017_STOLP, KI SE PODIRA 6 str.

RAZMIŠLJANJE O STOLPU, KI SE PODIRA

Če me kdo vpraša, kako ljudem pomagati da laže zberejo pogum in rečejo "ne", potem pa prevzamejo odgovornost za razmišljanje z lastno glavo, mu odgovorim takole:

Ne pomagaš jim s tem, da jih siliš reči "ne" ali jih siliš k razmišljanju. 

Pomagati jim moraš takrat, ko se spopadajo s Krivdo v sebi, in jim pomagaš razumeti, kaj ta predstavlja v njihovih življenjih. 

Kajti prav Krivda je breme, ki ga inštitucije sistema uporabijo, da laže manipulirajo z ljudmi.

To je breme, ki ga moramo vreči s hrbta. 

Sistem ljudi obremeni s Krivdo, privzgoji jim jo, jim jo naloži! Zadnje čase tega niti ne počne več previdno kot nekdaj. To so počeli stoletja, tisočletja. Zdaj uporabljajo že nakladalke, buldožerje, gradbene žerjave, skratka - nakladajo, tehnologija nakladanja je zelo napredovala...

Krivda in Odgovornost sta namreč dve popolnoma različni stvari! 

To dvoje - namreč Krivda in Odgovornost - ne moreta obstajati hkrati, izključujeta se, zato ne moreta sobivati. Če je eno, potem ni drugo! Če je drugo, ne more več biti prvo. 

To je edini način, ki sem ga našel, kako spraviti Krivdo dol s planeta.

Zdaj je namreč Krivda - Bog, namesto Boga na tem planetu!

Krivda je stanje, ki samo je. Krivda je negibna.

Poosebljal bi jo nekdo, ki v sebi ždi, je v sebi sam, osamljen, in samo je. Ždi. Obstaja!

Odgovornost, na drugi strani, je pa vedno aktivna, ves čas je v gibanju, ker išče rešitve in si jih želi. Bistvo Odgovornosti je prav v iskanju rešitev! V tem se razlikuje od Krivde, ki išče samo krivca. Ko ga najde, ga kaznuje. Kajti namen Krivde je poiskati "krivce" in jih kaznovati. In to je vse.

Krivda je na strani Smrti, Odgovornost pa dela za Življenje.

Medtem, ko je Krivda samomorilna, Odgovornost hrepeni po življenju.

Tisti, ki nam nalaga Krivdo, ne želi, da smo v naših čustvih gibljivi in z mislijo svobodni, ker tako z nami ne bo mogel manipulirati. Krivda je namreč pogoj za uspešno manipulacijo s človekom. Zato Krivda tudi obstaja. Kdor misli, da Krivda obstaja še zaradi česa drugega, da ima še kako drugo rabo in namen - živi v zmoti!

Človek, ki je rasel s Krivdo v sebi, jo sprejme kot sestavni del sebe. Sčasoma ne razlikuje več sebe od Krivde. Pozna le tistega sebe s Krivdo! Drugi ne obstaja.

Krivda človeka priveže in ga obvezuje. 

Znotraj Krivde se človek obnaša, kot da je kriv. Krivda to od njega zahteva.

Človeku obremenjenemu s Krivdo se zdi, da je prav Krivda njegovo bistvo in da brez nje ne bi znal obstajati. Če ne bi imel Krivde, da ne bi vedel kdo je. Tako zelo sta (civilizacijsko) zdaj povezana Človek in Krivda! 

Sebe nismo spoznavali neposredno (ne-civilizirano, mimo civilizacije in kultur!) temveč skozi Krivdo. Cerkev pravi, da smo rojeni iz greha naših Prvih staršev Adama in Eve (zgodba o Izgonu iz Raja). Svoj del Krivde (ne Odgovornosti!) sprejmemo, ko jo prejmemo s krstom. 

Potem jo nalagamo vase skladno s tem, kako se nam možgani razvijajo in kot so sposobni predelati količine Krivde, ki nam jo vsiljujejo. Razvijajo pa se mu izključno v smeri racionalizacije Krivde na način, da Krivda postane naš nerazdružljivi del. Ali drugače povedano: živimo s tem, da moramo tolerirati Krivdo, če hočemo preživeti!

