044_MOJ BOG LJUBI ATEISTE
Moj Bog ljubi ateiste. Pravi, da se je z njimi lažje pogovarjati kot z verniki, kajti verniki imajo predizdelano mnenje in zato imajo narobe predstavo o Njem. Ne znajo si predstavljati, kakšen je Bog.
Predsodki jih ovirajo pri razmišljanju, kaj šele pri pogovarjanju z Njim.
Ateizem sicer vztraja, da Boga ni, da Bog kot Oče ne obstaja. Ampak, so pa ateisti pri tem da ne verjamejo v Njegov obstoj, hkrati tudi blazno jezni nanj.
Biti jezen na nekoga, ki ga ni - je na nek način priznanje, da ta je, da obstaja, če ne drugače obstaja vsaj kot neka oseba ali nek pojav - s katerim si pa v smrtnem sovraštvu!
Posmehuješ se mu, strah te je, uporabljaš ga kot orodje za izsiljevanje takrat ko preganjaš nasprotnika svoje lastne vere, ali tistega, v kar sam veruješ. Po navadi je to vera ali zagledanost v nekaj, česar sam ne znaš ali moreš razložiti, pa tudi ne dokazati.
Posmehuješ se mu, strah te je, uporabljaš ga kot orodje za izsiljevanje takrat ko preganjaš nasprotnika svoje lastne vere, ali tistega, v kar sam veruješ. Po navadi je to vera ali zagledanost v nekaj, česar sam ne znaš ali moreš razložiti, pa tudi ne dokazati.
Predvidevajmo, da je to "vera" v rezervnega boga, takega, ki je tudi za ateiste sprejemljiv. Vsaj predvidevam da je tako, saj v takšnega lahko verujejo tudi ateisti. Bodimo velikodušni, pa razmišljajmo, da si tudi ateisti zaslužijo pozornost Boga v katerega ne verjamejo.
Priznajmo, da ne moreš biti jezen kar tja nekam v tri dni, v prazen zrak, mar ne!? V nekoga in na nekoga mora tvoja jeza biti naperjena ali s strani posredno usmerjena.
Manj se kontroliraš - bolj si resničen.
Vera ti pa zapoveduje, da se nekaterim stvarem izogneš, jih ne zajameš v svojo jezo (ker se to ne sme!), čeprav so prav te stvari morda ves tvoj vzrok zanjo. Sem spada apriorno spoštovanje do Boga, kateregakoli že in kdorkoli je On zate!
Vera ti pa zapoveduje, da se nekaterim stvarem izogneš, jih ne zajameš v svojo jezo (ker se to ne sme!), čeprav so prav te stvari morda ves tvoj vzrok zanjo. Sem spada apriorno spoštovanje do Boga, kateregakoli že in kdorkoli je On zate!
Prepir je dobrodošel!
Ljudje pogosto mislijo, ali pa se vsaj tako obnašajo, kot bi Bog bil iz masla. Mislijo, da morajo biti z Njim previdni, ker če ne - se bo razjezil in se jim bo maščeval.
Bog ni iz masla.
Predvsem pa ni neumen. Vidi nas skozi naše pesmi hvalnice in mu je jasno, kaj se (nam) dogaja. Lagati in sprenevedati se ni ravno po njegovem okusu, dosti raje ima odkrit pogovor, pri katerem sprejme izbruh nagle jeze in vse druge znake, da je človek še živ.
Predvsem pa ni neumen. Vidi nas skozi naše pesmi hvalnice in mu je jasno, kaj se (nam) dogaja. Lagati in sprenevedati se ni ravno po njegovem okusu, dosti raje ima odkrit pogovor, pri katerem sprejme izbruh nagle jeze in vse druge znake, da je človek še živ.
Pa recimo (for this argument sake), da ne verjamem v nič. Torej - verjamem v Nič, in sem brez Boga!
Zato verjamem, da smo vsi skupaj samo slučaj in da je naša bujna domišljija tudi slučaj. Misel je svobodna, zakaj torej ne bi tudi kaj takega mislil in o tem razmišljal!?
