039_TA PLANET JE VELIKANSKO SRCE

Planet je velikansko srce, takšno, z ogromno maso! 

Z njo ima neverjetno močno privlačnost. Mi sicer temu pravimo gravitacija, a v resnici je to Materina Ljubezen.

Včasih si predstavljam, kako ji je, ko vidi, da znanstveniki izdelujejo rakete, s katerimi bi radi ubežali iz polja Njene Ljubezni, potem ko jo bodo uničili... in tedaj jo v sebi slišim, kako si očita:

"Jaz nisem dovolj dobra za vas..."

Predstavljam si jo kot preplašeno, zapuščeno bitje v strganih capah, posiljeno, pretepeno, izkoriščano, zasramovano, pepelko, ji je potisnjena v pepel svojih upanj, med ugasle ogorke Izgubljenih želja in lastnega obžalovanja in neskončnega sprejemanja Krivde. Za vse.

Prisiljena je v večno samoobtoževanje! Samo to ji še ostane.

Potrebno se bo odločiti kam in komu pripadamo. Kam spadamo!

Večina ljudi to vprašanje jemlje v religioznem smislu s pogledom obrnjenim navzgor. Tam išče odgovore na svoja vprašanja in si želi nazaj "Domov", tja k Bogu. Prepričani, da Bog vse ve in vse zna in ima vse odgovore. Tukaj pa da smo - kot v popravnem domu.

Upanje je torej tam "zgoraj", medtem ko je Pekel tu spodaj. Mi se v njem valjamo v lastni Krivdi in se samokaznujemo.

Jaz pa imam upanje usmerjeno navzdol.

Upanje je zame v mojem odnosu s Planetom. Njemu/Njej sem neskončno hvaležen in k Njemu/Njej sem zavezan! Imam ga za živega. Torej, zame je Planet oseba! Ko molim, svojo molitev govorim Planetu, njemu se obračam po tolažbo.

Ne zato, ker moram, temveč zato, ker tako hočem. Ker vem, da me samo Planet razume. Moje telo je narejeno iz planeta. Ko umrel, ostane tukaj, z njim, ki je naš Oče v Manifestaciji, in z njo, ki je naša Mati. ON in ONA imata svojo zavest in ta bo nekoč, tudi noja. Po tem vem, d aima človeštvo enotno zavest in da je naša.

Ta Planet je ogromno Srce, ki ima starševske lastnosti. Kar pomeni, da hoče skrbeti za nas. Pomeni tudi, da smo vsi njegovi otroci. Hudo mu je, ko nekdo gre od tu in ga zapusti.

In vsakogar se razveseli, ko se rodi, ko pride (se vrne) k njemu/njej.

Njeno Hrepenenje po tem, da ne bi bila sama in da bi končno nekdo prišel ponjo, da bi si upal prioti ponjo - je tista sila, ki nas je privlekla sem. Nismo se ji mogli ne hoteli upreti in smo iskali v vesolju tisto točko, od koder nas je Mati je klicala. Pozivala in vabila je svoje otroke in mi smo se odzvali. Sirena v morju Vesolja, ki kliče mornarje k sebi! To je hrepenenje, ki je tako veliko, da se niti v neskončnosti Vesolja ne more izgubiti!

Kadar pokliče, ga nekdo sliši in mu sledi.

Zdaj nas to hrepenenje uči o sebi in o nas. Pripoveduje nam Zgodbo in znova poustvarja logiko, ki smo jo že pozabili. A brez nje v prihodnje ne bomo mogli, če bomo hoteli živeti.

Morali ji bomo pripadati!

Jaz sem izbral h komu sodim in kje bi rad bil.

Tu nimam nobenih dvomov. Ko pripadam Planetu, mislim njegove misli in razmišljam z njegovo logiko. Res pa je, da večina prebivalcev tega Planeta zdaj razmišlja z logiko "Nebes", torej z možgani, ki pridejo od drugje, od tam, kjer smo bili preden smo prišli sem. Tisti možgani imajo drugo logiko, ne logike Planeta. Njih dom v telesu in znotraj zavesti Telesa, kot jaz imenujem to zavest, ki je Zavest človeštva - ne zanima"

Oni se zdaj vojskujejo s Planetom. Na nasprotni strani so, kot pa si Planet želi, da bi bili.

