petek, 19. maj 2017

REVOLUCIJA VS. EDIPALIZACIJA I, II

REVOLUCIJA VS. EDIPALIZACIJA I, II

REVOLUCIJA VS. EDIPALIZACIJA I
Revolucija kot poskus neuspele in nadomestne množične edipalizacije.

Revolucija je vnaprej na propad obsojen poskus masovne edipalizacije. Edipalizacija je osebna zadeva med otrokom in očetom, ne pa množična. Množična sploh ni mogoča. Poleg tega, se edipalizacija ne konča z umorom očeta (carja, Boga, kralja...), posebno ne s pokoli bratov.

Na kratko: edipalizacija je način, kako se civiliziran (pa recimo temu raje normalen) človek upira avtoriteti. V družini je to lik očeta, v družbi pa vladar, kralj, car... Oni namreč tu na Zemlji "nadomeščajo Boga".
Recimo temu kar uveljavljanje lastne volje pod soncem. Kar je pravica vsakega bitja.

Revolucija je pa simbolično dejanje! Izvaja se pod pretvezo " bratstva in enotnosti", izraža torej skrb za svoje brate in sestre, zato sta na prvem mestu oglaševanja revolucije bratska ljubezen in enakost med ljudmi.

Revolucija izbruhne kot nemir v družbi, ki nastane z namenom poravnave starih in nerazčiščenih računov med elito, ki jo predstavlja neka vrhovna avtoriteta v obliki carja ali kralja (simbolični oče), in mlajšimi generacijami, ki se tej eliti upirajo.

Spor poteka okrog tega, kdo bo imel v prihodnosti pravico pre-razporejati bogastvo in odločati o tem, kako se bo živelo, v kakšno smer naj se neka družba razvija. V bistvu se z revolucijo na novo postavljajo pojmi prava, pravice in pravičnosti!

Kar je doma, v družini, se na nek način z vsemi odnosi preslika v družbo. Ni treba biti zelo pameten, da ugotovimo, kako zelo pomemben je vzgojni vzorec za družbo. Vzgojni vzorec in z njim povezani konflikti v družini imajo bistveno vlogo pri razumevanju vseh družbenih sprememb. Tudi tam, kjer sprememb ni, saj povedo, zakaj jih ni!

Otroci v patriarhalni družbi prenašajo "skrito" materino (Materino) sporočilo in z njim naročilo.
Ta "program" jih potem žene v nadaljevanje simboličnih konfliktov s "tekmecem" v družbi. Najprej doma z očetom (in Očetom, ki je v tem primeru Bog), ki se simbolično nadaljuje zunaj družine, v širši družbi in se v primernem trenutku odvije v simbolični obliki kot upor. Poleg tega se v določenih presledkih ponovi. Od konca Prve Svetovne Vojne je do začetka Druge Svetovne Vojne bil potreben čas le ene generacije. Moških je bilo manj, zagrenjenost zaradi poraza je preglasila vse drugo in svoje naloge očetov zato niso opravljali, kot bi edipalni vzorec sicer to normalno od njih zahteval. Ženske so posledično vzgajale otroke k maščevalnem duhu. Vojna in Revolucija sta združljivi, v sebi nosita enako simboliko upora.

Sicer se pa brez vojne isti vzorec ponavlja v vseh družbenih strukturah, kjer veljajo podobna pravila, kot so veljala doma pri vzgojnem vzorcu. Povsod namreč nastopa avtoriteta, ki od njej podložnih nekaj zahteva in se pri tem drži pravil, ki ih sama postavi, da sebe zaščiti pred spremembo.
Avtoriteta pravi, da pravila pripomorejo k stabilnosti sistema! Vse drugo ima za anarhijo.

Sinovi so nosilci Materinega programa.
Otroci so kontejner materinega nezadovoljstva. Družbo, kulturo in civilizacijo postavijo ženske, njihovi otroci so shramba njihovih zamer. Mali mamini maščevalci.

Hčerke ponavljajo Materino zgodbo in igrajo na videz pasivno vlogo. A le na videz. Aktivne so skozi moške potomce, od njih se pričakuje, da bodo v določenem trenutku in v določeni situaciji nasilni in po potrebi kruti in brezobzirni, ko bodo maščevali bolečine svojih mamic.

Namen revolucije je stvari končno postaviti na svoje "pravo mesto"! Neizrečeni stavek v ozadju ostaja: ... ker se je Bog zajebal, smo zdaj zato mi tu, da za njim popravljamo Njegove napake!

In to na način, da ko enkrat opravimo Revolucijo, potem ponovitev ne pride več v poštev; vse napake so odpravljene in to je to.

Pri revolucionarjih velja prepričanje, da če je revolucija pravilno izpeljana, potem nova revolucija ni več potrebna (enaka napak, kot tista Boga pri Vesoljnem potopu). Sploh pa ne v smislu, da bi nekdo Revolucijo zrinil s prestola, zdaj ko je zmagala in se povzpela na oblast. To, kar so oni naredili vladarju, drugi njim ne sme narediti!
Tu je nadomestna edipalizacija postavila piko, znak STOP, in zato ni več potrebna. Ni več ponavljanj. Ponovitev ni dovoljena.

Z drugimi besedami: proces množične edipalizacije naj bi bil samo za enkratno porabo. Enkratna potreba samo ene generacije, ki z eno Revolucijo razreši vse s tem povezane probleme.

To prepričanje ima namen poudariti enkratnost dogodka in "svetost" ene in edine (izbrane!) generacije, ki opravi to zgodovinsko nalogo. Veljajo za herojske in nenadomestljivo, kakršne se rodijo morda le enkrat v sto letih. Ali celo enkrat samkrat v tisočletju. V to je generacija, ki je opravila Revolucijo, sveto prepričana, kdor dvomi o njihovih zaslugah je izdajalec domovine in antirevolucionar.

Ta generacija si potem sama izdela mitologijo svoje vele pomembnosti, ki je podobna religiji. Z ikonografijo in vsem kar spada tu zraven.
Po Revoluciji naj bi bili ti problemi dokončno razrešeni in zato upora mladih proti starim naj ne bi bilo več. Ker ni potreben.
Tu gre za podoben rez, kot pri psihoanalizi!

Z velikim pompom so se lovci odpravili lovit zajca, potem so se pa nekje po poti izgubili. Pozabili so na zajca in tedaj jim je izginil spred oči.
Kaj so potem lovili ne vem, toda zajca niso več iskali.

Otrok bi jih s preprostim radovednim otroškim vprašanjem kaj hitro spravil v nerodno situacijo. Vprašal bi jih: zakaj niste pazili, kam je tekel zajec?!
Obrnil bi na glavo vse njihove teorije!
Tako revolucionarne, kot tudi psihoanalizo.

V ZDA, kjer je psihoanaliza bolj cenjena in uporabljana, zato tudi popularnejša kot drugod po svetu, bi najbrž njihovi otroci odraslim očitali: Can't you follow the rabbit? It's quite simple...

Mali otroci praviloma še ohranjajo rdečo nit, dokler jim je odrasli ne izbijejo iz glave in preusmerijo njihovo pozornost, kamor oni, odrasli, hočejo. Iztrgajo jim jo iz telesa in tako zbrišejo iz spomina, nekaj je še ostane v pravljicah in v domišljiji, nekaj tudi v njihovih sanjah. To slednje zato, da jih psihoanaliza potem lahko raziskuje.

Edipalizacija je "posledica" mnogih nakopičenih krivic v družbi, ki se niso razreševale in se razrešile. Preprosto so se vtkale v sistem in postale njegov del. Potem so takega vzdrževale, kar je zagotavljalo stabilnost. Karkoli že to je in kar predstavlja

Kdor ima v rokah denar, ima s tem tudi moč in vpliv. Kar se da tudi drugače povedati skozi željo tistega, ki je odrinjen in zanemarjen, ki užaljeno komentira svoj položaj: dajte mi večjega kurca, pa vam pokažem, kako se fuka.

