006_RESNICA SRCA I, II

RESNICA SRCA I

VELIKA NOČ

Veliki duhovnik se pritoži Bogu:

"Tebi je lahko, Ti si Bog, v svojih rokah imaš škarje in platno..."

"Vi pa kladivo in žeblje," mu odvrne Bog.

SVOBODNA VOLJA

Če je Bog dal ljudem svobodno Voljo, kako je lahko potem vse del Božjega načrta?

In če je vse samo del Božjega načrta, kako imamo potem lahko svobodno Voljo?!

Bog: 

Zakaj jo vztrajno zanikate, medtem pa ves čas trdite, da jo cenite?

Začnite jo uporabljati!

JAZ IN MOJ BOG

Moj Bog in Jaz!

Prava dva sva se našla: Moj Bog, ki ni religiozen - in jaz, ki sem od zmeraj nasprotnik dogem in političnih manifestov, vsakršnih religij in ideologij!

Tako sva lahko oba svobodna, da izdelava skupno vero drug v drugega, ker naju nič ne ovira.

Delava, kar si oba želiva, kar sva si vedno želela. Nič nama ni odveč, nič ni starega ali odsluženega - vse porabiva!

Vse je najino, vse sprejemljivo, vse ima svoj pravi prostor v najinem Vesolju.

Ne On ne jaz ne potrebujeva izgovorov. Med nama vse nastaja sproti.

PREGOVORNA KRVOLOČNOST BOGA

Komaj čakam, da bomo spet enkrat odprli debato okrog pregovorne (med ateisti pregovorne) krvoločnosti Boga! Z drugo besedo: Komaj čakam, da bomo postali odgovorni za svojega Boga, za tistega h kateremu molimo.

V primeru komunistov in islamistov to pomeni, da oni sami postanejo odgovorni za vse tisto, kar jim njihov bog/njihova ideologija naročata, da morajo početi z drugimi in drugim - v imenu njihovega boga oz. ideologije (Manifesta).

Biti odgovoren za svojega Boga pomeni, da ga ne uporabljaš več za izgovor, temveč se z njim konfrontiraš in pri njem uveljaviš lastno Voljo.
Ne ubogaš več ukazov, ki so brezsrčni.  Uveljavljaš svoje, in potem po rezultatih svojega delovanja vidiš če (in kako) so brezsrčni.

Prededipalno je človeštvo!

Bog je pa Oče.

VEM

Nihče ne ve, kaj vaša uboga ramena

nosijo, kaj morajo nositi in prenašati.

In vaše solze skriti.

Toda jaz vem,

kaj se je med vaše lopatice skrilo,

zadaj v hrbtu,

globoko med ramena zadrlo.

Iz vseh življenj se je tam zbilo

in vam krila polomilo.

Up ubilo.

Dih počilo.

Grlo zaprlo.

Toda srce vašega srca še brca,

to vem po sebi...

Krila rastejo iz srca,

tako kot vse drugo.

MONOPOLY

Vzamem vodo, travo, rože.

Sonce, mesec, dan, noč.

Letne čase.

In kaj vam ostane?

Kaj ste naredili razen okopov proti

lastnemu Srcu?

To vam ostane!

OTROK V NAS

V naših življenjih ni bilo Ljubezni - ne tiste prave! Nekaj dobrote morda, pa še ta se je kasneje vedno izkazala za prevaro in past za norce.

Ljubezen? Nič več kot iskrica tu in tam, srce pa brez lastne volje dvorni norček, brez moči, da bi popeljalo svoje in naše želje v deželo Resničnosti. Ljubezen je vnaprej obsojena na slaboumnost in pocukran izraz, srce pa še naprej ostaja komedijant in žalostna podoba našega bitja in hrepenenja.

Treba je dol, dol do DNA, do DNK! Do osnovnega zapisa po novo, drugačno Srce! Tisto, še nerojeno, ki se ni smelo roditi. Ni mu bilo dano! Srce, pohabljeno v nerazumevanju, zatrto in ubito že v embriju in obnemoglo pod slno težo sovraštva, zbito in zapuščeno ni zmoglo teže odgovornosti.

Moramo se prebiti do njega in mu nekako pomagati, da se bo rodilo. Zdajle je pravi čas!

Potrebujemo Srce, ki si ne bo zakrivalo oči pred strahoto, marveč bo gledalo grozi naravnost v obraz. Potrebujemo Srce, takšno, ki ne bo več molčalo o tistem, kar je videlo. Srce, ki bo skozi jok in solze tern obup zakričalo nad dvignjeno roko - in jo ustavilo še preden udarec doseže žrtev. Takšno Srce potrebujemo! Da bo imelo srce otroka, toda spomin odraslega.

Treba mu je dati možnost, da svetloba končno tudi nanj posije, da  pove kaj skriva in da mu njegova lastna Volja utre pot. Sicer nikdar ne izvemo, kakšno je naše Srce, kadar je svobodno.

Ne bomo vedeli ne za Ljubezen, ne kakšno je hrepenenje, kadar se izpolni. Vedno se bomo spraševali ali je možno Življenje, če ga vodi samo svobodna Volja in nič drugega. V sebi bomo skrivali dvom v božje Stvarstvo in za vse krivili Boga, nagon pa še naprej zmerjali s hudičem.

Pod skladovnicami žalitev, zanikanega sovraštva, pozabljenih udarcev, še živega obupa, požrte jeze, nikoli umrlega sramu, nikdar izraženih želja, vedno zanikanih potreb, ždi otrok ostrih oči in zašiljenih ušes. Čisto na dnu zasmehovanega srca je obstal! Sredi ranjene odprtosti, izdane zaupljivosti in neštetih zadržanih dihov si z rokami objeta kolena tišči pod brado in čaka. Posluša korake.

Otrok majcen, v sebi še manjši, oči pa ogromne kot želja po tolažbi. Brez gotovosti znanja ali vedenja, od čakanja otrplo bitje. Živ le obup v Brezčasju. Koga živi Življenje, ki vztraja?!

Ta otrok je naša ubita Volja. Zatajena Želja in življenje, "ki ni smelo...". In zdaj še vedno čaka.

Kako do njega, kako mu pomagati?

Prvi zaveznik Volje je Telo. Ko je Volja svobodna, je Telo njen pravi dom, dovolj je velik, da se v njem lahko igraš, se počutiš svobodnega, in hkrati dovolj majhen, da je udoben, topel in domač, vse obenem. Naša Volja se izraža prek Telesa, s Telesom, v Telesu. Svobodna Volja najde svoj pravi izraz in pravo sliko v rasti človeškega bitja, ko najde duša svoj dom v fizičnem svetu.

V nas se odraža, z nami se izraža! Nikdar človek ni bolj srečen, kot tedaj, ko se popolnoma izgubi v lastnem Telesu, takrat se šele najde.

In prav v naših telesih je bila Volja zatrta, ubita, prezrta in nikdar svobodna. Za to pa imamo šole in stranke in ideološka prepričanja. Da nam ubijajo svobodno Voljo.

Kaj bi z lastno Voljo, drugi bolje vedo zame kaj potrebujem in česa si želim. Je tako? Ne, ni. Oni ne vedo, kaj je zame dobro, toda jaz vem!

In svobodna Volja ? Ni bila svobodna!

Ni odmevala v nas, ni našla izraza v našem telesu! Ni čudno da je še vedno kot prestrašen otrok, ki trmasto stiska v pesti svojo željo. In če ti ga uspe prepričati, da jo izpusti - je tvoja!

V srce se ti vseli in cel svet je tvoj; spet znaš hrepeneti, upati in si upati in želeti. Toda najprej moraš do nje - do otrokove želje! Kar pa ni lahko.

Ta otrok je bil zapostavljen. Lagali so mu in ga odrivali od skupne mize. Svetlobe ni videl, ker je je bilo vedno premalo za vse in on je bil zadnji v vrsti. Na njem so bile preiskušane vse zvijače, tudi tiste najbolj podle in od njega so se odbili vsi udarci - nič mu ni neznanega! V njem ne boste našli tiste naivnosti in pocukrane dobrote, ki jo srečate v življenju le v šoli ali v knjigah. V njem zagotovo ni tiste impotentne ljubezni, ki ji zaničljivo rečejo: "ah, puberteta...", odmahnejo z roko in že vedo kje se bo vse to končalo. Kako se bo končalo, predvsem pa - da se bo slabo končalo! Z gotovostjo lahko to rečejo, iz izkušenj.

Ne bo se nadaljevalo, ker nima kam rasti. Ne v tem svetu morskih psov, strupenih kač in vseh mogočih nevarnosti, ki povsod prežijo nate, da bi pokvarile še tisto lepo, kar nam pripada. Tako so rekli, ti obljubili, sicer... čemu bi pa študiral, hodil v šolo, ubogal mamo.

Kako naj živim, če ne vem kaj od vsega lepega sadja je strupeno?! Če moram že vnaprej vedeti, se izogibati, se bati... kakšno življenje je to, ko moraš biti vedno previden in na preži? Zvabili te bodo z lepimi besedami, rekoč: polž, polž, pridi ven... in ti boš nasedel!

Potem ti bodo strli srce in šli drugam. Taka je Ljubezen, mar ni?

Ljubezen sama pa ne prenese niti toliko moči, da bi sebe ohranjala, da bi preživela vsaj kot upanje, če že drugače ne more. Skriva se in leze po literaturi, bivakira zastonj v umetnosti, kot kakšen tat.

Srečujemo jo v gledališču in v slikah, v glasbi... Tam jo še najdeš, medtem ko sam iz teme, ne čisto brez prezira, gledaš na oder.

Samo tam te še izziva, draži, spominja in opominja. Spominja te na lastno nemoč, na pohabljenost in spodletele poskuse razumeti jo. Svari te in opozarja in izvablja solze iz izsušenih oči poslušalcev, gledalecv, občuidovalcev. V Kulturi najde svoje  mesto, v umetnosti, pa še tam vedno plačaš za vse, kar bi rad cidel.

Mar niso slikarji in pesniki umirali v bedi? Kaj mi bo Ljubezen, ko pa morilsko rezilo že nekje čaka, pripravljeno na usodni rez, da nas za vedno odreže proč od naših dragih. V resničnem življenju ni strasti! Strasti ni mesta. Nismo ji namenili dovolj prostora, da bi lahko preživela, zdaj pa je tako nihče več sem ne vabi. Kdo jo pa sploh potrebuje?!

Brez sile, ki jo nosi strast, je naše sočutje vedno samo deklarativno. Humanost,  pravice otroka, pravica človeka do lastnih čustev so samo impotentna prepričanja norih filozofov, ki ji, sledijo še bolj nori politiki, ki pa jih vsakdanje življenje hitro postavi na laž.

Ne, v tem našem otroku res ni zaletavosti, tako tipične za srce! On je vsa Izgubljena Volja tega sveta. Zatrta, ubita, zatajena... predvsem pa - naša.

In to kar stiska v pesti - je naša Moč, prav tista, ki jo zdaj tako pogrešamo, jo potrebujemo in brez katere je naša Ljubezen tako kratkega veka. Hitro opeša, srce pa potem izgubljeno tava dokler ne konča, kot se to zmeraj zgodi: razočarano, bedno in  osamljeno. In neslavno, vsem v posmeh, kot večni opomin. Naj vsi vedo, kaj se zgodi tistemu, ki ljubi!

Tu se razblinijo vsi naši dobri nameni! Razbijejo se na čereh lažnih resničnosti.

Vsak ima otroka v sebi.

Vsakemu so Željo vzeli, vsakomur Srce pohabili. Čisto vsakemu! Tam kjer bi nam morala Volja kazati pot, pa je ostal sram, da bi prikril Željo in tisto, kar je od nje ostalo! Največkrat le obup.

Ponuditi mu je treba priložnost, da zdaj zrase v nas in postane - mi. Če prej ni mogel, zdaj je čas. Onn je naše Srce! Moje in tvoje. Naše!

In če ga ni - ga pa sami naredite! Rodite ga, izborite se zanj, če je treba iz nič ustvarite. Tako kot Bog iz nič ustvari. Iz želje, da bi nekaj bilo.

****

Kot pri vseh otrocih si tudi pri notranjem njem pridobiš zaupanje le s poslušanjem. Samo tako ga pripraviš, da ti pokaže svoje zaklade in ti zaupa svoje zgodbe -  v svojem jeziku, seveda!

A ko začne pripovedovati se ne skrije v tvoje naročje kot drugi otroci. Ne takoj! Gleda te naravn ost v oči, da prej vidi če boš razumel, ali ga boš sprejel takega kot je. Predte začne metati reči, ki jih otroci ne bi smeli vedeti in če so jih že videli, bi jih morali že zdavnaj pozabiti! Misliš si – le od kod mu te reči, od kod ve vse to?! On pa še prav začel ni; ustavi se šele, ko ti ne moreš več in si, tako vsaj misliš, že na pragu tistega, kar je zate še sprejemljivo... Še sanjalo se ti ni, kaj vse ta otrok ve in kaj v sebi skriva!

Tedaj te bo vprašal, če je dovolj za začetek, iz previdbnosti. Ti pa si ne moreš kaj, da ne bi opazil nesramnosti in posmeha v njegovem glasu. Toda rad bi vedel kje se vsa zgodba konča in upaš, da z njo se bo končala tudi tvoja groza. Otrok pa samo preverja tvoj volumen, vsebnost, koliko sploh lahko preneseš in če si z njim resničen. Zato si nikar ne misli, da bo prijazen! Žalil te bo, te zmerjal, izzival in te preizkušal, da bi videl, kako globoko si se ujel v past, ki dela razliko med belim in črnim, med dobrim in slabim, med da in ne... Te trike dobro pozna! Njemu ni do razlike, njega vse enako boli, levo - desno, malo - veliko, črno belo... Vse je enako neznosno, enako sivo. Razliko si lahko privošči kak polikan brezčutnež, on že ne!

Dobro ve, da se moraš najprej vrniti nazaj, na začetek, da bi izbrisal star zapis z magnetofonskega traku izkušenj, preden boš nanj posnel novo glasbo. Zadržal te bo v polju Dvoma, kjer bo črno enako belemu in bosta dobro in slabo izgubila svoj smisel, tvoj intelekt pa ti tam ne bo prav nič pomagal. To bo izbrisalo staro, predsodke, na katerih si zgradil svoj odpor do sveta. Te tvoje sodbe in naučena merila so posledica dresure in ne tvojih izkušenj! Kako naj bi pri zatrti Volji sploh prišel do lastne izkušnje?!

Če se upiraš - toliko bolje!

Želi, da se mu upiraš, bolj ko brcaš in se otepaš, več starega bo šlo iz tebe ven, več boš izbrisal. Od tebe hoče vse tvoje sovraštvo, vso jezo in prezir. Če tega nisi sposoben, potem mu daj kaj drugega, karkoli, recimo - histerijo iz petnih žil! Kar zmoreš! Samo da pride nekaj iz tebe, da se pokaže, iz česa si narejen. Za otroka naj te ne bo strah, ne bo padel v past ocenjevanja. Dobro - slabo, črno - belo... to njega ne zanima. Ni mu mar, njegova merila so druga. Močnejše je tvoje sovraštvo, večja je zanikana potreba v tebi, večja skrita želja stoji za njim, globlje je zakopana prošnja v tebi. Glasnejše so tvoje grožnje, večje je razočaranje, bolj odrinjena ljubezen, zatrta Volja, bolj pozabljeno otroštvo. A tudi otrok je bolj živ in zdaj zahteva zamujeno in izgubljeno! Po tvojih žolčnih reakcijah preverja da nisi morda izpustil kaj važnega. Tu je vse pomembno! Vsako čustvo nosi v sebi del tvoje zgodbe, tvoje zgodovine in tvoj strah pred tem, da se ti morda že meša, samo prikriva tvoj dvom vase in sovraštvo do samega sebe, za vsem pa se skriva vsa zatajena strast do življenja...

