014_TEHNOLOGIJA ALI ČAROVNIJA 4 str.

TEHNOLOGIJA - ALI PANOVA DEŽELA?

Tehnologija je pripomoček, bergla.
Je na višjem nivoju od telesa in zato manj pogreša stik z njim. Tehnologija namreč nadomešča vse tisto, kar človek sicer hoče od telesa, pa od njega ne more dobiti.

Telo pa ni ne neskončno ne vsemogočno! Je samo resnično.

Tehnologija je surogat za čarovnijo, nadomestek!

Višje, bolj civilizirane in tehnološko dobro opremljene civilizacije se sicer spopadajo s problemi svoje družbe, in jim do neke mere to celo uspeva, vendar pri tem izgubljajo stik z lastnim telesom. Predvsem pa izgubljajo stik z Namenom, ki ga pojem "Telesa" vnaša v Stvarstvo.
 
Višji kot je tehnološki razvoj, bolj se družba oddaljuje od vloge, ki jo ima v sebi zapisano Telo. 
V tem smislu je Telo zavest oz. izkušnja človeštva, prav tako pa vseh njegovih hotenj.

Manj razvite civilizacije ne morejo razrešiti svojih težav kljub manjši oddaljenosti od telesa, oz. svoje odvisnosti od njega. In ker brez tehnologij s katerimi si pomagajo kot z berglo oz. s pripomočkom - pa čeprav so morda bolj fizični od nas - sebe ne znajo reševati neposredno s povezavo željo in zadovoljitvijo potrebe. Ne znajo rešiti ne osebnih težav ne težav družbe kot celote, kar daje vtis, da nam brez tehnologije ni pomoči.

Kaj sploh hoče Telo od nas!? (ironičen vzklik)

Prav zaradi svoje surovosti in zavezanosti brutalnim pravilom postavljenim v obrambo celote, se civilizacije, ki zdaj vdirajo k nam, kruto kaznujejo. 
Zaradi občutka Krivde zanikajo lastno telo in zavidajo više razvitim družbam, drugačnim sredinam, drugačni civilizaciji od njihove!

Islamisti plus Talmudisti  zdaj preživljajo shizofreno situacijo, v kateri po eni strani ne morejo opustiti svoje vere, ker se jim bo sicer Krivda maščevala (saj to jim obljublja, oz. jim grozi!), in se je oklepajo kot utopljenec slamice, ker drugega ne poznajo, ne sprejemajo in nočejo poznati. 
Po drugi strani pa z lastno religijo ne morejo ne živeti ne preživeti. S temi danostmi (če jih ne spremenijo) lahko preživijo samo s parazitiranjem in ropanjem. In njihova vera jim veleva, naj drugim počnejo vse slabe reči, ki se jih spomnijo!

Tako zelo malo ravnotežja med različnimi civilizacijami in njihovimi posameznimi zablodami še ni bilo, kot zdaj. Nihče zdaj svojih emocij ne investira v skupno Srce, ki bi vse civilizacije uravnotežilo.

Znanje o tem se nahaja v nekem drugem registru človekovega počutja, katerega prisotnost človeštvo še ne zaznava. Za enkrat je še maščevalnost povelje dneva, ne pa recimo iskanje odgovorov na prava vprašanja.

Tudi z nami je tako.

Naj ponovim: tehnologija je surogat za čarovnijo.

In to skrajno beden surogat.

To pravim zato, da zdaj lahko postavim neko hierarhijo človekovih želja, o kateri bo kmalu zopet vredno razmišljati. Mi smo se tej hierarhiji odrekli skupaj z našimi željami in jih preprosto zamenjali za navodila.

Postaviti pa bo treba prioritete in potem stati za njimi - z lastno Željo! Iz želje in zaradi potrebe po tem, da nekaj izvira prav iz nas in za nas postane resnično samo zato, ker izvira iz nas.

In to brez ovir, ki jih ustvarja predsodek. 

Predsodki so namreč "mati" civilizacij! Tako je še vsaka civilizacija nastala - VSE civilizacije tako nastanejo - propadejo pa zato, ker ne ODGOVARJAJO NA VPRAŠANJA, ki se razgrinjajo pred njimi (ki se manifestirajo).

Brez strahu: Mati Vsega v Vesolju nam bo povrnila Čarovnijo in tedaj tehnologije ne bomo več potrebovali. 
Ta je Njen Namen z nami.

