027_USTVARJANJE BOGA

USTVARJANJE BOGA

Razmišljanje o tem, ali Bog je ali ga ni, je zapravljanje časa! Zadnje čase je čas dragocen, saj se Čas izteka. 

S takšnim razmišljanjem o tem zdaj samo zapravljamo čas, namesto da bi si Boga preprosto ustvarili, in ga imeli takšnega, kot bi ga radi imeli. Takšnega, kot bi ga hoteli in bi ga imeli radi - si sami ustvarimo!

Če razmišljamo, da Boga pač ni v primeru, če ga moramo šele sami ustvariti, pomeni, da enako razmišljamo tudi o svojih nerojenih otrocih. Tudi njih še ni, tudi njih moramo šele ustvariti, da so!

Torej, tudi njih ni, ker zdaj še ne obstajajo, predvsem pa so povsem brez zavesti o čemerkoli, predvsem pa o tem, kar se jim bo nekoč dogajalo, in o tem, kakšni bodo ali kakšni si želijo biti. Zdaj so še v nas, gledajo v svet skozi naše oči, mislijo naše misli, v sebi nosijo naše pomisleke, vse naše dvome in skrbi. In upanja!

Tudi o nas so nekoč razmišljali tako, da o nas niso razmišljali. 

In tudi mi smo zdaj brez zavesti o tem, kar se z nami dogaja. Pa imamo kaj od tega miselnega vzorca? Rekel bi da ne. Prav nič.

Če so naši nerojeni otroci brez zavesti, se z njimi seveda ne moremo pogovarjati. Ker jih ni. Saj po naše ne obstajajo!

V resnici pa smo sami brez zavesti o tem kar obstaja in kar ne. In zakaj se s svojimi nerojenimi otroci ne pogovarjamo?! Jaz se. 

Ves čas.

Naša vez je močna, govorijo mi stvari, ki jih drugi ne slišijo. K meni pridejo in mi govorijo. Manj jih drugi poslušajo, bolj k meni hodijo. Jaz jih namreč slišim.

Svoje želje črpam iz njih, zato ker slišim njihove. Rad jih imam. Odgovoren sem zanje

in njihove želje, ker so moje povezane z njihovimi in zato tudi z njimi. Moje želje so od njih odvisne!

Želim jim dobro. Oni mi pripovedujejo svoje nerojene zgodbe, drug za drugim prihajajo v mojo zavest in pripovedujejo, včasih eden čez drugega, ampak jaz jih vse slišim!

Ker so vsi v meni.

Le vedel nisem nič o njih, dokler njih nisem slišal, dokler ni vsak imel svoje zgodbe, da bi mi jo povedal.

Hvaležen sem jim. Hvaležen, da obstajajo, da hočejo obstajati, ker potem tudi jaz obstajam in sem smiseln. Oni me delajo smiselnega.

Naj nanje, svoje potomstvo, ne bi mogli računati samo zato, ker jih zdaj še ni in se z njimi ne moremo meniti, kot bi bili tu z nami? Ne nanje računati, ker jih ne vidimo v realnem okolju in nam je zato vseeno, kar nekoč bo in če bodo oni obstajali?

Nekako nam je postalo vseeno, na kaj reagirajo naši še nerojeni otroci. Ni nam mar česa si želijo, če sploh kaj. Kot bi ne rasli iz nas, iz nas nastali, se iz nas rodili. Mi jih rodimo, od kod bi sicer prišli, če ne iz nas?

Potem se velja vprašati, česa si potem mi sami želimo in od kod prihajajo vse naše želje. Če si sploh česa še želimo, če nismo tega v sebi ubili ali izgnali.

V kaj naj se naša Želja nadaljuje, kaj naj iz nje nastane?

Vprašanje obstoja Boga je v vsem povezano s tem, kakršnega ga MI NAREDIMO.