To se potem imenuje CIVILIZACIJA!

Inštitucije imajo svoje rituale, s katerimi skozi različne iniciacijske obrede in običaje, skupaj s pripadajočo s simboliko, ki je tem ritualom lastna, človeka privežejo h Krivdi. Potem je od nje (in od njih) odvisen.

Cerkev to počne z vero, komunizem z ideologijo, masoni s svojimi tajnimi znanji, drugi z nečim drugim, itd. Plemstvo to počne s pooblastili danimi od boga (od Cerkve). Nešteto je skupin in podskupin, skritih, bolj skritih, najbolj skritih in vsaka od njih ima nekakšne skrite dogovore in skrivnosti. Še peki bureka se dogovorijo med sabo; če ne drugega pa o tem, za koliko bodo dvignili ceno naslednji teden.

Civilizacija je zgradba, ki je  človeškemu telesu paralelna.

Tako kot stoji telo, stoji tudi civilizacija. Tako kot zboleva civilizacija, zboli telo. Eno je drugemu izkušnja in tega ne gre zanemarjati.

Kot sem rekel - telo stoji, tako kot stoji tudi civilizacija, človek jo podpira tudi ko je bolna in tudi ko umira. Kajti - ko se razboli eno, se razboli tudi drugo!

Ni pa civilizacija že človeško telo, temveč je Telo - Zavest!

Civilizacije torej niso Zavest, so samo delčki (fragmenti) zavesti, ki bi radi bili celota, pa to niso in zato propadajo.

Civilizacije so Telesu popolnoma tuj koncept. In hvala bogu, da je tako!
Telo je samo drugo ime za Resnico. 

Nekdo jo mora varovati in ustvarjati, da ima Vesolje lahko referenčno točko mimo katere ne more!
Zavest - Telo se je gradila počasi in se izgradila, zato je ni večje in višje zavesti, kot je Telo!

In je druge takšne njej enake tudi nikoli ne bo!

Kajti, če nas Telo ne bi opozorilo da je v Stvarstvu nekaj narobe in Telesu (Življenju) tujega, ali da svet sledi takšnim konceptom, ki tekmujejo z normalnostjo in jo izrivajo iz Življenja - bi nam abnormalnost postala edina izbira in bi izgubili normalnost! 

Tedaj bi abnormalnost postala norma in bila bi nam edino pravilo v takšnem abnormalnem svetu, ki ga težko imenujem "naš".

Abnormalnost bi tako postala predpis, potreba človeku tujega režima, da ne rečem nuja za preživetje v okolju, ki ni Življenju prijazno ampak je celo sovražno.

Če bi bilo vseeno (da je abnormalnost normalna), zdaj pač ne bi imeli krize.

In tudi civilizacije ne bi propadale, saj za njihov propad ne bi bilo nikakršne potrebe. Dovolj bi bila evolucija človeka in družbe. Propada pa ne bi bilo.

Zgodba o gradnji Babilonskega stolpa, ki ga je človek gradil v smeri Boga, z namenom, da bi ga dosegel, je lep simbol. Lepo se ga da razumeti, ker je iz njega mogoče študirati njegov in človekov namen.

Da je Bog zmešal ljudem jezike da se niso več razumeli, je samo znak, da mora človek zamenjati registre, ki jih uporablja za približevanje Bogu.

Ni napak to, da se človek Bogu približuje, pomembno pa je s kakšnim namenom to počnemo. Predvsem pa je pomembno, kako si svojega Boga predstavljamo.

Gradnja stolpa je gradnja koncepta.

Končana zgradba je izdelan koncept.

Zgradba, ki se podira, kaže na zgrešen koncept, kajti nekaj, kar je nekoč veljalo za prav, je zdaj morda zgrešeno. Življenje potrebuje nove koncepte. Mi nismo vedno enaki. Smo isti - nismo pa enaki!

Način, kako si predstavljamo Boga je torej koncept.

Izdelava konceptov temelji na naših izkušnjah, ki jih imamo z Bogom (tudi ko je ta Narava). Pa ne samo z Njim, temveč sami s sabo in, ne nazadnje, z gradnjo stolpov!

