022_BRATJE MORAJO SKUP DRŽAT 4str.

Z bratom sva 5 let razlike v letih, jaz jih imam zdaj 65, brat 60. (napisano 2016!)

Pri devetnajstih je brat pobegnil zdoma, ker je prišel v konflikt z očetom, ki ga ni mogel, in ga ni znal rešiti. Mati je tedaj šla za nekaj dni k svojim in je zato ni bilo doma. Jaz sem bil v Ljubljani, doma sta bila le oče in brat. 

Brat je ob delu študiral. S prijateljem sta vsak dan takoj po službi šla k njemu domov in se učila pozno v noč. Oče je o mojem bratu imel predstavo, da ponočuje, da ni nič iz njega. Nikoli ga ni vprašal za indeks, da bi videl izpite, ki so se počasi in vztrajno tam izpisovali. Mati je, kot vsaka mati, bila blažilec družinskih sporov že samo s svojo prisotnostjo. Čeprav se ni dosti trudila okoli tega. In ko je mati šla na obisk k svojim, je ta blažilec izpadel in je prišlo do izbruha.

Tukaj je primer enega od teh konfliktov. Oče je prosil brata naj mu pomaga obesiti sveže oprane in še mokre zavese, ker jih sam ne more. Približno petkrat je oče bratu omenil, naj začne s svoje strani vtikati drsnike zavese po zunanji tirnici, ne po notranji. Ko sta na sredini prišla skupaj, je oče ugotovil, da sta drsnike vtikala po dveh različnih tirih, in je zato znorel. 

Ko sem brata kasneje vprašal zakaj je šel po drugi tračnici, mi je pojasnil, da ni idiot in da razume, če mu enkrat poveš! Petkrat je štirikrat preveč!

Takšno očetovo obnašanje ga moti. Bog, ki je popoln, se nikdar ne uči, ker že vse zna, zato pa so njegovi otroci v njegovih očeh neumni in takšni ostajajo. Neumni.

Moj brat je torej očetu ponudil sliko njegovega pojmovanja Stvarstva. Ne da bi stvarstvo takšno tudi v resnici bilo ali hotelo biti, le v otroških željah je imelo svojo tirnico, ki je oče ni hotel videti. Humorja pri tem pa tudi ne.

Zaradi bratovega »ponočevanja« je oče poklical na firmo bratovega direktorja, s katerim sta se poznala. In sta se brez bratove vednosti zmenila za nadzorovanje, kaj moj brat dela. Kdaj zapusti službo, kdaj pride in podobno. Od tajnice, ki je bila enkrat neprevidna, je moj brat slišal, da vsa glavna pisarna pozna dogovor med očetom in direktorjem. Zato je brat poklical očeta kar tam, pred vso pisarno, da bi razčistil z očetom. In kako je oče reagiral? Ko je bil soočen z resnico, jo je zatajil.

Oče se je naredil, da ne ve nič o tem. Zatajil je celo to, da ve, kdo ga kliče. Rekel je: kdo je?

Moj brat je tedaj v službi padel na tla in doživel zlom vsega, kar ga je držalo pokonci.

Njegov dober prijatelj ga je pripeljal k meni v Ljubljano. Ni vedel kaj z njim. Domov ni hotel iti, torej sem ostal le še jaz. Ko je pozvonilo na vratih, sem našel svojega brata na tleh pred vrati v šoku in njegovega prestrašenega sodelavca, ki ga ni mogel več držati pokonci in mu je brat zato zdrsnil iz rok. Odnesla sva ga v stanovanje, kjer mi je med krčevitim jokom povedal: "Nimam več očeta, nimam več mame, jaz sem brez staršev.... Nikoli nočem več k njima nazaj, nočem ju videti…"

Obljubil sem mu, da je lahko pri meni. Da mu bomo pomagali najti službo v Ljubljani, da bo tu lahko tu doštudiral in da se bo vse znova postavilo na svoje pravo mesto. Bal sem se za bratovo zdravje, ker je bolečina bila tako silovita, ni se zbirala v njem malo časa in se do tedaj ni dosti ukvarjal z njo. Jaz sem se s svojo in sem vedel koliko je je.

Bratu smo s prijatelji poiskali novo zaposlitev v Ljubljani in stvari so se počasi urejale. Tudi njegova sposobnost kontroliranja in razumevanja prisotnosti bolečine v njem se je povečala. Vendar se s starši še dolgo ni nič uredilo.