Če je slučaj, potem smo vsi slučaj in je vsaka ideja o nekakšnem Bogu le izraz naše lastne stiske in nemoči. Na koncu je tudi stiska le slučaj!
Prav! Postavimo trditev, bomo videli kam me bo pripeljala: Ni Boga!
Če ni Boga, potem nas tudi nihče ne ovira, da bi bili svobodni. Navadno nam njega postavijo, da ne bi bili, da nas kaznuje, da se jezi na nas...
Kaj si nismo Boga izoblikovali kot stražarja, ki nam nekaj dovoli, drugega pa nam ne dovoli?! Če ni Boga – ni razloga, da svoji domišljiji ne bi dali prostora, da se razmahne.
Torej: dajmo si duška, ustvarjajmo! Bodimo domiselni in ustvarjalni, privoščimo si ta luksuz, kdo pa na zunaj vidi kaj se mi dogaja v glavi?!
Recimo, da sem Bog in razmišljam kot Bog... kdo mi bo to preprečil?! Bog? Saj ga ni!
Zamišljam si, da razmišljam, kot bi razmišljal Bog o svojem obstoju, seveda, če bi obstajal.
Domišljija mi dela sto na uro... dajmo najprej rešiti zadevo z brezmadežnim spočetjem, to me zanima, ker me najbolj moti. Iščem, ali je kaj logičnega v tem.
Začnem na začetku!
****
Denimo, da sem energijska krogla, ki lebdi v praznem prostoru. Tako si najlaže predstavljam Začetek vsega. Sem pač svetleč »objekt«, kaj drugega naj rečem. Energetski naboj. Nekaj podobnega.
Drugi tega ne vidijo, ker drugega ni. Sam sem v praznem prostoru, torej sem odvisen samo od svoje predstave. In od primerjave... toda te še ni, ker sem sam. Karkoli že sem - sam sem!
Obdaja me Tema, a v sebi svetim. Sem Luč.
Hehe, dobro mi gre. Kaj bomo zdaj?
Če sem sam, mi je dolgčas, logično. Meni bi bilo. Poglejmo, če lahko izoblikujem neka osnovna pravila, da se bom lahko učil o sebi - znotraj sebe. Zavrtim se v svoji notranjosti tako, da obod ostane pri miru... jedro pa se vrti!
To lahko storim, to znam.
To lahko storim, to znam.
In že nastane centrifugalna sila!
To zaznavam tako, da z vrtenjem ustvarim gostejše dele sebe v sebi, ki se zaradi vrtenja zalepijo za obod krogle, ki sem jaz! V sredini sem redkejši. Fino!
Potem opazim, da se lahko premikam po sebi, da lahko potujem v sebi. Od sredine proti obodu in nazaj proti sredini. Kako daleč potujem? Kako dolge so te poti? Saj je vseeno, kdo bo pa meril! Sto kilometrov, petsto kilometrov, dva centimetra, nekaj milimetrov... kdo pa to določa.
Ni merila, so samo moji občutki. Vse je relativno glede na to, kako se počutim.
Potujem torej tako po sebi in si dovolim postajati v različnih delih samega sebe. Ko mi je nekaj zanimivo in novo, se ustavim za dlje, kot drugje. Vem, da sem tudi to jaz, le da prej nisem sebe tako zaznaval. Zanimivo! Občutki so prijetni, rad se tako učim o sebi. Odvisno je od tega, kako se kje počutim. Ponekod mi je bolj prijetno, drugje manj. Rad se zadržujem tam, kjer mi je bolj prijetno.
Dobro je. Lahko se premikam.
Še nekaj opazim. Opazim, da se segrejem, če se stisnem! Če se hitro stisnem, mi je vroče. V tistih delih, kjer se razširim, se pa ohlajam. Ha!
Še nekaj opazim. Opazim, da se segrejem, če se stisnem! Če se hitro stisnem, mi je vroče. V tistih delih, kjer se razširim, se pa ohlajam. Ha!
