025_LEPO JE V NAŠI BITI DOMOVINJEN 4 str.

LEPO JE V NAŠI BITI DOMOVINJEN

Vsakdo daje svojim zapisom naslove, kot se mu zdi, jaz pa tudi. In zakaj tak naslov? Ker bi rad druge opozoril na to, da mi ni kaj dosti do ideologije, religije ali politike - meni je do DRŽAVE!

Sedem let po osamosvojitvi imamo dosti ideologije in religije, še več politike in zelo malo ali nič države. Politični prostor v Sloveniji se polarizira, in tisti, ki jim je do varnega življenja, tej polarizaciji pridno sledijo. Odločijo se za to ali ono stran.

Države nimamo, imamo pa Partijo, ki se je zdaj razlezla na mnogo strank, v želji, da bi pokrila čimveč političnega prostora. Navzven naj bi zgledalo, kot da imamo demokracijo, v resnici pa je povsod en sam  SZDL. Še mnogo večji od tistega, ki smo ga prej imeli.

Imamo torej navidezno demokracijo, imamo navidezni pravni red in navidezno svobodo. Države pa ne.

Religija nima nič z Državo, in prav je tako! Religija in ideologija se morata Državi pokoravati in nobena od njiju se nima pravice z Državo istovetiti. Ideologija, enako kot religija, je zasebna stvar vsakega posameznika. Toda, tega pri nas kot da nihče noče vedeti.

Cerkev je že ločena od Države, zato je ni treba še enkrat ločevati. Partija pa še ni, in bi jo bilo še kako treba, ker si Državo privatizira, ima jo za svoj fevd, natanko tisto, kar drugim očita, da bi radi iz nje naredili. Zato ima podganja slika isto vrednost kot napis na Sabotinu. Ali pa gonja proti razprodaji zemlje in gozdov tujcem. Če jim je res toliko do tega, da ne bi drugi gradili na slovenski zemlji in upravljali s slovenskim imetjem, zakaj potem domače ljudi na vsakem koraku ovirajo, da ne bi kaj pametnega počeli s svojo zemljo? Z lastnino, z imetjem, znanjem, s sposobnostmi?

Lastnik zemlje, najsi bo tujec ali pa domač človek, bo hitro uvidel, da  si z lastnino ne more dosti pomagati, ker ga bo vedno kdo pri tem oviral.

Sovraštvo do ustvarjalnosti je pri nas namreč utelešeno že v zakonodaji, prepir okrog vseh teh naštetih problemov pa je le pesek v ledvice bralcem.

Kdo ustvarja Državo? Civilna gibanja, neodvisni novinarji in javno mnenje. Takoj, ko so se pri nas pojavili prvi znaki civilne zavesti, jo je Partija nemudoma izpostavila posmehu. Najbolj od vseh so se civilnemu gibanju posmehovali novinarji, namesto, da bi mu pomagali. To so počeli po naročilu prišepetovalcev, ker Partija ne mara konkurence. Ne opozicije. Ne kritike svojega dela.

Dobra ideologija pokrije vse naše potrebe, kajneda?! Religija ravno tako. Zato sta ideologija in religija izključujoči: ne izključujeta ena druge, temveč – mene!

Kaj pa pravi na vse to javno mnenje? V ZDA je javno mnenje tista kategorija, s katero je treba resno računati pri vseh družbenih spremembah. Svoboda govora in izražanja je namreč edina prevera duhovnega stanja v katerem se nahaja družba. To je prevera o tem, koliko smo sposobni biti odgovorni za lastne odločitve in kaj nam te prinesejo. Ni druge prevere, vse drugo je sprenevedanje in pa neodgovornost.

Javno mnenje začne akcijo za spremembo zakonov, ki se konča  - pomislite! - s spremembo zakona. Nezaslišano, kaj? Pri nas javnega mnenja ni, večina državljanov nima niti trohice civilne zavesti, misli in razmišlja dirigirano, po naročilu. Kaj šele, da bi  kdo kaj spreminjal ali vsaj razmišljal, da to sme storiti. V ZDA novinarji težijo za tem, da bi vzpodbudili javno mnenje, pri nas le težijo. Pika.

Neodgovornost za lastne odločitve je prvi nacionalni šport, še pred smučanjem. Ponavadi gre tako: Zgodilo se je pač, ker se je zgodilo, pa kaj potem! Stotisoči mrtvih - nikogaršnja odgovornost. Ideološki in religijski simboli so še vedno pomembnejši od nas, živih, saj smo tudi mi živi le zaradi trenutne prizanesljivosti svojih dobrotnikov, ki nas pustijo živeti, čeprav bi nas lahko v vsakem trenutku iztrebili. Kar nam vsake toliko tudi dajo vedeti, da se kdo od nas ne bi preveč prevzel. Za takšno življenje jim moramo biti hvaležni. Zdaj malo Bogu, drugič več Partiji. Božje maščevanje je nebeška, Partijsko pa naravna katastrofa, nobeni pa ne uidemo.

