavesti o tem kar počne. Če bi bila zavestna, bi si moralo sodišče priznati, da je lahko tudi odgovorna. 
Toda, če je odgovorna - ni krivda! Ali takole: Če je Odgovorna - ni Krivda!
Odgovornost izniči Krivdo.
Ne more biti oboje: in kriva in odgovorna. Krivda in Odgovornost se izključujeta! Ne obstajata hkrati.

Krivda zahteva kazen in posledično išče žrtev, da jo kaznuje, medtem ko Odgovornost zahteva povračilo storjene škode (v primeru umora mora Bog povrniti življenje tistemu, ki ga je zaradi njegovih dejanj izgubil) in prenehanje s takšnim delovanjem, ki je pripeljalo do tožbe. 
Se pravi, kar si prej počel, tega ne smeš več početi. In zato tega ne boš več počel. 

Tako ravna Odgovornost! Odgovornost je VEDNO v službi Življenja!
Krivda, seveda, ravna drugače! Zadovolji se s kaznijo. Krivda je v službi Smrti. Ne uči se! Krivda že vse zna, vse ima napisano in po zapisanem se ravna.

Torej - Odgovornost (se) uči, medtem ko Krivda... no, krivda se obnaša natanko tako, kot se obnaša tisti Bog, ki je popoln. In ker je popoln - se ne uči. Ni se mu treba. 
Ker že vse zna, se mu zato ni treba učiti.

Toda: Krivda dela Boga nefunkcionalnega v lastni Manifestaciji.
Odgovornost ga pa naredi funkcionalnega. Kaj pa zdaj?! 

Kako boš takemu sodil, ki vse zna in ima vedno  prav? Saj se sploh ne zaveda kaj mu govoriš in česa ga obtožuješ! Praktično - je neprišteven!

Če naj bo Bog odgovoren, je z njim potrebna takšna komunikacija, ki bo omogočala razjasnitev okoliščin, v katerih se je marsikaj zgodilo, mi pa o tem skoraj nič ne vemo. Vse se je namreč skrilo v Dogmo. Dogme pa ne smemo spreminjati! Poznamo samo posledice, ne poznamo pa vzrokov.

Na sodišču morajo biti navedeni vsi razlogi, prisotna mora biti tudi tista vrsta inteligence, ki izvira iz vsaj približno podobnih lastnih izkušenj človeka. 
Morda ne tako surovih, kot je v primeru obtoženega, kadar je obtoženi Bog, pa vendar! Vsaj nekaj mora biti, kar bo omogočilo primerjavo. Le s tem dobimo logično in pravično sojenje, šele tako je takšno sploh možno.

Potrebna je izmenjava mnenj in kar je pri tem zelo pomembno, potreben je skupni imenovalec. Ta skupni imenovalec pa je Namen.

Skratka, pomembna je logika. Tista, ki povezuje vzrok s posledico.

Ko Bog in človek upoštevata enako (isto) logiko, tedaj oba spoštujeta pravilo vzroka in posledice. S tem dokazujeta opravilno sposobnost (sebi in drugemu jo priznavata!), in predvsem to, da se lahko (drug od drugega in drug pri drugem!) učita.

Se vam zdaj že svita?! Tako nastaja Odgovornost.

Zato pravim, da Krivda in Odgovornost ne moreta obstajati istočasno.

Je samo eno ali drugo. Oboje skupaj pa ne obstaja, tega ni.

Ne obstaja, kot ne obstaja emulzija med Svetlobo in Temo, kot stabilno stanje! Če nekdo pri tem vztraja, potem je to začasno stanje, kajti slej ko prej bo Luč prestopila k Luči, Tema pa se bo vrnila k Temi. Vsak k svojemu!
Bistveno pri tem je, da se Luč uči in prav v tem je bistvo Odgovornosti. Tema pa nima Zavesti in se nič ne uči. Pa tudi nobene škode ni, če se ne.

Če pa je Bog popoln, potem je Krivda seveda dovolj.