Vendar sam razmišljam takole:

Zakaj jih Planet sploh spusti v svoje območje?! Od kod tolikšna demokracija, da je že vsaka duša, ki potrka na ta vrata, že takoj dobrodošla?

Planet v začetku ni imel dosti izbire, ker kljub temu, da je zarodek v ženskem telesu 9 mesecev na "tečaju" razumevanja duše Planeta, v materini ( njegovi, planetovi) maternici, ki je vesolje tega Planeta -  so še vedno in kljub temu sile tuje temu Planetu, in njemu celo sovražne, tako močne, da zarodek v šoli in z nadaljnjo vzgojo prešolajo v povsem drugo stanje možganov. Na svoje stanje možganov! Takšno, ki spreminja naše počutje in občutenje Planeta in njegovih misli. Ne slišimo ga več, ker lastnega telesa ne slišimo.

Kljub temu, da imamo vsak svoje telo - torej vsak svojo možnost komuniciranja in razumevanja Materialnega (Materinega) sveta -  ki je "konzularno" predstavništvo Planeta pri nas (v nas) - pa Planeta ne slišimo, ker nimamo dobrih diplomatskih odnosov z lastnim telesom.

Živali imajo stik z Materjo ves čas.

Ubijanje živali za zabavo izkazuje naše sovraštvo do Matere in do vseh njenih principov, ki vzdržujejo Življenje, Njen odnos z živimi bitji, in delovanje Stvarstva! Gre za - maščevanje.

Večina nas ni naklonjenih temu, da bi verjeli telesu.

Večina nima NIKAKRŠNIH odnosov s Planetov v svojem telesu.

Zato je večina naših odnosov s telesom (Planetom) - bolezen. Bolezen je način izražanja Materinega hrepenenja po teh odnosih z Materijo, ki jo imamo za mrtvo, a jo znamo oživljati! Naše telo je iz iste gline, kot je ta Planet. Ko hodimo po zemlji, Planet hodi skupaj z nami. Ko nas žgečka trava pod podplati, se planet smeje skupaj z nami.

In tej komunikaciji se ne moremo izogniti.

Tu nam Planet govori:

Moj Svet - moja pravila!

Nismo se sem rodili slučajno.

Eni prihajajo, da bi bili z Materjo, drugi pa prihajajo sem, da bi jo ubijali in končno tudi ubili.

V trenutku pa, ko je Bog razumel zgradbo svojega Vesolja, skozi razumevanje tega Stvarstva, je imel tehnologijo delovanja Stvarstva! In s tem vsega Vesolja.

Nenadoma je naš Planet imel smisel, in mi imamo smisel, ker smo na njem in del njega.

Naše prihajanje sem dobi smisel.

Planet ima zato zdaj izbiro, ki je prej nikoli ni imel!

In tu Moj Bog pravi: ne Jaz ne nihče drug se ne bo vpletal v pravila, ki jih postavi planet Zemlja!

Kajti nihče nima pravice postavljati pravil obnašanja zanj(o) in za tiste, ki želijo, da bi jim Zemlja bila njihov pravi Dom. Tu naj veljajo pravila, ki jih postavlja Planet, pa pika!

Planet je ogromno Srce, ki ljubi svoje otroke, na način, kot ljubi Mati. Zato ne bo več dovolil, da se otroci pobijajo med sabo, ker potem to ni več njihov dom!

Dokler je obstajala možnost, da bo Njo (Mater = Materijo) nekoč nekdo, kdo ve kdo - kdorkoli (!), razumel in se naučil komunicirati z Njo, do takrat je Planet bil pripravljen storiti vse, tudi spustiti sem lastne morilce. Z namenom vsakogar prenašati in ga učiti. To pomeni prenašati njegovo "težo", ker je to NJENA teža!

Zraven pa prenašati še vse sprenevedanje, nasilje, (m)učenje, milijon človeških in nečloveških teorij o tem, kakšen da je sploh smisel našega Življenja.

Planet prenaša vse naše upiranje, kričanje, trpljenje, zmote, nečloveške in nadčloveške eksperimente s telesom... vsak od nas deluje kot vesoljski oddajnik, prek katerega Mati pošilja Očetu v Nebesa svoja sporočila.

Če smo propustni za ta sporočila, tedaj opravljamo svojo nalogo!

Če pa v sebi postavljamo zid, da onadva ne moreta komunicirati med sabo prek nas in skozi nas... pa ne opravljamo svoje naloge.