Marxov Manifest je praktično to potrdil!
Namesto kurca je uporabil sintagmo "proizvodna sredstva". Posledično potem govori o lastništvu nad njimi, gre torej za pravico do upravljanja s "proizvodnimi sredstvi".
Rezultat je teorija, ki pravi, da ima praktično vsak pravico do svojega kurca, da z njim lahko počne, kar ga je volja. Pri ženskah je to maternica (še eno proizvodno sredstvo).
V glavnem pa morš met orodje in pa neomejeno zalogo sperme.

Vse to se v revolucionarnem jeziku prevede v: tajno policijo in vojsko, zakone in revolucionarni pravni sistem. Se pravi, posilstvo! Izvaja ga sistem
 nad človekom.
Pomeni pa tudi neskončno možnost zadolževanja lastne države pri tistih, ki pa so sposobni spermo sami proizvajati! In se upirajo! In je zato je imajo več, kot je sami potrebujejo. Oni so sovražniki proletariata. Tako sklepa sistem komunizmu. Zato jim redno ob vsaki plači zdrka kurac! Pri nas jim odvzame 70% sperme, ki so jo zmožni pridelati.

Obstaja pa lep vic, ki pravi, da je nekdo v podobnem trenutku izjavil:
Samo da mi je naći pićku koja voli mekan kurac.... joj, šta bi joj ja onda radio...!

To omenjam le toliko, da ni potrebno brati Marxovega Kapitala, da bi lahko razumeli njegovo bistvo. Je že v vicu vse zajeto, mnogo bolje in krajše.

Ker je dejanje revolucije samo simbolično, je posledično tudi fukarija simbolična. Diktator "fuka" narod, narod mu pa nastavlja.
Zato Revolucija vztraja pri geslu pravičnosti in enakosti za vse! 
Simbolično lahko vsi enkrat nekoga fukamo!

Vsaka revolucija je vedno znova neuspel poskus množične edipalizacije.

Edipalizacija je, evolucijsko gledano, proces vzpostavitve odnosa med sedanjim svetom in prihodnjimi svetovi.
Prihodnjimi, ki šele prihajajo a so že prisotni v glavah (v željah!) mladih ljudi. Ti so na eni strani, na drugi pa vztraja slavna (pravimo da herojska) preteklost starcev. Njihova preteklost zdaj obvladuje sedanjost! Drugače bi se reklo, da starci dihajo zrak, ki pripada mladim generacijam.
Zdaj definirajo njihovo življenje in jim skačejo po glavi.

Zato, da način tega nezavednega, polzavednega in predvsem tihega "dogovarjanja" (medgeneracijski sporazum) ni vedno znova zverinsko klanje, je potreben zdrav konflikt v družini, med sinovi in očeti. Nato pa spoštovanje priznavanja obstoja konfliktov v družbi! Brez tega ni družbenega napredka. Ne more ga biti.

Vojna je izvoz družinskih konfliktov iz družine prek državne meje.
Ko zatajevanje obstoječih konfliktov v družini prične groziti, da bi konflikti lahko izbruhnili v uboj družinskih članov in je to zaradi skupnega vzgojnega vzorca množični pojav v državi, se ti odnosi prelijejo, v simbolični obliki seveda, tako da se ponovijo zunaj družine. Tisti, ki povzročajo krizo, so naklonjeni temu, da sovražnika in vzroke za krizo iščejo drugje, čim dlje proč od družinskega vzgojnega vzorca. Saj s tem končno branijo svojo kulturo, to pa je ravno tisti vzgojni vzorec, po katerem smo bili vzgojeni. Vrednostne sisteme smo si pridobili doma.
Ko napetost doma zaradi neznosnih odnosov v družini grozi, da se ti odnosi simbolično ponovijo v družbi, tedaj družba reagira tako, da se konflikt prenese čez državno mejo. Sicer grozi državna vojna. Rekel bi, da če hočeš imeti trajen mir na meji, potem napadi lastno državo!

Takrat nasprotniki z različnih strani meje eden drugemu vpijejo: Naši načini maltretiranja otrok so boljši od vaših načinov maltretiranja otrok.

In o teh načinih se sploh ne pogovarjajo, nasprotno, branijo jih z vsemi štirimi! Vsak svojega, z vsemi trpinčenji otrok doma, s klofutami, zasramovanjem, zapostavljanjem, poniževanji.... Če so potem med vojno vojaki zajeti in pristanejo v ujetništvu, jih pri življenju ohranjajo prav sanje o domu! Kako jim je bilo lepo, ko so jih doma na takšen ali drugačen način zapostavljali, jih silili tekmovati med seboj, kako so jih imeli za norca in jih poniževali.

Zato so za obrambo takšnih vzgojnih vzorcev v lastni družini pripravljeni tudi umreti. Žrtvovati življenje. Vse, da bi ohranili ta vzgojni vzorec!

Zelo so ponosni na nečlovečnosti lastne civilizacije in kulture. Vse to imajo za patriotizem, za ljubezen do domovine. Od domovine do domo-vimena je kratek korak.
Revolucionarjem prav pride eno tako nastavljeno stalno vime, iz katerega pumpajo svoj ponos. Ta se simbolično vidi v zaslugarstvu in privilegijih.

V družbenem razvoju Slovenija zamuja za tri in pol generacije.
Slovenska mladež ponavlja ista gesla, kot so jih imeli njihovi pradedje pred 70-timi leti. Na majicah nosijo te iste simbole, kot so jih nosili (in jih še nosijo!) pradedje.

Zamuditi z edipalizacijo za eno generacijo pomeni strahovit zaostanek v razvoju neke družbe. Zamujati za tri in več generacij.... je pa - ne vem kaj, to bomo še videli, kaj je. Toda, reči temu katastrofa, je podcenjeno.

Problem "revolucionarjev" (v narekovajih zato, ker gre za vernike Revolucije!) je ta, da se jim vedno dozdeva, da je pojavljanje vedno novih problemov posledica tega, da so pri svojem delu bili premalo temeljiti. Da niso pri pobijanju sovražnika z njim dovolj uspešno opravili.

Zato zdaj v prikriti obliki grozijo in obljubljajo nove pokole. Njihova proslavljanja in pa poveličevanje preteklosti so samo "obljuba", kot grožnja ponovitve preteklosti v prihodnosti!

Revolucija naj bi v njihovih glavah bila neponovljivo dejanje.
Za vsakega pravega revolucionarja je povsem nesprejemljivo, da bi jo kdo znova izpeljal v obliki, kot jo sami poznajo, tokrat proti njim in zaradi njih.
Zato morajo sovraštvo neprenehoma usmerjati v neobstoječega "razrednega sovražnika". Če ga ni, ga ustvarijo, toda imeti ga morajo!

Hipijevsko gibanje šestdesetih je bil civilni poskus množične edipalizacije na "miren" način. 
Polovično uspešen, polovično propadel poskus edipalizacije družbe.
Treba mu je priznati neke vrednosti, saj je hipijevstvo kot množično gibanje med mladimi prineslo nove ideje, postavilo je nove vrednosti in si izmislilo nove oblike izražanja, in s tem tudi nove načine poslovanja! S tem pa prerazporejanja družbenega bogastva in ustvarjenega denarja. S poudarkom na načinu njegove (u)porabe.
Gre torej za nova razmerja moči.

Pri nas je hipijevstvo s parolo "druže Tito mi ti se kunemo" bilo naravnost smešno.

Revolucionarjem sploh ni do tega, da bi njim kdo naredil isto, kar so sami drugim naredili, da so se lahko povzpeli na oblast.
Avtoriteti in avtoritetam, ki so pred revolucijo vodile državo in usmerjale družbeni red, . nova oblast preprosto ni dovolila, da bi se ponovno povzpele na stare položaje. Ni je take demokracije, ki bi to lahko naredila v državi, ki "spoštuje" revolucionarno tradicijo NOB tradicijo!