Planet se še spominja vladavine Velikega Pana, ko je na Planetu vladala Čarovnija. Niso vse legende izmišljotina, in tudi ni slučajno, da matere vsega sveta svojim otrokom pripovedujejo pravljice.

Pravljice so samo zabrisani spomini, v katere so spravljene naše želje, ki jih otroci čutijo z registri svojih čustvovanj, ki pa jih kasneje, kot odrasli, izgubijo. Mi jih pozabimo, ali se jim odrekamo zaradi praktičnosti vsakdanjega življenja. Verjeti v čarovnijo ni ravno praktično, ko je treba plačevati položnice.

Praktičnost nas je pogosto reševala, vendar nam je naredila tudi ogromno škode.
Izkušnja iz prve roke - sam sem obupno nepraktičen!

Če pomislimo, kako nastane tehnologija, potem ne moremo mimo spoznanja, da so tehnološke iznajdbe nastajala iz domišljije nekega otroka, ki se je ukvarjal z lastnim problemom zelo osebne narave. 
Morda je lulal v posteljo in ga je bilo sram, ko so ga starši izpostavljali pred drugimi, ga zasramovali, mu grozili, ga pretepali zaradi te njegove stiske. Zato, ker so z njim grdo ravnali je lulal v posteljo, in ker je lulal v posteljo, so grdo ravnali z njim.

Zelo odraslo, ni kaj!

Potem pa, ko se je odločal kaj bo s sabo počel v življenju, in je tudi to predstavljalo stisko v njem, je ponoči sanjal o tem, da ima med nogami pipico, ki jo lahko po želji odpira in zapira.

Zjutraj, ko je vstal, je prijel za svinčnik in narisal vodovodno pipo, ki jo lahko poljubno odpreš in zapreš! Ali pa je morda narisal jez na reki in reševal življenja celih vasi pred poplavami. Preprosto: reševal je svoj problem - in je tako dobil uporabno idejo!

Nekoga je hotel zaščititi pred tem, da bi se mu ponovilo, kar se je njemu ponavljalo, ga obvarovati pred nesrečo in pred sramoto, ki je je bil on deležen.

Možnosti je nešteto. Tehnologija namreč nastaja kot posledica indirektne konfrontacije z lastno nevrozo. Nevrotičnih stisk je ogromno, stiska ima namreč več domišljije kot mi, kadar se odločimo, da nič ne vemo ali da nočemo vedeti.

Direktna konfrontacija bi sicer razrešila nevrozo, toda potem tehnologije ne bi bilo!

Lahko se pa tudi zadrogiraš na različne načine, takrat stiske ni več. Dokler je kaj droge, seveda.

Stiska seveda je, le da je odrezana od Zavesti, potisnjena je v Telo in tam čaka.

Poudarek je na: In čaka...!

Telo nosi naprej, možgani o tem ne vedo nič. Če telo zboli, ga z medikamenti prisilijo, da ne kaže več simptomov in odsotnost simptomov potem imenujejo zdravje.

Manj civilizacije, pa po drugi strani, ne bo pomeni avtomatske konfrontacije z lastno nevrozo. Pa tudi nič tehnološkega napredka. 

Torej, pri manj civilizacije ne gre ne za eno ne za drugo, ni ne tehnološkega napredka ne stika s Telesom kot tisto vrsto zavesti, ki je skupna vsemu planetu. S tem pa tudi človeštvu in vsem čutečim bitjem tega planeta.
Pri Zavesti (božja zavest!) gre za planetarno, torej za Zemljino in našo skupno avro.

Ko človek zanika obstoj delu lastne zavesti, zanika pravzaprav odgovornost, se ji odreka, ker ne vidi potrebe po njej... pa to ne pomeni, da tistega (nečesa, česarkoli...) ni. Pomeni samo, da vse to obstaja v stanju "Izgubljenega".

Je, ker obstaja - le da ni dosegljivo, zato ker ni v naši zavesti, da to sploh (lahko) obstaja!

Na manj razvite družbe gledamo kot na "Izgubljene otroke".

Toda tudi mi sami imamo cel kup svojih lastnih Izgubljenih pojmov, lastnosti, stanj, sanj, želja... ki so naše, pa ne morejo biti naše, ker.... ker so izgubljene! So zunaj polja naše zavesti. Ne vemo kaj so.