Mi smo v najboljšem pojavnem stanju ljubezenski sli, ki prenašajo ljubeča pisemca med dvema večnima ljubimcema, kajti onadva sta nas ustvarila!

Prepletanje njunih energij, ki izhajajo iz njune medsebojne privlačnosti ( elektro-magnetno valovanje), ki ustvarja igro med našima Prvima Staršema, se imenuje Življenje.

Mi smo pa otroci tega njunega odnosa.

Če pa med Njima postavimo zid, potem ubijamo Življenje! Onemogočamo ga. In Življenje je pojav v Vesolju, ki je edini čudež, za katerega vsi vemo in smo ga vsi deležni. Zato smo tu, da ga naredimo smiselnega, ko sebe naredimo smiselne. Takrat Življenje delamo smiselno.

Ta norost, ki smo ji zdaj priča in je zdaj vsepovsod okrog nas, je pa samo manifestacija zmede, kaosa, nečitljivosti, ki se pojavlja okrog vprašanja, kako smo nastali in kaj nas je končno spravilo sem iskat pomoč. Je drugje nismo našli???

Privleklo nas je Njeno hrepenenje po Očetu! Natanko tisto, kar nas je naredilo. Ista Želja!

Smo otroci ločenih staršev v dualnem Vesolju, ki ga je povzročila ločitev naših Prvih Staršev.

Vsi ti dogodki okrog nas zdaj kažejo boj nesramnih in ljubosumnih smrkavcev, ki se gredo igro "kdo bo ta glavni". Zgubljajo se v posnemanju Prvih Staršev in staršev nasploh, ker je tudi zemeljsko starševsko samo posnemanje tistega, kar smo videli, ne pa tudi razumeli, pri Prvih Starših.

Recimo takole: Bog je Oče, človeštvo pa ima zdaj svojo prededipalno fazo konfrontacije s svojim Očetom.

A, ker se je usralo od strahu pred fotrom, se ves čas izogiba konfrontaciji (edipalizaciji), kar je pravzaprav proces prevzemanja Odgovornosti. Zato ves čas ustvarja pogoje za ubijanje Boga v telesu sovražnika, ki si ga izmisli. Boga ne moreš ubiti, ker nima telesa! Zato mu ubiješ telo, ker telo trpi, ko mu jemlješ Življenje in ga na druge načine mučiš.

Vendar pa velja preprosto pravilo, da je nad vsako avtoriteto, tudi tisto najvišjo, torej nad vsemi nami in tudi nad Bogom - Odgovorni Bog!

Odgovorni Bog je najvišje bitje v vsem Vesolju.

Poistovetiti se je treba s svojimi zemeljskimi starši in našimi Prvimi Starši v vesolju, in videti, kako je to posnemanje potekalo. Naši starši so posnemali svoje starše in ti svoje... in tako naprej. Oziroma nazaj, do Začetka.

Pogledati je treba, kaj se je v resnici zgodilo.

Vmes so nastajale civilizacije, in vse so delovale tako, da zvalijo odgovornost na najšibkejša bitja in se jim potem maščujejo. Vse civilizacije so ustvarila bitja za dokazovanje svoje superiornosti nad Življenjem. Ne pa zato, da bi skrbela zanj.

Na nas pa je, da sledimo spoznanju tako, da razumemo dejanja naših staršev, ki so posledica vzgoje njihovih staršev in ta spet njihovih staršev... do Prvih Staršev.

Tam moramo povezati pretrgane vezi! Tiste, iz Začetka Vesolja.

Dovolite eno retorično vprašanje: Kaj res mislite, da bo Vesolje dovolilo tole sprenevedanje in pa boj za položaje, kjer bodo obstajali več in manj vredni deli človeštva in živih bitij?! Kjer bo veljalo pravilo, da se večvredni prehranjujejo s krvjo niže vrednih, v vseh oblikah in pomenih, neposrednem in v prenesenih pomenih?!

Ta Planet je videl vse naše vojne! Gledal je kako teče kri na bojnem polju in slišal, kako se lomijo kosti v boju. Mnogokrat ga v sebi slišim, ko pravi: Boga imate lahko za norca, mene pa ne boste!

Bil(a) sem tu ves čas z vami in poznam vse vaše finte! Poznam vse vaše trike, vas pa poznam skoz in skoz, vem česa ste sposobni in poznam vašo dobroto, pa tudi vaše pomanjkljivo znanje in odsotnost lastne volje, kar vam dovoli, da ostajate brez Odgovornosti!