Povrhu vsega se nam še parlament posmehuje, češ oni, poslanci, so bolj svobodni in neodvisni, če se odločajo po svoje. Oni so sami sebi poslanci, najbrže so kar sami sebe poslali v parlament.

Vsaj iz obzirnosti bi si zamenjali ime, da ne bi bili več poslanci, če to niso.

Da bi kdo razvil resno debato o problemih, ki tarejo to družbo, bi seveda moral najprej imeti izhodišča, nekakšen soliden temelj na katerem bi gradil civilno zavest in z njo okrepil Državo. In kakšna izhodišča naj bi to bila?

Ker nihče drug, tako je videti, o tem ne želi govoriti, bom jaz povedal: To nista ne ideologija ne religija, temveč človekovo Telo in potrebe, ki iz njega izhajajo.

            1. temelj:

            Družba je civilizirana v tolikšni meri, kolikor je sposobna razumeti potrebe novorojenca. Torej tistega, ki šele prihaja na ta svet. (In ni ne partizan, ne domobranec!). Civilizirana je, če se na njegove potrebe odziva, sicer je necivilizirana!

            Slovenija še zdaleč ni civilizirana, negostoljubna je do tistih, ki prihajajo na ta svet, tistim od nas pa, ki smo že tu, daje vtis, da smo odveč. Potem se pa še spreneveda od kod toliko samomorov na Slovenskem!

            2. temelj:

            Človek je najsvobodnejši v Telesu, s telesom in ko mu pripada. Ne državi, religiji, ideologiji ali domovini, temveč sebi, funkcijam in potrebam svojega telesa.

            V Sloveniji smo ljudje nesvobodni, ker nas utesnjujeta ideologija in religija, vsaka s svoje strani, ena z leve, druga z desne. Prostovoljno suženjstvo ali suženjstvo iz navdušenja do Cerkve in Partije še zdaleč nista znak kake posebne svobode.

            3. temelj:

            Nikdar ni človekova misel svobodnejša, kot tedaj, ko je vklenjena v besedo! Zato moramo skrbeti, da sta beseda in misel vedno in povsod svobodna! Kajti gibalo vsega je človekova lastna Volja in ne kaj drugega, kot si mnogi zdaj mislijo.

Beseda bo meso postala šele, ko ji bo Telo smelo zaupati vso težo. Ko bo Beseda prenesla to težo, bo imela moč spreminjati svet. Imela bo kaj povedati... Skupni imenovalec je torej ZAUPANJE.

Zaupanje ni religija, je več od religije, več od vere, več od upanja, več od vsega! Zaupanje je plod lastne izkušnje, vse drugo pa so blodnje duha in tuje izkušnje. Kaj so predsodki? Predsodek je, če verjameš tuji izkušnji!

Torej: Lastna izkušnja je na prvem mestu! Pred religijo, pred ideologijo. Če ne, bo Beseda vedno samo literatura in nič drugega. Impotentna in slabotna.

Slovenija je dežela pesnikov, in to pesnikov v slabem pomenu besede! Ti vrtijo prazne besede, Telesa in njegovih težav pa se do zdaj niso še niti dotaknili. Najraje tarnajo o ogroženosti svojega jezika, pri tem ga pa sami najbolj ogrožajo. Zato, da nič ne poveš, je vsak jezik dovolj dober, tudi tuj.

Našteti trije temelji vzpostavljajo odnos Vsebine in  Forme. Kažejo na zaupanje, ki je med Stvarnikom in Materijalnim svetom. Vendar pa stanje, ki ga zdaj tu živimo, kaže, da ni nikakršnega zaupanja. Genetski popravki, denimo, so krona tega nezaupanja.

Pametna Država poskrbi, da so vsi ti trije temelji oz. osnovne vrednote, ki jih temelji prestavljajo, primerno zaščitene. Varuje jih s srcem, z ljubeznijo, z vero v dobro, in s tisto naivnostjo, ki je značilna samo še za zaljubljence. Zakaj? Zato, ker varujejo Življenje! Samo zato.

Zakonodaja, ki k temu pripomore je državotvorna, vse drugo Državo - spodjeda. Religija in ideologija Državo dušita, jo ovirata in ji ne pustita živeti!           Država je rezervna Mati. Nekdo bi ji vendar moral pomagati v skrbi za otroke. Saj ne more vedno le hraniti presitih, odtegovati  pa tistim, ki potrebujejo.

Naj to prikažem s primerom: Otroka imaš lahko platonsko rad na razdaljo desetih kilometrov, toda on od tega ne bo imel čisto nič. Biti moraš zraven. Otrok mora biti na suhem in toplem, odžejan, nahranjen in potešen. Dobivati mora nežnost, dotik in nasmeh, če ne - ti shira! Nasmeh zato, da ve, da je dobrodošel. Seveda, če sploh je dobrodošel.

Sicer bo podhranjen v vseh smislih, tako kot smo mi.

Pa se mu lahko prilizuješ še s tako ideologijo, ali mu razlagaš, kako zelo ga ima Bog rad in vsi angeli zraven. Nehvaležno ti bo umrl, ker nisi zadostil njegovim  (ne tujim!) potrebam.