Recimo, da so vse te "Izgubljene" stvari oz. energije, ki jih nihče ne sprejme (nihče jim noče biti oče), vsa naša nikoli postavljena vprašanja. Ali nikoli postavljena vprašanja obstajajo? Ali sploh kaj obstaja, kar je zunaj zavesti?

Kakšna okusa je jabolčni štrudel?

Ugrizni, pa boš vedel! Telo ti bo povedalo.

To so tista vprašanja, ki se jih nihče ni upal postaviti in so se čez zgodovino nabirala okrog planeta. To so vprašanja, na katere (še) nimamo odgovora.

Potem so, za razliko od Svetlobe in z njo upanja, ki nam jo sicer pomenijo kultura, torej  literatura, vera in navade, umetnost, znanost, poezija, slikarstvo... tehnološke iznajdbe itd. itd. , potem so vsa tista nikdar vprašana in zato tudi nikoli neodgovorjena vprašanja - Tema.

Ne čista in popolna Tema, ker je v njej skrita Želja, da bi bila del Zavesti (pri Bogu!). Vendar, te Želje skoraj nihče ne išče!

Zato je Izgubljena Želja- Toda ta kljub temu je, ker obstaja. Ni sicer v naši zavesti, vendar obstaja.

Ko pelješ mimo zavrženega psa na cesti, ta pes obstaja. Pes obstaja! Zato, ker se ga je nekdo hotel  znebiti - še ni nehal obstajati!

Če ga pobereš in ga vzameš k sebi... je tvoj in če se odločiš, da je od zdaj naprej tvoj, ker je skrb zanj tvoja, in ne tuja, potem zanj skrbiš in.... zanj ti obstajaš! Bog ve, če s tem ne obstajaš vse bolj tudi zase!

Teman plašč neodgovorjenih vprašanj, ki zdaj pritiska živa bitja k tlom in jim ne pusti dihati - je zdaj avra tega planeta. Vedno več ga je, tega ovoja, in vedno bolj težak postaja. Na nek način zahteva odgovore. Zahteva lastnika, kot tisti pes na cesti, ki je zapuščen. Gleda te z očmi, ki pravijo: a si moj? Boš ti skrbel zame?!
Od začetka njihove oči tako pravijo, dokler imajo upanje. Potem pa to umre ali pa upanje zamenja za bes, ki ga bo obdržal pri življenju. In tedaj bo grizel in brcal, če se mu kdo približa.

Ta Tema okrog Planeta je zdaj tako gosta in ovoj okrog njega tako močan in debel, ker se je nabiral vso zgodovino tega planeta, da je zdaj več Neodgovorjenega kot Odgovorjenega, nevarno več je neznanega, kot je znanega. Nevarno pa je prav zaradi zanikanja želje v sebi po tem, da bi vedeli.

Še drugače povedano: več je vprašanj, ki jih nihče ne postavlja, kot je odgovorov nanje. 

In to samo zato, ker je nekdo nekoč zagotovo spraševal ali hotel vprašati, pa ni smel ziniti. Ker so mu prepovedali ali mu prilepili klofuto čez usta ali ga sežgali na grmadi kot čarovnico.

Potem so pa nekateri, to so tisti ki so vseeno vztrajali in jim ni bilo odgovorjeno, ali pa jim ni moglo biti odgovorjeno, ker preprosto odgovorov takrat še ni bilo (Jezus je denimo bil takšen) - sam poiskal odgovore. Ustvaril jih je iz.... pogleda v Materijo in zakonov tega planeta, in iz lastne Želje, da bi ti odgovori bili.

In so tudi bili. Bili so, ker je hotel vedeti! Kar ni vedel, je sam ustvaril. Kako? Prevzel je Odgovornost še za tiste, ki je niso hoteli prevzeti!

Ti posamezniki so postali odgovor mnogim, ki so odgovore potrebovali. Slednji pa pred tem niso niti vedeli, kaj bi vprašali, niso se zavedali. Niso slišali, kaj v njih vprašuje in po čem vprašuje, zato ker tega niso spustili bliže k srcu, pa tudi ne ne v možgane! Ostalo je globoko v telesu.

Toda kasneje - kasneje niso vedeli, sploh kako bi preživeli, če nekdo ne bi namesto njih iskal teh odgovorov. Odgovorov na vprašanja, ki jih sami niso postavili. Poiskal jih je Zanje!

In prav vprašanje enega človeka, tistega, ki si je upal vprašati, je temelj napredka celotnemu človeštvu in rasti skupne zavesti! Jaz to Zavest (ta koncept razumevanja delovanja Stvarstva kot enotnega organizma) imenujem TELO.