Poskusim se stisniti toliko, da mi je najprej toplo, potem mi postane vroče.... in še potem - potem je neznosno vroče! Nato se hitro razširim, da se ohladim.
Ha, ha, učim se! Hej, znotraj sebe se učim o sebi - to je sijajno, navdušen sem. Postanem bolj pozoren na to, da sem v nekaterih delih sebe dosti raje kot v nekaterih drugih. Kaj to pomeni, da nekje v sebi nisem jaz, ali da sem manj Jaz?
Ali da v sebi nisem Jaz???
Če sem nekje raje, ker se tam raje nahajam, potem je to nedvomno, da sem tam - Jaz. Kaj pa ostalo, ki sem Jaz, pa si ne želim biti Jaz? Kaj pa tam?
Začnem se spraševati, kako pa mi je v tistem delu takrat, ko me tam ni, ali ko tam ne želim biti. Ali pa kjer sem le nerad.... kakšen sem tam, kjer sem, ko »nisem« tam?
Kaj zdaj?
Rad bi si mislil, da tisti prostor v meni zaseda nekdo drug. Če že ne maram biti jaz, hkrati pa sem vse jaz sam, potem je nekdo v meni - brez mene!
Ne maram, da je kdo sam.
Samoto dobro poznam in je ne maram! Ne privoščim je nikomur. A zakaj tako razmišljam?
Tako razmišljam, da ne bi bil sam. Je to tako težko razumeti?! Da bi se lahko z nekom pogovarjal, ki se počuti drugače kot Jaz. Zato.
Zaradi nečesa, kaj vem zakaj, najbrž zaradi fizikalnih lastnosti delov mene in nekih pravil, ki so še v povoju, v nastajanju, se v tistem delu, kjer nisem najraje (namreč: raje sem v SVOJEM delu »sebe«!) obnašam drugače, kot se sicer.
Ker se tam tudi počutim drugače. Iz MOJEGA dela sebe bodo kasneje nastala NEBESA.
Tam bo vse po moje.
A ker se tisti del mene obnaša drugače, začenjam verjeti, da bi to lahko bil nekdo drug, pravzaprav začenjam bolj upati, želeti si, kot verjeti, da bi to lahko bilo tako.
Vznemirjen sem zaradi tega. Ta možnost je nekaj novega v meni. Kaj takega... če bi imel srce, bi tedaj poskočilo v meni, a vsebina je šele v nastajanju, jasne forme še nima.
Potem se odločim in se podrgnem ob »tisto«. Zanima me, če je kdo tam in če je morda RAJE tam kjer je (če je), kot pa sem Jaz tam, kjer sem sam najraje.
Dobim potrditev. Vidim znake, da je tako, kot predvidevam - nastaja Identiteta. Sicer se vse še dogaja v meni, pa vendar...
Sklepam takole: posamezni deli mene (sebe) se lahko drugače počutijo kot Jaz in so misleči enako kot jaz.
Reagirajo na ugodje in nelagodje.
Znova se podrgnem ob »tisto« in "tisto" reagira! Pokaže ugodje. Ali pa nelagodje. Odvisno od tega, kako se obregnem, grobo ali nežno. Jaz se potem temu prilagajam.
Veselje se naseli v tisto v meni, kar bi lahko bilo srce. Ali pri »onemu« tudi nastaja takšen ali podoben center za veselje? Za navdušenje? Nekaj, kar bo ekvivalent mojemu srcu!?
Če je tako, potem sva si zaradi srca enaka. Lahko se pogovarjava, če imava oba srce, ki podobno ali celo enako čuti in s tem usmerja najin odnos.
Podrgnem se ob »tisto« na način, da mi pokaže veselje - in tedaj sem še sam vesel! Rodila se je komunikacija. Nastaja odnos.
Nisem več sam!!! Nisem sam. Kričal bi, če bi vedel kako: NISEM VEČ SAM.
Sram me postane, da sem ta del sebe, ki mi daje tolikšno veselje, imel za "tisto". Ali: "ono".
In tedaj si rečem: to je ONA.