Dovolj je predvsem zato, ker tedaj tudi sodišče ne vidi potrebe, da bi se česa naučilo. V tem primeru je dovolj le slediti predpisani Dogmi.

Dogma zagotavlja sodišču to, da je sodišče popolno.

In zdaj imamo dva popolna, ki se na sodišču ne pogovarjata!

Tam vsak od njiju navaja svoje razloge, ki se potem primerjajo z Dogmo (ali z dogmama) in zato se sodišče naslanja na dogmo kot dokaz.
V primeru, da državo vodi ideologija, je zato laže, če je sodišče ideološko usmerjeno!

A kako naj se Bog tukaj zagovarja?

V bistvu mu sploh ni dovoljeno biti odgovoren za dejanja, ki jih je storil, ali pa jih ni storil. Preveč je slučajnosti. Za slučajnosti pa nihče ne more biti odgovoren. 
In vendar... nekdo mora biti kriv! Saj zato pa obstaja sodišče.

Dogma (obe dogmi) predpostavljata, da je tisti (ali več njih), ki so Dogmo ustvarili in jo postavili - popoln. In da Dogma ve vse, da ima torej odgovor na vsa vprašanja. Verni iščejo vse odgovore v svoji Dogmi, sodišče pa v svoji. Če je ideološko, pa sploh!

Preprosto: kriv je, ker nekdo mora biti kriv.

Sicer Življenje postane smiselno. Kar pa je lahko nevarno.

Potem bi sodišče moralo ugotoviti, da se Stvarstvo in Življenje v njem ravnata po neki logiki - in kaj naj potem z Dogmo?

Je dobro, da je Stvarstvo, in z njim Življenje, smiselno, ali pa je bolje, če ostajata nesmiselna? 
In nam šele Dogma pojasni, ali pa ne, kako je s tem.

Kaj če se vse ustvarjeno ravna po neki logiki, ki je morda ne razumemo? Kaj sodišče o tem meni, glede na to, da je poklicano presojati?

Stvarnik bi bil lahko odgovoren (v tem primeru Odgovoren, ker gre za pra-pojem!), če bi mu dali pravico biti nepopoln. Ali pa postati nepopoln, v primeru da je prej bil popoln!

Da bi se lahko zagovarjal in pojasnil svoja stališča. Predvsem pa jih konfrontiral s svojimi nasprotniki oziroma s tožilcem. Nenazadnje tudi s sodiščem in svojim branilcem (po službeni dolžnosti!).

Potem bi že razumevanje vzroka in posledice samo pokazalo, da nekaj lahko storimo drugače in da nič ni usojeno ali vnaprej zapovedano.

To pomeni, da bi priznali obstoj lastne Volje v Vesolju. Imeli bi jo za Božjo silo, ki je v nas, in se sama odloča o tem, kako želi živeti. Sam bi k temu še dodal: in tudi o tem ali sploh hočemo živeti... ali si svojega življenja želimo (ali smo si ga želeli v Začetku!).

Potem bi Stvarnik in Stvarstvo lahko bila Odgovorna. Nikakor pa ne kriva!

Bi s tem bistveno posegli v Stvarstvo na način, da v njem tedaj ne bi bilo tako zelo "vse narobe", kot zdaj to trdijo znanost, ideologija, prikrito tudi religija, jasno, ki to skušajo popraviti?! Religija namreč samo prikriva Resnico, jo omenja, vendar je ne razlaga. Čudno za nekoga, ki trdi, da nas bo samo Resnica osvobodila!

To bi sicer lahko storili, če bi publika, tožilstvo, pravni sistem... ravnali odgovorno, namesto da v božjem (v imenu Dogme!) iščeta Krivca in Krivdo.

Zdaj nista odgovorna ne sodišče ne Bog, ki je na zatožni klopi. Zato pa sodišče išče krivca in ne odgovornosti. 
V primeru odgovornosti Boga (kjer gre za Odgovornost), pa se porušita obe Dogmi. 
Padeta tako ena kot druga.