To ne pomeni, da ga potem ni, če ga sami ne naredimo, to pomeni, da ga sami delamo, da ga ustvarjamo po lastni podobi (po svoji želji!) prav takega, kot si ga želimo in potrebujemo. Kot si želimo, da bi naš Oče bil! Kot si želimo, da bi naša Mati bila, enako, kot sta nas ustvarila v Začetku, po svoji podobi, tako ju mi ustvarjamo.

Izhajamo iz tega, da smo na Začetku in na Koncu z Njima ENO!

Če se zdaj (ne čakat!) postavimo v mislih in čustvih tja, kjer bomo stali nekoč z Njim (kje pa naj bi sicer drugje bili v prihodnosti, v peklu? V Peklu smo zdaj, kaj bi bili radi v še večjem!), potem od tam, kjer smo skupaj z Bogom, lahko za nazaj vidimo in ocenjujemo svoja dejanja. Enako kot tudi Njegova. On z nami in mi z Njim - z Njegovo pomočjo!

Z Njim zato lahko urejamo svoj svet že zdaj, zakaj bi čakali, da norost ureja naš svet namesto nas.

Raje navežimo stik s tistim v sebi, ki je nastajalo iz Boga, šlo potem na pot iskat svoj lastni svet in svoj smisel, se od Njega ločilo in ga zdaj pogreša. Če ga še ne, pa ga še bo, obljubim.

Vsa ta pot, ločitev, se je zgodila zato, da bi se k Njemu nekoč vrnili, kamor se vse, kar se je izgubilo, slej ko prej tudi vrne. Ker tja spada.

Da bi se vrnili in mu zaupali svoje zgodbe kot Očetu, ne kot Hudiču, ki se nam hoče maščevati in nas kaznovati.

Oče in Mati objameta in potolažita. Ne delata se norca iz naše nerodnosti. Rada nas imata.

Smo morda skregani z lastnim Začetkom? Torej z našim Očetom in Materjo??

Grejemo v sebi zamero do Njiju? Potem še ločitve nismo mogli izpeljati, kot je treba in ju oba, Očeta in Mater, naša Prva Starša, nosimo v sebi!

Če tako gledamo na Boga, potem šele lahko razumemo Jezusove besede "Sem Sin Človekov!"

Tako je on videl svojega Očeta, tako ga je ustvarjal sebi podobnega.

Oče je nastajal iz Njega (iz sebe) - z našo izkušnjo, ne brez nas, temveč z nami skupaj je nastajal. Ni nastajal brez zavesti svojega in našega nastajanja.

Hkrati se je zavedal, da brez vedenja o tem, kam sam hoče in kam zato mi potujemo, svojim otrokom ne more pojasniti. Ne more jim prenesti ne cilja ne poti ne načrta. Moramo ga sami hoteti najti.

Torej je njegov "nastanek" s tem vprašljiv, če niti lastnim otrokom ne more zaupati, kam gre in kaj počne. Kajti ON je na Koncu in je na Začetku, vendar ni vedno enak, čeprav je isti. Ker tudi mi nismo enaki na Začetku in Koncu. Čeprav smo isti!

Bog nastaja v Materialnem svetu na enak način, kot smo mi nastajali v Njegovem. Ustvaril nas je po svoji podobi, od nas pričakuje, da mu bomo vrnili milo za drago in ga ustvarjali po svoji, ga tako naredili funkcionalnega v našem svetu. Da bo naš svet - Njegov!

Nisem opazil, da bi to zmogli sami, brez Njega.

V sebi hranimo zamero do Njega. Torej se sploh nismo ločili od Njega, ker z zamero nosimo v sebi tudi Njega, do katerega jo imamo. 
Nismo se poslovili niti od naše Matere, oba imamo zdaj v sebi, ker imamo zamero do naših Prvih Staršev v sebi. Vsi ljudje na tem planetu, vsi Njuni otroci, od prvega do zadnjega, nosimo zamero do Boga.

Odnosa s Prvimi Starši nismo speljali do konca kot se spodobi za Starše in njune otroke, ki smo, da bi se lahko sploh začeli.
Torej - začnimo se!