Njena silna moč in vztrajnost prav rada zleze v nasilna dejanja, ker drugam ne more, a je njeno pravo mesto - v Ljubezni! Tam zdaj pri tebi zija - praznina in od tod tudi medlost in neprepričljivost tega dela tvojega izraza. Ljubezen se brez strasti ne obnavlja. Ker nima gibala tudi hitro zamre. Naj bo strast vsaj v jezi in besu, da preživi! Čudno, kajne? Ta dva ohranjata strast, da ne umre... Kar nas ubija, nas tudi rešuje! In zato - skregaj se! Prepiraj se z njim, zagrozi mu, napadi ga in zmerjaj, le tega, kar imaš v srcu mu ne skrivaj. Ven z vsem! To je najkrajša pot do Otrokovega Srca, do sprave in zaupanja med vama.

Nekje na polovici, če sploh obstaja polovica nečesa, kar ni še nihče videl, ti bo pomolil pest pod nos. Ko že misliš, da je vsega konec, bo izvlekel iz tebe najbolj gnusne in umazane laži, kar si jih lahko misliš. Kup bednega sprenevedanja za katerega bi lahko prisegel, da ni tvoje. Dokler ni on začel šariti po tebi, tega tam zagotovo ni bilo! Vpiješ, da ti je vsega dovolj, da bi rad nazaj, kjer si bil, saj, končno, niti ni bilo tako slabo... On se temu smeji. Pravi, da ne moreš! Ko enkrat odpreš vrata Pekla, ni več poti nazaj. Moraš do konca, sicer ni rešitve! Pa tudi ta ni gotova, saj tam še nihče ni bil in torej nihče ne ve...To ti šele požene srh po telesu! Padel si v kačje gnezdo, se pustil norcu speljati na led, kako si mu mogel tako nasesti?! Jeza, in bes v tebi sta večja od strahu in groze pred tem, da se ti kaj zgodi. Kričiš da ga boš ubil, če ti pride v roke...

Tu sem od vekomaj, pravi on, zame smrt ni nič novega! Neštetokrat sem že umrl, le da se ti tega ne spomniš. Smrt ni drugega, kot najina ločitev! Je Nezavest! Toda vsakokrat, ko se vrneš na Planet te jaz tu počakam. Vsakokrat me je manj in vsakokrat je z mano tudi tebe manj! Res je, težko je bilo vsako tvoje življenje in grdi so bili s tabo, toda ubili me niso oni, ubil si me ti! Ti si se mi odrekel, zatajil si me! Kar nekega dne si se spomnil in rekel - zdaj bom pa nekdo drug! Tak kot sem nisem dovolj dober. Nesprejemljiv sem sebi in drugim... Nimam prave oblike lobanje, pravega nosu, barve las in oči, nimam spretnosti, ki jih potrebujem, da bi dobro živel, ne pravega znanja, obnašanja... Skratka - nočem se!

Takrat si postal nekdo drug. In jaz se ti zdaj maščujem s tem, da nimaš sebe. Saj si sam tako hotel.

Poglej, tu v pesti imam tisto, kar iščeš - in ne spustim! Pridi sem po svojo Željo če si upaš. Tisto skrito, srčno, neizpovedano. Nemogočo, neuslišano, a tvojo! Morda neuresničljivo, pa vseeno - željo! Bogu navkljub, svetu navkljub... Daj, pripravi me, da odprem dlan, da zleti in ti napolni srce in dušo v prsih, ti da pljuča, da zadihaš v nov svet! Prisili me k temu, da ti bom zaupal, izbori se zanjo!

Izziva te! In če prej ne, tedaj spoznaš, da brez njega ne bo šlo. Vprašaš se - le kako je bilo prej mogoče živeti brez vsakršnega vodila, brez smisla in brez namena? Kako si sploh do tu lahko prilezel?! Komu vse si verjel, po kom vse si se zgledoval, komu vse sledil... Kako lahko kdorkoli živi brez sebe?! In koliko je ljudi, ki živi tja v tri dni...

Za mrtvo bitje v tebi je prekleto živ, nesramen in uporen... Toda prav ima in vse je res kar pravi! Najraje bi ga za vrat... toda čigav je vrat?! S spoznanjem, da si nemočen celo v najhujšem sovraštvu, privre iz tebe plaz očitkov. Zamere so predvsem in najprej sebi, nakar drugim, pa vsevprek... Potem pride reka solza... Vdre se ti, privre... Koliko vode je v nas, razmišljaš medtem ko teče, le kje se konča... In kje je dosedaj bila?! Pod nogami se ti vdira, kot bi voda odnašala tla pod tabo. Še predno se zaveš, si na kolenih in prosiš, rotiš... Potem preklinjaš, pa zahtevaš... Naj preživi, naj ostane, naj bo s tabo, ki nič ne veš... Naj ti odpusti, vpiješ, da nisi mogel vedeti, saj si bil majhen in nisi mogel drugače, sicer bi umrl... Brez ljubezni pa se ne da živeti, brez staršev ne preživiš sam niti en dan! Tako zelo sam si, oooooooooooo!, brez konca in kraja sam... Solze lijejo, vroče, kdove od kod prihajajo... svet je trd, izpolnjeval si pogoje, to je vse! Da bi preživel in, morda, on s tabo... Kako bi sicer lahko, nebogljen kot si, sploh prišel do sem... Ubil si otroka v sebi, da bi odrasel, če to sploh kaj pomeni - odrasti... Ali pa je to morda nek trik, umazana prevara in vrsta samoobrambe, kot je kung - fu, karate ali rokoborba?!

Ubil sem lastno Voljo in sprejel tujo. Žrtvoval sem pol sebe, da bi vsaj nekaj preživelo, prekleto, kako ne razumeš, zakaj me mučiš...

Vse teče in se zliva iz tebe!

On ve! Le da ti tega nisi vedel, ker nisi hotel vedeti...

Hotel je da zveš, da si zgodbo sam poveš in končno najdeš opravičilo v sebi in odstraniš zamero, ker si ubil otroka - svoje srce, še preden je zraslo, postalo močnejše in dobilo Telo.

Zdaj veš, da je tu, da te potrebuje in da mu le ti lahko pomagaš. Veš kaj mu je potrebno za življenje, bolj kot kdorkoli drug. Čemu bi spraševal druge?! To si ti.

Govorili so ti o vdaji, o ponižnosti, pa nikdar nisi vedel, komu naj bi bil vdan, pred kom ponižen...

Je vse to bilo res potrebno? In če je bilo - zakaj moram zdaj nazaj v Pekel in vse še enkrat privleči na dan?

Jeza je najbolj zanikano čustvo v Vesolju, najbolj nesprejeto in najbolj zapostavljeno! Vidimo in poznamo jo le po tistem, kar naredi in vendar je jeza energija, ki izraža. V njej je največ resnice, jeza nikoli ne laže! V njej ni sprenevedanja in če ji daš poln izraz, dovolj varen, da se neovirano izrazi, ti sama pove, kaj je za njo, kaj skriva in kaj hoče. Če je sprejeta in dobi svoje pravo mesto, svoj prostor pod soncem, se hitro pokaže prošnja, ki tam čaka že od vekomaj... Neizpolnjena in ranjena! Dovolj je, da najdeš varen prostor, kjer boš lahko povedal ne da bi ranil sebe in druge. Dovolj je bilo nasilja! Ko jeza ni sprejeta samo izzove nov prepir in ta pelje v še večji nesporazum, rodi nove krivice, te pa potegnejo na površje stare bolečine, stare krivice in ker zanje zunaj nikdar ni prostora, tudi nove očitke! Tuja bolečina vedno spominja na našo lastno in če že mora nekaj ven - naj se najprej sliši moja Resnica... In si ujet v krog neskončnega prepira, ki se konča z loputanjem vrat in grožnjami. Kaj pa jaz, kam spadam? Kje je srce zame? Mar moram vedno na koncu ostati sam s svojo bolečino in sramoto? S solzami, ki polnijo morje lastne bolečine... Saj me nihče drug ne sprejme, kako me bodo sprejeli takega...

Kjerkoli si bil, karkoli si počel - Otrok je bil s tabo! On ve!

In mimo sramu tudi ne bo šlo! Raj in otroštvo - oboje smo s sramom izgubili. S sramom ga bomo tudi pridobili! Zaradi sramu je odšla nedolžnost, z njo smo izgubili Otroka. In zdaj moramo po isti poti nazaj, ker brez Otroka nismo celi! Brez svobodne Volje in novega Srca ne bomo nikdar našli poti iz tega večnega Pekla. Sram nas mora biti, da nas je sram odvrnil od iskanja, nam vzel otroka v nas in svobodo!

Bolj se odpiraš, lažje gre in bolje vidiš svojo zgodbo. Težko je uporabljati besede lahko - težko... Ni težje stvari pod soncem, kot iskati sebe v sebi! A nič vedeti o sebi - je veliko bolj boleče! To zvemo tedaj, ko pridobimo prvi del sočutja zase, v sebi in za nazaj, ko nismo vedeli in smo bili zgubljeni.

Bolečina je posledica zaprtosti, stisnjenih mišic, nezaupljivosti. To je bolečina rojevanja! In vse to zaradi nesprejetja. Rodili smo se v svet, kjer nihče nikogar ne potrebuje. In vendar vsako čustvo rabi svoj izraz in vsak izraz potrebuje prostor na soncu. Samo tisto smo, kar čutimo, čustva so telefon do Boga!

Bliže ti je otrok, večje je zaupanje med vama. Ni več vzorcev za obnašanje, teh ne rabita več! Je globoko čustvo, je ljubezen, jeza in upanje. So tudi očitki, predvsem pa je Želja, ki je prej ni bilo! Je hrepenenje - je Vse! Večina tega je v surovem stanju in zavito v kaos. In tudi nezaupanja je še veliko, toda zaupanje je zdaj večje od strahu in to je dovolj, da veš kam te pelje. In večinoma ti je čisto vseeno kam. Zaupaš!

Naučena pravila, ki so ti prej bila za vodilo, pa predsodki in razna merila - morajo stran! Neposredne izkušnje ti prinesejo nove prijatelje, starim pa dajo možnost, da spet oživijo. Predsodki oklepajo, dušijo, ne dovolijo sprememb, Bog pa je Ljubezen, ki raste! Vedno več ga je in vedno več ve! Temi jemlje tisto, kar spada k Življenju. Neverjetno, kaj vse je izgubljena in pozabljena Ljubezen! Kaj vse smo odrinili stran od sebe, v strahu, da je del nečesa drugega in ne nas samih; da je vse slabo in slabo je treba izkoreniniti... Tako so nam rekli. Sebe smo pohabljali in nismo vedeli! Osnova vsemu so čustva - sprotno preverjanje in jamstvo za resničnost, ki sodbe iz preteklosti odrinejo za popolnoma neuporabne v sedanjosti. Težko je čutiti nemoč in strah pa vendar brez tega ne gre! Brez sočutja do sebe in do pozabljenega otroka v sebi ne pridemo nikamor. Dovolj daleč smo zašli, čas je za povratek, dalje tako ne gre več. Sočutje! To je edini način, da se med otrokom in tabo spletejo nove vezi. Tam, v nemoči in grozi so se vezi potrgale in tam je zazijal prepad med nami in njim. Tja moramo! Pomembno je vedeti in zaupati! Čustva so naša amnestija za cel svet, umijejo ga, da je nov, da se ga več ne drži staro in s krivdo obteženo.

Nobena solza ne pade v prazen prostor! Čisto vsaka, tudi tista najmanjša pade Otroku na dlan. In tam se jih je do sedaj že precej nabralo - za eno skrito Željo!

Ko boš spet videl, da je lažje lagati kot povedati po resnici, te bo razumel! Opozarjal te bo, te opominjal in bedel nad tabo in vedno bo vedel za tvoj namen. Kadar boš ščitil otroka v sebi, bo vedel! Toda, če boš hotel mimo njega, mimo Srca, ti tega ne bo dovolil. Preganjal te bo in neprestano boš videval oči, ki prosijo. Ne boš mogel pobegniti. Ves čas jih boš videl, v snu, pri drugih ljudeh, starcih, pri otrocih, živalih... Povsod boš videl iste oči, svoje oči! Ne pobegneš jim... Ponavadi ne govorijo, ker pogled vse pove. Očitajo ti in ti pravijo - lahko se zlažeš Bogu, če hočeš, toda meni se ne moreš! Jaz sem ti...

Takrat boš vedel, da lahko sebi zaupaš! Tudi kadar ne boš videl izhoda iz svoje stiske, boš vedel, da te bo Srce peljalo, k najbližji rešitvi. Tvoj Um bo bliže tvojim prsim, mnogo bliže kot je bil poprej in mnogo tega bo prepuščeno Telesu v odločanje in presojo. Naj odloča tisti, ki ima največ izkušenj v Stvarstvu, tisti, ki je bil vedno žrtev in se je moral boriti za preživetje. Naj on sodi! Nedvomno tudi največ ve. Spoštuj izkušnje in opozorila Telesa! Intuicija je krona vsega Stvarstva in najvišja inteligenca Vesolja.

Naenkrat bo ves svet v tebi in vsi ljudje! In toliko ljudi gotovo najde rešitev - za enega. Če ne, je tu še vedno Otrok. Tvoje Srce! Če je preživel vse, celo tvoje sovraštvo, potem ga zanesljivo nihče več ne uniči! Od tu dalje sam gradiš svojo rešitev. S tem v sebi in s to zavestjo o sebi.

Nič se ne zgodi čez noč, vsak otrok to dobro ve. Lahko odlagaš, odrineš za en čas, le zaupanja si ne želiš nikdar več zapraviti. On pozna vsak tvoj namen, vedno ga je poznal. Ni strog sodnik. Ve da boš naredil napako. Srce ima na dlani, tvojo stisko pozna in Željo tudi. Ni mu do kazni, ne do tvojih občutkov krivde. Krivda zahteva kazen, in zato da sebe kaznuješ moraš sebe sovražiti! Kako boš sovražil otroka, ki ima, poleg vsega, še tvoje oči?! Krivda nima Zavesti, ne ve kje je rešitev. Otrok ve! Ko imaš dovolj zaupanja vase, pustiš, da te on vodi. Če ti ga zmanjka - sogovornika imaš v sebi! Pogovarjaj se. Pogovarjaj se z otrokom v drugih ljudeh! Naj se otrok pogovarja z otroci - in ti glej kaj govorijo! Uči se!

Tedaj bo Otrok odprl pest - in Želja bo svobodna.

Dovolj je Volja enega samega človeka, da premakne os Vesolja, Želja enega samega Otroka! Potem rasteta skupaj, Otrok in Želja in nikjer ni konca...

Pomisli! Vsak ima otroka v sebi. In ko se otroci med seboj pogovarjajo, se vse lažje zmenijo. Tudi če so sami - še posebno, če so sami! Če ni staršev zraven...

Takrat si rečejo: - za zmeri!

Kar pomeni: dokler ne prideta Oče in Mati.

Dokler se ne vrneta k nam.

Otroku daj jezik, da bo njegov, da bo z njim povedal SVOJE želje! Potem bo jezik imel vrednost in bo opravljal vlogo, ki mu je namenjena.

TOLE MOJE ŽIVLJENJE

zapravljam na tvoje nesmisle, Bog, v želji da prebudim Tvoj Sram! In ko to delam, te razumem bolj kot vsi drugi. Jokam in delim tvoj sram s Tabo, ker Te imam zdaj raje kot kdajkoli prej.

Zakaj si jim rekel, da je Srce njihova slaba vest?! Zato bežijo stran od mene, se me bojijo in me sovražijo... Sovražim Te! Sovražim Te!

