040_SOČUTJE OPREZA Z LAČNIMI OČMI
Ko sem končno našel Življenje, je bilo to komaj še živo in prav nič na
njem ni opravičevalo moje strogosti.
Tako sem se srečal z žalostnim dejstvom, da imam pred sabo
svoje Življenje in da sem si sam kriv, če me zapušča. Kako sem sploh mogel
pomisliti, da bi lahko preživelo moja Pravila?!
Med jokom zdaj skušam pobrati s tal, kar je ostalo. Kot bi s
prsti pobiral razsuti riž.... v nemoči se zatečem k čarovniji:
Ljubo moje, pravim, počni kar te je volja, laži, kradi in
varaj, beži, skrij se pred mano in mojo norostjo... a ostani živo!
Vsa kazen v Vesolju me je zdaj doletela, ko moram gledati
sad svoje brezsrčnosti in brezbrižnosti... občutiti nemoč, da bi segel čez
prepad nezaupanja in nerazumevanja.
Ljubezen potrebuje čas merljiv s potrebo, previdnostjo in
počasnostjo TISTEGA, KI POTREBUJE.
Glej, milo moje, ves čas je zdaj tvoj in vse - tvoje!
Toda jemlji hitro in ne obiraj se predolgo.