Vsi koncepti so, v svojem začetku, ko nastajajo, velikanska svoboda. Potem sčasoma postanejo zapor, temnica, samica... Evolucija skrbi, da ne ostajamo na mestu!

Zapor ne postanejo le za nas, temveč tudi za našega Boga.

Naša sprijaznjenost s tem, da nekaj je, kot je, in da se je temu treba prilagajati (čim prej tem bolje!), omejuje naše misli in naše srce - to slednje še posebej - postane sčasoma prepoved svobode in se z izgovorom, da potrebujemo zaščito resnice, formira v inštitucijo. Inštitucija sebe ohranja s tem, ko trdi, da je njeno nasprotje anarhija. Te pa nočemo. To slednje nam oni povedo! Da bi to bolj držalo, uporabljajo vojsko in policijo (plus vodni top!).

Inštitucija ljudem ne dovoli zapustiti stolpa.

Stolp smo mukoma gradili toliko časa, kolikor je bilo to potrebno, da v človeške možgane vstopi misel, da je Bog samo eden.

To pomeni, da je inštitucija, ki poveljuje, ena.

Stolp, v našem primeru pa koncept, torej ideja o Bogu, ideologija ali religija, tedaj postane ljudem pomembnejša od Boga!

Skratka, ideja sama je Bog in Stolp je Bog.

Ko nekaj postane Bog, ki je zunaj človeka, Bog neha obstajati v njem.

Človek ne posluša več svoje vesti, ne prisluhne sebi, ne verjame vase, temveč uboga nekoga drugega, ki je zunaj njega! Ko pa Bog neha živeti v človeku, neha živeti z njim in ob njem.

Namesto, da bi ljudje komunicirali z Bogom v sebi, se odtujijo drug drugemu in Bogu v sebi. Tako Bog neha rasti. Ni več skupen. Tedaj Bog zapusti svoje ljudi.

Jaz bi jih tudi.

Nekateri še kar vztrajamo!

V sebi še vedno gradimo takšnega Boga, ki je nam podoben. Hočemo, da je funkcionalen v svojem Stvarstvu in zato nam in svetu uporaben. Na nek način se vračamo sem (na planet) po tiste, ki zaradi tega ali onega razloga nimajo Boga v sebi.

Ker so brez Boga v sebi, zdaj potrebujejo nešteto predpisov in zakonov in nikoli jih ni dovolj. Poleg tega ves čas dvomijo o sebi, dvomijo o Bogu, dvomijo o tem kaj je sploh prav in kaj narobe, kaj je resnično in kaj neresnično. In vse odgovore na svoja vprašanja imajo pred nosom! Težava je le v tem, da teh vprašanj nikoli ne postavijo, zato odgovorov ne vidijo.

Toda naloga Manifestacije je manifestirati V S E.

In tukaj je - vse! Vse kar potrebujemo.

Nekateri pripeljemo Boga s sabo in ga tukaj ne zapiramo v stolpe niti jih gradimo z namenom, da bi svojega Boga zaprli vanje, da bi bil ujet kot kak kanarček v kletki. Tudi nam ni všeč, da bi nas nekdo zapiral v stolp, ali v koncepte, verske in ideološke, in nam tako prepovedal rasti. Pa je čisto vseeno ali gre za domače ali uvožene oz. posvojene koncepte!

Vprašanje, ki se nam postavlja je, ali smo mi sami sebi nek tuj koncept?!

Si mar nismo dolžni sami ustvariti svojega Boga po lastni podobi in potrebi? Mar nismo dolžni narediti koncepte iz lastnih izkušenj? 

In ker tega ne smemo, ne znamo ali nočemo, ker se bojimo (Odgovornosti?), zdaj razmišljamo v okvirih Krivde in je ta zdaj naš rezervni Bog. 

Mi smo pa sami sebi tujek.

Meni je že sama takšna misel neznosna.

Ne morem preko tega, da sem sebi tuj; toda natanko to misel mi vsiljujejo dogme, pravila, Cerkev, ideologija, civilizacija, zakonodaja!

Kot sem rekel: zdaj na tem Planetu namesto Boga vlada Krivda! 

Krivda zahteva kazen, kazen zahteva žrtvovanje. Žrtvovanje zahteva povračilo, povračilo poveča Krivdo. Večja Krivda nato zahteva še večjo žrtev in ta pelje v še bolj drastično povračilo, kaznovanje. Kar poveča Krivdo.