Zato ste se odrekli lastni Volji.

Vse to poznam.

Vaš Oče pa se o tem zdaj uči. Pri vas se tega uči.

Zame je to glas Matere.

Zato vem, h komu pripadam. Sem otrok, in spadam k svojim Prvim Staršem, Zemlja je moj pravi Dom. Človeštvo in živali so moji bratje in sestre.

Od njih se učim, brez njih ne bi imel znanja, ki ga zdaj imam!

******

ZAKAJ LISTJE PORUMENI JESENI 

Tole je razlaga, zakaj je listje rumeno jeseni. In ni več zeleno.

Torej - drevo "pojé" listom zeleno barvo!

V resnici jim zmakne modro, tako da jim ostane rumena. Zato je drevo modro. 

Da ne rečem pametno.

Nekaterim listom je zaradi tega malce nerodno in postanejo rdeči, ampak ne vsi, drugi so rumeni. Potem pa odpadejo vsi, tako rdeči kot rumeni.

Na pomlad zrastejo znova zeleni. Drevo jih ima za "zelence", počuti se superiorno. Jasno, ker je modro še od lani. 

Ampak modro je zaradi njih!

******

Ljudje imajo VSE, le da tega ne vedo in so zato malce zmedeni. Ne zavedajo se, kdo so in kako zelo so pomembni za Vesolje in nadaljnje Življenje v njem.

Planet bo pa poskrbel, da bodo sprejeli sebe in se prenehali sovražiti.

Tisti, ki bodo še naprej vztrajali pri sovraštvu do sebe, ali do polovice sebe (do svoje telesnosti!) bodo morali oditi. Nekje drugje si bodo potem poiskali sebi primeren življenjski prostor, kjer bodo lahko nadaljevali svoje igre in se tako naprej učili o tem kdo so in kaj jim je namenjeno.

Ta Planet si bo spočil od nasilja in tu bo tedaj nastala oaza miru in lepote, kakršne Vesolje še ni videlo. In Nebesa tudi ne!

****

Tukaj je Srce našlo svoj dom. Zakaj bi jaz hotel dom zase nekje drugje?!

Nikjer drugje nisem našel takšne pripravljenosti, tega občutka pripadanja in zaupanja v to, kar ta Planet želi, po čemer hrepeni, kar želi zadržati pri sebi in biti odgovoren za svoje otroke!

Kako to vem? Vem po tem, ker nimam dvoma v to, kar Planet čuti za človeka! Za vsa svoja bitja, ki so na njem in so njegova. Pripadajo mu, in o tem nimam nobenega dvoma.

Takšne pripadnosti in neskončne volje, nežnosti, pripravljenosti in potrebe, predvsem pa želje biti nekomu Dom - tega ni nikjer drugje v Vesolju v takšni obliki!

Zato mi je prav malo mar proslavljanje različnih zločinov, občudovanje zločincev in njihovih namer, pa kateri da je boljši, učinkovitejši, pametnejši, sposobnejši.... Izrivanje od tu, zanikanje nekomu domovine in prepovedovanje pokopa po smrti – so temu Planetu odvratna dejanja!

Nobeden od njih, ki vodijo ta svet in vladajo na njem, nobeden od njihovih umetno ustvarjenih sistemov ni Dom!

Nobeden od silnih diktatorjev ni ustvaril ničesar, kar bi bilo podobnega temu, kar ta Planet hoče z nami in želi za vse nas!

Moja naloga je zelo preprosta.

Moja molitev je obrnjena k temu Planetu. Glasi se takole:

Zaupam ti, ker si ti moj Dom! Nikjer drugje ne bi bil raje kot tukaj, s tabo, zdaj, in za vedno. Tudi če sem te kdaj v preteklosti zapustil, to ni bilo po moji izbiri in moji volji. Vedno sem se vrnil in vedno se bom - dokler enkrat ne bom ostal s tabo za vedno. Tak je moj namen, taka moja Volja!

Ne zanimajo me ne fizikalna pravila ne matematika in znanost.

Še matematika in fizika veljata samo tako dolgo, dokler služita Ljubezni. Potem nastopijo druga pravila. 

Druga fizika, druga matematika, druga tehnologija, nova čarovnija.