029_VELIKONOČNO RAZMIŠLJANJE 3 str.

Vse zapise na temo Jezusovega življenja, Njegovega smisla ali nesmisla, (Kristus ni umrl na križu, je umrl na križu, umrl je za nas... itd.), gledam z istim očesom. Je - ni, ni bil pravi... večni prepir okrog tega, koliko je Srce za delovanje Stvarstva sploh pomembno (potrebno?).

Ali pa je Srce le klovn, ki nas včasih nasmeje, drugič spravi v solze. Ko odraščamo, nas svarijo pred njim, opozarjajo, da nam bo prejkone škodilo, če se bomo nanj zanašali, Srce je, kot pravijo izkušnje, nezanesljiv sopotnik. Če ga srečaš, pojdi raje na drugo stran ceste.

Tudi v zgodovini, in še posebno v Jezusovem času je bilo tako. Nekateri so tedaj Srce sprejeli kot glasnika novih časov, drugi spet ne. Slednjim je bilo več do maščevanja in poravnave, kot do vsebinskih sprememb. Oko za oko, zob za zob je bilo tedaj splošno pravilo. To je starozavezno, Očetovo pravilo! Zaveza pa je pogodba!

Sinova abeceda  je nekaj povsem drugega. Nova zaveza je pogodba, ki jo je Sin izsilil od Očeta. Stopil je na stran druge pogodbene stranke, tiste, ki zase ne zna govoriti, torej neenakopravne. Nova pogodba razkriva, da je Sin imel svoj pogled na to, kako naj se razvija Stvarstvo, ki pa je bil drugačen od Očetovega. Ni ne prvič ne zadnjič, da Srce ne misli enako kot Um. Prav ta razlika v pogledih je bila podlaga vsem kasnejšim nasprotjem med židovsko in krščansko vero. Ko bodo nasprotniki to doumeli, bodo tudi nasprotja izginila.

Značilnost Materialnega sveta je, da materija izraža odnose, ker ne more drugače. V njej se prejkoslej materializirajo vsi odnosi, temu ne uideš: kakor v Nebesih, tako na Zemlji!

Sliko vsega, kar je bilo, imamo zdaj tu pred sabo. Kazati sliko pa je prekletstvo. Ods tu vse sovraštvo do Matere in materije: Drži ti ogledalo.

Ne more drugače, takšna je Njena vloga v Stvarstvu.

Kdo ne bi sovražil takšne ženske? Le kdo si ne bi želel znebiti se je, jo zabrisati v zadnji kot Vesolja, da mu ne bi bila več napoti?

Jezus je inkarnacija Srca Vesolja. Če je Srce Vesolja sploh kdaj obstajalo, je to on. Če ni tako, potem je pa v nas nerazumljiva želja, ki vztraja. Celo v tem slabšem primeru so naše srčne želje mnogo trdnejši temelj, kot si mnogi zdaj mislijo.

Od različnih avtorjev, ki jih zanima ta problem, bi iz njihovih komentarjev vzel nekatere dele razprav in iz njih naredil svojo zgodbo, takšno, ki mi je prav. Lepota in hkrati grozota Jezusove zgodbe je, da jo lahko vsak razume po svoje, namenjeno ji je, da vsak razume po svoje!

Taka je namreč razsežnost Srca. Le tako je Jezusova zgodba lahko tudi njegova, sicer bi mu jo odrekali in iz njega naredili ne-osebo; bil bi torej samo funkcija, nekaj takega kot žrtvena žival. Resnica, po kateri Pilat vprašuje Jezusa, pa je v - odnosu. Ker je resnica vedno odnos, ne nekaj samo po sebi.

V Jezusovem primeru je Resnica (tista z veliko začetnico!) odnos med Očetom in Sinom.

Pilat, čeprav šolan človek, rimski uradnik in intelektualec svojega časa, tedaj ni bil sposoben dojeti Srca. Še Oče, ki je Um vsega, ne razume vedno, kar mu veleva lastno Srce. Pilat je samo slika Očeta, ki ne razume.

Srce ima druge poti, kot Um, včasih ve reči pred Njim. Kako ne bi? Saj je Njegovo Srce...

Vlogo žrtvene živali v moderni družbi privzamejo brezposelni. Resnica pa je še vedno ista kot prej, ker so odnosi vsebinsko ostali na nekdanji ravni! Izzivam vsakogar, da mi pove, v čem smo napredovali.

Toda v Očetovem Stvarstvu ni nihče samo funkcija - namen že ni tak! -  še posebno ne Njegovo lastno Srce.

Svet je potreboval ravnovesje, ker sta sprta pola Vesolja bila predaleč vsaksebi in je Življenje na planetu tedaj bilo ogroženo. Skrajnosti niso razumele, da Srce ne more preživeti brez ravnovesja.

Uravnovešati je bistvo naloge Srca! Rodilo se je v trenutku ravnovesja, zato pomeni njegovo rojstvo štetje začetka časa. Ko se ti otrok rodi, je vse novo. Pred njim ni bilo nič pomembnejšega, vprašajte mlado družino, če ne verjamete.