O ČEM BOG RAZMIŠLJA

Niti ni tako hudo, ko mi ljudje umirajo v obraz,

huje mi je, ko umirajo mimo mene.

SEME LJUBEZNI

Nekoč si je Bog zaželel biti majhen, tako majhen, da bi lahko zlezel v svoje Stvarstvo. A naj si je še tako prizadeval, mu ni uspelo, še vedno je bil prevelik. Zato je tja sklenil poslati le delček sebe.

Odlomil je košček Svetlobe, a je ta še vedno bil prevelik, zato je naredil manjše in manjše delce... tja do najmanjšega. In kljub temu so še vedno bili veliki - preveliki!

Dokler se ni spomnil, da bi naredil prah in ga potem raztrosil po širnem Svetu in med vse ljudi.

Tako se ljubezen raznaša po planetu: Da si velik, pa ne prevelik!

MEDICINA

Zarinem ti prste v telo.

Gnetem počasi in odločno.

Iščem -

najdem

vozel.

Odpri usta!

Odpri usta in pusti glasu ven, na svobodo, na svetlo.

Pojdi z njim.

Sledi mu po telesu

do mesta, kjer boliš,

kjer si majhna, prestrašena, otrpla.

Naj tvoj glas razplete Bolečino.

Vzdih,

globok,

ji da zalet,

da zleti iz tebe

vsa Bolečina Vesolja

in vsa teža Sveta, ki je v tebi.

Naj se ti Telo zatrese,

zavibrira v joku!

Naj ti bridke solze brizgajo iz oči -

z vso silo!

Usta imej odprta.

Tako ima prosto pot,

kar mora iz tebe.

Tukaj sem, s tabo. Slišiš?!

Čuvam te, da te ne more nihče raniti,

ko si odprta.

Nihče!

Hudournik, ki drvi tvojim očem naproti

in hrup,polomljenih vej,

ki se zatikajo, lomijo, še lomijo, drobijo...

končno privre na površje,

ven, na prostost!

Potem

vozli popustijo,

se Telo zmehča

in lahko prenese

nežen dotik mojih rok.

Hvala ti

za to.

POTNO ČELO OTROKA

Vase grem,

nazaj, kjer sem otrok,

in gledam,

kako z vsem v sebi,

z vsem telesom, kolikor ga je,

rešujem Ljubezen.

Čeprav se je vse zarotilo proti.

Čez rame se opazujem,

poslušam dih in tiho željo,

kako glasno kriči...

Gledam trdno Voljo,

nemoč in jok

vse do trmaste obljube 

srcu izrečene,

skoraj z grožnjo povedane.

Spremljam šepet,

in pogovor v sebi,

potno čelo misli misli,

ki jih dobro poznam,

deček pa,

da je sam,

da nihče ne sliši

- nihče na svetu!

Ne stegnem roke,

ne objamem ramen,

ne poljubim mu potnega čela,

ne pogledam mu v oči

ne potolažim ga…

Kaj pa naj mu dam?!

Pustil sem ga samega

kot tat in izdajalec,

se skril v odraslost

od dvomov razjedeno.

Nimam njegove odločnosti,

še manj imam njegovo gotovost...

Objamem sebe prek prsi,

stisnem se močno, močno...

in spustim krik...

Njega kličem na pomoč,

on naj me vodi,

on ve kam,

on ve kako.

IZGUBLJEN V SEBI - 
NAJDEN V SEBI
(za potnim čelom otroka)

Vase grem

nazaj tja, kjer sem otrok

in gledam

kako z vsem v sebi

z vsem telesom kolikor ga je

rešujem Ljubezen

čeprav se je vse zarotilo proti.

Čez rame se opazujem,

poslušam dih in tiho željo,

kako glasno kriči...

gledam trdno Voljo,

nemoč in jok

do trmaste obljube

srcu izrečene

skoraj z grožnjo povedane.

Spremljam šepet,

pogovor v sebi,

potno čelo misli misli

ki jih dobro poznam

deček pa

da je sam,

da nihče ne sliši

na tem svetu!

Ne stegnem roke

ne objamem mu ramen

ne poljubim potnega čela

ne pogledam mu v oči

ne potolažim ga…

Kaj pa naj mu dam?!

Pustil sem ga samega

kot tat in izdajalec

da bi se skril v odraslost

od dvomov razjedeno.

Nimam njegove odločnosti,

še manj imam njegovo gotovost.

Objamem sebe prek prsi,

stisnem se močno, močno...

in spustim krik.

Njega kličem na pomoč
MOJE IME! -

on naj me vodi

on ve kam

on ve kako

ŽIVLJENJE ZGODBE

Vsaka zgodba ljubi otroka, potrebuje ga, da jo nadaljuje; da lahko živi.

Otrok ljubi zgodbo! Potrebuje jo, da ga spomni na Začetek;

da ve, od kod prihaja, da se spominja kdo je.

Če imaš Zgodbo, imaš VSE! Imaš sebe.

****

" Ne bo ti lahko..."

" Vem." je odgovoril. V kotičkih ust je kazalo, kot da se bo nasmehnil, a oči je imel uprte v tla in tako je obmiroval.

"Če hočeva vedeti, ampak zares vedeti, potem me moraš zapustiti. Ne bova več Eno. Toda, ne moreva drugače, če hočeva vedeti."

Ko sta bila oba en Bog, in je gledal skozi Njegove oči, je mislil Njegove misli. Tudi ko so postajale njegove, so to vseeno bile misli enega Boga, en njegov del.

In okrog tega je, iz tiste notranje varnosti in gotovosti, zgradil svoje srce.

Zgradil je sebe, svojo zavest, svoj svet... Vse to je bilo Njegovo Srce, Božje Srce!

Na trenutke je postajal tako velik, tako samostojen v svojih mislih, da je Boga motil, saj je imel drugo delo.

Oh, Srce je diktator! vse mora biti po njegovo.

Zavest se je razdelila in Srce je hotelo ven, na svobodo. Vse, kar je božje, ni hotelo ostati v Enem, nekaj bi rado na svoje, po svoje. Ne da bi drugo vedelo. A ker se je tega domislilo še, ko je bilo ENO, je Eno vedelo, kaj Njegovo Srce misli in namerava. ENO je samo hotelo, da naj bo Srce takšno! Pravi Oče vedno v srcu hrani nekaj, kar ne ve. Kar bo Sin vedel, po čemer bo hrepenel, s čimer bo razširil Vesolje spoznanj.

Potem je tisto, ki je hotelo ven, hotelo vedeti, če lahko preživi brez Boga. Bog je sam hotel vedeti, če lahko del njega preživi, ko ga zapusti. Toda kako te nekaj zapusti, ko pa ti je tako blizu, da je Eno?

Kaj sploh lahko pošlješ od sebe, tako da gre del tebe na pot, in da hkrati potem ne sanjaš venomer le o tem, kdaj se bo vrnilo? In da tisti del tebe, ki je odšel, ne bo ves čas iskal pot domov, nazaj k enemu?

Dvom. Dvom je tisto pogonsko sredstvo, ki pelje delček Boga stran od Boga.

Nekam v prazen prostor, čim dlje stran... stran od gotovosti, brezbrižnosti, varnosti, svobode v igranju, svobodne domišljije brez posledic, če kaj zgrešiš...

Lahko ponovim, ker se je že zgodilo, se je vprašalo Srce, tudi sam zrasem v ENO; ne da bi se vrnil k Enemu, ki ga poznam in me je rodilo?

Sem dovolj svoboden, da BOG NE BO SAM? Da ne bo več sam v vesolju, in bo imel sebi enako družbo, prijatelja,  drugega Boga, ki je on sam, ker je lahko nekdo njemu enak? Da se bo pogovarjal z njim in bo poznal njegova vprašanja, stisko, hrepenenje, željo...

Ali pa mi ne bo uspelo, in bo še naprej sam, kot je vedno bil!

Potem naloge nisem opravil!

Samota se bo naselila vame, kot se je vanj in jaz vsega tega ne bom mogel ponoviti s tistim, ki zdaj razmišlja in čuti v meni, ki se obnaša kot otrok in sili ven na svoje, po svoje... Jaz mu želim dobro, kot je On meni, ko sem šel na pot, a hkrati hočem, da se loči od mene in se odloči iti nekam daleč, da izkusi kako je brez mene. In tam naj ustvari nov svet, svoj svet.

In bo kljub temu še vedno moj! Ker je del mene. Hočem, da je Bog, da bom tudi jaz, Bog, imel svojega Boga!

Zato moram uspeti! Moram narediti, kar sva se zmenila, kar je bila najina zaveza. Srce mora biti svobodno!

Dvom gor ali dol - moram vedeti! Midva morava vedeti.

" Ne bo ti lahko, Sin moj!"

"Vem, Oče!"

****

Sin je Bog Stari Oče, ki je rodil svojega Očeta in svojo Mater. Potem sta Oče in Mati rodila Sina, ki je bil Njuno Srce in je Srce vesolja.

Sin je ponovno rojeni Bog Stari Oče, in sicer njegov najbolj resnični del, njegovo Srce, ki je sanjalo o življenju kot Človek, ki je moški, ki ljubi žensko. Zato je ustvaril moškega in žensko!

Potem, ko Bog Oče in Mati rodita Sina, je Sin spet Bog Stari Oče, ki je vse začel. Sebe je začel, iz sebe rojeva novega sebe in se uči!

Potem ima Bog svojega Boga in je njegov Sin Bog. Tisti, ki je rodil Vse.

"Pred vsemi in vsem sem Jaz", je rekel Jezus. 

In  prav je imel!

ZGODBA 2

Vedno sem rad gledal filme, ki se začnejo tako, da zgodbo nekdo pripoveduje. Glas pripovedovalca te varno vodi skozi film. Razvije zgodbo zate, z namenom, da bi se v njej počutil varnega, tudi če je morda zgodba strašna.

Ker mu zaupaš, se pustiš voditi. To je pravilo dobre zgodbe!

In v to pravilo še vedno verjamem, temu pravilu še vedno zaupam.

Zaupam pa lahko, če pripovedovalcu zaupam. Tedaj zaupam v njegov dober namen, in da ve, kam nas pelje.

Zaupam, da nas bo varno peljal skozi zgodbo, skozi vse nevarnosti in pasti, nam pokazal začetek, vzroke in posledice naših ravnanj, odločitev, tudi zablod in naše naivnosti. Toda vedno in povsod nam bo pri tem pustil upanje in nam kazal poti.

Ne maram (naravnost sovražim) zvitega pripovedovalca, ki te pelje na rob prepada, potem pa te pahne čez rob, da se ti duša razbije ob skalovju. Tja priletiš in se ne pobereš več. Z vrha slišiš samo še prevarantov smeh, ki se ti pači.

Pri tem se sprašujem in perevaranta sprašujem: kakšne namene imaš z nami, gnida prevarantska?! Kaj bi nam rad s tem povedal? Kaj koristnega pa vidiš v svojem cinizmu?!

Naivnost ni kazniva, ali vsaj ne bi smela biti. Ta država naivnost izkorišča! Ko ti nekdo ne plača izstavljenega računa, ti država reče: Sam si si kriv, drugič pa glej s kom posluješ!

Dejstvo pa je, da je sama ustvarila in razmnožila prevarante, tako da zdaj že eden drugemu po prstih hodijo. Mi, pregovorno naivni, pa smo mislili, da je država končno naša in da dela za nas, v naše dobro.

V resnici nas postavlja pred vrata, ven in na dež. Nebranjene, nezavarovane in izpostavljene, da kot kravji drek na poletni plohi počasi izginjamo v tla. Dež nas zabija v zemljo, nas spira z vsakim dnem bolj. Izginjamo in nikomur ni žal za nami.

Norčujejo se iz nas!

So slab pripovedovalec zgodbe. O Zgodbi ne vedo nič!

S čudeži vladati svetu bi znali mnogi, s silo – vsi, z nemočjo pa znajo samo otroci.

N največje skrivališče je prav otroško srce - tam je vse odprto in nihče nič ne vidi.

Odrasli so sirote, ker so otroci brez Zgodbe. Ne vidijo, da jih je ves svet poln.

Njihove izgubljene zgodbe so ujete v knjige in tam čakajo, da se jih bo kdo usmilil in jih potegnil iz zgodovine. Ponujajo se človeku, hrepenijo po njem in po tem, da jih bo kdo oživel, jih vzel za svoje in jim vlil novega upanja. Morda spremenil, jih dopolnil in jih nadaljeval.

Hočejo, da jih nekdo naredi lepe, tudi če so grde. Rade bi bile sprejemljive, razumljive in tople čeprav so hladne. Predvsem pa bi rade bile - neskončne.

Le malokdo jih prepozna kot svoje, in še tisti, ki jih zapišejo, pogosto zmotno mislijo, da so si jih sami izmislili. Zgodba je njih oblikovala in ne narobe! Ona si jih je izmislila in zato so! Brez Zgodbe njih ne bi bilo.

Zgodba sebe skoznje pripoveduje.

Obvladala jih je - in prav to Zgodbi ni prav. Ona hoče, da se z njo igraš, jo oblikuješ, da te lahko izziva in ti njo, da se igra tako nadaljuje.

Z zgodbo se lahko pogovarjaš, jo božaš in stiskaš k sebi, z njo greš lahko spat.

Ko narediš Zgodbo tako lepo, da bi kar zlezel vanjo - si Otrok in imaš rad!

Potem lahko množiš tako, da deliš in v tem je vsa modrost višje matematike.

****

Neko noč sem sanjal Boga. Rekel mi je: Napisal vam bom Zgodbo tako lepo, da se ji ne boste mogli upreti. In vsi boste naenkrat v njej!

Zbudil sem se in vse od tedaj, priznam, razmišljam samo še o naši Zgodbi. Takšni v kateri bi bili mi vsi.

To bi nas naredilo smiselne in nekomu potrebne. Ne bi bili več slučajni, ampak bi imeli namen.

Nimam ne časa ne potrpljenja čakati, zato zdaj sam vrtam v Zgodbo in gledam, iščem kje v njej smo. Vsi smo tam! Ko se bomo enkrat prepoznali v jej, bomo naenkrat vsi tu.

Otrok celotno Vesolje jemlje osebno. Jemlje ga osebno, ker ga dojema osebno.

Šele pozneje, ko rastemo, se naučimo ločevati med sabo in drugimi, med maNo in maMo. Med sabo in Vesoljem.

Po eni strani je to potrebno in nam je takšno razumevanje resničnosti večkrat rešilo življenje, kot ne. Po drugi strani pa... se zdaj zaletavamo v svet, ki nam je tuj, ker nimamo svojega.

Nimamo ga za svojega preprosto zato, ker ga ne dojemamo kot svojega.

Po moje moramo  sami sebi dovoliti biti otroci. Otroci si lastijo ves svet - vse je njihovo!
Namreč: odrasli smo, ker moramo biti, otroci pa le, kadar smemo.

In smemo le, če si dovolimo.

ČIGAVO JE SRCE

Zaplodil je otroka in odšel.

Niti počakal ni, da bi videl, kaj se bo rodilo, vedel je, kaj je njegovega ostalo v

njej in to bo rodila.

Ko očetje odidejo, zapustijo otrokom ime, in z imenom – imetje! Njemu je Oče zapustil Zgodbo. Vse odgovorena na svoja vprašanja je iskal in našel v njej.

Prebiral jo je vedno znova in znova. Na koncu se je vrnil na začetek. Ker ni imel očeta, ga je vzgajala Zgodba in resnici na ljubo, se je edinole njej tudi pustil. Ob njej je sanjal, z njo zvečer zaspal.

