004_PRIROČNIK ZA VODITELJE DRŽAV 3 strani

Človeški um je pripomoček, s katerim Bog, z upoštevanjem naše svobodne volje, kreira svoj in naš svet. Ko sami tako delujemo, ni razlike med tistim, kar si želimo mi in kar želi On.

Predstavljam si, da sem v čolnu. Sedim v sprednjem delu in veslam. S hrbtom sem obrnjen proti neznanemu, ker ne vidim kam grem. Z očmi zrem na prevoženo pot in na ljudi, ki jih peljem s sabo v čolnu. Oni sedijo v zadnjem delu, torej pred mano. Se pravi, za mano je Prihodnost, pred mano je Preteklost.

Ljudje, ki sedijo v zadnjem delu čolna, so z obrazom obrnjeni proti meni, se pravi, da imajo oči uprte v pot pred nami, jaz pa ne vem čisto zagotovo ali gledajo vame v upanju, da jih bom peljal v Prihodnost (ki je meni neznana!) ali pa gledajo mimo mene in vidijo samo tisto, kar sami želijo. Kakorkoli že, njihovi obrazi odsevajo nekaj, kar je meni neznano. Njim pa najbrž še manj.

To je pravzaprav tudi edino, kar ta trenutek vidim.

Če se pošalim: tu je vsa naša skupna prihodnost. Samo prihodnost in nič drugega kot prihodnost, če se pošalim v jeziku nekoga, ki prisega na sodišču.
Naša prihodnost se pelje skupaj z nami v čolnu.

Gledam jih torej, ko tako zrejo v njihovo »prihodnost«, in se sprašujem, če jih v resnici peljem njihovim željam nasproti. So to njihova hotenja, njihova upanja, in če je to sploh edina pot, smer in cilj in... edini način? So morda še drugi?

Resnično, ali je sploh mogoča kaka druga Prihodnost, kot le tisto, kar si oni želijo?! Gremo tja? Jim lahko zaupam? Obstaja morda še kakšna druga?

Če obstaja mnogo prihodnosti, morda obstajajo različne tudi preteklosti?

Obstaja tudi druga preteklost od tiste, ki jo poznamo, iz katere bi radi pobegnili in jo pustili za sabo? Pa imamo sploh izbiro?

Veliko pogledov je medtem ko veslaš v čolnu. Recimo, eden je gotovo tisti, ko gledam mimo njihovih glav. V karkoli se ozrem, je vse vedno v ozadju, spredaj pa so njihovi obrazi, kot kakšni živi podnapisu na filmu tega ozadja. Njihove izraze na obrazih vidim ves čas. Na obrazih uzrem Bolečino, in nočem, da bi ta bila cilj, h kateremu gremo in za katerega verjamem, da smo ga pustili že za sabo. Pričakujem da je vsa za mano. Pred mano... pardon, zdaj se že težko orientiram, ker je veslač obrnjen nazaj in je zanj naprej-nazaj. Ravno narobe.

To vendar potniki v čolnu želijo pustiti za sabo, mar ne?! Torej je bolje, da pustimo vse tisto od česar bežimo, čim dlje pred sabo. Da je za nami.

Potniki si med sabo pripovedujejo izkušnje. Poslušam medtem ko veslam, in ker sem obrnjen z obrazom proti Preteklosti, bolje razumem o čem govorijo, ker si laže predstavljam kaj puščajo za sabo. 
Jebenti! Dlje kot se odmikamo od Preteklosti, več je je pred mano....

Zorni kot se veča iz minute v minuto, zaradi tega jo vse bolje vidim, predvsem pa jo vidim v drugačni luči! Ne le, da je Preteklost videti drugačna, tudi je drugačna.

Ne morem se izogniti gledanju v Preteklost, medtem ko drsimo po mirni površini. Glasovi se odbijajo od gladine, postajajo podnaslovi v nekem meni tujejezičnem filmu, ki ilustrirajo scene in dogodke pred mano (za njimi), jaz gledam moj film, oni svojega... pa vendar vsi skupaj enega in istega, saj smo v istem čolnu! Le zorni kot je drugačen. Odvisen je od tega, kje sediš in kam si obrnjen.

Menijo se med sabo. Opisujejo osebna doživetja in jaz jih slišim, vsakega posebej jih slišim. Vidim kako se njihove zgodbe prepletajo med sabo in se za njihovimi hrbti stapljajo v eno - vse tja do horizonta. Vse jih imam pred sabo.

Čoln reže gladino, ki odbija sončne žarke in z njimi svetloba prikaže slike, razkriva dogajanje, obzorje jih pa požira in tako samo postaja vse širše in širše, preteklost dobiva perspektivo.