Kdor misli, da to dvoje - diktaturo in demokracijo - lahko zmeša v eno, pa da raztlike ne bo nihče opazil, je bedak. Slovenijo so osamosvojili takšni bedaki.

Posledica na pol izpeljane edipalizacije s hipijevstvom je ta, da je v ZDA prišlo do izuma osebnih računalnikov.
To se je lahko zgodilo le tam, kjer je bilo osebne svobode in s tem svobodne volje dovolj, ali toliko, da je do tega sploh lahko prišlo.
Pri tem ne gre za denar. Gre za to, da si je nekdo upal pomisliti, da bi ustvaril napravo, ki bo služila vsakomur! Napravo, za katero bi vse tajne službe sveta ubijale brez pomislekov, da bi jo dobile v roke.
Eni mulci so v garaži sestavljali novo prihodnost sveta, ker si je nekdo upal pomisliti: Kaj če hočem in to zmorem?!
Tega si prej drugje nihče ni upal pomisliti. Zagotovo ne v takšni obliki, da bi na takšen način manifestiral svoje zamisli.

Za to je potrebna svoboda misli in zamisli!

Izum osebnega računalnika je akt upora proti starejšim generacijam, njihovi počasnosti in ujetosti v okvire tradicij.
Hipijevstvo je bila simbolična, a ustvarjalna nadomestna edipalizacija. Mirna, ker druga ni bila mogoča, saj so starci svoje mlade zaradi obvarovanja svojega vzgojnega vzorca  ("the american way of life"), se pravi zaščite tradicionalnih vrednosti, preprosto spakirali v Vietnam in se tako rešili pred prekletstvom, da jih sami pobijejo kar doma, na cesti, s policijo in vojsko!

Izum osebnega računalnika je po moje najpomembnejši posamični akt upora proti simbolni moči starcev. Je sicer samo simbolični upor, ker se je mladina zadovoljila z virtualnim svetom moči, ki jo nudi virtualni svet računalnika, medtem ko so realno moč zadržali starci.

Kljub temu je s to opeko tlakovan precejšen del poti k pravi edipalizaciji.
Zaradi česar bo morda laže in dosti hitreje prehoditi do cilja.

Kaj pa je "prava edipalizacija"?
To bo v drugem tekstu, pod naslovom MOJA EDIPALIZACIJA. Moj blog, moj tekst, moj svet - delam kar hočem, so fucking sue me! Pa me toži.

Nemogoče je govoriti o edipalizaciji brez poznavanja pravzroka za njen nastanek. Če se ne poglobiš vanj, ni mogoče razumeti tega, kar se nam zdaj dogaja. Ne dogaja se samo nam, dogaja se človeštvu.


Utelešenje duše je princip, ki ne dovoli, da bi v Stvarstvu, in posledično tudi v Vesolju, ostalo kaj skritega. Zavest, ki je ustvarjala, je požrešna in ne dovoli, da obstaja nekaj, kar ona ni!
Zato se v svetu utelešenja VSE manifestira!

Šele v Manifestaciji je sploh lahko prišlo do razrešitve nekaterih odnosov, ki se drugje sploh niso mogli manifestirati. Zato so se manifestirali tukaj, naš svet se imenuje zato Manifestacija. Zato sploh obstaja!

Neumno je jeziti se na Manifestacijo, zato ker manifestira. Manifestacija MORA manifestirati, to je vendar njena naloga. Neumno je jeziti se na ogledalo, ker kaže sliko. Manifestacija je ogledalo.

Kar je popadalo sem z namenom, da se tu manifestira, se tukaj tudi manifestira.
Najbrž v Nebesih nekomu ni bilo všeč, ker se tam ni smelo kar tako manifestirati, in sebe pogledati, da bi vedelo, kaj je.

Zgodba o Izgonu iz Raja, govori o tem!
Moja stara mama je imela na zidu sliko še iz staroavstrijskih časov, na kateri sta bila prestrašena Adam in Eva, za njima zaprta vrata Raja, železna ograja in železna vrata, na njej pa Angel z mečem, ki jezno poti reveža stran od vrat.
In sem pomislil, samo da mi je deset minut biti na samem s tem Angelom!

Ni se smelo. Pa ne le v Nebesih, tudi tukaj, še dva tisoč let po Sinu se nekaj ne more manifestirati, ker ni zaželeno, da bi se. Skriva se.
Na en mit se je tačas nalepilo toliko nove mitologije, da je zelo težko prilesti do Resnice. Še to naj povem: Telo JE Resnica.
Tudi to, kaj je Resnica, bom povedal v nadaljevanju. Le da eno brez drugega ne gre, ni razumevanja pojma edipalizacije brez razumevanja Resnice in vloge Telesa v Stvarstvu.

Primerjava revolucije kot pojava nadomestne (in predvsem množične!) edipalizacije z navadno edipalizacijo, možna, ko besedno zvezo "osebni" in "računalnik", razumemo s poudarkom na "osebni".
Edipalizacija je proces vzpostavitve OSEBNEGA odnosa, z nekom, ki za nas predstavlja avtoriteto. Ne množičnega odnosa! Kar velja tudi za Boga.

Množična gibanja so simbolična in kot simbolična so prikaz odnosa, ki mora potekati na osebni ravni!

Zato takšna simbolična gibanja kot izraz pomanjkanja izdelanega osebnega odnosa do avtoritet praviloma promovirajo norost. Tu je komunikacija med obema stranema vodena, usmerjana, zmanipulirana. Ni osebna, ni svobodna!

Ne glede na to ali gre za religijo ali pa za politično, torej ideološko gibanje, vsako masovno gibanje promovira norost!
Na internetu sem našel fotografijo s knjigo, Sv.Pismom, ki je opremljena z enakim opozorilom kot so tista na škatlicah cigaret! Religija ubije več ljudi kot cigarete.

Pri nas bi nad vrati parlamenta morali obesiti napis: Imbecilni zakoni pobijejo veliko več ljudi, kot nikotin.

Krščanstvo in/ali kuščarstvo.
Tisto kar mene moti pri psihoanalizi je, da psihoanalitiki pripeljejo pojem edipalizacije do polovice. Potem obnemorejo. Obstanejo in so s tem zadovoljni.

Pričakoval bi, da jo bodo kdaj pa kdaj nadaljevali in pojmovanje edipalizacije in njene potrebnosti za človeštvo privedli do razumevanja te človeške težave, do njene potrebe po manifestiranju. To si je Stvarstvo izbralo, da jo na takšen način (govorim o edipalizaciji) manifestira! Stvarstvo ve, kaj dela. V vsakem trenutku in v vseh primerih Stvarstvo vedno deluje pravilno.

Potem tvorci teorij prodajajo svoje teorije in od njih lepo živijo. Živijo na račun Resnice, ki menda sploh ne obstaja, kot edina in ena sama. Ker če bi to priznali, bi jo iskali in tedaj je nevarnost, da bi jo tudi našli. Laže jo je ne iskati in ne najti. Potem imaš teorije.

Psihoanaliza ponavlja vedno eno in isto melodijo. Psihoanalitiki so prepričani, da je njihova naloga ohranjati neko znanje, s tem seveda posel, ker se v elitni družbi takšen (rahlo ciničen) pogled na življenje rad prime.
Sicer pa - zakaj bi sebi uničili vir dobrega zaslužka?!
Kaj šele, da bi celo ugotovili, da so najprej sami kot terapevti, potrebni terapije. Pa ne tiste, ki jim jo lahko ponudijo njihovi poklicni kolegi, ki bi z njimi naredili enako, kot oni delajo s svojimi pacienti. Ne mislim take terapije!

