041_UČENJE V SAMOOBRAMBI

Z mojim učenjem je bilo pa takole!

Človek je poleg tega, da uporablja razum, tudi čustveno bitje. Le da naša kultura, kot še mnoge druge, precenjujejo razumsko inteligenco na račun inteligence čustev. Zato ima večina ljudi zdaj zakrnela čustva.

In kaj to pomeni - zakrnela? Preprosto: ne uporablja jih!

V tej družbi niso funkcionalna, človek sploh ne ve kaj naj z njimi počne. Ne ve da so uporabna, ne kako jih uporabljati. Šola mu tega ne dovoli.

Po mojem mnenju poteka normalno učenje takole.

Človek se čustveno odziva na dogodke, jih tako spoznava in kasneje tudi sam prepoznava. Brez tega ni učenja.

V tem vidi zgodbo in ji zato lahko sledi, kar mu pomaga ustvariti notranjo varnost in občutek gotovosti, da bo lahko ponavljal prijetne stvari.

Prav tako se nauči, kaj mu je neprijetno, kaj je zanj in za druge škodljivo, pa tudi nevarno in boleče. Uči se spoprijemati se s tem. Bolečina ni tam zato, da ostane, temveč je kompas, ki nam kaže, kaj v Stvarstvu ni prav, ker ni na pravem položaju. Vse in vsak išče svojo pravo vlogo, ki mu je namenjena! Kar pa ne pomeni, da mora vse biti naenkrat, vse hkrati zdaj in tu.

Okolje človeku vsili bolečino in ga pri tem nagovarja, naj jo ignorira- češ, tako pač je, kar navadi se!

In mi naj bi se zaradi tega bolje počutili?! To je absurdno. Bili naj bi celo ponosni, da kaj takega zmoremo. Nekatere kulture so iz zanikanja lastnih občutkov naredile celo znanost.

Bolečina naj torej Stvarstvu ne bi bila vodilo, ki nas usmerja, da vemo kaj je prav in kaj narobe.

Civiliziran človek je v tej kulturi izpostavljen drugim ciljem in usmerjan k Bolečini že od rojstva naprej. Z vseh strani je spodbujen, naj bolečino prezira, jo ignorira, svoje želje pa omejuje, do bolečine, in še naprej. Primoran je podrejati se diktatu okolja.

Zanikanje nečesa, kar boli, je tako postalo kultura.

Čustven odziv na okolje je po moje normalen in potreben, ker se le tako lahko učimo. Brez čustvenega dojemanja dogodkov ter odnosov med ljudmi se pač ni mogoče učiti. Skratka: Brez čustev ni učenja, brez učenja ni znanja, brez znanja ni napredka. Simpl!

Če se spomnim šolskih let, najprej osnovne šole, pa gimnazije in študija na fakulteti, lahko mirno rečem, da sem se vsega, kar sem odnesel iz šole, naučil v samoobrambi. To seveda z učenjem nima nič skupnega.

Spričevala in diplomo sem dobil v čisti samoobrambi! Smešno.

Pred kratkim mi je znanka prebrala odlomek iz knjige o disleksikih in avtistih. Oblik disleksije je mnogo. Sebe sem prepoznal v opisu, kako disleksičen otrok reagira na tekst iz učbenika. Disleksik zmrzne ob pogledu na učno snov, ker ne spozna besed. Ne razume stavkov, ker v njih ne vidi zgodbe, ki bi se njega dotikala.

Zato ne ve, kaj hočejo od njega. In tako velja za vse simbole, ki jih otrok ne zna pretvoriti v njemu razumljivo zgodbo in zato njemu razumljivo govorico!

Tako sem se počutil jaz ves čas mojega šolanja. Pa nisem avtist!

Na fakulteti nisem razumel opisne geometrije. Sedaj, ko delam s 3D programom za projektiranje stavb, vidim zgodbo v risbi in skozi njo zlahka prepoznavam uporabnost opisne geometrije. Jasno mi je o čem govori, vem zakaj jo potrebujem pri delu in vsako potezo lahko sproti preverim, če je pravilna in kam me vodi.

Iz napak se učim! Vse napake so mi dobrodošle.

Včasih, ko kolegom pomagam razrešiti kako težavo, mi rečejo: o, ti pa vse znaš! Jaz jim pojasnim, da sem zabit ko noč, ker stokrat padem v eno in isto luknjo preden ugotovim, kje sem naredil napako. In zakaj ponavljam, ne da bi vedel kje delam napake.

Zato zdaj znam drugim pojasniti, kje so napake, in tega ne naredim iz znanja. Znam pa zdaj razložiti ves postopek neznanja in delanja napak!

Zahvaliti se imam torej neznanju, ne pa znanju.

