046_TRIJE TIPI MOŽGANOV
Tale zapis sem našel na internetu. Ko sem šel čez nekaj dni potem znova gledat, ga že ni bilo več, nekdo ga je umaknil. Toda, ker sem bil takoj navdušen nad njim, sem ga k sreči spravil in zato ga zdaj lahko ponudim tudi drugim.
Toplo priporočam v branje!
In hvala avtorju, da je to zbral in zapisal, kdorkoli že je.
TRIJE TIPI MOŽGANOV
sreda, 31. oktober 2007 @ 19:36 CET
Piše: tao9999
TRIJE TIPI MOŽGANOV
Kateri programi obvladujejo naše telo in osebnost ?
Človeški možgani so najbolj zapletena gmota proto-plazme, ki jo poznamo v vesolju. So edini nam znani organ, ki je tako visoko razvit, da lahko dobesedno preučuje sam sebe. Če jih prehranjuje zdravo telo in v spodbudnem okolju možgani lahko ostanejo dejavni in se odzivajo več kot sto let.
Sestavljeni so iz treh osnovnih delov: debla ali :
- "reptilskih možganov",
- "limbičnega sistema" ali
- "možganov sesalcev" in neokorteksa.
Raziskovalec dr. Paul MacLean jih je poimenoval "troedine možgane", to pa zaradi teh treh delov, od katerih se je vsak razvil v različnem evolucijskem obdobju. Vsak del ima tudi svojevrstno nevrostrukturo in opravlja različne naloge.
Milijarde nevronov v človeških možganih se po delovanju razvrščajo na tri različne sloje, izmed katerih se je vsak razvil v sto tisoče letih, v katerih se je naša vrsta razvila in pridobila vedno bolj zapletene mehanizme za preživetje. Prvi in najstarejši sloj, imenovan možgansko deblo, je skupina celic, navidez kot čebulica, ki izhaja iz vrha hrbtenice
V prvem evolucijskem obdobju se je razvilo možgansko deblo ali reptilski možgani. Ta del možganov imamo enak kot vsi plazilci. Pri človeški vrsti je najnižja inteligenčna sestavina. Skrbi za senzorično motorične funkcije - za zaznavanje fizične realnosti s pomočjo naših petih čutil.
Vedenje, ki je vgnezdeno v reptilskih možganih, je povezano z instinktom preživetja, gonom, ki ohranja vrste. Ti možgani skrbijo za hrano, zavetje, razmnoževanje in varovanje ozemlja. Ko ste v nevarnosti, vas reptilski možgani poženejo v boj ali pa v beg pred nevarnostjo. To je tako imenovani "boj ali beg" odziv. V času zgodnjega človekovega razvoja je bil ta odziv nujno potreben.
Žal pa smo, kadar prevladujejo reptilski možgani, nezmožni mišljenja na "Višjih ravneh".
Reptilske možgane obkroža izjemno zapleten limbični sistem, ali možgani sesalcev. V naše evolucijskem pomenu besede so ti na precej "višji" ravni in so del, ki ga imamo tudi mi kot vsi sesalci. Limbični sistem je v srednjem delu naših možganov. Njegove funkcije so čustvene in spoznavne. To so naša čustva, občutki zadovoljstva, naši spomini in zmožnost za učenje. Nadzorujejo tudi naš bioritem: spanje, lakoto, žejo, krvni tlak, srčni utrip, spolno poželenje, telesno temperaturo in kemijo, presnovo in imunski sistem.
Poglavitna naloga reptilskih možganov ali možganov plazilcev, je uravnavanje osnovnih, nehotenih funkcij, kot so dihanje, presnova, srčni utrip in krvni obtok. Nadzirajo tudi takoimenovani odziv boja ali bega, samodejni odziv, ki nas primora, da vsako nepričakovano srečanje ali dogodek - na primer, glasen zvok, neznan vonj, nekaj, kar nam leze po roki, ali nekaj, kar je zvito v temnem kotu - ocenimo kot grožnjo.