"Ojdipu" še sledijo v okviru človeških navad, tradicije, ki velja v krščanskem tipu kake razmeroma urejene družbe, govorim predvsem o družbi, ki nas zadeva. Potem psihoanaliza poišče napake v krščanski vzgoji (ki jih je cel kup!) in potem .... potem je to nenadoma vse kar zmorejo. Nato jih pa zmanjka.

Zdaj pa k bistvu.

Ko Jezus izgovarja besedo "Oče" namesto Bog, se v pojmovnem svetu tistih, ki ga poslušajo, zgodi premik!
Oče ni lastno ime. Oče je funkcija!
Lastno ime je Bog.
Tako kot so lastna imena Peter in Pavel, Matej, Janez, Sandokan, Stan and Ollie, Mujo in Haso. Ali pa Peter Klepec, Raquel Welch in Vinko, sošolec iz 7. f razreda, moj literarni idol, ker si je upal v šolskem spisu na temo slovenskih izseljencev po svetu napisati: Ker so pri nas babe gnile, sem odšel v daljni Čile!"

Skratka, Bog se rodiš, medtem ko Oče šele postaneš.

Ni treba biti zelo pameten, da bi sklepali, na kakšen način je funkcija očeta povezana z otroci. Brez otrok ne moreš postati oče. Oče se šele pri svojih otrocih in z njimi nauči tega, kako postati oče.
Jezus rad govori v prispodobah. To je storil tudi v zgodbi o Izgubljenem sinu.

Psihoanalitik bo zgodbo prebral, jo morda v terapiji celo porabil, ko bo reševal probleme človeške psihe. Ne bo pa z nje preskočil s človeške družine, na Božjo družino!

Angleži odstopajo o klasičnega vzorca, v kateri revolucionarji pobijejo kraljevsko družino. Sebe so pripeljali v demokracijo brez takšne revolucije, najbrž zato, ker je nasilje v preteklosti amortiziralo sovraštvo, se dovolj izpelo skozi njihovo krvavo zgodovino. Kraljica je ostala ikona, njene družine se nihče ne dotika.

Otroci demokracijo sami peljejo naprej, medtem ko Mati Kraljica samo obzirno gleda nanje in spremlja kaj počnejo.

Ko pa pridemo do "ojdipa" v klasičnem smislu edipalizacije v družini, imamo opraviti z reševanjem realnega konflikta med očeti in sinovi! Psihoanalitik se na te odnose spozna, vendar pa, ko pride do odnosa človeka do Boga - naenkrat izgubi nit! Ta odnos preskoči.
 In čeprav so mu povedali, da je Bog ustvaril človeka po svoji podobi, si zdaj ne upa narediti enakega obrnjenega procesa "ustvarjanja" Boga v sebi.
Sebi ustvariti Boga po svoji meri, tako da mu bo podoben in ga bodo razumel. To manjka!


Vzorca torej, ki ga človek živi, ki ga človeštvo živi, in ga imamo za Zgodovina človeštva, terapevt ne vidi na višji ravni od sebe. 
Zato tudi sebe ne vidi tam, kjer bi se moral videti! Izgubil je možnost primerjave, zaljubil se je v dogmo in ta ga omejuje. Postavlja mu okvire.
Tako misli, da konflikti, ki sicer veljajo v človeški družini kot nerešeni spori z očetom (ki jih dobro pozna) skupaj s pomanjkanjem spoštovanja drugih ustreznih konfliktov, potrebnih, da se človeška vrst in družba sploh lahko razvija (mora se imeti kam razvijati!), torej, tako misli, da ti konflikti niso enaki tistim v Božji družini.
Da niso izpostavljeni povsod po vesolju enako, ker izhajajo iz iste Abecede (v Začetku je bila beseda....), postavljeni kot vzorec, in so s tem Pravzrok človeškim odnosom.

Zato terapevt ne vzpostavi svojega lastnega konflikta z Bogom. In ker ga ne vzpostavi, ga tudi razrešiti ne more. Zataji ga! Zanj ne obstaja.
Pomnožimo to z nešteto in dobimo breme, ki pade na vse človeštvo in je zdaj na njem.
Kaj pa pravite na to množično edipalizacijo :)) ???

Misel psihoanalitiku ne preskoči s človeške družine na Božjo! Ne pomisli, kako je v Božji Družini z ojdipom, ne spusti se v konflikt med Očetom in Sinom. Kajti ta konflikt je bil!

Naziv Očeta v smislu Boga, kjer Oče pomeni funkcijo v Družini, si na drugi strani zasluži imeti Srce za protiutež in zato pobudnika konfliktov znotraj družine. Razum ne more biti ločen od Srca!


Največ, kar jim še pade na pamet s tem v zvezi je veja psihologije, ki se imenuje Psihozgodovina.
Pri njej psihoanalitik skozi psihoanalizo vzgojnega vzorca posameznikov, ki so se odločili svoje travme simbolično razreševati skozi politiko, ki jo vodijo in zlorabljajo, hkrati pa mislijo, da gre za poslanstvo.
Psihopatologijo in narcisoidnost sta psihoanalitiku jasna skozi abecedo njegovih izjav, ki v povezavi z osebnimi izkušnjami, skozi vzgojni vzorec, ki ga je zgradil v mladosti.
Narcisoidna osebnost in psihopat gresta najraje tja, kjer bosta lahko "glumila" očeta. Politika je takšen poklic!

Psihoanaliza naštudira take ljudi, ker analizira njihove obljube, saj ve od kod izhajajo, iz katere travmatične izkušnje. Koristno je imeti pod nadzorom ljudi, ki radi zakuhajo vojno v tretjem četrtletju predsedniškega mandata.

Včasih se sprašujem, kakšen smisel ima ponavljati zgodbe iz Svetega Pisma, če pa se nihče vanje ne poglablja. Če institucija ne ve, da so tam nastavljene kot izziv in ne kot dogma, postavljene zato, da jih mladi izzovejo, ne pa da jih kar sprejmejo kot večno resnico.
Inštitucija za promocijo in prodajo vere pravi, da se jih ne sme po svoje razlagati. Nihče ne sme iz njih narediti sebi razumljivih likov, da bi se bilo vanje laže poglobiti.

Čeprav je Jezus rekel "Vi ste kot jaz, Jaz pa sem kot vi... se v ta jerbas z jabolki nihče ne spusti in pogleda. Preprosto ga je strah. Privzgojili so mu ga!

Splošno verovanje je, da je dobro in edinole prav, če nekaj obstaja nad nami, kar je našim možganom nerazumljivo in zato se mnogim zdi, da je prav, da je še nekaj, kar mi ne razumemo in o tem tudi ne debatiramo.
Dogma!

Mrtev Bog je očitno naše največje bogastvo in to bogastvo je nekako treba obvarovati pred spremembo, da nam ga ne bi kdo ukradel.

Včasih se tudi vprašam, če papež res ne ve koga sovražijo verujoči, koga mrzijo podložniki v svojih vladarjih, koga jim zamenjujejo. In ne nazadnje, koga sovraži tudi on, z vojsko jezuitskih psihopatov, črno kabalo v službi njegove vere. Od tu skrivna masonerija krščanske Cerkve usmerja svetovne finančne tokove, postavlja in odstavlja vlade!

V resnici se ta vzorec ne/zaupanja ponovi v vzorcu, ki ga avtoriteta vzpostavlja v družinskem krogu, nato pa še v odnosu do svojih sebi podrejenih drugje. Vsak nadrejeni je nekomu podrejen. In vsak podrejeni, je nekomu nadrejen. če ne drugje, pa pri sebi doma. Saj zato ga ima. Ustvari si dom, da lahko nekomu poveljuje.

Ta vzorec odnosa, kot ne-odnosa, saj je manjkajoči odnos med očetom in sinom , je del božje Abecede.
In sicer predstavlja tisti njen del, ki bi ga zdaj nekateri radi izbrisali, da ne bi bil več berljiv in da ne bi obstajal. Psihoanaliza je očitno postala vzorcu nevarna, in zato je vzorec reagiral. Poskrbel je, da je psihologija kot stroka omejena na samo sebe.