Sčasoma je od nje zahteval vse več. Selil se je od lika do lika v Zgodbi in tehtal Pravico, bil

je zdaj eno, zdaj drugo, poskusil je to in ono... Če je zmagoval je odkrival žalost

zmagovalca, ko je izgubljal pa krivico in sram poraženca. Moral je prenašati

samoto izdajalca in gnus do samega sebe ter lastnega dejanja. Vmes si pogosto

umival roke in preklinjal Očeta.

Včasih ga je obšlo, da Očeta sploh ni, da ga nikdar ni bilo. Da je vse samo Zgodba. Da je Oče zgodba.

Še več: prav Zgodba da je njegov oče!

Kakorkoli že, ta je bila edina njegova prava vez z Očetom in tega se je držal.

Ko ni mogel drugače si je pomagal z liki iz Zgodbe. Hodil je od enega do drugega, se pri njih mudil, si

jih nadeval, jih pomerjal, primerjal, jih presojal... toda nobeden njegovi predstavi o njegovem Očetu ni povsem ustrezal, čeprav so mu bili vsi na nek način podobni! Vsi so bili sicer njegovi, toda vsak zase preubog in skromen, da bi mogel biti njegov Oče. Vsi skupaj - morda! Kot seštevek bi morda postali Oče vsemu tistemu, kar je nosil v sebi.

Včasih ga je že sama misel na Očeta spravila v bes. To so bili trenutki, ko je bil nanj jezen še

bolj kot nase in mu je tedaj zanalašč nadel masko groze. Iz maščevanja! Izmed vseh likov mu je izbral najbolj grozno, kruto vlogo, kar si jih je lahko izmislil.

Le kakšen je Oče, ki pusti Mater da se sama muči in trga skozi življenje, lastnemu sinu pa ne privošči

drugega kot to, da venomer ponavlja isto Zgodbo?!

Naj si je še tako prizadeval da bi Očetu nadel obraz, ga ujel v lik, mu to ni uspelo. Nekega dne

se je, preprosto, vdal: njegov Oče ne bo imel obraza!

Imel bo sicer njegove oči, (vsemu se vendarle ni mogel odpovedati!) ne bo pa imel telesa.

 Očetova bo Zgodba - Materino bo telo!

Z Materjo si ni mogel kaj dosti pomagati. Očeta je sicer ohranjala v spominu, dokler je v njej obstajalo upanje da se bo nekoč vrnil, potem pa sta sliko o Njem načela dvom in obup, in oblikovala

jo je nezanesljivost. Spreminjala jo je po potrebi, vsakič malo drugače. Nič res uporabnega mu ni znala povedati o Očetu, moral bo sam nekako do resnice, si je dopovedoval.

Mati je bila od bolečine že čisto otrpla, otopela. Njen dan so sestavljale navade in razna opravila. In

nasveti zanj, ki jih je bila vedno polna.

Te je hranila za sina, kot bi bili suho zlato. Le da so bili vse manj nasveti, vse bolj pa svarila in

tudi izkušnje so počasi zamenjali njeni predsodki. Nostalgija je mrtva zgodba, sebe ohranja tako, da iz živih sesa življenje. Najraje pa iz komaj še živih.

Spraševal se je, če bi Očeta sploh še poznala, ko bi se, tako nenadoma in kdoveodkod, prikazal?! Seveda je imela druge moške in on je to vedel, toda nihče ni bil - On!

Potem, ni bilo nikogar več. Vdala se je v svojo samoto.

Počasi, ne da bi se tega sploh zavedala, je svojo jezo in zamero prenesla na sina in on jo je kar

podedoval, kot bi mu bila pripadala. Bili so trenutki, ko jo je v vsem spominjal na Očeta, jezil jo je prav kot On.

Hrepenenje v njem je bilo še njeno, a še to je v njem zadobilo drug predznak - ni ga marala! Sovražila

ga je takega in ga ni spoznala za svoje hrepenenje. Morda pa je prav takšno bilo še preveč njeno. 

Odnos, ki ga je imela s sinom bi sama opisala za vse prej kot uspešnega; ni in ni se ji posrečilo

vsiliti mu svojo predstavo o življenju in sreči, kot to običajno uspe vsem materam po svetu. To jo je delalo histerično in nesrečno. Sebi je očitala vse mogoče, njemu pa največkrat, da zapravlja čas s tujci, da nanje porablja svoj dragoceni čas in troši energijo na nepotrebne stvari. On je, seveda, kot običajno, o tem imel svojo predstavo. Tako kot o vsem. In svojo prekleto Zgodbo...

Ob koncu dneva, ko mrak že zabriše dan, je kot vedno, zlezel vanjo in kot že neštetokrat prej, pobil sovražnika; zvesto in iskreno in s krikom in strastjo, ki zmaguje in prežene čisto vsak

dvom o tem, kdo zmaguje! Z žarom bojevnika, ki se bori za pravično stvar...

Vse to samo zato, da bi se potem lahko sam naselil v sovražnikovo telo in na lastni koži občutil svojo lastno neprizanesljivost! In čeprav se navadno ni spraševal čemu, ga je tokrat popadlo vprašanje:

Zakaj? V čem je smisel?

Zamenjal je že vse like, spremenil vsa načela, ponosil vse vloge in si še izmislil nove... Bil je Ženska

in Žival, tudi tista čisto brez Zavesti... In še vedno ni vedel: kaj od tega je sploh RES? Kdo je on sam?

Videti Zgodbo z vseh zornih kotov in očmi vseh nastopajočih? Poskusiti, čisto vse okusiti, pokusiti

in preizkusiti? Žrtvovati sebe za druge in druge zate in umirati v tem neskončnem boju, potem pa vztrajati, znova in znova vstajati in vztrajati, vztrajati...

Doklej še in zakaj?! Za nek višji smoter?

Je smotrno kar naprej in uporno graditi Misel, jo dograjevati v Smisel in ga v svojem naporu videti, ga

prepoznati, le tam iskati in morda celo nekoč najti? Bi moral svoja hotenja uravnovešati s tistimi pri drugih , ali pa preprosto vse podreti in nato zgraditi nekaj čisto novega?!

Pa bo novo še imelo Očeta?

Na zunaj je svoje življenje živel enako kot vsi drugi, le da je v sebi zdaj bil več v Zgodbi, kot pa kje drugje. Brez Zgodbe bi njegovo Življenje bilo brez smisla, on sam pa brez ogledala. Pa tudi Zgodba je bila samo na prvi pogled bolj kruta od Življenja. V resnici še zdaleč ni bilo tako!

Znal je opazovati ljudi v njihovem boju za preživetje. Gledal je okrog sebe brezobzirnost in neprestano tekmovanje za prostor pod soncem, za položaj, ki ga moraš ubraniti, če ti uspe

veliki met. Vse to je poznal že iz Zgodbe in vedel je, kako se bo končalo. Zanj so ljudje bili le reveži iz zgodbe, sicer enaki kot v njej, toda brez nje. Nihče jim ni povedal, nihče jih ni opozoril, jih posvaril... Nihče jim ni Zgodbe zapustil v last, ali pa so jo bili medtem nekje zapravili ali jo izgubili.

Kakorkoli že, iskali ali pogrešali je niso prav preveč: preveč so bili zaposleni s plezanjem drug čez drugega! Morda pa jim tudi ni bila potrebna, saj so imeli svoje očete... In ti zopet svoje!

Toda vsi skupaj so bili brez Zgodbe in brez Očeta. Z njihovimi materami vred!

Prepuščeni sami sebi, kako bi sploh lahko bilo drugače kot je. Pa je sploh kdaj bilo drugače? Še

tisti med njimi, ki so morda imeli nekakšne zgodbe, so jih ves čas prikrajali.

Pomerjali so si jih, kot bi ne bile njihove, jih primerjali med sabo potem pa

menjali kot umazano perilo ali nogavice. Nič jim ni bilo prav ali po godu, ničesar

niso sprejeli! Njihove so bile le pravljice s srečnimi konci zanje in večnim peklom za druge. Za njihovimi sanjami je vedno ostajalo razdejanje. Praznina, obup in cel kup novih vprašanj!

V teh igrah brez meja jim on ni postavljal še novih ovir, saj se je sam imel za njihovega. Toda tako

početje ga je bolelo in ga prizadevalo, zato se je jezil nanje. Vendar je vedno pri tem tudi ostalo, drugače se jih ni dotikal. Ni jim hotel žalega, kaj pa naj bi jim on storil, česar že sami sebi niso? Slutil je Bolečino, ki so jo v sebi nosili, nosilo jo je zanje Telo, sami pa tega niso vedeli. Do Telesa je čutil

globoko spoštovanje. Vedel je, kakšnega bedaka prenaša, diktatorja in brezobzirneža in zajedalca: intelekt brez srca! Poznal je vrednost Nežnosti in pomen Dotika, teh dveh tako pomembnih elementov v fiziki Življenja, ki pa imata kratko razpolovno dobo in kmalu razpadeta v cel kup manjvrednih elementov.

Največji med njimi je zanikanje Odgovornosti; s tem, ko se ji odrečeš, ubije svobodno Voljo. Zaradi krivde zanikanja zaseje Smrt med ljudmi.

Kar mu ni bilo dano v Življenju, je naredil Zgodbi. Vanjo je vlačil vse – Življenje, podolgem in počez, često tudi za vrat, če ni šlo drugače.

Tam je Življenju povedal, kar mu gre. Očital je in grozil, kričal in zmerjal. Velikokrat, ker pač

ni mogel ali znal drugače, je na koncu ostajal sam s svojo nemočjo. Čutil jo je in kričal dokler je mogel, dokler je šlo... Ko ni mogel več niti tega je bil jezen nase in na ves svet in je grozil, da bo vse utopil v enem samem ogromnem vesoljnem potopu! Obljubljal je konec Sveta - in še naprej lulal v posteljo.

Nekoč, ko ga je roka že bolela od ubijanja sovražnika in je bil utrujen od lastne krutosti, je, medtem

ko je počival in globoko dihal.. začutil utrip Srca!

Med enim dihom in drugim ga je začutil! Tedaj je odkril Usmiljenje in Sočutje do Telesa, v Srcu se mu je porodilo - samo od sebe!

Pomislil je: naj je ubijal sebe ali druge, vedno je žrtvoval svoje Telo!

Spomnil se je vseh svojih divjih izbruhov jeze in besa, ki ga je vedno nosil v sebi... Kaj vse je človek

sposoben narediti sebi in drugim v takem stanju! Aaaaaaaaaaaaa, je zakričal, močno

in na ves glas! Brez jeze se ne da! Tudi tokrat se ne bo dal. Ne gre... Telo potrebuje svoj izraz, ne tujega, sposojenega ali vsiljenega in jeza je zdaj njegov izraz! V tem je pomen Zgodbe in vsa njena vrednost - vsemu se, namreč, lahko izogneš v Zgodbi, v Življenju - ničemur! Kar v Zgodbi prezreš ali izpustiš, namerno ali slučajno, tudi po neumnosti - vse ti zleze v Življenje! Tačas ko spiš ti uide, ko ne paziš... Potem se vate zaleti in pade kot tona železa, zadene te, ko najmanj pričakuješ. Življenje ima drugo, svojo zgodbo in Zgodba svoje življenje... Oboje pa ima svoj pomen in namen.

Preplavilo ga je. Kaj vse je Zgodbi naredil... In tistim, ki jih je vanjo vlačil, zapiral! Prek nje je Očeta

mrcvaril, sebe in cel Svet. Kolikokrat se je Zgodbi uprl, jo odrival od sebe kot zlo usodo... in se vedno potem vračal. Vedno je bila njegova, globoko v sebi je to vedel. Nanj je čakala. Bila je vse, kar mu je ostalo od Očeta in edina pot do Njega!

Čeprav jo je znal že na pamet, se mu je naenkrat zahotelo prebrati jo še enkrat, tokrat drugače: s

srcem in potem vedno le z njim! Nikdar več brez Srca! Strastno in na dušek jo je bral, kot bi jo prvič videl. Drugačna je bila, sveža in živih barv... Imela je nove vonjave in okus, kot bi pil vodo na vroč poletni dan, potem ko si prekopal vrt pred hišo! Nova in drugačna, lepa in grozna! Mestoma so mu solze drle, ko je bral. Objemal je svoje ubogo Telo, tisočkrat prebodeno in žrtvovano,

v neštetih bojih, do nešteto smrti izmučeno... in še vedno živo! Kako, da tega ni prej videl, opazil?! Čez vse zamere in skozi vsa ponižanja zvesto Telo... In zdaj ga gleda - živo, kot da ga prvič vidi! Zaupa mu! Povsem. Po vsem...

Ni ga sodnika, ki bi ti odpustil, kar sebi nočeš, ne znaš, ne moreš... In bil je vesel, da ima Telo, ki

to zmore, kajti Telo more, kar nihče ne zmore! Prijatelj je, ki ti zaupa in ti verjame popolnoma in brez pogojev, od rojstva, do -  rojstva! Oblila ga je hvaležnost do neskončne trdoživosti Telesa, njegove nepopustljivosti in trme, da hoče preživeti. Resnici na ljubo je prav to trmo vedno na smrt sovražil. Ves čas je skušal prav to v sebi ubiti in le njena trdoživost ga je zdaj rešila pred lastno neumnostjo in ga obvarovala pred lastno norostjo. Nenadoma se je znašel pred tem, da blagoslavlja počasnost, obotavljivost, nezaupljivost... Vse tisto, kar je prej najbolj zameril svojemu Telesu! Jokal je in se zahvaljeval, se mu opravičeval.

Telo odpušča tako kot Oče daje. Srce sprejema, ker drugače ne more. Mati deli in skrbi, da pride k

vsakomur, k prvemu tako kot zadnjemu. Telo zdravi in odpušča, daje vsemu Smisel in Obliko. Ni lupina, ki bi jo zavrgel ali preprosto zamenjal, ladja je, z vsemi zemeljskimi bitji na njej! In vse je tu - pri roki! Zgodba od Začetka do Konca in ne le en njen del ali pogled. Vsa! V njej se kaže bogastvo tistega Namena, ki je ustvarjal. Telo je manifestacija vsega, kar je v Stvarstvu, slika in odraz odnosov, ki v njem vladajo. V sebi nosi Vsebino in Smisel, vse kar je in kar še bo. Z Njim vse dobi svojo Formo in pravo mesto v Stvarstvu, to je - Telo!

Bolj je svoje Telo sprejemal, bolj ga je Telo sprejemalo in postala sta eno! Ko bosta najdeno zaupanje spet zgladila v Vero, bo ta trdna, kot ni bila še nikoli! Veličasten most bo, mnogi bodo po njem hodili in ga nikdar ne pohodili! Tak most se ne vdre.

Srce je dolgo iskalo udoben prostor zase in ga nazadnje našlo v prsih. Povsod je Srcu tesno na tem

Svetu, od povsod bi rado iztisnilo Temo. Bolj mu pustiš rasti - manj te tišči!

Dokler celo Telo ne postane eno samo Srce, napolni ga in gre še čez...

Bog ima svoje Telo! Srce ne išče več, ker je Telo njegov dom.

Razumel je Očeta. Ni majhna stvar - razumeti Zgodbo! Razumeti Zgodbo pomeni imeti Očeta, sprejeti svoje ime, nalogo, skratka - sebe!

Zdaj ima Očeta! Svoboden je, piše zgodbe in v vsaki zgodbi uzre Njega.

"Ko zaspi, se mu približam. Gledam ga. Potem zvrha vstopim v njegovo srce, ki je zdaj tudi moje Srce; v njem vidim vse njegove stiske, strahove, boje in zamere. Pa tudi odpuščanja - in vse kar nosi! Tudi tisto, kar skriva, in kar noče, da bi kdo vedel ali pa še ne more pustiti, da bi šlo svojo pot.

Poljubim ga na oči, preden grem in rečem: moj sin! Vedno sem si želel imeti svobodno Srce in zdaj ga imam. Tu je!

