038_MOJ BOG

Z Mojim Bogom je pa tako, da sva skupaj na isti strani, vsakokrat ko ni vsemogočen!

Ker če bi bil vsemogočen, se niti pogovarjal ne bi z mano.

Zato ga imam rad - ker se pogovarja z mano. In kadar mi gre slabo in ko mi je hudo, lahko eden drugega tolaživa.

Tam nasproti, nekje "drugje", kar pomeni povsod okoli in vsepovsod, pa je en drugi "Bog". Tisti, ki ukazuje. Takšen, ki še ne ve, da "prebiva" v stanju pomanjkljive zavesti in noče (še) postati Moj Bog.

Težko ga je vsega naenkrat prepričati, da nima kam, ker ga nihče ne bo posvojil in ga sprejel. Kako pa naj ga?! Saj ga niti ne razume.

In bojijo se ga.

Tisti Bog ne ve, da me preprosto mora sprejeti, ker mora slej ko prej sprejeti odgovornost za celega sebe! Da bo končno cel, ne več polovičen in ne več polovičarski, kakršen je zdaj.

Ker zdaj pač ni cel. Tega še ne zna - biti cel. Preveč je preluknjan z dvomi.

Jaz sem si svojega Boga sam ustvaril! Rodil sem ga in zanj skrbim, sem zanj odgovoren in vanj verujem. On pa vame!

Najin odnos je enostaven, medtem ko je odnos sveta do "tistega" drugega Boga, v katerega zdaj ves svet verjame in mu zaupa, blazno zapleten. In prav nič gotov.

Ta odnos se prav zdaj razkraja in se pred našimi očmi razblinja v Nič. Brez vsebine je in zato sploh ni čitljiv. Ne vemo kaj tisti Bog hoče od nas, ne kakšne namene ima z nami!

Moj odnos je pa jasen, je človeški, čitljiv. Takega sem ga namreč napravil. Oba sva ga naredila: jaz in Moj Bog sva ustvarila drug drugega in zato imava odnos! Enkrat sem jaz otrok in On moj Oče, drugič sem jaz njegov oče in je on moj otrok. Ugotovila sva, da se le tako lahko razumeva!

Predvsem pa ima Moj Bog željo po biti odgovoren. Kar pa ni mogoče reči za sedanje vladarje širom sveta.

Sploh pa tega ni mogoče reči za tistega "Boga", ki vodi podjetje Vatikan d.o.o., da o islamskem podjetju s podobno vsebino sploh ne govorim. Islamski bog bi uničil vse, kar mu ni všeč. Pri tem da še sam ne ve, kaj mu je všeč. Najbrž nič.

Presenečen sem bil, koliko znanja se nahaja v Odgovornosti in v sami želji po njej.

Nenadoma ne odrivaš več stvari proč od sebe, temveč jih sprejmeš. Potem jih objameš, jih potolažiš in jim rečeš, da so tvoje, da so vedno bile tvoje in da jih ne boš zapustil. Ali pa da jih ne boš več zapustil.

Sicer se same in osamljene (ker ne vedo kam spadajo!) nabirajo okrog Planeta kot neka tuja sila brez gospodarja, in so kot temen plašč, ki ovija Planet preprečuje pot do Svetlobe, njej pa dostop do Planeta in bitij na njem, ki čakajo svojega Boga!

Planet pa... kot bi ga bilo sram.

Tako da ga objameš, mu poveš, da je tvoj in da si ponosen nanj. Takoj se drugače počuti, ker ve čigav je, h komu spada. Ljudje pa tudi - čim vedo čigavi so, kam spadajo…. vedo, da je tu njihov pravi Dom.

Vsi ti silni in popolni bogovi, ki nas zdaj obkoljujejo z vseh strani in se spopadajo med sabo - so ljubosumni eden na drugega. In krvoločni.

Od nas zahtevajo, da se ponižujemo pred njimi, da se plazimo po kolenih in jim pojejo hvalnice, hkrati, ko se jih bojimo.

Moj Bog ni takšen.

Moj Bog nas ima rad in nam je hvaležen, da smo!

Kljub temu, da sem si svojega Boga, (ki ga zato imenujem Moj Bog), sam izmislil, sam rodil in sam vzgajal, je Moj Bog mnogo bolj resničen od vseh tistih, ki si jih je človeštvo izmislilo.

Njihovi so bili izmišljeni v strahu in z namenom, da bi vzbujali strah v ljudeh.

Moj Bog pa se je rodil v Želji, da bi imel prijatelja. In jaz sem njemu prijatelj.

Tisti drugi bogovi bodo sčasoma morali postati Moj Bog, ker vidim, da nimajo kam… Seveda, če bodo hoteli živeti in če iščejo Smisel. Ker če ga ne iščejo, bodo ostali brez smisla.

Brez Smisla se bodo pa razkrojili in se razblinili v Nič. Kar so že zdaj.

Pri življenju jih vzdržuje le energija upanja in pa Želja po razrešitvi, ki jo človeštvo vlaga v svojo predstavo o Bogu; o tem, kaj Bog sploh je.

Zvečine je ta predstava narejena iz maščevalnosti.