V Svetem Pismu je dovolj takšnih zgodb, ki človeka opozarjajo pred tem, kaj se zgodi, če prelomi odnos z Dogmo. Ti očeta do praga, sin tebe čez prag!
Stroka se, tako je videti, izogne koraku čez prag, Ostaja raje na varnem, znotraj sebe.

Strah pred poseganjem v dogme je vse bolj prisoten in vse manj so dogme uporabne. Zdaj puščajo z vseh strani, v vsaki dogmi so luknje vse večje... še malo, in ne bo več dogem.

Srce je obenem tudi funkcija, ni le lastno ime. 
Božje Srce se je namreč rodilo s tem imenom in ime mu je Srce, poleg tega, da je funkcija. On ni šele postal srce, rodil se je že Srce!

V svetopisemski zgodbi o Izgubljenem sinu, Jezus opisuje sebe. Srce ima spor z Očetom!

Nastopi opis neposlušnega sina, ki je svojeglav in zahteva svoj del denarja, nato pa, ko ga dobi, zapusti Očeta. Gre v svet, kjer živi nerazumno in po svoje. Tam zapravlja, živi razuzdano, dokler mu ne poide ves denar.
Tedaj se spomni na Očeta in se vrne k Njemu.

Oče se ga razveseli. Priredi mu veliko slavje. Zakolje pitano tele in vsi se udeležijo ponovnega srečanja! Proslavljajo vrnitev Izgubljenega sina.
V kratkem dialogu med Očetom in drugim sinom, ki je ostal doma in bil Očetu zvest, je izrečeno tudi tole:
Sin: Glej, toliko let ti služim in nikoli nisem prestopil tvojega ukaza, pa mi nisi še nikoli dal
kozliča, da bi se poveselil s svojimi prijatelji. Ko pa je prišel ta tvoj sin, ki je z vlačugami uničil tvoje premoženje, si mu zaklal pitano tele...

Oče svojemu drugemu sinu na to odgovori: Otrok, ti si vedno pri meni in vse, kar je moje, je tvoje. Poveseliti in vzradostiti pa se je bilo treba, ker je bil ta, tvoj brat, mrtev in je oživel, ker
je bil izgubljen in je najden.

Parabola govori o upornem sinu. Ta se upre Očetu in njegovemu načinu življenja, odide zdoma, ima svoje izkušnje s svetom. Potem se vrne nazaj k Očetu.

Gre torej za odnos med očetom in sinom. Edipalizacija. Odnos med Očetom in Sinom se ne konča z umorom.

Verjamem, da je v tej zgodbi Jezus opisal samega sebe, najbrž tega ni omenjal učencem, ko jim je pripovedoval to zgodbo. Toda v njej je obris njegovega dejanja. Spor Sina z Očetom!
Ostaja vprašanje - zakaj?! O čem gre spor?

Boj med moškimi se odvija, ker je nekaj vredno ohranjati, za nekaj se je vredno boriti - le kaj ima takšno vrednost, da bi vsi hoteli zase?

V primeru Božje družine, je to boj za mamo. Ja, za mamo. Za Mater Vsega v Vesolju, iz katere vsa moč Vesolja izhaja. Ni druge moči kot samo Njena.
In ta ji je bila  ukradena in je zlorabljena. Tudi zdaj je zlorabljena!

Lucifer se je tega od kod prihaja Moč zavedal dosti pred Bogom. 
Zato je bil v Manifestaciji vedno uspešnejši od Boga. Na videz je Lucifer bil nepremagljiv, medtem ko Bog (še manj pa Srce) v materialnem svetu sploh ni funkcionalen (še vedno), je Lucifer še kako funkcionalen.
Zato tudi Bog ni mogel biti Oče. Ohranjal se je v veri, medtem ko v Manifestacijo ni stopil. Izogibal se ji je.

Čeprav so kristjanom v šoli povedali, da je Bog ustvaril človeka po svoji meri in podobi, pa s tem to še vedno ni sprožilo njihovih možganov in niso si upali pogledati v Boga na enak način, z enakim merilom, ker jim je to bilo prepovedano. Zato odnosa z Njim niso mogel razviti.

Posledično je odnos ljudi do lastnih očetov tudi takšen!

Ko nekoga prosiš, naj ti opiše svoj odnos z očetom, si bo izmislil neko zgodbo, ki je skorajda biblična po svoji vsebini. Lahko da bo po eni strani celo sovražen do svojih staršev, še posebno do očeta, in bo idealiziral svojo mater, kar sicer počne krščanstvo, toda vedno bo v družinskih odnosih vzorec, ki tudi sicer upravlja življenje zunaj nje.
 Ateist bo po vsej verjetnosti rekel za očeta: ah, kaj me tzo sprašuješ... nikoli ga ni bilo, ko sem ga potreboval, ko ga jebe...
Ali pa bo rekel, kar je običajno, moji starši so bili krasni. Imel sem čudovito otroštvo, nič mi ni manjkalo. Zraven bo dodal: ti imaš pokvarjene možgane, kaj me sprašuješ takšne reči in dvomiš v moje starše, kaj sem ti jaz kriv, da si ti imel zanič otroštvo. Moje je brez pripomb, tvoje pa takšno, kot je. In podobno.

Več ali manj je opis lastnega očeta predstava, ki jo človek v sebi ima tudi o Bogu.

Moj opis očeta je, da je bil brutalnež brez čustev in vase zaverovano bitje, ki bi najbrž ves čas rad, da se mu vsi klanjajo, on pa samozadovoljno poveljuje in pri tem ne trpi ugovora. Pričakuje, da ga bodo vsi ubogali in reagirali že na njegovo kretnjo, kot da je.... Bog. Kdo pa drug, jasno!

Posledica našega idealiziranja staršev je pravzaprav to, da o njih z vidika človeške normalnosti sploh nič ne vemo. O tem ne razmišljamo. 
Posledično tudi gremo na volitve in volimo za ljudi, o katerih ne razmišljamo, o njih nič ne vemo, njim samo verjamemo.
V bistvu od njih pričakujemo, da bodo tisti "ta pravi". Karkoli že to pomeni Ali pa da bodo vsaj boljši od protikandidatov! Spet: karkoli že to lahko pomeni.

Ko pa bi se morali vprašati o tem, kaj je dobro zame, kaj je dobro za druge ljudi, kaj je dobro tako zame, kot za druge... tam ni ne vprašanja ne odgovora.

Ker ima vsakdo približno takšno mnenje o Bogu, kot sicer sam rad opiše lastnega očeta, se pri opisu večina omeji na: strog, vendar pravičen. Če me je stepel, sem si zaslužil.
Ateist se pa odloči, da boga ni! Ker če bi bil, bi ga bilo potrebno ubiti.

Naj se še malo vrnem k evangeliju.
V evangeliju po Janezu je rečeno tole: "V začetku je bila Beseda in Beseda je bila pri Bogu in Beseda je bila Bog. Ta je bila v začetku pri Bogu. Vse je nastalo po njej in brez nje ni nastalo nič, kar je nastalo."

V Začetku je bila Beseda. To je pomembno!

Vredno je pomisliti, da Beseda pomeni abecedo, iz katere je vse ustvarjeno. To pomeni, da nosi v sebi Logiko in da jo Božja Beseda razkriva.
Sledi ji in jo zna brati! To pomeni, da lahko iz iste Abecede sami tvorimo svoje misli in svoje stavke, če jo uporabljamo.
To je pomembno vedeti!

In krščanska tradicija, s svojo preteklostjo, z elementi Nove in Stare Zaveze, omogoča slediti tej tradiciji znotraj Abecede vsega ustvarjenega. Sledi ji nazaj, vse do Besede! Do Namena.

Beseda namreč pomeni Smisel! V sebi nosi Namen.