Toda kadar je jezen, ga pustim raje pri miru. Takrat je sam svoj in

samosvoj..."

Res je: otroka spravijo na svet starši, pa vendar mu to ne morejo biti,

dokler jim sam ne pusti pogledati v svojega lastnega.

****

RESNICA SRCA II

NIJAAV !!!

Opazil sem, da moja muca nijavka!

Tam, kjer mora biti mijav, je pri njej nijav! Njavka niiiijaaaaav.

Drgač je pa taka, kot vse druge muce. Vse so glih, vse so najlepše na svetu.

Moja je pa sploh najlepša na svetu. Meni. Ker je MOJA.

****

Kadar otrok nima komu povedati tega, očemer razmišlja, ko nima komu postaviti svojih vprašanj, ko se nima s kom pogovarjati, ker ga ne razume ali ga noče raszumeti.... si sam sutvari svoj notranji svet. Potem ga razvija po svoje.

Njegov svet raste po svoje in zunanji svet raste mimo njegovega in bogve, če se kje sploh ujameta.

Tako nekako je Bog ustvarjal. Hotel se je z nekom pogovarjati, pa je potem sopoznal, da sen je, kljub temu, da je mislil, da svopj svet razume, da se ne more. Vajsžaj ne tako, kot je mislil in upal, da se bo. Svet se je razvijal po svoje in on ga ni doghiteval, njegova vprašanja pa so ostala nerešena. In glej ga, vraga, nihče se ni z njimi ukvatrjal! Nikogar niso zanimala....

On pa je svet ustvaril, da bi NJEGOVA vprašanja koga zanimala! Vesolje je bilo ustvarjeno s tem namenom. Potem se je pa Vesolje vrtelo po svoje. Nekdo sae je tu moral prilagoditi drugemu, vendar se to ni zugodilo. Ta urejeni del se je imenoval Bog, neurejeni pa Stvarstvo. In vsak je živel po svoje. Neurejeni del, vesolje je pogosto urejenemu delu, to je Bogu, očital, da ga ni. Zato je ostajal neurejen.

Ker je bil neurejen so otroci oastajali brez odgovora na svoja vprašanja. Zato so v sebi ustvarjali svoje svetove, da so se lahko pogovarjali z njimi. Urejali so jih po svoje in ti svetovi so se razvijali parallelno z zunanjim svetom, ale da s to raszkliko, da so bili urejeni. Urejeni so bili, ker so sledili njihovim željam in so se pogovarjali z njimi, odgovarjali so na njihova vaprašanja in. Tako so otroci spoznali, da so svetovi, ki so jih v sebi ustvarili, živi!

In prav to nas bo rešilo.

BOGA SOVRAŽIJO

Boga ljudje sovražijo.

Tega sicer ne priznajo, a ga vseeno sovražijo. Ko jim pošlje nekoga, da jim pove, kako bodo rešili svoje težave, se njemu maščujejo, ker se drugače Bogu ne morejo. Nekomu se morajo.

Božjemu poslancu se maščujejo, ker jim ni že prej prišel pomagat.

V resnici je tudi to že bilo, ne le enkrat, temveč nekajkrat, in tudi tedaj so ga ubili.

Tako se Bogu maščujejo.

POLJUBIL SEM JI BOLEČINO

Poljubil sem bolečino v njej. Odvrnila je poljub, a ne vem, koga je poljubila, mene prav gotovo ne. Najbrž, neko svoje upanje v prihodnosti. Mene sploh ni videla.

Izkušnja pravi, da če je ženska ločena od svoje bolečine, potem je ne mioreš poljubiti hkrati z bolečino. Moral bi se ukvarjati z vsako posebej. To pa je nemogoče.

Ona to ve! Le noče, da bi bilo tako. A je kljub temu tako.

GOSTOTA KRVI,

KI GRE SKOZI SRCE

Iščem

z besno strastjo

in

vztrajnostjo norca

odprtino v tebi,

tisto vseeno,

ki se skoznjo prebijem,

prodrem vate,

v tvoje meso

se zlijem,

razlijem,

vate zarijem,

da vzklijem,

zasijem,

te pijem,

vpijem

vpijem

tvoje

ime

PRIKRADEM SE VATE

...ponoči.

Splazim se ti v sanje, napadem te, ko se ne moreš braniti. Mučim te s silovito strastjo in z vztrajnostjo odrinjenega ljubimca, uživam v vseh neskončnih odtenkih moje brezčutnosti.

Tvoja nemoč mi še podžge domišljijo in poveča mojo maščevalnost.

Zdaj, po tolikem času, poznam že vsak tvoj korak, še preden ga narediš.

Šepetam ti grozo v male možgane in se naslajam nad nemočjo tvojega Telesa, prepuščenega na milost in nemilost - samo meni, vse do jutra.

Izsesam te, da si brez moči in brez Volje; izžeta za dan, za druge... Tudi zanj te nič ne ostane. Kmalu se te še on naveliča in odide. Še eden v vrsti mnogih, ki so ostali praznih rok.

Zadovoljen sem s sabo. Uživam namreč v vlogi mučitelja v tvojih dolgih nočeh brez sna in polnih more, ko ne more zatisniti očesa čakajoč na jutro. Vem, da živiš v upanju, da bo prišel dan, ki te bo odrešil, a še to upanje ti pustim le zato, da spoznaš, kako jalovo je in da te nikamor ne pelje. Pravo jutro zate nikoli ne pride in zate ni odrešitve! Le nov dan, enak kot vsi drugi, siv in utrujen, kakršni so vsi tvoji dnevi.

Takšno je moje maščevanje za tvojo neumno upornost!

Še dotik s čopičem... in podpis mojstra nad mojstri torture! Tuja bolečina se me ne dotakne.

Tako. Moje delo je s tem opravljeno, končno sem potešen, zadovoljen s sabo in ponosen na mojo stvaritev. Do naslednjega dneva!

***

TVOJ LJUBIMEC

Tvoj skriti ljubimec, tisti, ki ga skrivaš pred mano in s katerim kujeta načrte proti meni, ki se ga krčevito oklepaš kot edine rešilne bilke v tvojem neskončnem boju z mano -

s e m   J a z!

Igram se s tabo! Že vso Večnost in vsa stoletja se sprašujem, kdaj se ti končno posveti, da

n e    m o r e š   z m a g a t i  !

Lahko se le pohabljava v najinem brezplodnem prepiru in druge vlečeva vanj!

Ko se bova ubila, in če bova s tem nadaljevala, se bo prav to tudi zgodilo, bova umrla, in z nama bo umrlo Vesolje.

Od najinih začetnih sanj ne bo ostalo prav nič. Zaradi njih se je Vesolje sploh začelo!

IN BOG POKLIČE ABRAHAMA ...

In mu reče, naj na Gori žrtvuje sina svojega najdražjega, edinca Izaka. ln ko Abraham zamahne z nožem nad glavo otroka, ga Bog ustavi ...

Zakaj nisi še tiste mojih staršev, Bog? Zakaj ne tudi njihove?! Ker je njihova vera bila premajhna ali zato, ker je Tvoja prevelika in misliš, da se bodo kar sami zaustavili, ko pride čas?

Njih nič ne ustavi, to bi zdaj že lahko vedel! Naj Ti to žrtev pove?

Vseh svojih nešteto smrti zdaj nosim s sabo. Tisti, ki otroke imajo, jih ne ljubijo, ljubi jih tisti, ki jih

nima.

 Bi Ti, Bog. sebe še imel rad, če Te nihče drug ne bi imel? Bi se še vedno imel vsaj malo rad, če Te jaz ne bi imel čisto nič?

Rad imam sebe. Pa Ti? Če se, Ti, ki si Vse, sem mar jaz tisti del Tebe. ki ga imaš Ti najmanj rad? ln kje si - Ti? Si mar v tistem delu mene, ki si zasluži prvo in največjo ljubezen, in sploh edino, ali pa je sebe imeti rad v nas protju s tvojo doktrino, ki pravi, da je treba imeti enako rad? ln če jaz tega ne zmorem - je potem greh imeti rad nekaj in nekoga bolj in druge manj, ali je grdo in nečloveško v sebi najbolj ljubiti tisto, kar je zapuščeno in manj, kar je vzvišenega in tebi po Volji?

Če sta upor in neposlušnost bliže mojemu srcu, kot pa gotovost pohvale in korist, ki jo prinaša ubogljivost?

Otroka imam v sebi. Ni Tvoj - moj je! Sam sem ga rodil. ln kadar smem - sem on! Sklonim se k njemu, plaho grem, po prstih, da ga ne prestrašim. Veš, včasih slišim jokati otroka v snu; zvečer, preden zaspim, ga slišim jokati in kadar jokam - tudi!

Nimam svojih otrok, imam pa očetovsko ljubezen v sebi. In kadar jo začutim ... Tedaj z vsem srcem upam, da si to Ti!

KAKŠEN JE BOG

Nikoli ni smel biti otrok. Nikoli ni mogel potožiti, da ga kaj boli, ne razložiti komu svoje stiske, si prizna­ti dvornov , se stisniti h komu, ga prositi za odpuščanje, zajokati.

Vedno je moral gledati, kako teče kri, kako umira ljubezen, kako v boju pokajo kosti in po njem štrlijo štrclji, potem pa sanjati, kričati v snu, klicati sebe na pomoč, svoje ime!

Za vse je moral biti sam odgovoren, še za to, da pekel gori in da zmrzuje sočutje. Hkrati biti dober in strog (kot da se to da!) in razumljiv in nerazumljiv in sam po sebi razumljiv ... Nikoli zaspan, utrujen in siten, lačen ali pa presit.

Njegova seksualnost je morala biti vedno vzvišena, ejakulacija pa kdove kakšna. In tudi ko mu je bilo vsega dovolj in čez glavo, da bi vse najraje kar pobil, je po navadi imel napad odgovornosti. Skratka - nikoli ni bil otrok!

Preden grem spat, ne molim kot drugi ljudje! Dovolim si nezaslišano predrznost. Povabim ga, da si v mojem srcu zgradi zavetišče zase, ponudim mu prostor, kamor lahko pride, kadar se mu zljubi. Kadar hoče. Da se spočije, da se skrije, da lahko joče, če hoče, vpije in kriči, se jezi in preklinja sebe.

In razbija, razbija, razbija po mojem srcu!

Tedaj mu nikomur ni treba biti odgovoren, za nikogar in za nič se mu ni treba počutiti krivega, ne komu kaj dolžnega. Tu pri meni je lahko neroden, sme se počutiti ničvrednega, nesposob­nega, premalo pravičnega in ne dovolj dobrega Boga. In še vse tisto, kar si vsak normalen Bog želi, da bi lahko bil, da bi drugi o njem vedeli, pa si ne upajo vprašati, ker ne želijo o tem kaj vedeti, ne slišati ali videti .

In ni res, da nihče nič ne vidi, ne sliši in ne razume, jaz. poslušam in ga razumem. Naučil sem se razumeti njegovo stisko! Velikokrat jočem z Njim, ker me je strah, ali pa kar tako, iz sočutja. Včasih

tudi od veselja, zato ker nisem več sam.

Takrat se pogosto vprašam - kdo tačas drži svet! In še: kaj bi bilo, ko bi kdo vedel, da Bog joka ...

Ve, da je dobrodošel v mojem Srcu, da ga takšnega sprejmem in da je Njegova solza tu na varnem!

Sam si niti ne želim več kot to, da me sprejme takšnega kot sem, in da vem, da je moja solza pri Njem varna.

GOSTOLJUBJE

Dolgo so čakali nanje.

Prišli so z učiteljem in gospodar jim je šel naproti,

na stežaj jim je odprl vrata svoje hiše in

zanje so prinesli vse, kar je kdo imel.

In ker v vsej vasi ni bilo mize tako velike, da bi vsi sedli zanjo -

so sneli vrata s hiš!

Z vseh hiš.

V vrtu so nato sestavili vrata v eno samo dolgo mizo,

da so lahko vsi sedli k njej

in vsak, ki je prišel mimo

je lahko prisedel in bil dobrodošel.

Prav za vse je bilo prostora!

Tisti dan so hiše ostale brez vrat,

vsa vas je bila kot ena sama hiša.

Prihajali in odhajali so lahko, kot se jim je zljubilo...

toda, ker je bilo vse živo v vrtu,

ni nihče iz njih ničesar odnesel.

Tedaj se je

vanje

potihoma

prikradel

Bog

O, UČITELJ!

Nam ženskam je življenje pisano z grobo pisavo,
naši moški so robati in naše srčne želje v njihovem svetu kaj malo pomenijo...
Toda, tvoj pogled je blag in dotik topel, ti nas razumeš.
Dotiki naših moških pa so hrapavi in njihove kretnje gospodovalne, robate, takšne, ki ne prenesejo upora.

Lastne misli, pravica neizpolnjene želje, da upa in hrepeni po izpolnitvi, tu ne preživijo dolgo. Namen moškega je nam ženskam - ukaz, in naša življenja poznajo več udarcev kot poljubov ali nežnosti! In verjemi, da tudi poljubi največkrat niso prav nežni in so nam zato včasih udarci ljubši.

V svetu moških je Bog moški, moški pa - Bog.
Ženska je samo zemlja po kateri hodi; vredna spoštovanja, če je rodovitna in daje, upoštevana le toliko, kolikor ji lahko vzame.
A ko se zvečer obrne k molitvi, da se za rod zahvali - k Očetu dvigne pogled, le Njemu Srce odpre.

In ti, naš učitelj, tako dober in blag, si izbral čednost!
Moške nam jemlješ, očete in sinove, da iz njih narediš učence za svojega Boga.
Srce jim vzameš, ko jim pripoveduješ o skupnem Očetu.
Drugačen Svet obljubljaš od tega našega, toda, me imamo samo tega, drugega ne poznamo.

Naši možje bi lahko bili ljubimci nežni, svojim otrokom pa boljši očetje, s Tvojo blagostjo v sebi in z Njegovim Blagoslovom!

Ljubezen Tvoja, tako neskončna in Očetu tvojemu, Bogu našemu, tako ljuba, toda glej, našemu telesu - tako neuporabna!
Mojo dušo polniš, telesu pa je tvoja Ljubezen največkrat v posmeh in udarec v želodec.

Ko boš odšel, bodo naša Srca hrepenela po Tebi. Ko bomo rojevale otroke v Svet, bodo imeli tvoje oči, v njih te bomo iskale, trepetale in se bale, da bodo nekoč odšli iskat Boga.

Tako kot ti zdaj nam jih bo vzel!

..... in šli bodo brez besed iskat Očeta, ker bodo v sebi nosili naše hrepenenje in nemoč.

SKRIVNOST NEKEGA NASMEHA

Padla sem na kolena pred Njim in objela njegova,

se sklonila, poljubila prašno nogo in spet zarila glavo v njegovo naročje,

kot bi ga nikdar več ne hotela pustiti stran.

In ni bilo videti nestrpnosti v njegovih očeh zaradi prekinjene poti,

ne zaradi stiske in siline mojega dejanja.

Ni bilo lažne skromnosti, ki bi ji sledilo privzdigovanje s tal,

kot sem videla, da je naredil drugim.

Poljub je sprejel z odprtostjo otroka

in mojemu objemu naklonil objemu potreben čas!

Videl me je v srce, ko sem poljubila svoje Telo,

jaz pa sem ujela njegovo spoštovanje do moje geste,

 ki si je dovolila zmotiti ga na poti k Cilju,

s predrznostjo, kot bi jaz sama bila Njegov cilj...

O, kakšna nesramnost! Kakšna stiska in kraja nad vsemi vsemi krajami...

Sebe mi je ponudil v trenutku večnosti,

Darilo, ki se ti razpre v vsej lepoti, kadar se ti Njemu odpreš...