S starši je bilo pa takole:

Po bratovem begu k meni v Ljubljano sem šel domov k staršem, kjer sem izkričal vse, kar je v meni želelo govoriti. Povedal sem, da imam svojega brata raje od njiju, da je njuno nerazumevanje bratovega življenja in njegovih želja tolikšno, da ga bo ubilo in da tega ne dovolim. Oče se je pred mano skril v spalnico, mati je nemo sedela in stekleno gledala nekam mimo mene. Kričal sem vanjo, (ne v očeta), ker menim, da je ženska motor vsega in ne moški. Odrasli in odgovorni moški (to se samo tako reče - odgovorni) so konglomerat želja in norosti svojih mamic! Moški je brez lastne volje in o ničemer ne odloča. Odločajo v njegovi psihi vedno prisotna navodila njegove nesrečne mamice.

Agresivnost in pokvarjenost sta ženski bolezni, le da za njima obolevajo moški. Ker niso pravi lastniki tega, kar nosijo, si ne morejo pomagati. Oni le izvršujejo naročila. Pravi možgani, ki stojijo za vsem, so ženski. Ne moški. 

Moški tudi sicer ne morejo tekmovati z ženskimi možgani praktično v ničemer, ker so omejeni na razmišljanje z glavo, medtem ko so ženski možgani vse njihovo telo. Telo pa je arhiv vesolja in čaka na tistega, ki se bo vanj spustil, da bi odrešil svet in Boga. Kdo si pa upa?!

Nikoli nisem videl svojega očeta in mater, da bi se poljubila. Kaj šele, da bi se ljubila, fukala, kot se reče. Da bi o sebi imel sploh predstavo o tem od kod prihajam, kaj me je pozvalo sem. To sta skrila. Baje drugi otroci doživijo šok, če starše ujamejo pri tem. Jaz te sreče nisem imel.

Ko sem kričal mami v obraz, in je oče v sosednji sobi poslušal, pa si ni upal ven, sem vprašal: a vidva sploh kdaj fukata?!

To, kar sem tukaj napisal, je le kulisa za tole, kar bom zdaj povedal in se tiče vseh nas! Tukaj je: (citiram sam sebe, da ne rečem »the fucking channeling the true Myself« ): » Bratje (in sestre) morajo držati skupaj - starši pa skupaj! To pravilo vlada v Vesolju od zdaj pa naprej.«

Midva z bratom sva eno, vidva sta drugo! Zato držita skupaj, ker imata le eden drugega, tako kot imava midva z bratom le drug drugega. Drživa eden z drugim, prek vsega, vsemu v brk in tudi proti vama, ko je treba. Vidva pa držita skupaj, tudi proti nama, kadar in ko je treba. Ali razumeta zdaj kako deluje ta vzorec?! 

Imata eden drugega, kajti ko otroci odidejo - in otroci VEDNO odidejo! - vama ostane le to, kar imata med sabo, in nič več. Če nič nimata, je nič, kar vama ostane. 

Jaz pa bom poskrbel, da moj brat ne bo umrl zaradi bolečine, ki sta mu jo vidva prizadejala, v vajinem boju, da bi se drug drugemu maščevala in sta zato uporabljala druge. Mene in njega.

Če bi Slovenija razumela ta preprost vzorec, ne bi imela ta belih in ta rdečih. Starši ne bi uporabljali lastnih otrok za male udbovce, ki se tožarijo, da si kupujejo ljubezen pri starših, ki ljubezni sploh nimajo, pa zato tu ni kaj kupiti. Ljubezen lahko ustvariš le, le jo pogrešaš. Če pogrešaš maščevanje, je maščevanje tisto, kar ustvariš! To je zdaj Slovenija, eno samo kurčevo maščevanje, ki samo sebe požira, pa nikoli požre do konca. 

Jebiga, Slovenija se je pač tako odločila, in kdo jo bo zdaj ustavljal!

Zgodbo o maščevanju in neproduktivnosti sovraštva je lepo videti iz absurdnih intelektualnih slovenskih političnih igric o prerazdelitvi nečesa, kar ni bilo nikoli ustvarjeno. Potem pa iz grabeža denarja od tistih, ki sploh še imajo kakšno voljo, da bi delali, ustvarjali in skrbeli za svojo družino. A je teh čedalje manj.

Še nekaj:

Moj oče je bil brutalen mož, Gorenj'c s trdo roko, ki je tolkel dokler ga roka ni zabolela od udarcev in ni mogel več. Potem je težko dihal in mi očital: Vidiš, kaj mi delaš… 

Toda jaz sebe nisem videl, ko me je tepel, in tepel me je pogosto, največkrat za prazen nič. Maminega obraza se spominjam izza šipe kuhinjskih vrat, ki je gledala vame z izrazom: »Kaj sem jaz komu storila, da si zaslužim tole…« Storila ni pa nič. Sebe torej nisem videl, sem pa občutil svoje telo, ki je mojemu očetu ubranilo, da mi z udarci ni prišel do srca, da bi ga ubil. Tako kot bi udarjal po breskvi, da bi prišel do koščice in jo zmlel; meso je ubranilo srce! Kajti to je moj oče pravzaprav hotel: ubiti (svoje) srce! In moje telo je zato zdaj moje vesolje.