Krivda je tu Bog namesto Boga. Krivda je koncept, ki prinaša Smrt. Kosi kot Smrt.

Krivdo na planetu zadržujejo sile, ki delujejo proti človeku in proti Bogu.

Meni je že zdaj smešno, da te sile, ki Krivdo držijo na planetu, res verjamejo, da lahko Krivdo v nedogled zadržijo v avri planeta. Pri tem mislijo, da se to ne bo nikjer poznalo.

Kot da je Planetu vseeno kdo mu vlada, kot bi ne bil živ in kot bi ne imel čustev do bitij, ki na njem živijo!

Takšno prepričanje je tako neskončno naivno, hkrati pa nerealno in skrajno butasto, da je že skoraj romantično!  A v resnici samo smešno in obsojeno na propad.

Ta planet je v resnici ogromno srce!

Je zgoščena informacija VSEGA in seštevek vseh čustev, vseh izkušenj sedanjega in vseh preteklih življenj slehernega bitja, ki je kadarkoli hodilo po Zemlji, tu živelo, se razvijalo, se učilo, umiralo, upalo, obupavalo....

Vsa bitja, ki zaidejo sem, prihajajo prosit ta Planet za zavetišče in varen dom. 

Pa ne le zase! Prosijo tudi za druge - in ne nazadnje - za svojega Boga!

Koncept lastnega Boga je vedno nastajal sproti z izkušnjami, skozi željo in molitev da bi nekaj bilo, tudi kadar ni bilo. Ali pa je bilo nekoliko ali povsem drugačno, kot si je srce želelo, telo pa potrebovalo.

Tako je koncept Boga nastajal skupaj z nami in ne ločeno od nas! In zdaj se imenuje Telo.

Telo je Oče Stvarstva.

Kadar sta Telo in Bog na isti strani, sta Materija in Duh združena v ENO.

Tedaj se vse tisto, kar je kdaj tu gradilo stolpe (koncepte, inštitucije!), jih ohranjalo, da bi jih uporabilo proti sebi, proti človeku, proti Bogu, proti Življenju (z izgovorom, da ohranjajo Življenje) proti živim bitjem - vse to se znajde na drugi strani Zavesti, ki je Telo.

Kajti VSE, kar je na drugi strani Zavesti (ki je Telo!), je nasprotje Telesu in zato ne more biti Telo (Oče Stvarstva!) temveč je LUCIFER.

Telo je RESNICA. Lucifer je pa LAŽ, lažni "Oče"!

Ta Planet ima gromozansko maso. Vsebuje VSE informacije, da Vesolje sploh lahko obstaja! Čisto V S E.

Ko se ta masa postavi v bran Srcu in za tiste, ki jih hoče obvarovati pred izginotjem, in ko se postavi proti tistim, ki prezirajo Življenje, ni ne bitja ne demona ne Boga v vsem širnem Vesolju, ki bi se ji lahko postavil po robu! 

Morda mi, dragi prijatelj, ne verjameš - toda verjemi, da jaz v to verjamem.

Zato verjamem, da pomaga, če rečeš človeku, ki ga razžira Krivda - zato ker so mu rekli, da je rojen z njo - da je Krivda pravzaprav = NIČ!

Krivda je Tema. Če rečeš, da je Nič je isto, kot če rečeš da ni Nič. Tema nima Zavesti.

Za Krivdo je značilno, da ne pozna evolucije. 

Krivda samo je - nima se kam razvijati! Zato je Slovenija nerazvita, emocionalno je ostala v letu 1945.

Krivda ne išče rešitve, privzema (imitira) pa različne oblike iz življenja, ki ji jih natikajo inštitucije, da laže manipulirajo z nami, da so nam inštitucije in njihove laži prepoznavne in zato bolj privlačne. In ker inštitucije lahko računajo s tem, da mi Krivde ne spustimo iz sebe, da je Krivda naša identiteta, se veselijo, da bodo z nami lahko manipulirale do konca.