V bistvu, dragi prijatelji, gre pri sojenju Bogu za linč!

Gre za vnaprej dogovorjeno farso, za prirejeno sojenje v katerem so vsi podatki, dokazno gradivo, potvorjeni in vnaprej dogovorjeni.

Ena stran opravi: očitno je, da je obtoženi kriv.
Odgovoren ne more biti, ker če bi bil odgovoren, potem bi ga morali vsi razumeti, jasni bi morali biti njegovi motivi.... To bi ga pa naredilo preveč človeškega.

To pa ne gre, saj je popoln. 

Če je popoln, pomeni da je namerno zgrešil.

Najbolj je zgrešil, ko je verjel v človeštvo. 

Če bi verjeli, da je Odgovoren, v kar pa sodišče ne verjame (ker verjamemo da je Kriv!) bi Njegova dejanja nenadoma postala logična in razumljiva. Takšna pač ne morejo biti, ker je za uspešno manipulacijo s človekom in za poneumljanje človeštva bolje če niso.

Saj obramba sama pravi: Božja pota so človeku  nedojemljiva.... Torej?!

Če bi Bog bil razumljiv, bi s tem posegli v samo bistvo pravnega sistema, porušili bi njegov ustaljen red, naenkrat bi iskali (in tudi sami to hoteli, izkazali bi Lastno Voljo po tem) Odgovornost in ne več Krivde.

Krivcev torej ne bi mogli več kaznovati, niti jih ustvarjati. Sebe bi morali drugače izvleči iz zagate.

Za enkrat samo služimo na "transportu", oziroma na prekladanju zapornikov iz enega zapora v drugi. Tu zaslužijo odvetniki, ki branijo, in  sodniki, ki presojajo. 
Presojajo pa enkrat tako drugič drugače. Ampak, sistem tako deluje! 
Deluje pač, kot deluje.

Tako bi se nam pa podrl ustaljen način razmišljanja, vse bi se vrtelo le okrog odgovornosti in nič več okrog iskanja Krivde in kaznovanja krivcev.

V tem primeru bi šlo za kaznovanje enega, glavnega krivca, ki je Bog. Ki mu itak nič ne moremo. 
Vsaj kar o tem vemo.

Kaj pa če ne vemo vsega?!

Če bi bil Bog odgovoren v naših očeh, potem Božja pota ne bi bila več nedoumljiva. 

Bila bi razumljiva in logična, in zato tudi Odgovorna. In potem (o, groza!) bi še sami morali postati takšni, odgovorni, ker nam drugega ne bi preostalo. Sicer - kako naj od drugega zahtevamo odgovornost, če je sami ne premoremo?

Kdo bi pa potem bil za vse kriv, nad kom bi se lahko znašali?!

Povezava med Vzrokom in Posledico bi bila jasna in morali bi se naučiti logike, ki vlada med njima. To pomeni Odgovornost.

S tem bi bilo konec manipuliranja z ljudmi.

Kaj res to kdo hoče? Ni opaziti!

Ni videti, da bi tako hotela religija in ni opaziti, da bi si tega želel kak sistem ali ideologija.

Popolnoma so vsi zadovoljni z dogmo. Vsak s svojo!

Dokler so seveda postavljene meje med različnimi religijami, ideologijami in dogmami, toda z migracijami v takšnem obsegu kot jih doživljamo zdaj, se je vse to podrlo in zapora ne deluje več. (Huston, we've got a problem!)

Zato Krščanstvo zdaj pridiga sočutje in razumevanje med ljudmi - frazi, ki čisto nič ne pomenita! To naj bi počeli avtomatsko, zaradi svoje vere, ne da bi poznali vzrokov in posledic dejanj, ki so to vero formirali.
Hej, pravi Stvarstvo, vera ni več dovolj! Potrebno je vedeti - vedeti je več kot samo verjeti!

To pa zamaje religije in ideologije hkrati.