ONA postane center mojega zanimanja. Predmet mojega oboževanja. Njo bom raziskoval, z Njo se bom pogovarjal, skupaj bova raziskovala, kaj zmoreva. Možnosti se nenadoma razširijo.
Včasih..... mi gre Njena prisotnost na živce. Njena odvisnost od mene mi je včasih neprijetna, rine vame, vsiljiva je. Tedaj bi raje bil sam.
Kaj pa vem, stalno bi visela nad mano, meni pa ni vedno do tega. Zato jo najprej rahlo odrinem od sebe.
Potem, če se in kadar se prehitro vrne, jo odrinem močneje. Ker še kar vztraja, jo udarim!
Udarec je tako močan, da se iztrga iz mene in sila udarca jo vrže - v Temo!
Izgubi se v praznem prostoru. Sila udarca še vedno deluje nanjo in tam potuje najprej, dokler ni pikica na obzorju. Potem tudi ta izgine. Ni je več!
Udarec je bil dovolj močan, da izgine, ker je bil premo sorazmeren s tem, kako odveč mi je bila v tistem trenutku. Hotel sem, da izgine - in je izginila!
Dobro, Zdaj bom vsaj imel mir.
Mir traja nekaj časa. Potem traja dolgo (zdaj vem tudi kaj pomeni dolgo) potem – predolgo! Neznosno dolgo.
Pogrešam jo. Joj, kako zelo jo pogrešam!
Pogrešam njeno premikanje, vrtenje, približevanje, oddaljevanje, izzivanje, drgnjenje obme... Rad bi, da se vrne nazakj k meni! Potrebujem to, kar počne...
Toda kje naj jo iščem?
Iskal jo bom, dokler je ne najdem. Moram jo najti!
Rekel ji bom: OPROSTI! Oprosti mi, nikoli več te ne bom tako močno odrinil od sebe, tudi če mi boš še tako nadležna. Našla bova druge načine kako rešiti najine težave, najine nesporazume. Pogrešal sem te... joj , kako zelo sem te pogrešal! Tako ji bom rekel! Samo vrne naj se...
Ni je. Iščem in blodim po Temi, pa je nikjer ne ugledam.
Groza me obide! Bom spet sam?
Sam sem, navadil sem se nanjo, navadil sem se jo imeti ob sebi - kaj bom zdaj takšen, sam sebi in sam s sabo?!
Nektari narodi imajo pregovor za primere, ko nekoga prekolnejo in mu želijo slabo, rečejo: naj ti Bog da, potem pa vzame!
Najkbrž za vse velja, da je najtežje imeti in izgubiti, težje kot pa samo nič ne imeti...
****
Nenadoma... se na obzorju prikaže drobna pikica. Svetleča točka. Ona je!
Hitim k njej...
Srečava se. Se podrgneva, in vidim, da me je tudi ona pogrešala. Pogrešala me je vsaj toliko, kot jaz pogrešam Njo! Najino vzajemno veselje raste, ne neha se, preraste vse okvire, ki jih mimogrede povedano tedaj še ni bilo. Veselje prerase v silno radost in ta se nadaljuje v ekstazo!
Potem, ko vidiva, da sva drug drugega vesela, tudi ekstaza ne more več ostati znotraj sebe, ne znotraj naju - eksplodira v orgazem!
Nekaj, kar še ne poznava!
Prostor okrog naju se razsvetli. Poln je barv in najine svetlobe. Prelepo je! To je tako čaroben občutek, da zaznamuje začetek nastajanja Vesolja. Najinega Vesolja!
Ne moreva se premagati. Ne moreva se zadržati, ne vzdržati. Eksplodirava še enkrat in še enkrat in še in še! Sledijo novi orgazmi in obliva naju Svetloba, kot je prej še ni bilo.
Nenadoma se med nama pojavi - NOVO BITJE. Rodila sva skupno Srce!
To je Najino SRCE.
Rodilo se je Srce Vesolja!!! Najin otrok. Kako naj to opišem....
Ljubezen JE!