Odgovornost je tista Zavest, ki jo lahko še destiliramo iz Krivde, preden ta zgrmi v Nič! Odgovornost vsebuje vso tisto zavest, ki je za zdaj še ujeta v Temi v obliki Dvoma in jo je vredno rešiti, jo ohraniti, ker spada k Zavesti. To je k svojemu pravemu Bogu.

Čeprav je včasih videti, kot da se Vesolje pogreza samo vase, ker da je brez pravega gospodarja in je vse skupaj, z nami vred, samo slučajnost.... pa to še zdaleč ne drži.

Takšen vtis brezupa namreč dajejo inštitucije, ki so ostale brez Boga v sebi. 

Inštitucije zdaj goltajo Temo in se z njo ne morejo nahraniti, vse bolj in bolj so požrešne in vse več Teme pogoltnejo, ker hlastajo in opletajo na vse strani, da bi se rešile.

Stolp zdaj rešuje samega sebe, medtem ko je sam brez vsebine, ki bi jo bilo vredno rešiti.

Prijatelj dragi, sprašuješ me, zakaj nekateri zavzamejo držo, češ, naj se pobijejo med sabo, kaj me briga, dost jih mam.... Praviš, da je najlaže pogledati stran... in dodaš: ampak potem smo slabši od zveri, kajti one ubijajo samo za hrano.

Stvari niso več enostavne, ko ni več mogoče deliti ljudi na "dobre" in "slabe". 

Ne glede na to, za kaj se boš odločil, stati ob strani ali poseči vmes in reševati eno od sprtih strani, se bo vate naselila - Krivda.

To pa je tudi glavni cilj, h kateremu stremijo Manipulatorji s človeško nezavestjo. Zato vedno zmagajo. Tudi kadar izgubijo - zmagajo! 

Na koncu sta poraz in zmaga eno in isto.

Da bi nekdo lahko zinil: dajmo, pomagajmo ljudožercu v boju proti diktatorju... ni naredil le ene napake, niti ne samo dveh! Naredil jih je na milijone.

Polagal jih je eno na vrh druge, izumljal je službe, ki namenoma ustvarjajo napake, in več kot so jih te službe naredile, bolj je bil zadovoljen s sabo in z njimi. Na koncu bi pa vrgel napalm in požgal vse, zabrisal sledi za sabo in začel znova, od začetka. Nekakšen "stečaj" rezultatov oboževanja Boga - Krivde. Tako zelo se mu gnusi tisto, kar počne, tako zelo se on sam sebi gnusi!

Resnica pa je, da ni več možno začeti od začetka. Ker je Zavesti na planeti zdaj toliko, da ni mogoče zakuhati svetovne vojne.

Poleg tega pa ni več časa! Ni ga, ker ZDAJ ni več "prej" in "potem", temveč je vse hkrati in je vse naenkrat!

Ko se Babilonski Stolp Zgodovine zvrne na civilizacijo, nam s tem Zgodovina sporoča, da je nimamo več kam nalagati. 

Sporoča nam, da nalagamo ruševino na ruševino in ne zidamo več nove stavbe. Že tedaj, ko smo začeli graditi in je stavba bila še prelepa in je na videz nastajal trdna, v naših upanjih celo večna - je že tedaj bila ruševina!

A če bi jim tedaj kdo to povedal, bi ga zmleli! 

Tisti, ki to stavbo potrebujejo da se z njo hvalijo pred sabo in drugimi, bi ga pohodili do smrti.

Stolp se vedno podre civilizaciji na glavo!

Ne pade ne na levo ne na desno, vedno pade civilizaciji naravnost na glavo! Civilizacija je odvisna od stolpa, ki ga gradi, do te mere, da se ga oklepa z vsemi štirimi in ga z vsemi štirimi tudi brani. Do zadnjega ga podpira.

Ne glede na to, koliko nadstropij ima in kako močno bo zagrmelo, ko bo padel, civilizacija svoj babilonski stolp podpira, ker njo predstavlja! Tolikšna je odvisnost civilizacije od stolpa, ki ga sebi gradi, in tako slepilna ter zavajajoča je odvisnost civilizacije od njenega stolpa. 

Do zadnjega bi še nekaj dokapitalizirali, reprogramirali, davke pobirali od vsega, od vsake človeške dejavnosti...

Namesto, da bi sebe reševali.