O PRIJATELJIH, ZAKAJ JIH IMAMO IN ČEMU SLUŽIJO

Matere so k Njemu prinašale svoje otroke in on jih je jemal v naročje enega za drugim...

V Njegovih očeh smo videli veselje, kot že dolgo ne!

Potem je, nenadoma in ne vem od kod pritekel otrok in ga nam vsem na očeh s pestjo udaril v obraz. Še preden smo se dobro ovedeli, je otrok stekel in se skril, on pa je vstal in še dolgo zrl za tistim, ki je gledal le, da se čim hitreje izgubi med hišami in pred našo jezo!

Zvečer smo ga šli iskat. Našli smo ga prašnih lic, kot bi bil ležal z obrazom na tleh. Nič solz in sledu joka ni bilo na njegovih licih. Solz se nismo bali, pri Njem smo jih bili vajeni, saj je velikokrat jokal, medtem ko nam je govoril. Toda njegovo suho lice nas je zbegalo in nas prestrašilo. Rekli smo:"Učitelj! Kaj lahko storimo zate?"

On pa nas je samo pogledal in rekel: "Ničesar. Ničesar ne morete storiti zame, to je večje od mene in večje od vas..."

In pri tem je tudi ostalo.

Kasneje, mnogo kasneje, ko njega ni bilo več med nami, sem se včasih spomnil tega dogodka. Katerakoli je že bila tedaj njegova bolečina, je njegove solze niso umile, ne tedaj ne kasneje.

In prepričan sem, da če je kdaj v Stvarstvu bilo kaj starejšega od Boga, je to njegova Bolečina.

O HOJI NA VODI

Za njimi je bil naporen dan, pred njimi pa dolga pot. Učitelja so opanki ožulili, da je imel vse polno ran na nogah in bolelo ga je.

Proti večeru, ko so se ustavili za počitek, je jezno sezul obuvalo in ga vrgel stran od sebe, rekoč:

"Tile mehurji so tako veliki, da bi lahko hodil po vodi."

Vsi so se zasmejali, smeh, pripombe in pogovor, ki so temu sledili, so bili tako sproščujoči, da so pozabili na naporen dan, na dolgo pot, ki so jo bili prehodili in tudi na tisto, ki je še bila pred njimi.

Ko jih je premagal spanec, je bilo še vedno tu in tam slišati koga, ki se je zbudil, se na kratko zasmejal in zopet utonil v nemirni spanec.

Imeli so ga radi!

NA GORI

Ko je bil Učitelj na Gori, se mu približa Zli Duh in mu pokaže lepote tega Sveta, z besedami: "Padi predme na kolena in me moli kot svojega Očeta, pa ti dam vse to, kar vidiš!"

Sin Boga Očeta in Matere, ki je rodila Vse v Vesolju, se zasmeje in smeh mu pride ( le odkod neki?) naravnost iz srca:

"Bedak!

Vse to JE moje. S tabo vred."

KRIŽANJE SRCA

Otrok je Srce!

Ima očetove in materine lastnosti. Poleg njunih, pa ima nekaj tudi svojega: lastno Voljo, ki želi biti svobodna. Uravnovešati svet je bistvo naloge Srca!

Srce je nastalo v trenutku ravnovesja, zato pomeni njegovo rojstvo tudi v resnici štetje začetka našega časa. Ko se ti otrok rodi, je vse novo. Pred tem ni bilo nič pomembnejšega od njega. Vprašajte mlado družino, če ne verjamete.

Enako je bilo tudi v Vesolju! Naša leta štejemo od Jezusovega rojstva, ker je Srce Vesolja. Pa če to vemo ali ne.

Jezus je natančna slika dogodka rojstva vsakega otroka na Zemlji! Vsakega srca, ki se tu na novo rodi.

Če gre v Vesolju kaj narobe in zaradi tega sprti polarnosti (Oče in Mati) valita odgovornost ena na drugo, se v Srcu to pokaže. Srce ne more drugače, kot da pokaže.

Bolezni staršev se kažejo na otroku.

Tedaj otroku ne kaže drugega, kot da sebe postavi v težišče Vesolja in nanj je tedaj usmerjen ves pritisk Univerzuma, tako kot na zadnjo kroglico v krogličnem ležaju Večnega Kolesa, ki mora zdržati pritisk, če ne.... če ne se ves Svet podre.

Srce je ODGOVORNO! V sami naravi stvari je, da Srce nosi odgovornost za VSE.

Tudi za vse, ki je ne.

V tem ni nič racionalnega. Samo Srce je.

Za trenutek zdvomiš - in že te vodna gladina ne drži več!

Tak model v sebi nosijo vsi otroci sprtih ali ločenih staršev. Vse bolezni in stiske roditeljev se odslikavajo v telescu in psihi takega otroka.

Pri Jezusu ni bilo nič drugače.

Križanje je zato predstava, prikaz notranje razklanosti, ki ponazarja razklanost odnosa Jezusovih, torej tudi naših Prvih Staršev, in posledično - vsega Vesolja!

Akt križanja je nazorno opozorilo Očetu, kaj se bo zgodilo z nami, če bo še kar naprej užaljeno stal po strani, človeštvu pa postavljal pogoje, ki se jih ne bo moglo držati. Križanje ni bil dogodek, zaradi katerega bi se moral nek narod, denimo Židje ali pa kar vse človeštvo, počutiti krive in zanj odgovorne.

Otroci ločenih staršev v sebi nosijo krivdo. Povej zdaj to otroku: ti nisi kriv...

Dopovej to razklanemu bitju, ki ne bo več celo, da ni nič kriv, da je razklan!

Križanje, kot dogodek in prikaz, je bilo namenjeno Očetu, ne človeštvu. Da bi Oče lahko doumel.

Očeta je tedaj bolelo lastno srce. S križanjem Sina je Oče doživel infarkt.

Se lahko odrečeš lastnemu srcu ali mu lahko prepoveš razmišljati? Mu lahko prepoveš upirati se, hrepeneti, želeti, upati in rasti po svoje?!

Bi Oče svojega trmastega in upornega Sina lahko prisilil v drugačno odločitev? Poleg tega, da je Bog, si Jezus želi biti še Človek. Želi si biti tudi Materin, poganski... Želi si biti vse to, kar je, plus še vse tisto, kar bi rad bil. VSE!!!!

KREDIT NA ZASTAVLJENO HIŠO, KI JE NI

Včeraj sem - ne vem kaj me je popadlo - sam sebi napisal en kratek tekst, kar se mi pogosto dogaja. Telo preprosto samo vpraša, potem pa sebi razjasni, v kakšnem položaju se je znašlo. Pri meni je Telo = možgani! In tedaj moja zavest zna sama sebi razložiti celo stvari, ki sicer med ljudmi veljajo za nerazložljive.

Tekst sem imenoval: Kredit brez Hiše.

Takole gre:

Jezus je zadolžil Stvarstvo. Naredil je tole:

Vzel je kredit na hišo, ki je ni bilo. Zastavil je hišo, ki je ni.

Problem zdaj je v tem, da je bilo zastavljeno nekaj, kar bi bilo treba še zgraditi, da bo sploh stalo.

Šele, ko bo hiša stala, bo kredit zanjo postal upravičen.

Ko to samo pomislim...me oblijejo solze.

Hudo mi je za Jezusa, da je tako lahkomiselno ravnal. Kakšno velikansko zaupanje v človeštvo je ta človek imel! Verjel je v prazno, ko tam še nič ni bilo ali pa še ni bilo izoblikovano.

Zato ga zdaj gledam tako »gor«, kot se reče; ker je tako velik... In dostikrat ne vem, če je moje zaupanje v človeško bitje in v ljudi nasploh, dovolj veliko, da ga lahko s čimerkoli opravičim. Zato se čutim dolžnega temu človeku in mi je nerodno pred njim.

Ko bo stal pred Očetom in ga bo Oče vprašal - kajti slej ko prej pride poračun za vsa dejanja - Njega bo vprašal, ne nas: Kdo bo pa ta kredit vrnil, Sin moj?!

In bo še vprašal: Kje je pa hiša? Ti, ki zmeraj misliš, da mora biti po tvoje... kje imaš hišo? Kje je zdaj tista hiša, ki si jo zastavil, da si od mene izposloval kredit?! KJE JE??

On bo pa gledal v tla, kot je gledal v tla pred Poncijem Pilatom, ko ga je ta vprašal: Ha, Resnica.... kdo ve, kaj je Resnica?! A ti veš?!

In ga ne bo sram. Ne bo ga sram, kot ga tudi tedaj pred Pilatom ni bilo sram, ko mu nič ni odgovoril. Ne bo ga sram tega, kar je naredil za nas!

Jaz pa bom stal za Njim, ki stoji pred Očetom namesto nas in za nas, in bom zavpil na ves glas:

Še enkrat mu očitaj to, kar si mu zdaj, pa te tako treščim po buči, da ti bo v njej tri dni zvonilo...

In hiša bo v trenutku postavljena!

O POSLEDNJI VEČERJI

... in prvem zares dobrem kosilu potem.

Oprosti Oče, za kar sem storil, odpusti srcu svojemu. Vem kako ti je - v meni ti je -

težko. Težko ti je čutiti težo mojega dejanja.

Ostane groza v tvojih očeh, toda mojem srcu naenkrat ni mogoče....

Ni mogoče sprati vsega naenkrat.

Potreben je čas za to, da počasi žveči bolečino, ji da nek smisel, tok in Misel.

Odpuščanje in Telo, da obstane, Voljo, da živi, potem, ko spet oživi.

Zato ČAS, ta ura, da vas zaziblje v omotico. Dokler Ljubezen ne postori neprijetna opravila.

Umije tla od krvi, potem, ko je klala, da počisti za sabo, da vstanete vsi novi, ko se zbudite

k mizi pogrnjeni in čisti. Vsi isti, a popolnoma drugi, novi in prerojeni.

Zdaj dvignem z vami skupaj kupo resnice in razdelim med vas Kruh vaš vsakdanji, sebe kot Resnico, le sprejeti me morate.

Nobene potrebe ni da bi eden drugega jedli, se žrli, si kri pili, se sprli in umrli drug za drugega.

Živeli, to da - živeli!

KAJ JE “UBILO” JEZUSA

Jezus ni bil tiste vrste človek, ki bi hotel “izkoristiti vse pravne možnosti”. NI JIH HOTEL izkoristiti! On pravzaprav sploh ni hotel niobenih pravnih možnosti. Hotel je pokazati svojemu Očetu razliko med Pravom in Srcem, in jo je tudi pokazal.

Njegovo križanje namreč ni imelo direktnega sporočila za človeštvo, le indirektno. V smislu tega, koliko ga bo človeštvo sploh razumelo. Slej ko prej ga bo.

Ni bil križan za nas ali zaradi nas! Niti ne zaradi verskih avtoritet tedanjega časa! Njih je preprosto izkoristil v svoj namen. Tako, kot je Heroda izkoristil v svoj namen. Umor otrok je bil načrtovano dejanje nekje drugje in mnogo pred Kristusovim časom!

Zgodba ni takšna in vzroki niso takšni, tako preprosti, kot jih cerkev razlaga. Če me zdaj vprašaš: A gre pri vsej stvari za družinski prepir?!

Potem moram pritrditi. Da, res gre za družinski prepir! Gre za spor med Očetom in Sinom (ki sta dve Zavesti iste božje Zavesti, ena je Um druga pa Srce), ki ju Dvom boli in ju prizadeva na podoben način, kot se denimo pri človeku spor odvije med mlado generacijo in generacijo njihovih staršev.

Kar je edino gonilo napredka družbe! Brez konflikta teh pogledov na organizacijo družbe (razumevanje krivic, pravic, dolžnosti, razmišljanja o smislu človeškega življenja in Življenja vseh živih bitij nasploh, človeškega dela, ustvarjanja, vrednosti obojega ter vprašanj o tem, kdo naj naposled ima denar in moč.... itd. itd.) NI NAPREDOVANJA DRUŽBE!!!! Brez tega konflikta ni evolucije človeštva!

Predstava križanja je prikaz stanja v Stvarstvu, ki nazorno pokaže Očetu (Um), kaj se zgodi s človeštvom, oziroma, kaj se bo zgodilo s človeštvom, če ne bo bolj tvorno posegel v lastno Stvarstvo in bo pustil, da se razvija po svoje. In sicer brez upoštevanja Srca, brez upoštevanja lastne volje in želja ter potreb človeka.

Si predstavljaš, kaj pomeni, če Sin zabrusi Očetu, ki je Bog: Jaz sem sin človekov!

Hkrati mu v obraz še pove: Jaz sem TVOJE Srce in jaz Ti govorim tisto, kar tvoje Srce tebi govori. Ti pa me zanemarjaš, ker zanemarjaš svoje srce! Zato me končno zdaj poslušaj...

Naredil bom vse, kar moram storiti in tu ne poznam omejitve pri tem, kar bom naredil, ker moram. Ker sicer.... Sicer je vse zaman in se bo Vesolje zvrnilo v Nič! Padlo bo v Temo. Tega ne bom pustil NIKOMUR! Niti Tebi, ki si Oče!

Jezus je postavil vrata nazaj v tečaje, ko so padla s tečajev. Jezus, kot božje Srce, je slika človeštva. Kar se njemu zgodi, se nam zgodi.

Postavil se je pred Očetom, za nas. Očetu je rekel: Danes še ne razumejo - toda tudi Ti me ne razumeš! Oni bodo šele postali kot Jaz, toda tudi Ti boš nekoč drugačen Oče. Bog je samo lastno ime, Oče je pa funkcija! Torej bodi Oče! Poslušaj jih, kaj potrebujejo.

Jaz vem kakšen boš šele postal. Tistega Očeta gledam, tebe pa učim, kako boš tisto, kar Jaz potrebujem in kar človek potrebuje od tebe.

Pilat je slika tedanjega stanja Uma (je prava slika Očeta), ki si je umil roke; vedel je, da po rimskem pravu (ekvivalent avtoriteti in zapovedi Očeta) Srce ni storilo nič zgrešenega. Toda "ker ne razume problema" in je kot šolan človek suženj rimskega prava in z njim omejen, si pač umije roke nad usodo "Človeka". Ne prevzame odgovornosti zanj!

Jezus je prevzel odgovornost za človeka. Za človeštvo. Pred Očeta je postavil problem, kot ga sam vidi in tudi čuti, ne le razume. Razume ga prav zato, ker ga čuti. Srce to VEDNO stori pred Umom!

Nikoli nisem dojel, zakaj recimo takšni ljudje, kot je Vodeb, razumejo "ojdipa" pri človeku, ne razumejo "ojdipa" pa pri Jezusu!

Ne razmišljajo o tem, kako je Jezus Zgodbo izpeljal in zakaj jo je izpeljal, kot jo je. Tudi tega ne razumejo, da ni imel drugačne možnosti in da je naredil, kar je naredil, ker je moral. Inteligentno, zvito, hrabro, noro... kot se za Srce spodobi.

Srce ni klovn! Srce je Inteligenca vesolja! Kar pripisujemo Luciferju in s čimer se Lucifer rad hvali, ni njegovo delo, je delo Srca! Lucifer si je samo prisvojil tuja dejanja. Zato je nasilje nesmiselno, ker Lucifer sam v njem ne najde smisla, zato ga tudi ne more spremeniti. Zato ga mora opevati kot svoje dejanje, dejanje svoje moči, inteligence in ustvarjanja. Pa ni ne eno ne drugo ne tretje! Sploh nič ni, ker ni nič njegovo. je samo bedno imitiranje brez razumevanja. In samoobčudovanje.

Gre za družinski prepir v Sveti družini. Križanje je akt namenjen Očetu. Takrat je Boga zadel infarkt, ko je videl, kako mu križajo Srce.