S podiranjem te tradicije se zabrišejo poti. Spreminja se abecedo v nekaj, kar ne bo več berljivo in temu ne bomo mogli več slediti. Vse dotlej, dokler ne povabimo spet božje Abecede v Zgodbo, in šele potem bomo razumeli govorico Stvarstva, slišali bomo, kar nam Stvarstvo želi povedati. Stvarstvo ni nikoli podvomilo v Abecedo in njen smisel!

A mi se tu ustrašimo. Kot se ustrašimo pri psihoanalizi. Ne gremo do konca, ne stopimo čez prag Božje družine in ne pogledamo vse zgodbe še enkrat, le da tokrat z novimi očmi, brez mitologije in zaslepljenosti z dogmo. Brez idealiziranja naših staršev, in tudi brez idealiziranja naših Prvih Staršev, ki sta Bog Oče in Mati Vsega v Vesolju. Ki je Mati VSEGA! In s tem naša Mati, mati človeštva!

****

REVOLUCIJA VS. EDIPALIZACIJA II

Kaj torej pomeni zgodba o Izgubljenem sinu v kontekstu ojdipovega kompleksa in posledično normalne edipalizacije, ko se otrok primerja z lastnim očetom in išče svoj položaj pod (svobodnim?) soncem. Med odraščanjem prihaja do konfliktov z lastnim očetom, v katerih oče postavlja okvirje svojemu otroku. Toda, tudi otrok postavlja nove okvirje lastnemu očetu! Svet ni več enak za nobenega od njiju, oče mora spoštovati tuje mnenje in ne more biti diktator.


Tedaj se izgradijo odnosi do lastnih očetov, in posledično odnos do avtoritete na splošno. Tudi tiste Božje!
Če se Boga ne smeš dotakniti, potem se tudi drugih avtoritet ne smeš dotikati. Kar je smisel vseh diktatur, ne glede na to ali so z verskim predznakom ali pa so ateistične diktature, kot je komunizem.

Francoska revolucija je bila takšen poskus propadle skupinske edipalizacije, in v tem procesu so ubili Avtoriteto. "Očistilo" so vso tedanjo elito, se je znebili in postavili merila: Svoboda-Enakost-Bratstvo. Ta so potem postala merilo vseh Zahodnih demokracij.
Veljala so vse do trenutka, ko so z Daytonskimi sporazumi Američani vsilili mir Balkanu. To so storili tako, da so države razdelili med sabo po verskem ključu.

 V hipu je temelj, na katerem je stal ves Zahod, zgrmel v prazen prostor! In ta temelj je: Svoboda, Enakost, Bratstvo. Ta temelj je tedaj počil in Zahod se je zrušil, da še sam ni vedel za to.

Američani predstavljajo Avtoriteto na planetu.
Imajo tradicijo upiranja, ker so se uprli Britanskemu imperiju, njihov pogled na organiziranje družbe izhaja iz nekaterih izhodišč poznejše Francoske revolucije! Rešili so vojne konflikte, ki jih je Evropa začela, pa jih potem ni znala končati. Amerika jih je rešila in pomagala Evropi obstati. Zato, kar oni rečejo ni preslišano. Poleg tega so izumili žvečilni!

Toda, kjer je Avtoriteta (vzornik), je tudi nekdo, ki se ji (mu) upre!

Mir na Balkanu je bil dosežen tako, da so razgnali ljudstva po religijah in prepričanjih, katoliki levo, pravoslavci desno, muslimani dol, komunizem gor! Sloveniji je ostal jugokomunizem, ki ga varuje revolucionarni pravni sistem. Ta ščiti diktaturo.
Vsi drugi imajo pa svoja sodišča, ki zaščitijo tisto, kar jih identificira kot "naše".

Nihče niti ni opazil, da so si pravni sistemi v vsaki tako na novo nastali državi drugačni in da z drugimi pravnimi sistemi niso kompatibilni. Nihče se z nikomer ne pogovarja, ker ni skupne abecede. Brez skupnih izhodišč so, ali pa so ta preohlapna, niso zavezujoča! Nihče ne more združiti, kar se je rzašlo, nihče ne more ponuditi skupnega imenovalca, niti EU! Tam jim ga ne more vsiliti niti če bi ga imela, pa ga nima.

S Francosko revolucijo so se tradicionalne vezi z Bogom, očetom, avtoriteto... razrahljale, nato pa so (p)ostale vzorec znotraj vzorca, ki se je ponovno zgradil. Minilo je dosti časa, precej let je trajalo, da je nastala demokracija in z njo dogovarjanje o skupnem življenju, kaj hočem jaz, kaj hočeš ti.

To pomeni, da je nekako le prihajalo do spoštovanja sogovornika in s tem do mnenja drugega. Politika je prav to: spoštovanje mnenja drugih, v okviru parlamentarne debate in demokracije. Pogovor in dogovor med brati in sestrami, o tem, kako bomo skupaj živeli, tačas, ko sta Oče in Mati odsotna (bi jaz še dodal, ker na to pač nihče ne pomisli).

To vprašanje, kje sta Oče in mati, ostaja neizrečeno. Le sem in tja kak filozof spregovori o mrtvem Bogu. Drugače pa nič. Mati je narava in to je to.


Toda v Manifestaciji so tudi tiste stvari, ki jih ni! Prisotne so na nekem drugem nivoju naše psihe, proč od zavedanja. Bog, ki ga ni, je ves čas prisoten in med nami, le da smo ga pospravili v eno sobo, z napisom na vratih: to, kar se nahaja tu notri, ne obstaja! Tega ni...
In ta soba je desetkrat zaklenjena, vstop vanjo je prepovedan. Če kdo rine v to smer, je tako ali drugače izločen iz resnejše obravnave.
Tako psihoanaliza izgublja vrednost in uporabnost! Namesto da bi postala skupni imenovalec (namesto vere in ideologije) in s tem merilo.

Lahko družbi ponudiš merila, pa jih ta noče. Analize preprosto označi za produkt neke paralelne ideje, lahko je tako, lahko pa je tudi še drugače... Nore ideje, pravijo, in zamahnejo z roko. Pa kva pol! Kdo pa pravi, da obstaja ena Resnica?! Takšna, z veliko začetnico, ena in edina.

Psihoanaliza ostaja tako samo znotraj človeške družine in medčloveških odnosov v družini. Obdeluje konflikte odraščajočih otrok s svojimi starši in ti občasno preidejo v množična gibanja, ki zahtevajo spremembo v družbenem okolju. Takšno je recimo bilo hipijevsko v šestdesetih. Ali pa zdaj LGBT.
Kar po svoje govori, kako simbolična so ta dejanja in kako pohabljeno in brezupno se je počutil posamezen organizem, ko se je boril za svojo svobodo sam!
V posamičnem, izoliranem uporu izdelati sebe, pridobiti svojo identiteto in sebi poiskati svoje mesto v svetu, ki te noče? Treba je razumeti, zakaj se ljudje združujejo! Od kod ves bes in želja po nasilju.

Seveda, morda ti okolje sugerira, da ti samo postavlja pogoje, da te sprejme. Pri tem predipalec niti sam ne ve kaj hoče in kdo je, kajti to dvoje vedeti - kaj hočeš in kdo si - je med sabo povezano.

Kaj pravzaprav počnejo vsa ta gibanja? Kaj sploh hočejo?
So res samo "echo", oddaljen odmev in ostanek hipijevstva?
Potem ko so v šestdesetih starci hipije razbili, jih spravili nazaj v tirnico in izkoristili njihovo ustvarjalnost (glasba, filmi, literatura, slikarstvo, ekološki pogledi na svet, socializem komun....) so se stari hipiji prilagodili in zlezli nazaj v tirnice. Postali soli poslovni ljudje, ki služijo sistemu. Včasih so se proti njemu borili, se mu upirali. Zdaj je vsak na svoj način svoboden, v soglasju s sistemom. To je sistemu sprejemljivo.