Brez zavestnega usmerjanja prične po telesu teči adrenalin, srce nam začne hitreje biti in mišice se napnejo. Če ocenimo, da je grožnja večja od naše sposobnosti, da jo premagamo, zbežimo. Če menimo, da lahko grožnjo premagamo, se borimo. Lahko je videti, kako takšen samodejni odziv izjemno vpliva na preživetje.
Večina plazilcev se raje bojuje, kot sodeluje, in plazilci nimajo prirojene sposobnosti negovanja mladičev. Ko samica zleze jajca, običajno zapusti gnezdo. Ko se mladiči izležejo, so kljub temu, da posedujejo vse nagone in sposobnosti odraslih plazilcev, njihova telesa še vedno ranljiva in nespretna in poskrbeti morajo sami zase. Mnogi ne preživijo več kot nekaj ur.
Ko poskušajo priti do okolja, ki je zanje najbolj naravno
- na primer morje, v primeru morskih želv
- jih druge živali in pogosto celo pripadniki lastne vrsti pobijejo in pojedo. Nič neobičajnega ni, če pravkar izležene plazilce ubijejo lastni starši, ki svojega plena ne prepoznajo kot svoje potomce.
Z razvojem novih vrst vretenčarjev, kot so ptice in sesalci, je prišlo do osupljivega razvoja v zgradbi možganov. Za razliko od plazilskih bratrancev, novorojeni pripadniki teh vrst niso dovolj razviti, da bi lahko poskrbeli sami zase, ampak potrebujejo določeno mero starševske nege. Za zadovoljitev te potrebe
- in za zagotovitev preživetja vrste
- se je postopoma razvil drugi sloj možganov. Ta sloj, imenovan limbični sistem, obkroža možgansko deblo kot nekakšna
čepica in vsebuje vrsto programiranih nevralnih povezav, ki stimulirajo impulz med različnimi vrstami zvokov, ki jih le-ti proizvajajo - na primer med stisko, užitkom, lakoto in tako naprej.
Poleg tega limbični sistem omogoča obsežnejšo in bolj subtilno sposobnost »branja« namenov drugih živali iz njihove telesne drže, načina gibanja, obraznih izrazov, naravnanosti oči in celo subtilnih vonjave ali feromonov. In ker so sposobni te različne vrste signalov predelati, se lahko sesalci in ptice prožneje prilagajajo spremembam v okoliščinah, to pa je podlaga za učenje in spomin.
Limbični sistem je za človekovo preživetje brez dvoma življenjskega pomena. (To, da del možganov, ki nadzira naša čustva in obenem tudi vse naše telesne funkcije, nam pojasnjuje, zakaj lahko čustva neposredno vplivajo na naše zdravje). Limbični sistem je naša osrednja kontrolna plošča, kamor informacije pošiljajo naša čutila za vid, sluh, tip, manj pogosto pa tudi za okus in vonj. Od tu potujejo informacije v misleči del naših možganov, v neokorteks.
Neokorteks ovija vrh in strani limbičnega sistema ter predstavlja 80 odstotkov celotne možganske mase. V tem delu možganov je sedež našega intelekta, tu se urejajo sporočila preko našega vida, sluha in tipa. Procesi, ki so plod tega urejanja, so sklepanje, razmišljanje, odločanje, namerno vedenje, govor, nadzor gibanja in neverbalno mišljenje.
V neokorteksu so zbrane vse višje inteligence, ki človeški rod označujejo kot edinstvenega. Psiholog dr. Howard Gardner je prepoznal več posebnih inteligenc ali "načinov vedenja", ki se lahko razvijejo v človeku. Med temi inteligencami najdemo jezikovno, matematično.
Vsak del vaših možganov je odgovoren za različna opravila.
1. Možgansko deblo ali reptilski možgani, najnižji inteligenčni nivo:
• Senzorično motorične akcije (čutno gibalne)
• Preživetje
• "Boj ali beg" odziv
• Reprodukcija
• Ohranitev vrste
• Zajemanje podatkov iz petih čutil
2. Limbični sistem ali možgani sesalcev:
• Občutki/čustva,
• Spomin,
• Bioritmi,
• Imunski sistem.
