023_VSI MOJI OTROCI 2 str.

V meni je hkrati kup otrok, nisem samo jaz eden pa nihče več!

Za en šolski razred jih je in vsak čuti po svoje. Ne čutijo vsi hkrati ali enako, nekdo želi povedati, da je jezen in jaz sem tu zato, da mu to omogočim. Da pove kje je jezen, zakaj je jezen, koliko je jezen, na koga je jezen.

Ko on govori, se drugi ne vpletamo v njegov izraz, ne v to kako se izraža. To ni predpisano - nič ni predpisano!

Pri nas (v tem mojem razredu) ne poznamo "ja, čak, mal, ampak ti nisi objektiven... Pa: poglej na stvari še s tiste druge strani, ki si jo prezrl, ker si zagotovo nekaj prezrl..." in podobno.

Kdor ima kaj povedati, stopi naprej in pove!

Pove, da je jezen če je jezen, svojo jezo izrazi tako, kot mu čustva narekujejo in kot se mu zdi potrebno. Če je žalosten, govori o svoji žalosti, če je razmišljujoč, potem govori o upanju.

Nekdo je samo potreben pomoči, ker se mu je svet zlomil (komu se pa še ni?!) in prosi za pomoč. Vsak posebej ima lastne izkušnje, svoja čustva, za katera je odgovoren, zato pazi nanje. Zaveda se, da jih bo moral v danem trenutku izraziti prav takšna, kot so v njem. Izraža jih pa po svoje! Vsak po svoje!

Lahko so si podobna po vsebini, vendar so v mojih otrocih lahko različna po izrazu, predvsem pa v načinu izražanja.

Vsi ti moji otroci so pomembni v meni . ker so meni pomembni! Zato so moji. 

Vsi skupaj so jaz.

Vsak od njih (včasih si mislim, da jih je prav toliko, kolikor jih je Herod dal umoriti) ima svoj prav, in ve, da lahko izpove vsako svoje občutje, da je to njegova pravica in je pri tem meni dobrodošel. Prav ima, ko se izrazi do konca, konec pa pride šele, ko tega čustva odrinjenosti ni več v njem. Kar pomeni, da je šele tedaj sebi sprejemljiv in je pri meni, tak kakršen je, dobrodošel! Čustvo ga sili govoriti, ker se čustvo izraža zanj, govori zanj, pa zato pri meni nikoli ni odrinjen ali prezrt.

Lahko govori, kriči in joka, dokler vsega ne pove in nihče mu tega ne bo preprečil. 

Moja dolžnost je omogočiti mu, da pove, kar ima povedati. Odpreti prostor zanj, da govori dokler ima kaj na srcu. Svoboda Človeka tukaj in tako nastaja!

Govori dokler ne vidim nasmeha na njegovem licu. In na koncu je vedno nasmeh. Jaz pa se potem borim naprej za VSE njihove izraze, in ko so vsi zbrani v meni - jih želim izpovedati nekje v nekem javnem prostoru, kjer lahko zastopam otroke v sebi. Pa če mi to dovolijo ali pa ne. 

Če mi zunanji prostor tega ne dovoli zdaj, mi bo dovolil pa nekoč, ko bo pripravljen slišati. 

Na meni je, da mojih otrok, v meni (!), ne pozabim. Takšna je moja vloga in naloga, in jaz se je zavedam.

Javni prostor - to je pri tem najlepše - imam za trenutno še prazen "prostor vseh naših neizpovedanih želja, čustev in izrazov". Toda tak ne bo več dolgo. 

Ti moji otroci v meni poosebljajo prostor mnogih neizpovedanih želja, čustev in izrazov. V meni so del moje zavesti, medtem ko so jih drugi izrinili iz svojih, ko jim niso pustili govoriti. Še vedo ne zanje. Ne vedo, da obstajajo.

Z izrazom "prazni prostori" želim povedati, da vakuum ni vakuum! V tem primeru prazen prostor ni prazen, je poln pričakovanja, hrepenenja...