Individualne zgodbe se združujejo v skupne usode in te padejo v večje zgodbe in te spet v eno. Tako kot se valovi na gladini seštevajo, se prepletajo, naskakujejo in preskakujejo eden drugega, dokler ne izginejo drug v drugem. Nastanejo... ko nek čoln, nekje, zareže v mirno gladino! Potem se spajajo in spet izginejo.

Ne morem, da ne bi opazil, kako vsak gib najde svoje mesto v tem morju. In vsaka naša posamična zgodba najde svoje mesto v Veliki zgodbi, ki je skupna. Vse ima svojo težo in čoln vse teže prenese. Kar čoln prenese in tudi tisto, česar ne - prenese morje.

Vse to vidim, ker večinoma zrem v gladino.

Tako jim to lahko posredujem nazaj v obliki svojih misli, o tistem, kar vidim. Pravzaprav lahko že na mojem obrazu preberejo tisto, kar vidim. Tako kot jaz na njihovih prepoznavam, kako je njim! Ne da bi se nam bilo treba pri tem obračati.

Zaupamo si.

Tako je dobro in prav. Gledajo vame, potem v Prihodnost… in jih je tako manj  strah! Pogled na njihove obraze mi pove, če veslamo v pravo smer. Prava smer je tista, kjer jih ne bo več strah.

Pravzaprav smer sproti popravljam, glede na to, kar vidim na njihovih obrazih. Oni so moj kompas.

Zdaj tudi ne vem več, ali so veseli, ker jim pripovedujem »pravo« zgodbo ali pa preprosto zrejo mimo mene in zares vidijo v Prihodnost - sicer pa, komu sploh mar?! Ni nas več strah!

V tem je tudi ves smisel, ali ne? Opisujem jim Preteklost, kot jo ZDAJ vidim, zaradi tega jih ni več strah. 
Smejali se mi boste, toda to se imenuje vizija.

Nekaterim pride na misel, da bi se obrnili in se vrnili… Morda bi zdaj ravnali drugače, kot so v preteklosti, popravili bi, kar so slabega storili, kar smo vsi skupaj zgrešili - tako mi pravijo - poiskali bi tisto, kar smo zanemarjali. V Preteklosti so še vedno stvari, ki jih je vredno obdržati. Ni bilo vse slabo…

Bi se lahko vrnili in popravili nekaj stvari? Je to mogoče? Zdaj se je naenkrat težko spomniti vsega naenkrat, kaj bi v preteklosti bilo vredno spremeniti… Morda bi kaj premaknili in s tem spremenili tisto, kar je potem sledilo… Rekli bi si: oprosti… in: oprostite… in se objeli. Koliko bi to pomagalo? Ali pa je morda vse to še vedno z nami sedaj in tu v čolnu?

Kakorkoli že, kamorkoli smo se namenili, nas ni več enako strah, kot nas je bilo. Kljub temu, da pri vzvratni vožnji ne veš kam greš.

Še vedno gremo »po nazaj« - v vseh smislih in ni nam dosti mar, ker kadar pride do ta-velike katastrofe ima malo dete vedno pogled uprt v materin obraz. Če na njem ni strahu, tudi njega ni strah. Dete je mirno, če je mama spokojna.

Tudi če se Nebo razkolje! Dete čuti: moja mama ve…

Ljudje razmišljajo: Tisti, ki nas vodijo, že vedo. Morajo vedeti, morajo imeti vizijo.

Kdor vesla čoln, mora zreti v Željo, ki je v očeh ljudi v čolnu.

KER NI DRUGE SMERI, KI BI BILA PRAVA!

Videti mora njihovo upanje, hrepenenje… saj ne obstajajo druga vodila, ne drugi zemljevidi za Prihodnost. Ni druge vizije, kot le želja v ljudeh.

Torej, dlje veslaš v vzvratno smer več Preteklosti imaš PRED sabo. Več je je in bolje jo vidiš, bolj jo razumeš, manj je strašljiva. Zakaj bi se torej bal prihodnosti?! Prihodnost je ponovitev! Lahko jo ustaviš.

Sicer pa - zakaj bi sploh kam šel? Lahko bi se le malo vozil naokrog, malo potoval, postal tu in tam, pač kjer ti odgovarja. Nato ostal dokler se ti zdi in odrinil dalje… za zabavo!

Kaj pa, če bi kar ostali tu? Ostanimo in uživajmo! Ali pa pojdimo, kamor nas vleče...

Pogovarjajmo se o rečeh, opisujmo, razglabljajmo, spreminjajmo. Naredimo prav tisto, pred čemer nas je Orwell svaril in nas opozarjal: spreminjajmo preteklost, knjige, časopise, besede… vsak dan, vsak trenutek. 

Jebeš Orwella, jebeš 1984, jebeš Strah.... !