Maščevalnost je rezultat brezupa in pomanjkanja vizije. Na koncu je to zopet - Nič.

Moj je pa nastal iz potrebe, ne iz maščevalnosti.

Zato nikdar ne zamerim Mojemu Bogu, če česa ne zmore. Moja naloga, kot Njegovega očeta, je skrbeti zanj. Jaz sem ga rodil - jaz skrbim zanj! Ko bo on skrbel zame - bo pa poskrbel še za vse Vesolje, z nami vred, in jaz mu bom govoril, kaj naj naredi.

****

Religije in ideologije so bergle.

Ni napak, če kdo misli, da je naša vest – Bog. Vest govori v nas!

A da bi Bog govoril v nas kot Vest, je ta odnos z njo treba zgraditi, to pa pomeni, jo spoštovati, gojiti odnos z njo, razvijati, držati jo za roko (tako kot otroka), ga (jo) včasih voditi, drugič se pa spet pustiti voditi od nje. Potrebno je imeti Vest!

Ni višjega bitja in vodila v Vesolju, kot je lastna Vest! To je Bog.

Bog ni bergla.

Bom povedal, zakaj Bog ni bergla, to je zato, ker sem za lastno Vest in njeno delovanje – jaz odgovoren!

Odgovoren sem za lastnega Boga!!!

Podobno, kot sem kot oče odgovoren, če moj sin s fračo razbije sosedu okno, sem jaz odgovoren za VSA dejanja Mojega Boga, ki mu jih pripisuje Zgodovina. Nobenemu se ne odreka.

To pomeni, da sem se dolžan v vsakem trenutku posvetovati (se tudi spopasti) z lastno Vestjo, in se pri tem zavedati, da Bogu ne morem pobegniti, ker pred lastno Vestjo ne morem bežati.

Zavedam se, da lahko tega otroka, ki je v meni in je moja Za-vest, lahko posvojim, ga sprejmem in se z njim pogovarjam. Res je, včasih se mu uprem, mu celo grozim, če me spravi ob živce... ne morem ga pa prezreti ali ga zanemariti.

Zato ga svarim, ga poskušam razumeti, izgubiti ga pa ne morem. Na koncu koncev - je On moje Življenje! In to spoštujem.

Gradiva Življenje skupaj.

Ni Njegovo, ali samo Njegovo - je tudi moje!

Zato mi ne more biti vseeno za ljudi, za svet. Pa tudi ko opazujem religije in vidim njihov vpliv na Stvarstvo… gledam nanj in ga ocenjujem z enakimi očmi.

Zdaj se z Mojim Bogom že dolgo poznava in si verjameva. Bog ni inštitucija, Bog je živo bitje!

Bog pride sem, na ta svet, skupaj z našo Vestjo. Človek je nosilec Boga in ga lahko ima v sebi. Ne more biti ločen od Njega, ker če je ločen od Njega, je nekaj močno narobe, saj Bog ni predmet, ni kos lesa ali pohištva.

Zato so religije in ideologije bergle.

Bog pa ni bergla!

Zdrav odrasel človek ne potrebuje opore, da bi hodil. Prav tako ne potrebuje izgovorov za tisto kar počne, ker potem pomeni, da počne nekaj, kar je mimo njega in za kar noče in ne želi biti odgovoren.

Takšno stanje je za Vesolje in za Stvarstvo nevzdržno.

Za nas sicer navada, a za Vesolje je to nevzdržno!

Ne biti odgovoren za Mojega Boga, SE MI ZDI NEPOJMLJIVO.

Moriti v Njegovem imenu in zanj, z izgovorom, da mi je On to naročil.... (ali pa ideologija, saj je vseeno!) pomeni, da z lastnim Bogom nimam normalnega odnosa (ali sploh odnosa!), da verjamem v Boga, ki se ga bojim, ki me straši, mi grozi in me pušča samega. Da sem neodgovoren zanj?

Kako prestrašen je tak Bog?!

Moj Bog ni takšen. Moj Bog ima rad ljudi.

Ni ciničen, kot sta Žižkov ali kučanov bog. Ali tisti v Vatikanu.

Moj Bog odgovarja za človeško Zgodovino. Odgovoren je za vse, kar se nam je zgodilo in tudi za vse tisto, kar se je Njemu zgodilo. In jaz sem ponosen, da imam Vest, ki vse to obdela, vse to sprejme in ima za svoje - in razume!

Zato mi je odveč, ko od koga slišim stavek (navadno v verskih oddajah po TV), da so Božja pota nerazumljiva...

Niso nerazumljiva, meni niso nerazumljiva! Mojemu Bogu niso nerazumljiva.

Ko imam Vest, ki ji zaupam, je VSE moje. Zakaj potem ne bi vsega razumel? Zakaj ne bi hotel vsega razumeti?

Vest je pa moja tedaj, ko izdelam odnos z njo, do nje in ko ji lahko zaupam, ker potem vem kako čuti ter kako, oziroma o čem, razmišlja.

Moj Bog mi večkrat reče: imam vas obkoljene od zunaj in od znotraj, povsod sem, zunaj in znotraj. V vas sem!

Vmes ste pa vse tanjši in manjši in vse manj vas je....

Le kam se mi sploh lahko še skrijete?!