Ljudje, ki vse takoj razumejo, si ne vzamejo dovolj časa, da bi nam, ki nimamo pojma, razložili napako, jo razdrli, doumeli njeno tehnologijo, saj o napaki ničesar ne vedo.

V šoli, pa je vsaka napaka bila sramota! Zato smrtno nevarna in je prinašala posledice. Poleg tega v šoli nisi smel čustveno reagirati praktično na nobeno stvar; razen seveda če je umrl Tito, kar se ni zgodilo pogosto.

V pomanjkanju čustvenega stika z zunanjim okoljem (družina in šola sta mi predstavljala sovražno okolje) sem moral sam sebi in v sebi ustvariti sebi prijazno, razumljivo okolje, v katerem sem lahko preživel. V njihovem ne bi mogel.

Tako lahko trdim, da že ves čas živim v dveh paralelnih svetovih. V svojem ne plačujem položnic.

Brez mojega sveta, ki sem ga sebi sam ustvaril, sploh ne bi mogel živeti. Tisti zunanji pa bo kljub plačanim položnicam propadel.

V mojem svetu, ki sem ga, ponavljam da sam, ustvaril iz sposojenega, zanemarjenega materiala, da ne rečem odvrženega in odpadnega (te so moje propadle izkušnje z zunanjim svetom!) sem zlagoma ustvarjal svet, narejen po moji meri. Iz drobtinic sem nazaj sestavljal štruco kruha! Začel sme pri prvem krajcu in nadaljeval proti drugemu krajcu. Vmes pa razmišljal, kako štruca kruha mora zgledati.

V okolju sem funkcioniral tako, da sem ohranjal svoj svet, za katerega sem bil prepričan, da bo preživel. Za tistega zunanjega nisem tako zelo prepričan.

Predvsem pa tistega zunanjega še vedno ne razumem. Ne razumem zakaj sebi počne, kar počne. Jasno je, da v peklu, ki ga ustvarja, ni mogoče preživeti.

Tako sva hodila po dveh tirih, jaz in okolje v katerem živim. Ves čas sem imel občutek, da me bodo nekoč ujeli in me ubili, ko bodo dojeli, da jih imam za norca. Da sploh nisem resen prebivalec njihove norosti.

Opazili bodo, da ne investiram v njihovo norost, da ne gradim dovolj prizadevno njihove norišnice, da ne sodelujem dovolj prizadevno in zvesto pri njihovih teorijah.

Ker jim ne verjamem. Kar spet pomeni, da jim ne zaupam dovolj, tega pa ne prenesejo. Tega zelo ne marajo.

Ne le, da sem se v šoli učil iz samoobrambe, zdaj tudi živim iz samoobrambe.

Skratka, zame je zunanje okolje disleksično in vsi ljudje so disleksiki, ki preprosto ne razumejo moje govorice. Nimamo skupne abecede, da bi se sporazumeli, ker ne čutimo enako. Ne poznamo istih črk, ne simbolov, ki označijo stanja in počutja človeka. Ne razumemo in ne čutimo na enak način. Zdi se, da niti ne na podobnega.

Učimo se na različne načine, jaz počasneje in po svoje, preko številnih napak - oni pa imajo svoje načine. Največkrat si moram njihovo vse sproti prevajati v moj jezik, ker sicer jih ne razumem. Ne vem, kaj hočejo. Jaz njihovih načinov ne razumem in si ne znam predstavljati, kako so lahko zadovoljni s tem, kar znajo.

V šoli sem se v pomanjkanju razumevanja učne snovi (popolna odsotnost čustvene komponente učenja!) posluževal nadomestnih načinov učenja, kot je denimo učenje na pamet. Kar pa mi ni in ni šlo od rok.

Ko zdaj pomislim, ne znam niti ene pesmice iz osnovne šole! Pa smo jih obvezno morali znati. Recimo: Zdravljica, Uvod h Krstu pri Savici ali Gregorčičeva Soči.

Učiteljica je rekla, da nihče ne bo ušel, da moramo vsi znati te pesmi na pamet. Da nas bo vse izprašala. No, mene ni izprašala in jaz nisem znal.

V vojski so vsi znali sestavne dele min in orožja, jaz pa se nisem mogel zapomniti imen in sem vedno imel težave s tem. Vsak s tremi razredi osnovne šole se je naučil, kako so smrtonosne priprave sestavljene, jaz pa ne. Pa sem bil na kursu za desetarja!

Moja težava je bila, da nisem videl zgodbe v stvareh, pa tudi nisem vedel zakaj naj bi se me njihove zgodbe dotikale. Na drugi strani se jim moje zgodbe niso zdele dovolj zanimive, ali sploh dovolj zanimive, da bi jih hoteli slišati. Zato jim jih tudi nisem povedal. Zato smo oboji zdaj tam, kjer smo.