Religija in ideologija imata odtujene, neresnične potrebe in zato zapolnjujeta tuje, neobstoječe in mitološke potrebe. Ne mojih, tvojih, njegovih... potreb.

Družba, ki ne razmišlja tako, ni kaj dosti več od tolpe ljudožercev. Samo kanibali so še na slabšem, kot smo mi, kajti le oni so bednejši od  preprodajalcev tuje robe, v to smo se namreč razvili po osamosvojitvi.

Stari režim je sestopil z oblasti, pohodil bananin olupek in - hopla! - padel nazaj na oblast. In zdaj imamo, kar imamo. O kakih spremembah tu ni govora, o kakem izbruhu ustvarjalnosti, ki da je bila petdeset let zatrta, sploh nima smisla razpravljati!

Slovenija je le klon ostalega sveta. Nič resnično novega nismo videli, ali nekaj, kar bi bilo vredno "osamosvajanja".

In kako je drugod po svetu? Izhodišča francoske revolucije, ki so Zahodu dajala filozofsko podlago, so se čez noč zrušila. To se je zgodilo s kapitulacijo Evrope pred ponovno uvedbo rasizma in rasističnih načel v državah bivše Jugoslavije. Kar ji zdaj zagotavlja lažni red in mir na Balkanu. Kar spet pomeni, da sama nima vedenja o čem boljšem.

Evropa je stara kurba, ki si z nostalgičnimi izbruhi spominov na nekdanjo moč in lepoto skuša pridobiti še kako novo stranko, nasede pa ji lahko samo seksuualno podhranjena Slovenija.

Ideologija komunizma in nostalgija po starih boljših časih, sta slaba zamenjava za naše življenje. Kajti ni res samo, da “smo, pač kar smo…” Smo tudi še vse tisto, kar bi lahko bili, ko bi si le upali!

Danes je nostalgija v Sloveniji prevladujoče duhovno stanje. Tisti, ki nam zdaj vladajo, so ljudje, ki najprej sebi preskrbijo rešilne čolne, ko gre ladja na dno, na otroke ne mislijo. Ne pozabimo, da je JNA bila partijska vojska, ki je imela nalogo braniti sistem pred spremembami. Svojo nalogo je odlično opravila: za ceno življenja vseh tistih stotisočev, ki so bili potencialni nosilci sprememb.

Rasizem je vedno bil Partijska stalnica, le da se tega ni opazilo, ker je rasizem bil ideološki. Ubili so te, ne da bi vedel zakaj. Imel si isto barvo kože, isti jezik, iste navade, pel iste pesmi... Toda kljub podobnostim so ti bile vse poti zaprte. V Sloveniji je ta plat še dokaj neizražena.

To nas še čaka: Ideološki aparthajd!

Skratka: staro je mrtvo, novo pa se še ni rodilo. Nihče se tudi ne trudi kaj preveč, da bi našel kaj novega. Evropa, (stara kurba!), ima še dovolj denarja pod smrdljivo žimnico, zato ji bomo še naprej kradli. Oz. izposojali, pa nikdar vrnili. kar je isto. Saj bodo tako drugi vračali! Le zakaj bi Partija menjala taktiko, če ji ni treba?

Religija zdaj povsod po svetu brani prazne okope, ne prenavlja se. Potrebna je novih izhodišč, ki jih v strahu pred spremembami zavrača. Razviti del sveta je brez ustreznega filozofskega naboja in brez prepričljivega optimizma, ki bi Življenju dajal novo smer. Staro ne sledi novemu, novo pa ne more več slediti staremu.Agonija nerazvitega sveta je zdaj prava slika naše brezizhodnosti.

Vse naj bi šlo še naprej po starem (le kako?), kot da te do skrajnosti nategnjene elastike nihče ne opazi.

Slovenija je imela priložnost nekaj narediti zase, pa ni. Ustrašila se je lastne svobode! To je nekaj najslabšega, kar se ji je lahko zgodilo.

Ni se Slovenija odcepila od Jugoslavije, ravno obrnjeno je bilo: Jugoslavija se je ohranila samo v Sloveniji, povsod drugod pa je crknila. Le tu je preživela, v lažnem obilju.

Ne vem, kaj vi pogrešate, toda jaz pogrešam dobro Državo.

Brez svobodnega javnega mnenja je ne bomo nikoli imeli. Prav tako tudi ne brez civilne zavesti, ki bi bila neodvisna tako od Religije, kot od Ideologije. Ta družba je podobna človeku, ki jih je dobil s kolom po glavi in se zdaj v polzavesti opoteka, v resnici pa sploh ne ve kje je ali kam je namenjen. Nič čudnega, pri teh izkušnjah z oblastjo, kot jih imamo… Prepovedano nam je namreč, da bi si sami pomagali, moramo pa biti ves čas nekomu hvaležni. Enkrat Bogu, enkrat Partiji, le sami sebi ne. Morbidno in ogabno!

Ali veste, zakaj so solze slane?

Srce je kruh, njegov kvas je domišljija. Peče se na svobodi!

Nič od tega nimamo. Še najmanj pa domišljije.