Mali otrok brcne očeta v nogo, da boli, ko ga ta noče poslušati. Mali ponavlja in ponavlja, foter pa nima časa, pa drugič, ne zdej sine, bomo drugič, ko bom imel čas.... Potem ga mali brcne v piščal. Takrat pa mora poslušati. No, to je bilo križanje.

Vnaprej planirano in izvedeno, z upoštevanjem, da omejen duh (PIlat, judovsko svečeništvo, Herod) ujeti v zgodbo in takšni kot so, ne morejo reagirati drugače, kot predvidljivo!

Jezus je to vedel, oni pa niso. Ko ga je Pilat vprašal: Resnica?!" Kaj pa je Resnica, a ti veš?!

Mu Jezus ni odgovoril. kako naj Pilat razume, kaj je Resnica, če je pa popolna slika Očeta, ki tedaj ni razumel? Če Oče ne razume - kako bo Pilat???

Pomorjeni otroci so fragmenti Srca! Ljudje, s katerimi se je Jezus družil, so bili tudi fragmenti Srca! Juda Iškariot je bil VELIK fragment Srca. Vsi fragmenti so sodelovali v Zgodbi, s tem da nihče ni vedel, kaj Jezus dela, ne zakaj počne, kar počne. Vedel je, da bodo vsi sodelujoči ujeti v svoj karakter in da pravzaprav nimajo nobene izbire, kot slediti zgodbi, ki je nastavljena. Kako naj pa Herod drugače reagira na možno konkuranco, ki bi ga lahko izrinila s prestola?! Tip je predvidljiv! Naredil je, kar je bilo v njegovem karakterju, da bo naredil.

Tudi Očetu ni povedal. Naredil je vse po svoje. Bil je sam. On in Vesolje, oba sta bila sama.

Delal je vse, da ne bi bili več sami, ne mi ne On ne Vesolje!

Na vse se človek lahko navadi, samo na samoto se ne moreš. Lahko se navadiš na moža, ki te pretepa, lahko se navadiš na življenje v koncentracijskem taborišču, na suženjstvo... na vse se lahko navadiš, le na samoto se ne moreš.

STVARSTVO SI ŽELI SREČANJA S SVOJIM AVTORJEM

Dokaj hitro sem odkril, da bom ostal sam s tem o čemer razmišljam, in še bolj sam v tem, kako razmišljam. Kljub temu sem se včasih spozabil in ohranjal upanje, da bom koga srečal. Težko mi je bilo sprejeti, da sem sam tukaj! Da sem bil odvržen brez možnosti, da bi se s kom lahko sporazumeval, da bi me razumel. Preveč kruto se mi je zdelo, da se komu lahko zgodi kaj takega.

Potem mi je postalo vseeno! Naredil bom, kar bom sam hotel.


Kasneje sem ugotovil, da ne smem razmišljati "kaj če..." temveč lahko razmišljam "kot, da bi bilo....".

Kajti, če ostaneš v območju misli, ki pravi "kaj če..." se vedno znajdeš znotraj Dvoma. Nikoli ga ne raziščeš, vsaj ne čisto do konca. Prej se utrudiš in narediš kariero iz tega, potem prodajaš Boga in ga zaračunavaš tistim, ki to radi poslušajo.

Če pa razmišljaš "kot da bi...", potem pa greš povsod... za vse si sam odgovoren. Vse si ti sam naredil, ker si v preteklosti sam vse naredil, naredil si preteklost!

In tako bo tudi v prihodnje. Ta odločitev prinese veliko dobrega, ker vsebuje način učenja in Namen.

Princip "kaj če..." tudi vsebuje namen! In to slabega.

Ta je v zavračanju odgovornosti za storjeno, je v odrivanju odgovornosti čim dlje stran, proč od sebe, ven iz območja zaznave.

To je glavni pogoj za širjenje neznanja in neodgovornosti. Nič ne vem, šele zdaj sem slišal... nimam pojma, nisem dolžan vedeti, ne bom reagiral na nekaj, kar nisem sam napravil, nisem kriv, na vsak dogodek se pa res ne morem podpisati... Vse do - kaj me briga! Dokler od nekod to ne skoči vate, se ti zvali na glavo in zahteva gospodarja, Očeta, skrbnika.... nekoga, ki bo razumel, kaj nam je naredil.

Razumeti Ustvarjeno takšno kot je, je naloga pretežka za otroka, zahteva Očeta! Zahteva Stvarnika.

Zakaj se vse to zdaj vali na nas?! Bog bi rad bil tisto, kar si želi postati, ne nekaj, v kar ga mi silimo!

Bog si, medtem ko Oče moraš šele postati. Biti Oče se moraš šele naučiti, in to postaneš, ko poslušaš svoje otroke. Oni te naučijo.

Bog je lastno ime,

Oče je pa funkcija.

TELO JE POSODA DUŠE

Telo je posoda duše, iz katere se lahko učimo o tem, kaj smo.

Pa ne samo to! Učimo se od telesa, kaj smo lahko, kar še nismo, in kako postati, kar si želimo postati. Telo je mnogo, mnogo več, kot pa večina misli, da je.

Telo je namreč Zavest!

Zgleda, da je človek zgrešil komunikacijo z lastnim telesom, kot virom znanja.

Telo izhaja iz lastnih potreb. Iz tega črpa svojo logiko in njegova logika tako postaja naša logika! Če jo sprejmemo, seveda, in se od nje (iz nje) učimo.

Tedaj je Um v stiku z lastnim telesom.

Kadar pa zanikamo potrebe in jim predpostavimo neke druge, lažne, nadomestne "potrebe", tedaj naredimo mitologijo "potreb"! Bolni Um nas prepričuje, da ve, kaj je za nas dobro. Telo bi nam povedalo, da to ni res, če bi ga poslušali, pa ga ne.

Z drugimi besedami oz. na modelu pokazano, resnico nadomesti ideologija, ki jo uporablja (jo izrablja) nek politični ali verski režim PROTI našemu telesu, z namenom, da ga disciplinira.

Ljudje izgubimo stik z lastnimi željami, ki nas sicer vodijo. Namesto teh želja nam režim predpiše neke druge "želje", nadomestne želje, za katere pravi, da so resničnejše od resničnih, ker so baje neki "višji cilji". Verski  ideološki, vseeno kakšni, v glavnem - so "višji".

To pomeni, da mora posameznik namesto komunikacije z lastnim telesom sprejeti neko drugo vodilo in se posvetovati z izmišljenimi predstavniki njegovega lastnega telesa, ki so nekje drugje in črpajo informacijo o tem kaj on potrebuje iz... od.... bogve iz kod in od kod!! Prihajajo od bogve kod, posvetujejo se bogve s kom, vendar ne s telesom. Od tam bi lahko prišle, vendar telesa nihče nič ne sprašuje. Človek (sistem, režim, ideologija, vera....) telo disciplinira.

Ko gre človek v bolnišnico po pomoč, zdravnik naredi z njegovim Umom zavezništvo PROTI njegovemu Telesu!

Doktor ju naroči mu takole: Zdaj bova midva naredila zavezništvo in bova tvoje telo družno disciplinirala, da bo delovalo tako, kot jaz ukažem, ker tako piše v moji knjigi! In te bova spravila nazaj v pogon, kot to država zahteva od mene in seveda od tebe....

Potem bolnik ravna, kot da je resnično tisto, kar mu nek od njegovega telesa ločeni Um pripoveduje, lastne želje in potrebe pa zanika. Dokler jih lahko zanikaš brez večjih posledic v tistem trenutku (ker kasneje bodo), si zdrav.

Komunistični režim bo vedno trdil, da deluje v dobro delavca.. Trdil bo celo, da bolje od delavca ve, kaj je njegov, delavčev, interes in ga lahko zastopa bolje od njega. Potem, ko ga spravi v nesrečo (ekonomska katastrofa!), ko se bori s standardom, ki nenehno pada, mu kot rešitev ponudi sovražnike, ki da jih moraš premagati. Teh nikdar ne premaga, jih pa ves čas premaguje. Bistvo pa je, da NIKDAR ničesar ne dela za svoje telo. Telo žrtvuje na enak način, kot država žrtvuje njega!

Vse se dogaja torej V IMENU telesa, za TELO, za delavca.... a so ti pojmi samo izgovori, ki vsi delajo proti njemu, saj zanikajo potrebe telesa, človeka, na koncu še človeštva. Povzdigujejo pa ideologijo, religijo, Boga, božje predstavnike, režimsko kliko, zaslužnike ipd.

Težava je torej v komunikaciji z lastnim telesom in zavestjo telesa, ki jo jaz imenujem Telo!

Telo je Bog! Iz njega se učimo.

Ni bolj neposrednega učenja, kot je učenje od telesa (Telesa), ko je Telo Bog in je tako božja Zavest.

Bog ni odsotnost potrebe in neobčutljivost. Bog je občutenje potreb in sledenje potrebi, ker zaupa Telesu kot SVOJI Zavesti!

Vse tole z Islamom je manifestacija tega osnovnega spora in pomanjkanja komunikacije med Umom in Telesom, ki se je pred tem zgodila v Vesolju. Zdaj se odvija tukaj, pred našimi očmi. Ima enake znake, kot jih je imel vzrok, le da tedaj tega nihče ni razumel.

Zdaj nas še ni dosti, ki to razumemo, vendar nas je kar nekaj. Sam se obnašam, kot da nihče ne razume in tako tudi govorim in sprejmem odgovornost za to, kar govorim. Ne maram vzorca "kaj če...", ker nikamor ne pelje. Rad imam vzorec, ki pravi, razmišljaj, "kot da bi..."! Ker mi odpira povsem drug prostor za razmišljanje, ker me postavi v vlogo tistega, ki je "zamočil".

Potem postanem odgovoren za njegov problem, ki je s tem postal moj, ne oziraje se na to, ali je Avtor pripravljen sprejemati odgovornost za svoja dejanja. Jaz sem Avtor!

Če bi razmišljal "kaj če..." bi ostal v predsobi Zavesti in bi si ustvarjal podzavest. Kajti Lucifer je nezavest, ker je prdsoba Zavesti!

To se zgodi, ko plavaš v Dvomih! Pristaneš na dialog s Temo. Samo mona to dela in obenem misli, da bo zmagal.

Ker stopam v prostor Odgovornosti, ustvarjam Zavest. Zanj (za prostor) in zanjo (Zavest) jaz odgovarjam. Za vzroke in posledice jaz odgovarjam in za Boga, ki ga tako ustvarjam, tudi sam odgovarjam.

Sam odgovarjam in ne čakam, da bo kdo drug to naredil namesto mene.

Tako deluje in se obnaša Zavest!

Zame je ta Zavest Telo in zato se ne čudim, da se človeštvo zdaj ukvarja s splošnim zlomom pretrganega odnosa na relaciji Um -Telo.

Islam je Telo v stanju negacije. Evropa in ZDA, sta pa predstavnici Uma, ki si je ustvaril civilizacijo s povzdigovanjem Intelekta, ne da bi se sproti posvetoval s Telesom, torej z zavestjo telesa. Zato se je izgubil v ideologiji in religiji, filozofiji in v raznoraznih prepričanjih.

Zdaj se mu pa realnost ruši na glavo. Poplava muslimanov mu je vdrla na dvorišče! Kaže mu njegove lastne človekove pravice in pravi, da so njihove. Pravi: izpolnite jih!

Tle sem, zdaj me pa imate! Naredte kaj.

Ja, kaj bi pa rad?

Ne vem, ker nimam stika s sabo, z lastnim telesom. Samo z religijo. Ne znam se posvetovati z zavestjo lastnega telesa, zato ne vem, kaj bi rad. Ker nimam definirane želje, ker je ne znam določiti, tudi odgovornosti zanjo ne morem prevzeti. Torej - ne vem!

Ne znam. Vi mi povejte, česa si želim.

Saj to delate s sabo že tisočletja, kajne?! Saj obvladate! Ste razviti. Menda ja veste, kaj si jaz želim... ker jaz ne vem...

Telo razmišlja drugače. Razmišlja, kot sem povedal. Ne plava v dvomih., odpre sobo in sprejme, postane odgovoren in skrbi.

Zakaj? Ker je Starševska energija Zavesti!

Ni ena jebivetrska ideologija, ne religija, ki ji ni mar za človeško dušo v svojem pravem DOMU, Telesu.

TEMNO SRCE

Sem Srce, ki sovraži! Zoglenelo v svojem brezkoristnem sovraštvu in mnogo več kot le zatajen spomin: sem popolna pozaba, smetišče Vesolja!

V meni je vsa zavist, ljubosumje, zamera, jeza, maščevalnost, sovraštvo, cinizem in krvoločnost . In še vse drugo, kar Bog ne mara.

Lahko bi rekli, da sem neke vrste zbiratelj; kar spada k meni, pride k meni! To je tudi vse kar imam, moje je in to mi je dovoljeno imeti. S tem moram biti zadovoljen.

Sem tudi tisti, ki vam ne dovoli, da bi imeli; kar Bog meni, - to jaz vam! Zame ni našel mesta v Stvarstvu, zavrgel me je in nihče me ni posvojil. Sirota sem. Nihče me noče. V Družini me nihče ne omenja, ker sem madež, vestno izbrisan iz božje brezmadežnosti. Zame ni nežne roke, zame je Sovraštvo! Sovraštva nihče ne mara, ker jih dela grde, jaz pa razen tega ničesar nimam, Mati ni naredila družice zame... Zato sem sam.

Na nek način smo povezani, jaz in vi. Zanikate me, zatajite ob vsaki priliki. Sramujete se me. V zameno vam jaz ne privoščim sreče ali notranjega miru. Preprosto, ne dovolim vam tega, nočem da ste srečni! Ne v sebi, ne z drugimi. Za kratke trenutke zadovoljstva, ki mi jih ukradete, poskrbim, da jih potem stokrat plačate in preplačate: pošljem vam Krivdo, da zbriše lepoto. Vaše trpljenje lajša moje.

Hočem da hrepenite, zahtevam, da je vaše hrepenenje podobno mojemu! Da je brezplodno in zaman, enako kot je moje. Želim, da z menoj vred padete v neskončno jamo sovraštva iz katere ni izhoda. Njene stene so gladke in nimaš se česa oprijeti; kar primeš se zdrobi. Tu je še svetloba črna in blesk Črnega Srca v sebi ne nosi tistega upanja, ki ga ima Božja Svetloba.

Črna luknja sem, ki požira vse, kar prileti mimo. Namerno ali slučajno - vseeno! In prej ko slej vse pripotuje tod mimo.

Moram reči, da me vaše trpljenje zabava. Občudujem vaš občutek za tragično, vaš smisel za dramo in sprenevedanje. Toda vse vaše muke ne odtehtajo moje samote. Nje nič ne zmanjša! Zelo dolgo je trajalo, preden sem se naveličal vaših žrtev bogu Jeze, laskalo mi je, priznam, a kaj naj zdaj z njimi?! Moja Želja je postala še močnejša, ni se izgubila, postala je - potreba. Vi pa ste se tačas oprijeli filozofije, ki zatira željo v telesu; religije, ki s sabo nosi Smrt.

Vseeno mi je kaj počnete s sabo. Vaše bleščeče želje po tem, da bi bili, pridni in dobri otroci, so čista prevara! Vaša dobrota je impotentna, vaša predstava o nebeški čistosti h kateri venomer molite, pa laž! Preziram vas in vas sovražim, tako kot sovražim Boga, ki me je pahnil v to nesrečo. Sovražim svojo eksistenco, a sem v svojem sovraštvu vztrajen in v svoji samoti močan. Ne dovolj, da bi moja kletev prišla do Njega, ki je kriv moje nesreče, toda dovolj, da vam naredim, česar Njemu ne morem; preko vas se Boga dotikam, vsaj tako mislim. Izbire tako nimam.