V svojem (zanje sicer disleksičnem, morda celo avtističnem) svetu sem si ustvaril svojega, osebnega Boga, ki je ustvaril Vesolje. Potem sem ga skušal razumeti.

Hotel sem vedeti, zakaj je ustvarjal.

V meni je ustvaril Stvarstvo, ki ga razumem in ono mene razume! Ker sem sam rodil Boga, ni možno, da ga ne bi tudi razumel. In ker je On ustvaril Stvarstvo v meni in ne kje drugje (saj ga je ustvaril meni in zame, njim ga očitno ni, ker mu niso pustili) tudi ni možno, da ne bi razumel kako Stvarstvo in Bog delujeta.

Svojega Boga sem ustvarjal prav z namenom, da naredi Stvarstvo po moji meri! Ne tuji.

Zakaj je ustvarjal? Da ne bi bil sam.

Bog je ustvaril vesolje, da ne bi bil v njem sam.

Jaz pa Njega prav tako v svojem. In ker je zdaj vse vesolje v meni, sem zanj jaz odgovoren! Odgovoren sem za vse, kar je v meni, in vse, kar je v meni, je moje. Spada k meni.

Odgovoren sem tudi za Boga, ki sem ga naredil. Nikoli ga ne bi pustil samega, da se muči brez moje pomoči, to bi bilo nečloveško in v nasprotju z vsem, kar sem, kar vem in čutim.

Vse, kar vem, vem skozi Njega in zaradi Njega. Čutim kar On čuti!

Učim se od Njega in On od mene. Za nič na svetu ga ne bi pustil samega, zdaj, ko vem, kakšen je svet! Pretepli bi ga ali mu storili še kaj hujšega.

Zdi se mi smešno to prazno upanje sveta, da bo finančne krize kmalu konec. Hkrati ne vidijo, da so počeli vse, da bi to krizo povzročili. Čudno bi bilo, ko ne bi nastala.

Preprosto povedano, sproti so potrgali vse povezave med posledico in vzroki, ti pa so njihova dejanja, ki so do sem pripeljala! Namensko so uničevali in tako zabrisali sledi za sabo, iztrebljali simptome bolezni in jih fragmentirali do nerazpoznavnosti, kar je bil njihov poglavitni namen.

S tem so uničili vso logiko, ki povezuje vzroke s posledicami.

Njihova težava je, da ne razumejo razlike med Odgovornostjo in Krivdo; zanje je to dvoje eno in isto. Pa ni. Odgovornost je gibljiva in išče rešitve, in je na strani Življenja, ker hoče živeti. Krivda pa je negibna, s sabo nosi Smrt.

V mojih očeh in v očeh Mojega Boga je takšno ravnanje neodgovorno.

Toda midva se učiva drugače in imava do svojega Stvarstva drugačen, predvsem pa globoko čustven odnos.

Brez njega se ne bi mogla ničesar o njem naučiti in najino Stvarstvo bi v meni shiralo. Najmanj, kar je, ne bi napredovalo. Meni pa ne bi ostalo kaj ohranjati pred tem svetom, ki se zdaj podira, ker sebe uničuje.

Je pa takšno ravnanje za njihov svet značilno in znotraj njihovega sistema tudi logično.

Celotna civilizacija obstaja izključno na glorificiranju Krivde. Krivdo uporabljajo kot orodje, s katerim izsiljujejo eden drugega. Niti, za katere zdaj vlečejo, so tako na gosto prepredene, da ves čas nekdo vleče preprosto zato, ker se zatakne, kamorkoli krene. Drugi pa padajo in medtem ko padajo, še sami vlečejo niti.

Potem pa, kdor močneje vleče, dlje obstane in kasneje pade, ampak pade pa vedno. Nesmiselno je iskati začetek niti, ker nihče ni odgovoren. Vsak se izgovarja: "... ne vem od kod teče nit, jaz sem tudi le privezan... in čim se premaknem, nekoga nategnem in drugi mene...".

Tako funkcionira njihov svet!

Bilo bi skrajno neumno pričakovati, da bo kriza kar izginila, da je nenadoma ne bo več. Vse poti, ki vodijo v krizo, so še ostale, rekel bi celo, da jih ves čas popravljajo, flikajo, vzdržujejo v prejšnjem stanju, ki je zanje bilo dobro. Ves denar se investira v njihovo »posodobitev«, dodajajo se še stranski pasovi njihovih hitrih cest k slavi in uspehu. Vzroki so še vedno tam, kjer so bili, le da so si gospodje postavili novo prometno signalizacijo, ki prepoveduje vožnjo v narobe smer. 

Pravijo, da je to nevarno.

Vzroki namreč morajo ostati zakriti, nedotaknjeni. »Original cause is off limits«, bi rekli cigani in Dalaj Lama!