3. Neokorteks ali misleči možgani:
• Cerebralno mišljenje
• Sklepanje
• Namerno, kontrolirano in vodeno vedenje
• Govor
• Višje inteligence
Prihajajoče dražljaje veliko prej kot naš logični del zaznava naš limbični sistem, ki dobi informacijo pred našimi zavestnimi možgani, ki se logično odzivajo. najhitrejši odziv na okolje je prvi odziv, avtomatizem - limbičnega sistema, lahko bi mu rekli tudi prvinski sistem programov.
To pomeni, da se hormonske spremembe ali spremembe v dihanju, krvnem tlaku in podobno, zgodijo veliko prej, predno naši logični možgani dobijo informacijo o dogodkih in potrebo po odzivanju ?
Mi takšne stvari pripisujemo čustvom v resnici se velik dela našega nezavednega življenja dogaja ravno na tem nivoju.
Kako ti procesi in receptorji sprožajo programe, je strateški del našega sistem, ki zagotavlja naše preživetje.
Kot pravi avtor knjige Kdo si, Malcolm Goldwin :
" Iz limbičnega sistem v naše zavedne možgane vodi široka avtocesta, obratno pa iz naše možganske skorje pa nazaj v limbični sistem, le ozka gozdna stezica".
Iz tega je verjetno hitro razumljivo, kako veliko energije je potrebno vložiti v samokultivacijo, da lahko zgoraj navedene nagone vodimo in obvladujemo kot civilizirana rasa.
Ker so takšni spomini in z njimi povezani vzorci tako močni, se prav zlahka sprožijo ob kasnejših dogodkih, ki so - včasih zelo malo - podobni prvotnemu spominu.
Takšen močan spominski odziv je seveda zelo koristen za preživetje, ko se soočimo z življenjsko nevarnostjo. Omogoči nam, da prepoznamo in se izognemo hrani, po kateri nam je bilo v preteklosti slabo, ali da se izognemu spopadu s posebej agresivnimi živalmi ali pripadniki lastne vrste. Lahko pa za¬megli ali izkrivi dojemanje bolj vsakdanjih izkušenj.
Na primer, otroci, ki so jih njihovi starši ali drugi odrasli redno poniževali in kritizirali, lahko občutijo neprimerno močne občutke strahu, zamere ali druga neprijetna čustva, ko imajo kot odrasli opravka z osebami na položaju avtoritete. Takšni izkrivljeni odzivi so pogosto posledica ohlapne metode asociacije, na podlagi katere amigdala sproža spominski odziv. En pomemben element sedanje situacije, ki je podoben elementu pretekle izkušnje, lahko vzpodbudi celo paleto misli, čustev ter hormonskih in mišičnih odzivov, ki so bili shranjeni skupaj s prvotno izkušnjo.
Dejavnosti limbičnega sistema - ali »čustvenih možganov«, kot mu včasih rečemo - v veliki meri uravnoveša tretji in najnovejši sloj možganov, nova možganska skorja ali neokorteks,
Ta sloj možganov, ki ga imajo samo sesalci, nam daje sposobnost sklepanja, tvorjenja konceptov, načrtovanja in izpiljenja čustvenih odzivov. Čeprav je pri večini sesalcev zelo tanek, je bil vsak, ki je kdaj opazoval, kako mački uspe dognati, kako odpreti vrata, ali videl, kako se pes nauči obvladati kljuko, priča delovanju živalskega neokorteksa.
Pri ljudeh in drugih visoko razvitih sesalcih se je neokorteks razvil v veliko večjo in bolj zapleteno zgradbo. Ko večina izmed nas pomisli na možgane, se nam v mislih običajno prikaže ta zgradba, z vsemi svojimi izboklinami in brazdami.
Brez teh izboklin in brazd si možganov pravzaprav sploh ne bi mogli predstavljati, saj nam naša veliki neokorteks daje sposobnost domišljije ter zmožnost tvorjenja, razumevanja in upravljanja s simboli.
Naš neokorteks je tisti, ki nam daje sposobnost za jezik, pisanje, matematiko, glasbo in umetnost. Naš neokorteks je sedež naših razumskih dejavnosti, kot so reševanje problemov, analiziranje, presojanje, nadzor impulzov, in sposobnosti urejanja podatkov, učenja iz preteklih izkušenj in napak ter čutenja z drugimi.