040_SOČUTJE OPREZA Z LAČNIMI OČMI


Ko sem našel Življenje, je bilo komaj še živo in prav nič na njem ni opravičevalo moje strogosti.
Tako sem se srečal z žalostnim dejstvom, da imam pred sabo svoje Življenje in da sem si sam kriv, če me zapušča. Kako sem sploh mogel pomisliti, da bi lahko preživelo moja Pravila?!

Med jokom zdaj skušam pobrati s tal, kar je ostalo. Kot bi s prsti pobiral razsuti riž.... v nemoči se zatečem k čarovniji:
Ljubo moje, pravim, počni kar te je volja, laži, kradi in varaj, beži, skrij se pred mano in mojo norostjo... A ostani živo!

Vsa kazen v Vesolju me je zdaj doletela, ko moram gledati sad svoje brezsrčnosti in brezbrižnosti... občutiti nemoč, da bi segel čez prepad nezaupanja in nerazumevanja.

Ljubezen potrebuje čas merljiv s potrebo, previdnostjo in počasnostjo TISTEGA, KI POTREBUJE.
Glej, milo moje, ves čas je zdaj tvoj in vse - tvoje! 
Toda jemlji hitro in ne obiraj se predolgo.

Priljubljene objave iz tega spletnega dnevnika

083_KRIVIC IN BUČAR - GLAVNA KRIVCA, DA SMO ZDAJ BREZ SVOJE DRŽAVE

036_INTERNACIONALNA DEMOKRATIZACIJA ZAHODNE NOROSTI

008_ZAROTA VELIKIH STARCEV 2 str.