Enkrat sem pa le videl kaj pomeni tepsti človeka, kako je to od zunaj videti. Tedaj sem videl kaj moj oče počne.

V družini sem jaz bil »ta grd«. Oče ni tepel mojega mlajšega brata, njega je »uporabljal« v smislu delitve otrok na dobre in slabe, da je skozi ta vzorec lahko nadaljeval skrita naročila svoje matere, ki je imela osem otrok in je bila vsa družina zastrupljena s tem vzorcem in razklana do atoma in še znotraj atoma, da ne rečem, da je bila vsa družina radioaktivna od lastnega sovraštva, kar je značilnost slovenske kmečke družine tistega časa.

Ko se je moj oče obrnil proti mojemu bratu in ga udaril, sem nenadoma videl grozo od zunaj. V življenju sem nekajkrat videl, da je grozo in bolezen laže prenašati od znotraj, kot pa jo gledati od zunaj. Od znotraj si sam s svojim Bogom in telesom in mislimi. Od zunaj pa si nemočen, da bi kaj storil, in tedaj deliš nasvete, ki so največkrat neumni in neuporabni.

No, ko sem videl, kako je to videti v 3D, sem se postavil med očeta in brata. Očetu sem rekel: »Mene si tepel, njega pa ne boš!«

Oče se je tedaj obrnil proti meni, brat je prestrašen opazoval, kaj se bo zgodilo. Jaz sem jih imel petnajst, brat deset. Oče me je zrinil do vhodnih vrat in bruhal vame slovenske pregovore in reke. Ko me je zrinil čisto do vrat in nisem več imel kam, sem stegnil obe roki in ga z vso močjo odrinil od sebe. Padel je na tla in se ni mogel več pobrati. Ponudil sem mu roko, da mu pomagam s tal, on pa je ni hotel sprejeti. Tako sem jaz stal in ga nemočno gledal, saj je mojo roko vsakokrat zavrnil, sam pa se ni mogel pobrati s tal. Nato se je le nekako skobacal s tal in besno šel v sobo. Vmes je grozil, da me bo ubil, da se mi bo roka posušila, da me bo zaklal. Citiral je večino slovenskih pregovorov in rekov, ki veljajo na to temo.

Mati je, kot po navadi, nekje nemočno sedela in si mislila: »Joj, le zakaj moram jaz to, reva, prenašati, kaj me je doletelo…« Popolna zmedenost in nesposobnost definiranja kdo je žrtev kdo pa nasilnež. Kar je značilno za slovensko družbeno realnost in kulturo.

Pri meni je dogodek deloval tako, da sem končno sam videl, kaj pomeni ubiti Boga. Otrok je ubil Boga v sebi! Za mojega brata sem jaz postal nekdo, ki premaga očeta in sem šele zdaj lahko njegov brat. Prej sem bil tekmec ali celo sovražnik. Slovenska realiteta zdaj je natanko takšna: vsi so tekmeci in sovražniki!

Mati je umrla leta 1988 za boleznijo ledvic. Oče je umrl leta 2001. Zanj sem skrbel jaz. Bratu je bilo težko prihajati na obiske in očeta gledati v stanju dementnosti, zato sem bratu rekel, naj sploh ne skrbi, da je oče moja naloga. Vsak bo nekaj naredil, tako sem mu rekel, jaz denimo ne maram očetove familije, zato boš pa ti tam urejal stvari, ko pride čas za to, ker imaš Bohinj rad, meni pa se to gnusi. Tako je tudi bilo. Brat je poštimal vse, kar se tiče očetove familije v Bohinju in tam mu vsi zdaj zaupajo. Vsak zna nekaj, kar drugi ne znajo ali jim ni všeč, le v Sloveniji vsi vse znajo in nihče nima pojma, nič ne dela, oz. dela tisto kar mu ni všeč! V ustavi bi morali v prvem členu zapisati: kar koli počneš, glej da ne boš zraven užival. To je prepovedano! Morš se matrat, pol je dobro.

Spomnim se, da sem bratu še rekel, da moram biti pri očetu do konca, da vidim, če mi ima kaj povedati, kar mi še ni povedal. Tudi če mi nič ne bo povedal, bo pač to vse, kar si imava povedati.

Preden je moj oče umrl, sem bil pri njem v bolnišnici. Stal sem ob postelji, on pa me je prijel za roko in mi rekel: »Lepo mi je, da si zdaj tukaj z mano...«

To so bile najnežnejše besede, ki mi jih je moj oče kdaj rekel. In tudi zadnje.

Tako so bile vse stvari med nama poštimane.