V tem trenutku je okrog planeta črn ovoj, ki ga je več kot je Svetlobe.

To pomeni, da je nedogovorjenih vprašanj (zanikanih, vztrajno zanemarjenih, odrinjenih, prepovedanih, na silo odstranjenih zaradi vztrajnosti in tudi uspešno odstranjenih iz človeške družbe, torej v stanju popolne ne-zavesti) več, kot pa je tistih odgovorjenih. Toliko se jih je nabralo, da zdaj pretijo, da bodo prevesili Svetlobo v Temo in se bo zato ves planet zvrnil v Nič!

Človeštvo pa na to reagira na podzavestni ravni. Ne ve, kam ga sili, v kaj nas žene nezavedno. Kar človek zdaj počne, počne nezavedno in brez odgovornosti za posledice svojih odločitev in dejanj.

Toda Zvest deluje tako, da tega ne more dovoliti. Ne more se strinjati s prevlado Nezavednega!

To bi bilo v nasprotju s samim principom Luči in z Namenom, s katerim je Luč ustvarila Vesolje.

Tema namreč ne more ustvarjati, Luč pa ne more od sebe večno odrivati Odgovornosti za vse ustvarjeno, oz. za tisto kar je sama bila ustvarila.

Zato je na neodgovorjena vprašanja treba odgovoriti.

Ne moreš pa odgovoriti, če prej ne vprašaš! Če pa vprašaš, to lahko storiš le, če veš, da obstajajo neodgovorjena vprašanja in da za njimi stoji želja po odgovorih. Želja je torej gibalo vsega.

Želja je Mati Vsega v Vesolju!

Zato sem tudi  postavil takšno hierarhijo: čarovnija je pred tehnologijo!

Ker je tudi v resnici bila prej, kronološko gledano. Poleg tega pa je čarovnija bliže želji v telesu (in Telesu), kot tehnologija. Tehnologijo se je treba naučiti uporabljati, od želje do čarovnije pa je samo preskok. Skratka, čarovnija je bliže telesu.

Telo ni ne vsemogočno, ne neskončno. Je samo resnično. Ima emocije in v sebi brani Željo, da ta preživi To je način, da Želja živi in preživi!

Ko bodo nekoč v prihodnosti ljudje pogledali v sedanjost, ko se bodo ozrli nase, na takšne kot so (bili) sedaj, bodo priznali telesu in Telesu božje lastnosti! Neskončno mu bodo hvaležni (sebi!) za to, kar je storilo zanje, da je ubranilo Željo pred izginotjem iz Vesolja.

Mama pove pravljico otroku in tako nahrani Željo v njem, da ta ne umre. Otrok je živ, ker je Želja v njem živa. Potem odraste in... Želja preide v stanje Izgubljenih želja. Ne izgine! Je v stanju ne-obstajanja. Ne manifestira se, ker nima nosilca.

In ko mamica gleda otroške oči, verjame v njih in hkrati v vse tisto, kar ji kot odrasli osebi ni več dostopno. Ni ji dovoljeno. Okolje od nje zahteva odgovornost. 

Odgovornost?!

Hej! Saj okolje niti ne ve, kaj je to!

Zato imajo ljudje radi otroke. Ali pa jih nimajo radi. Ampak če jih nimajo radi ali jih celo sovražijo, jih zato, ker jih boli čarovnija. Boli jih, ker ne morejo do nje.

Ubili so jo z Željo v sebi in zato ta v njih ne prepozna več poti domov

Potem jim ostane le še tehnologija.

Bom še nekaj tule dodal, kar mora biti povedano! Ko bo na planetu prevladala zavest o obstoju skupne Zavesti Planeta in vseh nas kot njenih (njegovih) bitij, se bodo tisti reveži v umobolnici, ki se z glavo zaletavajo v zid, lahko oddahnili. Čutili bodo olajšanje. Zdaj namreč nosijo vse tisto, kar je neizrečenega in s svojo norostjo ohranjajo tujo normalnost! 

Ne poznajo rešitve, ker ne vidijo izhoda iz tega svojega obupnega stanja. Samo trpijo. 

Če pa jim pomagaš in jim odrežeš bolečino od zavesti, potem še drugi zbolijo. Mnogi zbolijo. Pa ne vedo zakaj. Vem, ni lepo to povedati, ker boli. 

Toda naj boli malo še vas, ne le mene.