Množično (m-nožnično!) gibanje se tako zdaj počasi vrača k individuumu, ki znova dokazuje, da množična edipalizacija ni mogoča.

Otrok, ki se rojeva, se rojeva sam. Ne rojevamo se mi in skupaj, vsak se rojeva sam!
V dispoziciji Univerzuma stoji, da se mora vsak sam odločiti ali hoče živeti ali ne. In to je potem povezano z odgovornostjo za svojo odločitev.
Da ne bo vedno samo Bog kriv, zdaj je kriv tudi zato, da nekdo ne želi živeti, pa zato krivi Boga.

Ko zarodek potuje po porodnem kanalu navzdol, je sam. Samo on je in Vesolje, ki mu pri tem pomaga. Ali pa ga ovira.
Mama je Vesolje! Tako jo čuti od znotraj - kot Vesolje.
Ko se bo rodil, bo spoznal še njeno zunanjo podobno. Ampak do tedaj, pozna samo njeno notranjo podobo, ki jo je spoznaval 9 mesecev.

V vsakem primeru se sam bori za življenje.
V svojem Vesolju ima občutek, da mu Vesolje asistira pri tem kar želi. V drugem dobi občutek, da se je Vesolje zarotilo proti njemu in se bori za svoje življenje. Kasneje bodo njegovi možgani na podlagi te njegove osebne izkušnje izdelali koncept, da mu drugi krojijo usodo.

Porod s carskim rezom "tehnologija". Poseg deus ex machina. Zarodek omaga, utrujen je od boja, potem pa, ko ne more več, ko je izčrpan (boj traja ure) nenadoma od zgoraj nanj posije luč in nebo se odpre. Pojavi se roka, ki ga zgrabi!

Od tu potem človek črpa osnovno informacijo, v kaj bo verjel, kaj bo sprejemal. Boj do zadnjega ali čakanje na pomoč! Navadno je kombinacija obojega, najprej eno, nato pa še drugo, ker se vsak zarodek bori za svoje življenje preden omaga. Šele nato se vda. Če pri rojevanju nastopijo komplikacije in se ne more normalno roditi, nastopijo te okoliščine!

Poanta je v tem, da se človek ne rojeva "množično".
Ne rojevamo se "mi". Rojevam se sam. V tem dejanju se kaže moja Volja roditi se!

In ko se ta Volja sproži, ko postane dejavna, informacija o tem kaj bitjece namerava, dospe v okolje. Vesolje prikima!
Sprejme sporočilo: hočem se roditi!

Vesolje je postalo zame premajhno (v resnici pa: zrasel sem in mi je pretesno), in zdaj moram ven od tu. Zarodek se sam hoče roditi!
In ko se to zgodi, da to okolju vedeti. Vesolje se tedaj temu prilagodi. Njemu se prilagodi!

Sproži porodne krče in pomaga fetusu, da se premika (zarodku se zdi, da drvi!) skozi porodni kanal. Stisk Vesolja, ki ga objema, pripravi telo in otročkova pljuča na vdih. Pod stiskom se ta skrčijo, potem pa, ko otroček prileze iz matere - pljuča zajamejo zrak! Preprosto, razširijo se in vanje vdre ves zunanji svet! Ves naenkrat!

Množica drvi po cesti, maha s transparenti, zastavami, in kriči gesla: skupaj smo močnejši! Kdor ni z nami, je proti nam... (tudi njim se je Vesolje, tako je videti, skrčilo v porodni kanal!). Ponavljajo lastno rojstvo, le da tokrat simbolično. Ker se množično rojevajo, delujejo kot en organizem!
Pri tem vpijejo parole, ki v prevodu pomenijo: skupaj bomo raztrgali porodni kanal in se rodili! Tako smo močni, da nas nihče ne bo ustavil!

Njihovo Vesolje (družbeni red) jim očitno ne pomaga, morajo se mu upreti in porodni kanal raztrgati, da bi zadihali. Potem pa... kdor preživi, bo živel.

Pravzaprav je vse, kar zdaj počne LGBT to, da briše Abecedo.
Ustvarja si nov vzorec (mnoge nove vzorce) družinske skupnosti! Tio je ideja večstarševstva, gender equality, kjer je vseeno kdo je kakšnega spola in kam, na katero stranišče hodi scat.

Kar spet pomeni, da je tradicionalni vzorec Abecede ogrožen. Abeceda človeškega obnašanja ni več tako jasno berljiva in tudi ne več sledljiva. Posledično mora pravni sistem postajati vedno bolj kompliciran, zdaj je že naravnost neverjeten.

Pravni sistem deluje kot carski rez pri porodu.
Ko stvari postanejo nerešljivo komplicirane, tedaj vsi pričakujejo "deus ex machina", Ustavno sodišče, ki bo presekalo zadevo in prekinilo stanje otrplosti zarodka. Če ne bo naše, bo evropsko!

Vsak razmišlja kot hoče. Njegova trenutna norost je prisotna povsod, kjer so se odločili upoštevati človekove pravice. Vsaka norost je enako obravnavana! Kar je noro in kar ni noro ima enako pravico pojavljanja v javnosti. Pri tem niti ni potrebno nikomur razlagati, zakaj se mu zdi, da ni nor.

Kadar mora pamet sebe dokazovati z abecedo norih, je pamet že vnaprej izgubila boj z neumnostjo. Čim pristane na primerjavo.

Ne le da Abeceda razpada, razpada tudi Beseda!
Tista, ki je vse ustvarila.
Zakaj? Ja, preprosto zato, ker vzorec, ki je sledil Besedi, s tem kar se zdaj dogaja, ni več berljiv! Ni razpoznaven. Mimetizacija poteka na vseh ravneh!

Zato pa pravim, da je napaka psihoanalize ravno v tem, da se je prezgodaj ustavila. Ni bila pripravljena sprejeti odgovornosti za tisto, kar raziskuje.
Raje je nehala raziskovati svoje področje, kot da bi porušila nekaj starih mitov, ki jo omejujejo, predvsem tistega o popolnosti Boga.

Mar bi dovolila Življenju, da se organizira na način, da so ljudje v sebi živi, da ohranijo v sebi živo Željo živo, da jih vodi. Namesto tega uničujejo svojo lastno in svobodno Voljo in jo nadomeščajo z ideologijo, religijo, pisanimi zakoni, se skrivajo za dogmo, zdaj za versko dogmo, potem pa še za Manifestom. Ki je tudi samo dogma!

Ko enkrat ljudje ostanejo brez lastne Volje, potrebujejo zamenjavo zanjo. To so predpisi, da po njih lahko živijo. Sicer so brez notranjega vodila.
Izgubljeno notranje vodilo zahteva zamenjavo, in ta surogat je v družbi pravni sistem.

Ni pomembno koliko novih zakonov še napišemo,ti ne bodo nikoli nadomestili lastne Volje, ko je svobodna! Tega sploh ni mogoče nadomestiti, ne tu v Sloveniji, ne na svetu in ne v Vesolju!

Sistemi niso resnični, ker delujejo simbolično. 
To pomeni, da so resnični lahko samo znotraj svojega Vesolja, tistega, ki si ga sami ustvarijo. Jaz, denimo, govorim iz svojega Vesolja! V mojem Vesolju veljajo moja pravila! Zanj in za pravila, ki sem jih v njem tako ustvaril, sprejmem odgovornost! In v tem se moje Vesolje razlikuje od drugih. Drugi odgovornosti v svojih ne sprejmejo.

Sistemi so simbolični porodni kanal, in ta kanal ugonobi zarodke, ki se mu upirajo. Če se pa upirajo množično, mora sistem nanj reagirati s silo, preden zarodek ugonobi porodni kanal. Tako to gre v logiki te norosti. Vsaka norost je namreč logična samo znotraj same sebe!