Še več, odpuščali naj bi sproti in vnaprej, pa čeprav se zadeva še ni končala. Mučenje se še ni nehalo, šele pripravlja se, uboji se bodo še nadaljevali - mi pa naj bi že vse odpustili v imenu humanosti in naredili prostor novim zločinom. Mi naj kar vnaprej odpuščamo, če hočemo, da sistem deluje.
Kar pomeni,  da moramo imeti žrtve, ker jih nekdo potrebuje! Potrebuje jih tisti, ki zavrača Odgovornost in veruje v Krivdo.
Nadaljevati hoče manipulacijo z ljudmi, ker drugače ne zna vladati!

Zato se Krščanstvo drži Dogme, komunizem pa svojih zakonov, predpisov, pamfletov, svojega manifesta, skratka svoje dogme!

Na obtožni klopi pa je Bog!!!

Za komunizem je Bog na obtožni klopi že zato, ker ne obstaja. Ker je samo izmišljotina. Komunisti radi za svoje grehe obtožijo tistega in posledično tudi tiste, ki niso imeli nič zraven, ko so komunisti zavozili na oblasti.

Za Krščanstvo pa velja "zato, ker sm jest tko reku, pa konc."
Telo namreč tega (v resnici ne enega ne drugega!) ne prenese. In Telo, dragi moji, je samo drugo ime za Resnico!

Ali pa je ravno narobe in je komunizem tisti, ki pravi: "to je tko, ker sm jest reku"? Saj ne vem več... Nobene logike, nobenega razumevanja, nobene komunikacije z Bogom ni, ne v enem ne v drugem primeru!

Sodimo "mrtvecu".

S človeškim hrepenenjem je pa tako, da ko je "organizirano", je z njim zelo lahko upravljati na daljavo in ga voditi. Z njim poveljevati, ga izkoriščati in dirigirati tistim, ki hrepenijo po nečem. Po čemerkoli, največkrat po pravici.
Tole lahko razumemo tudi kot besedno igro. Žalostno je, da človek hrepeni po pravici.

****

Sojenje Jezusu je prikaz delovanja sodišča in pravnih sistemov človeštva - vseh, in na splošno!
1. Vsa sodišča namreč sodijo po sistemu umivanja rok
in
2. Vedno se sodi Bogu. 

Vedno je za vse On kriv. Nanj tudi prisegamo, ko govorimo "resnico" na sodišču! 
Bistvo pa je, da njemu nihče, niti pravni red ne publika v dvorani, pa tudi ne besna množica na trgu, ne dovolijo biti ODGOVOREN za vse, česar ga ob(t)ožujejo. 
Obtožujejo ga pa, da je naredil ali pa da ni naredil. V obeh primerih je kriv.

Stvarstvo tako ne more delovati logično - je to logično?!
Ker Njemu ni dovoljeno biti odgovoren zase - Stvarstvo ne more delovati logično.

Znanost pri vsej stvari igra vlogo sodnega eksperta. Njihova naloga (naloga znanstvenikov in strokovnjakov!) je ta, da vsak s svoje strani dokazujejo (znanje črpajo iz izkušenj), kako smo mi vsi skupaj (z Bogom vred!), samo posledica neke slučajnosti, dogovora ali napačne ocene. Zato nas Usoda premetava, kakor se ji zahoče. 

Usoda brez lastne Volje pa je Hudič.

Sodišče preceni in presodi, koliko so takšne trditve utemeljene ali pa niso. Odstopanja se merijo z oddaljenostjo od Dogme, ki je za sodišče (In religijo!) "resnica".

Ko te Lucifer povabi na igro tenisa z njim, ti hkrati da tudi lopar in žogice. Igrata na njegovem igrišču in mreža, ki je napeta čez igrišče - je njegova! Sodnik je njegov in pravila, po katerih igrata so njegova. Zato - čim zgrabiš za lopar, si tekmo že izgubil! 
The moment you grab the racket - Lucifer's got your balls!

Sicer pa: Bog ni dogma. Dogma je interpretacija Boga.