Prazen prostor je prostor lačen in žejen vsega tistega, kar ga lahko izpolni, ko ga ima s čim zapolniti. Kar bi ga moralo izpolniti tedaj, ko ga ne in je hrepenenje samo začasno polnilo, ki pa ne more večno tam ostati.... Ta praznota je primerljiva z lakoto in žejo; ko sta ti dve potešeni, je prostor potešen že s tem ko ni več prazen, ker tedaj ima svojo vsebino. 

Ne-vsebina oz. pomanjkanje vsebine namreč ni vsebina, je pomanjkanje vsebine. Do pomanjkanja pa pride zaradi zanikanja obstoja potrebe.

Zanikanje potrebe je Krivica, dolgotrajno zatajevana potreba je pa sistemsko pomanjkanje, ki ljudem dopoveduje, da tako pač je in naj se s tem kar sprijaznijo. Češ da je to normalno...

Prazen prostor v nas mora nekaj zapolniti, da smo srečni. Nekaj ni samo prazno samo po sebi, brez vsebine in namena, in potem, je, kar je...

To je prazen izgovor za prazen prostor, da ostane še naprej prazen! Tako ne ustvariš sveta.

Bo kdo rekel: Tema je starejša od Boga... ja, je - a pa je Tema kdaj kaj ustvarila????

Če je starejša od Boga zato ni pomembnejša, ne pametnejša in ni več kot drugi, da bi jo morali poslušati in ubogati. Zakaj bi brezup, strah in nezavest kot pomanjkanje Zavesti – vse skupaj sešteto! - bilo več od Boga samega?! Naj bosta egoizem in sebičnost več vredna od Ljubezni in želje in občutka za skupnost in potrebe po biti del nečesa?

Večina se sicer tega ne zaveda, ampak Bog je ustvarjal zato, da ne bi bil sam!

Čustva se zdaj bojijo stopiti iz ljudi v obliki njihovih želja in potreb, in jih voditi tako, da bodo lahko izpolnjevali Željo v sebi. Bojijo se storiti natanko to, kar smo mi vsi storili tedaj, ko smo prvič stopili iz Boga (mi smo Njegova želja!)

Mislijo, da se to ne sme.

Razseljeni smo po različnih ljudeh, toda brez stika z njimi. Tisti, ki nas vodijo, slabo skrbijo za nas, ki nas vodijo. Še slabše skrbijo za svoje notranje otroke, sploh za tistega otroka, ki so oni sami in ga imajo pozabljenega, skritega v sebi.

Moj otrok pa ni samo eden, ampak jih je več. 

Toda princip ostaja enak. Pri meni je enak kot pri njih.

Pri tem kako kaj povem, me vodijo njihovi principi, njihova čustva, njihove pripovedi in njihove izpovedi. Okusi, barve, strasti, zgodbe, občutek pripadnosti za skupnost, zavzetost pri tem, prijateljstvo, ki vlada med njimi, njihove potrebe, želje - vse to je njihovo. Iz njih izhaja in se vseli vame in to sem jaz, ko sem najboljši!

Kadar rečem, da je kaj moje - je njihovo! Oni so vse to ustvarili, jaz sem samo podnajemnik v sebi. Najemnino plačujem s tem, da služim otrokom v sebi. Tako smem obstajati, tako sem smiseln.

Če ne bi smel govoriti zanje, če bi me kdo ločil od njih, bi sčasoma umrl, postal bi nesmiseln. Kar sem že večkrat bil. 

Ne vem niti kako sem preživel obdobja, ko nisem bil v povezavi z njimi... Kdo me je tedaj vodil?!

A če bi umrl, bi postal eden od njih in bi čakal skupaj z njimi nekoga, da nas posvoji, da nas razume in nam pusti govoriti, skratka, da nam dovoli biti v njem del njega, in je ta človek potem lahko vesel svoje vloge podnajemnika v sebi, tako kot sem zdaj jaz.