Z mojim sovraštvom do vas, sovražim Njega. Moj prezir vam, je Njemu namenjen. Čeprav vam bo morda zvenelo čudno, nemogoče iz mojih ust, pa vendarle: moje sovraštvo ni samo sebi namen. Sovraštvo nikdar ni bilo sebi namen, vedno je izražalo nemoč - imeti! In tudi zdaj je tako.

Hočem izpolnitev svoje Želje, ne njene smrti! Dokler jaz ne bom imel, tudi vam ne dam, dokler jaz ne dobim, vi ne boste imeli. Starši otrokom ne dajo, česar sami niso dobili. ne morejo dati, kar sami niso nikdar imeli. In ti ne morejo dati svojim otrokom, in tako naprej v neskončnost. Tako preprosto je to!

Gledam vas, kako posedate pred televizorjem in goltate vseh vrst poročil. Prepoznam svoja občutja v vsakem od vas. Nasilje vas vznemirja, kajne?!, Prav kot mene! Uživam v novicah, ki govorijo o potresih, poplavah, katastrofah. Življenja odnašajo! Čimveč tembolje... Moja vznemirjenost ob novici se konča s prijetnim občutkom v hrbtenici. Usmiljenje in sočutje je namreč locirano na oni strani groze in jaz potrebujem razdejanje preden ga dosežem. Najprej hočem videti jezo, sovraštvo in bes na delu. Hočem mrtve, nesrečne in celo preživele. Kaj morem zato, če ni nesreče dovolj velike, da bi pomirila mojo krutost, potešila mojo žejo? Brez očiščenja pa ni usmiljenja! Pred tem smo nemočni tako vi kot jaz. Zato še naprej neurja in poplave urejajo ta svet, za sabo pa puščajo razdejanje in smrt, bolečino, bolezni in ruševine. Nesrečo! Cela naselja zbrisana s površine zemlje!

Skozi vihar vam kričim svoje Sovraštvo in nemoč, vi pa tega ne slišite!

Ne vejo čemu, tisti, ki vihtijo nože in dihajo dih svoje žrtve, ker to počno od blizu, medtem, ko drugi svojih žrtev ne vidijo. Ti morijo sofisticirano, visoko in udobno v svojih letalih. Ne sprašujejo - oni počnejo! Toda jaz vem zakaj vojne, čemu Smrt, pomori, uboji, posilstva, samomori. Od kod vse ljubosumje, prevara, pohlep in kraja - jaz vse to osmišljam! Z mano je vse razumljivo! Kaj pa mislite?! Sovraštvo je iskreno, v njem ni laži, laž je v Dobroti.

Dobrota se kar naprej nekaj skriva, se nekomu opravičuje, za nekaj počuti krivo.

Dobrota prosi, Sovraštvo zahteva.

Dobrota ne ve ali bo kaj dobila, Sovraštvo si vzame.

V najhujših zločinih vidim sebe, najdem svojo odgovornost! Odgovornost je dete, ki ga nihče noče, nihče mu noče biti oče. Tako je vse sovraštvo - moje!

Slepo kot je, mi včasih zabriše cilj, da ga ne vidim; zdivja vsevprek in ubija kot ranjena žival, ki vsled bolečine ne ve kdo je sovražnik, kdo prijatelj... Slepa, a zvesta žival, Sovraštvo! Predvsem pa težak posel in odgovoren!

Naporen, osamljen, nikdar čisto dokončan...

Ubijati, razdirati, rušiti, trgati, lomiti, uničevati!

Vse kar posejem - je Obup!

Dokler nekdo ne sprejme mojega!

Dokler nekdo ne razume!

Dokler nekdo ne izpolni  m o j e  Želje!

Medtem pa še naprej teče vaša kri in z njo odteka tudi moja. Gosta, smrdljiva lava, ki zogleni v nemočnem besu in brezkoristnem sovraštvu. Kaj mi mar vaše trpljenje, kaj vam mar moje?

Vaše majhnosti in male požrešnosti me utrujajo; vaši neprestani občutki krivde so mi smešni in vaše impotentne predstave o humanosti so mi odveč. Zame boste vedno le ne preveč inteligentni otroci, in vse bolj se mi dozdeva, da je vse kar je v vas res novega - le en in isti stokrat obrnjen plašč! Edino v laži in sprenevedanju znate res biti mojstri. Bravo! Tu vaši domišljiji ni konca in v tem vam nihče ni raven.

Lastnega sovraštva ne spoznate za svojega, zato ga meni pripišete in odrinete z Odgovornostjo vred.

In veste kaj?

S p r e j m e m   g a !!!

vivaldi

poleti vas žge lastna vročica,

pozimi se pritožujete nad svojim hladom,

spomladi raste ljubezen, ki je v vas,

jeseni je rodovitna radodarnost:

vaša!

EVFORIJA

...je eksplozija tiste neovirane radosti v meni, ko se razletim na vse strani in grem daleč, daleč, in vidim upanje in pokrajine in mehke gozdove...

Ko se spet stisnem v prvotno obliko, joj, tedaj šele se zavem, da poprej nisem bil opazil lukenj v sebi zaradi njihove majhnosti! Ampak, ko se razširim, z mano postanejo večje in tedaj se zapolnijo s temo, ki postane moja.

Ko se zavem, kaj vse sem podihal vase v stanju prevelike vneme, me je groza!

Požrl sem vse, kar je bilo prej tam zunaj skritega v temi in zaradi mojega velikega navdušenja, neopazno.

Vendar - toliko slabše za Temo! Ker sem zdaj že navajen in vem kako jo predelati (reciklirati) nazaj v Svetlobo.

Požrešen sem zdaj enako kot prej in vedno več neprevidnosti si lahko dovolim. Pojedel vam bom vso Temo in ne boste se mi imeli več kam skriti. Niste se naučili živeti brez skrivanja niti približno toliko kot jaz.

VLOGA SRCA V BOŽJEM STVARSTVU

ŠIFRA: vrana vrani - v rani 

(nagrajeno na natečaju Primorskih Srečanj, leta 1997)

Draga moja!

Moje pismo ti ne bo v olajšanje. Polno je temne strasti, jeze in očitkov. Samo zate bi utegnili biti pretežki, zato jih, razen tebi, naslavljam Bogu in svetu (kot, da bi to utegnilo kaj pomagati!). Toda vedi, da je rešitev le pri tebi. Svet in Bog sta kdovekje, ti pa si tu, in kjer si ti, sta tudi svet in Bog. Tudi ona dva sta usojena.

Kakšen je ta najin odnos?

Pridem, ko me potrebuješ, grem, ko me odrabiš, ali si preprosto premisliš. Pripoveduješ, jaz pa poslušam vse dotlej, da ti glavobol poneha. Včasih mi celo uspe spraviti te v smeh, ko so najini pogovori zaupni in nalašč nekoliko presmeli. Prijeten občutek, kajne, da je nekdo bolj trčen, kot si to dovoliš biti sama? Zato si tudi svoje skrite želje dovoliš hraniti tik pod tvojo lepo, mehko kožo, veliko bolj na površju, kot bi sicer. Bolj odkrita si sebi sprejemljivejša in zato drugim prijaznejša. Naredim prostor za žensko v tebi in prevzamem odgovornost zanjo in še vso tisto krivdo, ki je ti ne moreš nositi, a jo kljub temu imaš. To je moje darilo – tebi!

Ko pride On, ki je moški tvojega življenja, vedno najdem tehten in še dovolj prijazen izgovor, da se vama umaknem. Prijateljem, ki jih je tvoja hiša vedno polna, te privoščim; sprejemam namreč vsiljivost razvajenih otrok, ki mi ne pustijo niti za trenutek biti ti preblizu. Kot bi skriti za vrati čakali na pravi trenutek, da vdrejo in te zgrabijo, vedno znova se sprašujem, kako neki lahko tako hitro zaplenijo vso tvojo pozornost? Kot da si z njimi v nekem tihem dogovoru, jaz pa žrtev nekakšne okrutne igre.

Idealen partner sem in otrok brez napake! Perem, likam, vse pospravim za sabo. Nikomur nisem v napoto ali v breme. Nikoli ne sitnarim, ko hočeta “oči” in “mami” biti sama. Ko je potrebno, te raznežim, naredim mehko in toplo, da se mu manj upiraš, ko si te zaželi. Sem topla voda s pravo temperaturo zate! S temperaturo, ravno pravšnjo zanj.

Izmed vseh svojih prijateljev ali znancev mene najbolj pošteje. Ker mu nisem nevaren! Ve, da ne tekmujem, nasprotno, odkar sem tu, te ima več kot kdajkoli prej. Če se le malo preveč oddaljim, te spet dobi vso histerično in zmešano za vrat.

Spravljam te v red zanj, takšna je moja vloga in naloga!

Sam potrebujem le malo več kot nič in približno toliko tudi dobim. Nič zaslužka, zgolj pravico do preživetja. Da smem biti. Če vprašam za več, je že preveč; izgubim še to, kar imam - tebe! Vse in največ...

Če kaj, potem po božje častim ukradene nežnosti. In ti me pri tem ne razumeš; misliš si - le kako lahko uživa ob tem, da me neprestano boža po laseh, rokah in ramenih in me poljublja v vrat, tja v neskončnost, in se nikoli ne naveliča.... In si še misliš, kako nisem normalen. Ko se mi upaš to na glas povedati, rečeš: ... ti nisi normalen! - in se zraven nasmehneš. Kadar pa ne, me le naveličano pogledaš in odkimaš z glavo. Tedaj se jaz nasmehnem tebi.

Koliko moje nemoči je v tem! Toda moje srce se odlikuje z vztrajnostjo. Nimam časa, da bi si bivanje na Zemlji uničil s strupom, kot sta maščevalnost ali sovraštvo. Medtem ko drugi mečejo stran gore kruha, sam iz drobtinic počasi zlepim skupaj za en krajec. Zlagoma, z veliko volje in vztrajnosti to počnem, ker mi vsa maščevalnost zleze v vztrajnost, od nje pa potem živim. Brez pravega vzroka in zanalašč; tako je vsaj to videti s pogledom tistega, ki ima vsega na pretek.

Kajti nič na tem svetu ni bolj ogabnega, kot umorjena ljubezen! To je truplo, ki ga moraš prenašati s sabo, ker ti je usojeno. Razkrajanje in smrad ubite ljubezni se sčasoma zažre globoko vate, tako da te že od daleč prepoznajo in se ti izognejo. Sovra`iš to svojo mrtvo težo in odvečno breme. Vlačiš ga povsod koder hodiš in ne moreš se ga rešiti, ali zatajiti, saj ne moreš ljubezni preprosto zakopati. Drugi pa je nihče noče. Nima kam in zato ostaja pri tebi. Tvoja je.

Vsakokrat jo moraš znova ubijati, da bi nekako preživel. Dan za dnem si zanjo izmišljaš nove muke. Prekleti zombi pa noče in noče umreti. Bolj udarjaš po njej, bolj je odporna. Ob vsakem dotiku z zemljo spet vstane prerojena kot nova. Umorjena ljubezen je zvesta žival, ne da se ubiti. Hodiš naokrog in vsakogar moleduješ, da bi ti pomagal uničiti to nesnago. Spravite jo dol z mene, prosijo tvoje oči, četudi nič ne rečeš.

A če ti jo kdaj zares uspe ubiti - si mrtev!

Upam, da me nikdar ne zapusti. Jaz vem, da se ji ne bom nikdar odrekel, kar je moje, je moje!

Je to tisto, česar se bojiš? Da bi ostala sama s truplom svoje umorjene ljubezni na grbi, sem te pogruntal, kaj?!

Vem, da niti ne pomisliš, da bi mi planila okrog vratu in da ti moj dotik ne pomeni, kar tvoj meni. Skromen sem in tega od tebe niti ne pričakujem, kaj šele zahtevam. Seveda si želim, tega ne morem tajiti, vendar ne vprašam po tem. Zato mi, prosim, dovoli, de sem včasih nežen s tabo, da te lahko božam in čutim še neko drugo telo, razen svojega, v tem ogromnem, praznem prostoru. Ko bom začutil, kot sem že mnogokrat poprej, da ti je tudi moj dotik odvečen, bom odšel, kot sem še zmerom. Od daleč bom zavidal tistemu, ki mu boš pustila blizu. A to pač ni najhuje, na to se sčasoma navadiš, huda je samota.

Na vse se navadiš, le na samoto ne. Navadiš se na moža, ki te pretepa, na kričanje, poniževanje, celo na življenje v koncentracijskem taborišču... Le na samoto se ni mogoče navaditi! Nič je nič. Nimaš ga za kaj prijeti.

Zdi se, da je od vseh občutij, zavist najbolj romantična, ljubosumje pa tista nepremagljiva sila, ki ničesar ne privošči drugemu, ker sebe ne prepoznava v njem. Predvsem pa - če smo se kdaj borili, da bi imeli in pri tem drugim vzeli - smo gotovo opazili, da je vse lepo bilo le v naših glavahin v naši domišljiji, in je izpuhtelo, brž, ko smo se resnice dotaknili.

Ah, zavist je najlepša, če je živa, in najbolj živa, ko je zavistna. Sprašujem se, zakaj meni nikakor ne uspeva vrt enako lep? Zakaj prav moj pohlep uduši plamen v drugem, nakar ga pokoplje še v meni? Je moj objem tako neprodušen, da nikomur ne pusti živeti, ali pa je resnica še bolj grozna, kot ta misel? Je zavist povsem brez podlage in čisto neupravičena, ker je vse le plod naše domišljije? Se tam, kjer naj bi kaj bilo, enako nič ne dogaja?

Sila zemeljska, prav nič Nebeška, (nebesom tudi sicer ne zaupam prav preveč!) prosim stori, da Ljubezen obstoji! Čeprav morda ne zame in ne v meni.

Lepo prosim...

Ko srečam zaljubljenca, grem zato neslišno mimo. Previdno, da ne bi zmotil njunega plamena, z dihom ali celo s trepetanjem srca. Sam ne znam, a imam srce za druge. Če je že meni moje neuporabno.

Po svoje sem izreden - ni mi para! Črni Peter sem, ki nikomur ne pripada; ena sama karta, ki na koncu vedno ostane sama. Nihče ni bil narejen zame ali ustvarjen po moji podobi! Zato se zdaj grem to čudno igro z vami. Po dva in dva vas skupaj spravljam, v upanju in želji, da se mi ne bi izšli... Da bi videl, kaj mi bo ostalo. Jezim se na vas, ker ne ostajate v parih in se mi vsakokrat razbežite. Ves čas si nekaj izmišljate in mešate, mešate, menjate… da moram vsakokrat vse spet znova in od začetka. Zato nikdar nikamor ne pridem in nikdar ne izvem, kaj me na koncu čaka! Morda le onemogel bes in zmagoslavje imeti samega sebe; to, kar imam zdaj.

Tako še naprej ostajam skromen človek, ki ve, da je vsaka nežnost, ki se odlomi od tebe in pade sem k meni, le ukradena nežnost, moja skromnost pa prezir do požrešnosti in izobilja pri drugih in ne morda kaka posebna vrlina.

Tu, moj Bog, s težavo zapisujem, ker se mi v srcu mešajo gnus, žalost in sovraštvo do tega, kar jaz imenujem vloga srca v božjem Stvarstvu! Biti dober družinski prijatelj - taka je tvoja predstava o tem, kaj bi moral biti, kajne?

Jaz, ubogi revež, sem temu idealu že lep čas blizu. En lep dolg-čas!

post scriptum:

Ne skrbi, draga, še naprej bom tvoj prijatelj in ljubimec; dober prijatelj vedno stori, kar od njega pričakuješ, dober ljubimec - ravno nasprotno! To ga namreč dela dobrega.

****