Vsa drama poteka na podzavestni ravni in vsi izrazi (gesla, ki jih vpijejo protestanti in rjoveča množica) vodijo k temu, da se nihče od sodelujočih v tej psihodrami ne zaveda prav preveč kaj počne, ne zakaj to počne. Masa se giblje (valovi) v območju sistemsko dogovorjene abecede, in logike svoje dogme. To pa je drug abeceda, ne tista, ki ima povezavo (re-ligija) z božjo Besedo!

Zamenjali so Svobodno Voljo z manifestom, z religijo, in zdaj Zahodni svet to zadevo rešuje tako, da vso silno množico raznoraznih norosti smatra za popolnoma enakopravne, vse imajo enako pravico obstajati hkrati in na istem mestu.

Vse so zaščitene.

S tem mislijo, da bodo lastno norost z demokratizacijo vseh norosti hkrati laže poskrili in jo naredili za neizsledljivo. Tako bodo potem laže in še naprej manipulirali z ljudmi.

Vsebine se jim ni treba niti dotakniti, saj uspejo manipulirati že s tem, ko delijo in lepijo etikete na pojave, dogodke in na ljudi.

Stvari, pojavi in ljudje tako postanejo samo tisto, kar piše na etiketi.

****

Vrnimo se k abecedi Stvarstva.
Kako deluje Abeceda Stvarstva?

Poglejmo si še enkrat zgodbo o Izgubljenem sinu! Tam o materi ni govora.

Gre samo za odnos med očetom in sinom, pa še to le z enim od sinov. Morda je mati neznana, morda je pobegnila od hiše in si je našla drugega. Morda jo je sin šel iskat?

Morda je s tem, ko si je od očeta izboril denar pravzaprav ohranjal povezavo med očetom in materjo, ki je ni bilo več, saj je na ta način dosegel, da je oče tako financiral sinovo odpravo. Vse to je možno!

Če sprejmemo to razlago, potem je oče dober gospodar in slab ljubimec, oziroma zakonski mož. Kaj veš kaj je vse storil materi, da je odšla. Lahko ga je na skrivaj namakal v hčere svojih hlapcev. Se paril z deklami in potem materi vse to prikrival, dokler ni sama ugotovila. Kar je sina (enega od sinov) motilo.

Eden je hotel mamo nazaj.

Abeceda, ki je njega naredila, je bila zmotena in sin bi jo rad vzpostavil nazaj, v prejšnje stanje. Ker je ne razume, če ni Abeceda, ki je sestavljala Besedo. Potem v stvarstvu ni logike! Iginila je in on jo mora poiskati.
Vse to je možno.

Ko človek bere zgodbo, išče primerjavo s sabo. Postavi sebe na reno ali drugo stran, išče sebi znane primerjave Boga in človeka. Tudi človeštvo se je oddaljilo od Boga in zdaj išče pot nazaj k njemu.

Obenem niti ne ve, zakaj ga je zapustilo in kaj je šlo v prazen prostor Vesolja iskat! Ne spominja se več, koga je pogrešalo.
Zato vernik ostane na poziciji vernika, to je tistega, ki idealizira starše. V našem primeru, Prve Starše!

S te pozicije gre za Očeta, dobrega gospodarja, strogega a pravičnega, ki reče sinu: Prav! Če potrebuješ izkušnjo, potem pojdi po svoji poti. Če misliš, da lahko prepričaš Mater, potem jo ti prepričaj. Jaz sem jo poskusil in je nisem mogel.

Mu da denar, ker nekaj je le njegovega (drugi sin je bil raje doma in ni hotel drugam, bil je zadovoljen s tem, kako je) in tako se je neposlušni, uporni sin sam odpravil v svet. Potem se je, tako si lahko mislimo, zabaval, se obnašal nerazumno, gledano z Očetovega vidika zapravljivo, prostaško... skratka, zapravljal je denar z levo in desno. Tako razmišljajo ljudje, globoki verniki, ki idealizirajo svoje starše in ne vidijo nešteto drugih zgodb. Med njimi svoje lastne.
Ne vidijo svoje zgodbe v Zgodbi. Kaj šele, da bi Jezusa povezovali z Izgubljenim sinom.

Sami si Jezusa zamišljajo bolj kot tistega drugega brata, ki je ostal doma. Zdaj pa je prišel sem, da bi nas nagovoril, naj se vrnemo domov k Očetu, ki da je "strog, a pravičen".

Morda sem in tja kdo pomisli, da je Oče Jezusu rekel, ko sta se spet videla: Si videl?! Kaj sem ti rekel, ona ni nič vredna. Zašla je, zdaj je z drugim...

Nič edipalizacije? Kaj je zdaj to, kje je spopad za Mater med Očetom in Sinom?

V komunistični varianti te iste zgodbe se sin vrne domov in ker je brez denarja, vsega ga je namreč zapravil, zgodba preskoči v povest o hlapcu Jerneju. Pa se konec obrne na način, da sin ubije očeta, ali pa začasno narobe zato da naredi prostor za uboj in ima izgovor za maščevanje.
Potem ni več pomembno, kdo "uporablja mamo" in čigav plen je!
Ve se, kdo je zmagovalec in ta lahko z njo počne, kar hoče. Mommy is an asset! To je angleška fraza, ki pomeni, da je Mati Ženska, pridobitev, prednost, dobiček, obogatitev, opora; commerce aktiva, premoženje. Tako piše v slovarju.
Torej, Mati je predmet.
Nekaj takega, kot katalizator pri kemični reakciji: pred njo in po njej ostane isti, enak.

Za nagrado prededipalec sme izstopiti iz Abecede in se bori za svojo svobodo ločeno od drugih svobod. Zdaj je teh lahko nešteto, tako kot je nešteto društev in klubov in prav vsak ima lahko svoj program. Noben nima skupnega.

Preden se dvakrat obrneš, imaš še feminizem na glavi! Pa otroške vrtce, državno vzgojene otroke, odnosi so kanalizirani, dogovorjeni, naučeni, obstajajo samo pod določenimi pogoji. Lahko bi rekli da so zdaj odnosi "interesni", ker imajo nekakšne "predporočne" pogodbe in dogovore. Kar samo pomeni, da vse, kar obstaja, obstaja v okviru odnosov s figo v žepu! Previdno in začasno.


Kaj v takem naj rastejo otroci?! Naj v tem zrasejo v samostojna bitja, samozavestni, ljubeči, zanesljivi in zvesti?

Revolucija je propadli poskus edipalizacije! Sin ubije očeta, s tem izgubi avtoriteto, vzor, potem pa v okviru lastne predstave nadomesti Boga, carja, kralja. Bivšega diktatorja.

Skratka, nadomesti avtoriteto, ki nam je "grenila življenje" in jo je bilo treba odstraniti.
Potem je sam v položaju, ves čas pritiskom, da ga bo nekdo izrinil s položaja. Kar pomeni, da ne smemo enačiti diktature z demokracijo.

To sta dva različna pojma, ki pomenita različen pristop k avtoriteti.  Pri demokraciji z volitvami simbolično nekomu "odsekaš" glavo in ga nadomestiš z nekom drugim. Potem se pa igraš igro naprej. Igro nezadovoljstva in izpodrivanja novega atija (zdaj že mame, s pojavom agresivnega feminizma!), nato pa pogrešanja ko ta avtoriteta pade. Češ: včasih, ko smo imeli Marijo Terezijo, je blo bolš, stvari so bile bolj urejene, vlaki so vozili točno, pa pošta je delala....

Bistveno pa je, da ljudje sami vzdržujejo Abecedo, čeprav je nočejo. Sama se spet nazaj vzpostavi. Morda je Abeceda bolj skrita, toda nekdo jo slej ko prej pogrunta. Ker sicer ne bi razumeli Življenja, ne tega, kaj se jim dogaja. Potrebujejo pač primerjavo! To pomeni, da potrebujejo Zgodbo, ki jih bo povezala v celoto. To pogrešajo!