Če gre Vesolju vse narobe, sprta pola pa valita odgovornost eden na drugega, Srcu ne kaže drugega, kot sebe postaviti v njegovo težišče. Nanj je tedaj usmerjen ves pritisk, tako kot na zadnjo kroglico v krogličnem ležaju Večnega kolesa; mora zdržati, če ne, se Svet podre. V tem ni nič racionalnega. Samo Srce je. Za trenutek zdvomiš - in že te vodna gladina ne drži več. Od tu zgodba o hoji na vodi!

Tak model v sebi nosijo vsi otroci sprtih staršev. Vse bolezni in stiske roditeljev se odslikajo na telesu in psihi  otroka. Pri Jezusu tedaj ni bilo nič drugače: Križanje je prikaz notranje razklanosti, ki ponazarja razklanost Staršev in, posledično, vsega Vesolja.

Akt križanja je dovolj nazorno opozorilo Očetu, kaj se bo zgodilo z nami, če bo še naprej užaljeno stal ob strani, človeštvu pa postavljal pogoje, ki se jih človeštvo ne more držati. Križanje ni dogodek, zaradi katerega bi se moral nek narod, recimo Židje ali pa kar vse človeštvo, počutiti krive in odgovorne: Križanje, kot dogodek in prikaz, je bilo namenjeno Očetu, ne človeštvu!

Da bi Oče doumel! Očeta je bolelo lastno srce, s križanjem je Oče doživel infarkt. Se lahko odrečeš svojemu srcu in mu prepoveš razmišljati nedvisno? Se upirati, hrepeneti, želeti in upati po svoje? Bi svojega trmastega in upornega Sina lahko prisilil v drugačno odločitev? Poleg tega, da je Bog, si Jezus želi biti še človek, želi biti tudi Materin, poganski... Poganski pomeni, da veruješ  Materi bolj kot Očetu - je to greh, lepo vas prosim? Kakšen greh neki!

Izpeljite si sami zgodbo o tem, kaj je pomenila Karantanija, kaj pa verovanje njenih prebivalcev, naših prednikov, v tedanji možganski in desno usmerjeni Evropi!

Družba, v kateri živimo, in še mnoge druge z njo, so narejene tako, da je po tebi, če svojega Srca ne zatajiš. V zgodbi je Peter, da nam to pove. Cerkev ima njegovo krivdo v svojem temeljnem kamnu. Ta temelj komaj čaka, da ga bo nekdo razbil, ker ne more več sam nositi celotne zgradbe. Glejmo izgubo stare vere v tem kontekstu, pa bomo laže razumeli zamero, ki jo nosimo v srcu. Zamero, ki nas ubija in nam ne dovoli rasti.

Kar zamerim udeležencem te veličastne debate je pretirano opiranje na izročilo, Srce ni faktograf in zgodovinar. Zgodovino delajo praviloma ljudje brez domišljije, z nasiljem, Srce pa ponuja nova znanja iz sebe, iz svojih želja. Svet spreminja z domišljijo, ne z mečem. Jezus ni prišel sem preobračat pogane, prišel je Materi in bratom na pomoč...

Jasno mi je, kam pelje debata med levim, beri: Materinim, materialnim blokom, in desnim duhovnim, Očetovim blokom: V vse hujšo polarizacijo! To je star prepir, ki mu ni videti konca. Zato, da bi tistim, ki še marajo za srce in staro, Materino vero, dal moči in upanja, si drznem napisati še eno mnenje. Ljubezni, zaupanja in vere namreč ni več mogoče tlačiti v ozke pojmovne okvire, kot to zdaj počnejo institucije, cerkvene ali državne, brez razlike. Obe skrajnosti namreč te pojme predpisujeta, druga drugo izrivata iz svojega sveta, Srcu pa ne pustita do besede. Tu ni ravnovesja!

                Najvažnejša stvar na svetu:

Zjutraj, ko vstaneš, položiš najprej eno nogo na tla, pa drugo. Zaupaš, da se svet ne bo vdal in da se tla ne bodo vdrla pod tabo! Potem šele greš po opravkih.

Zaupanje je temelj vsemu!

Dokler med nama ni zaupanja, se jaz in ti nimava o čem pogovarjati.

                Druga najvažnejša stvar:

Zaupanje v Boga, seveda, če vanj verujemo, je pomembno.To je zaupanje v nekoga, ki ga trenutno ni tu. Vemo, da je nekje daleč, in da nekoč pride. Morda.

Včasih se nas usmili in k nam pošlje preroke, ki pripovedujejo zgodbe o njem. Potem oni grejo, jaz pa ostanem. Ponavljam zgodbe in zaupam.

 Ko pride tista največja stiska, kličem Boga, kričim mu dušo - On pa nič! Takrat sem obupan. Tudi to je še vedno zaupanje!

Zgodi pa se, da ponorim. Besnim tako, da mi solze brizgajo iz oči od jeze in občutka nemoči. Iz nosa in grla mi teče, da sem ves penast. Ves čas ga preklinjam in zmerjam in žalim do onemoglosti...

To ni več zaupanje. To je - vera!