035_SAJ JIH TUDI JE
SAJ JIH
TUDI JE!
(Deja
Vu)
Nekoč se bo tudi ta vojna končala in ljudje se bodo vrnili v
tisto, kar je nekoč bilo njihov dom. Napisali
bodo knjige, posneli filme, postavili spomenike, sestavili nove učbenike ...
In zmerjali nekatere z izdajalci, tiste, ki se bodo vrnili živi
in zdravi iz tujine z vsemi prsti, rokami in nogami.
Nekdo bo potem moral plačevati vse njihove penzije, odškodnine,
invalidnine, zasluge, premije ... iz vreče svoje
neskončne krivde! Če jih boš vprašal, kdaj mislijo te dolgove vrniti, ti
bodo rekli: "Saj so sami krivi, da nam posojajo." In bodo hoteli še
več.
Toda
tisti, ki so dali, se bodo sčasoma naveličali, kot so se že prej, in ne bodo
več dali. Najprej bodo zahtevali vračilo starih dolgov. Potem bomo pa
videli.
Ljudje bodo najprej nekaj časa razmišljali, potem tuhtali, nato
pa si razbijali glave in, na koncu - reprogramirali dolgove! Vrnili ne bodo ničesar.
Ker ne bodo ničesar več dobili, bodo spet nekaj reprogramirali,
pa še enkrat in še in še ... Potem bo nenadoma vsega tega konec. Sprejeli bodo
drastične ukrepe in reprogramirali svoje otroke in zbrisali mesta in vasi in
cerkve in knjižnice in mostove in poti in ceste in bližnjice in vse živo, da bo
na koncu od vsega tega ostala ena sama čista vest! Vanjo bodo zemljemerci
vrisali novo zgodovino. Tisto zmagovalcev, saj vedno le ta ostane, druge
ni. Za tiste, ki se vrnejo domov od drugod pa vedno velja, da se
srečajo z zamero in sovraštvom svojih sosedov. Včasih
s prikritim, največkrat pa ne. Njihov denar je dobrodošel, oni sami pa niso. Ljudje
jih porabijo, da jih kažejo otrokom, kot slab vzor - kot bi jim s tem hoteli
trasirati neko čisto novo, povsem originalno pot v prihodnost!
"Glejte," bodo dejali, "ti so bili na varnem,
medtem ko smo mi tukaj dajali življenje za domovino in krvaveli!" Potem se
bodo tolkli po prsih. To, kar so videli že pri svojih starših. Prijateljstva med
otroki bodo previdna. Starši njihovih prestrašenih in vprašujočih oči ne bodo
opazili, vprašanja bodo ostala neodgovorjena in nekoč se bodo spet poravnavala
z orožjem.
Če
jim boš rekel: "Kam pa naj bi šli, saj jih nobena stran ni hotela - z vami
vred!" se bo hitro našel nekdo, ki ti bo odvrnil: "Strahopetci so in
izdajalci, morali bi bili ostati in se boriti."
"Iz
mešanih zakonov so," boš vztrajal, "nihče jih ni imel za svoje. Vi
ste vsi "čisti", oni pa nikjer dobrodošli. Na prijatelje bi morali
streljati, pa na znance in sorodnike, in
se pod prisilo odločati o nečem, kar je morda nekoč bilo, zdaj pa ni več; in
vse to zamenjati za nekaj, kar ni in tudi nikoli ne bo ...
Človek božji, razumi vendar, da ni bilo izbire! Morali so od tod! Če bi
bili ostali, bi jim pobili družine!"
"Tudi
mojo so - čisto vse do zadnjega," bo dejal s takim čudnim zadovoljstvom,
kot da jih je sam pobil.
Objavljeno v reviji Primorska srečanja, l. 1995