V evoluciji človeka se interpretacije menjajo! Dopolnjujejo se z izkušnjami, ki so vedno bolj široke in domišljene, iznajdba računalništva za osebno rabo je precej pripomogla k temu.
Sposobnost človeka (in človeštva!) je prav v tem, da je človeško bitje, evolucijsko, zdaj emocionalno bolje pripravljeno.

Pripravljeno je sprejeti Resnico na bolj neposreden način, in ne več skozi mitologijo in dogmo, se pravi skozi neko tujo, predvsem pa predpisano izkušnjo, ki zdaj ni dosti vredna.
Pravzaprav NI NIČ VREDNA.

Z neposredno izkušnjo je tudi domišljija večja. 
Interpretacije do zdaj znanega so sicer začasne, in niso popolne. So pa popolne v tistem delu, ko zapolnijo trenutno radovednost človeškega duha, ko drugega nima.

Enako kot tudi ni moja mama nekdo, ki mi vse življenje rit briše! V določenem trenutku si jo moram sam.

In tako, kot se radovednost duha razvija, se razvijajo druge možnosti interpretacije istega. S tem pa možnosti človekovega novega dojemanja Boga. 
Bog se razširi za novo dojemanje človeka! Nenazadnje je Bog ustvaril človeka.

"Želja" je edina popolna!
Popolna je zato, ker dela po svoje in je ni moč nadzorovati. Radovedna je. Popolna je v svoji radovednosti in v Namenu, ki ga ima!

Se naj storjena škoda obtoženemu zdaj lahko pogleda skozi prste in naj se mu oprosti? Vsaj še nekaj časa? 
Ali naj se ga kaznuje strogo po zakonu! Za katerega se predvideva, da si ga je sam napisal.
Da tega v prihodnje ne bi več ponovil. (Česa? Ustvarjanja Življenja?)

Demokracija je v tem, da ljudski referendum pokaže, kaj je treba s krivcem storiti. Da ne bi narod, nezadovoljen s sodbo sam vrgel sodišča s prestola in ga nadomestil z drugim, svojim, takšnim, ki bi krivce, četudi z druge strani razumevanja prava, obsodili po svojih pravilih. Kar z večino postane tudi demokratično! 


Poleg tega je oko za oko in zob za zob nekaj, kar izvira iz dogme.

Za Dogmo pa vemo kdo jo je pisal. Da niso vedno samo eni in isti krivi, se v demokraciji vlade menjajo, z njimi pa tudi njihova sodišča.

Razen Boga! On je vedno eden in isti in je v vseh primerih kriv za vse.

Rad bi pa bil Odgovoren.

A to ni odvisno samo od Njega, temveč tudi od našega razumevanja delovanja božjega Stvarstva.
Katerega del, mimogrede, nočemo biti. Če seveda ni takšno kakor ga mi hočemo, da bi bilo, in kadar hočemo, da bi bilo, potem se pa premislimo, in...
O tem se še ne moremo dogovoriti. Okrog tega so vojne.

Brez pogovora z Bogom in upoštevanjem njegovega mnenja, druge izbire kot branje iz starih prepisov Božjega mnenja - pravzaprav nimamo!

Ostane nam samo "to be or not to be."

Bomo ali pa ne bomo.

Bomo, če bomo ali pa ne bomo, če nam ni mar da bi bili. 
Neodgovorno je, da se ta odločitev še vedno nahaja v Temi. Odgovorno bi bilo, če bi se usedli in malo razmislili o tem in se pri tem posvetovali z našim Bogom (z našimi bogovi) in povedali svoje mnenje. Se srečali med sabo. Če sploh imamo drug drugega za upoštevanja vrednega sogovornika.

Pogovorili bi se, kaj pravzaprav hočemo od sebe in - od Njega!

Branilec trdi da je Obtoženemu treba verjeti na besedo. Nas sodnikovo vprašanje o tem, zakaj bi mu morali zaupati, saj je vendar obtožen (na kaj pa naj priseže?!), torej zakaj bi mu morali kar verjeti - tega njegov odvetnik ne zna odgovoriti!

Tožilec vztraja pri predložitvi dokazov, ki ga bodo oprali krivde. Ko jih dobi, če jih sploh kdo predloži, jih pa po službeni dolžnosti izpodbija. To je vendar njegova dolžnost, tako mu nalaga dogma! Demokracija.

Vsi skupaj se pa sklicujejo na demokratičnost postopkov. Saj veste, pravica obtoženca do pritožbe na višjo instanco... in tako naprej. V glavnem pa v krogu.

Evolucija človeške družbe je vedno potekala na prirejanju podatkov. Temelji na preziranju lastne izkušnje in izkušnje Stvarstva, ki jo to ima s človeško vrsto. Plus na predsodkih (življenje s predsodki in po njih, je življenje s tujimi izkušnjami), da nanje ne bi pozabili, saj so bistveni del našega življenja. Po njih vendar živimo.

Bojim se reči: zaradi njih in zanje živimo.

Živeti  s predsodki pomeni upoštevati tuje izkušnje, spoštovati jih prej in bolj, kot svoje lastne. Vse to predstavlja podlago civilizacije in kulture, vključno s pravno stroko, ki jo je civilizacija uspela izdelati. Kar vsakokrat gledamo pri delu sodišč. Tako je bilo v Rimskih časih in tako je tudi zdaj.

Ne reče se zaman "rimsko pravo" temu, kar je zdaj v rabi!

****

Ljudje zase zahtevajo enako pravico do uničenja sveta in človeštva, kot jo imajo drugi, ki to pravico že uveljavljajo. 
Smešno pri tem je le, da jo imajo za pravico. 

Še bolj smešno je, da celo obstaja mednarodno sodišče, ki vsem enako zagotavlja pravico do uničevanja življenjskega okolja in živih bitij. Pri čemer skrbi, da imajo do tega vsi enako pravico. Če ne se lahko pritožijo.

****

Prijateljica me je dobronamerno opozorila, da bo bralcu bržkone  težko povezovati odstavke med sabo, ker so napisani kot formule (trditve). Dobesedno "Zlasti ti prehodi so naporni, jih mestoma ni lahko povezat med sabo".

To bi znalo obremenjevati bralca.

Naj povem, da se prijateljica spozna na pravo.

Lahko si predstavljam, da bo tako menila tudi večina tistih, ki prebere ta spis. Vendar pa kljub temu mislim, da v kontekstu vsega drugega, kar je dostopno tukaj na blogu, vse to bolj izzveni kot upanje za dojemanje "pravnega sistema in norm", oz. za naše razumevanje pravice in resnice, ali, če hočete, Pravice in Resnice.

Postavlja pa spis, vsaj tako mislim in upam, dogajanje v kontekst celote in ponuja neke nove vsebine, ki niso plod le trenutnega ali modnega razmišljanja, in s tem povezanega našega trenutnega dojemanja Boga.

Bog je v tem primeru razumljen kot garancija za obstoj pravičnega in resničnega. Če naj kaj takega obstaja v resničnosti, v kar zdaj velika večina človeštva dvomi. Vsaj tukaj, na Zemlji.

Človeštvo ne zaupa, da kaj takega na Zemlji sploh obstaja. Ne samo po sebi, razen ko se spopadejo vojske med sabo in potem eden zmaga in zmagovalec vsili svoje dojemanje "pravičnega" drugemu. Za sabo pusti dokaz svoje "pravičnosti"! 

Pravica torej obvelja samo skupaj s strahom pred njo.

To so nam komunisti naredili. Da nam ne bi fašisti in nacisti. Temu sicer sami pravijo "osvobajanje", vendar jaz druge bistvene vsebinske razlike pri vzpostavljanju sistema med diktaturami ne zaznam. Nobene takšne, ki bi bila dovolj kvalitetna in mojemu srcu presunljiva, da bi temu lahko rekli kvaliteten preskok od starega v novo. 

Predstave o novem sploh še ni. Treba jo je šele izdelati. Po tem je videti, kako je bila Želja zatrta pri ustvarjanju!