084_OB SMRTI STEPHENA HAWKINGA
Preden je umrl, se je dokopal do te resnice, da Boga ni, da Bog ne obstaja. Stephen Hawking: THERE IS NO GOD. No, zdaj že ve, da to ni res. https://owlcation.com/humanities/ Obstajajo ljudje, ki verujejo v Boga; torej, verjamejo vanj, ker verjamejo, da bog je, da obstaja in jim pomaga. Zaupajo mu. Potem so pa tudi ljudje, ki vedo, da Bog je, vendar ne verjamejo vanj! Ne verjamejo mu, ker mu ne zaupajo. Vsaj ne kar tako zlahka in na slepo. Ne verjamejo vanj v smislu, da Bog sploh ve kaj dela! Mislijo, da mu ni mar za nas. Kot da se mu je zmešalo ali kaj!? V glavnem menijo, da Bog nima pojma. Ne razume človeka in ne ve kaj je ustvaril! Mi pa tu živimo, kot da nas je zapustil, enako kot tisti očetje, ki zaplodijo otroka, potem pa izginejo. Ni jih več. Naj takemu zaupaš?! Ne bo jih (ga) nazaj! Žalostno, kaj?! To se pogosto dogaja. Zelo pogosto! Poglejmo, kaj je s tistimi, ki pravijo, da Boga ni, da zato ni kaj (v kaj) verjeti. Najprej tako mislijo, potem pa sami v odsotnosti Očeta ne naredijo prav ničesar, kar bi opravičilo našo vero vanje (namesto v Boga!), ko in če si izborijo oblast in nam pravzaprav ukažejo, da jim moramo verjeti in jim zaupati. Žugajo nam s prstom, grozijo, kot da smo mi njihovi otroci in jih moramo ubogati, ker če ne, bo vse narobe! Vedno je potem vse narobe in vedno smo mi krivi. Znova in znova! Z ničimer ne dokazujejo, da jim je varno verjeti ali jim zaupati. In kljub temu verjamemo vanje. Bog tako najpogosteje ostaja le referenčna točka. Rekel bi takole: Srce je impotentno v svetu, ki si ga je samo ustvarilo. Torej brez moči je v svojem lastnem svetu! Shizma (razkol) je torej v tem kar religija pravi, da Bog od nas zahteva in tem, kaj si človek (človeško srce!) želi. Posledično smo prepričani, da to nikoli ne more biti eno in isto. Moj Bog (moja predstava o tem, kakšen je Bog!) pa pravi, da to dvoje MORA (in more) biti isto. Zagotovo je Bog zato vsaj kot pojem (kot predmet naših želja) dobra referenčna točka za vse zgoraj naštete oblike ljudskega verovanja in vse tipe ljudi, ki verujejo, si želijo verjeti pa si tega ne upajo, kot tudi za cinike, ki tujo vero izkoriščajo z namenom, da z njimi manipulirajo; v sebi so izdelali lastno mnenje o tem, da so ljudje, ki so odvisni od vere, zelo uporabni za manipuliranje. Manipulacija je edina vera, ki jo cinik sploh prizna! Nihče nima več izkušenj s tem, kot Slovenci s svojimi politiki, ki temu narodu vsiljujejo svoj pogled na svet že dobrih 70 let (ne šalim se!). Bog je torej v najboljšem primeru referenčna točka, morda tudi edina, okrog katere bi se lahko res kvalitetno sprli, imeli ustvarjalni konflikt in skozi ta konflikt prišli do Resnice ter se končno zmenili kaj je tisto, kar bi nam pomagalo ustvarjati boljšo družbo, boljši svet, takšen s skupnimi pogledi na to, kar je za vse nas dobro, kaj je še bolje, morda celo najbolje. Seveda, je treba želeti drugemu bolje. Tega mi ne znamo. Ko želim o kom kaj več vedeti, ga prosim, naj mi pove, kako si predstavlja Boga. Tiste, ki pravijo, da je Bog povsod, dajem v isti koš z onimi, ki pravijo, da ga ni nikjer, češ saj Bog ne obstaja. Iz njihovih odgovorov namreč ne izvem kaj dosti o človeku. Ne o Bogu. Če verujemo v Boga, potem bo naša vera vanj določala tudi naš obstoj. Če pa ne verujemo, potem nas v življenju pač definira naša ne-vera vanj. A še vedno potem v nekaj verjamemo. Koliko pa je to resnično?! Mislim, da obstajajo tudi ljudje, ki sicer ne dvomijo v obstoj Boga, vendar vanj ne verujejo, oziroma, njemu ne verjamejo. Ali še drugače povedano, ne verjamejo, da je Bog pripravljen za nas kaj dosti storiti - dokler smo živi. Potem ga itak srečamo in se lahko sami zmenimo z njim o tem ali obstaja ali pa ne. In zakaj ga ni bilo tu, z nami. Predstavljam si, da v primeru nekoga, ki vanj ne veruje, to pomeni: Zame Boga nikdar ni bilo - zakaj bi potem verjel vanj?! Pravilen razmislek in očitek na mestu. Seveda, takšno moje pravilo, da je Bog referenčna točka in da se o njem splača pogovarjati, velja tudi narobe; ko hočem, da me drugi bolje razumejo, jim govorim o svojem Bogu in o tem, kako ga jaz dojemam. Pripovedujem jim torej, kakšen je Bog, v katerega bi rad verjel, ali v kakšnega Boga sem pripravljen verjeti. Nikar ne mislite, da zame (in za vsakogar!) ne obstaja ravno takšen, kot ga jaz hočem (ali kakršnega vsak sam hoče!) Moj me je čakal, da ga poiščem. Čakal je, da ga sploh hočem za resnega sogovornika v pogovoru, ki ne izpričuje le njegove Odgovornosti, temveč tudi mojo željo po moji odgovornosti. In potem mi je rekel: dolgo sem te čakal... Jaz pa tebe, Moj Bog! V glavnem, ves čas je bil tam. Reči, da ga ni, pomeni ne iskati ga in ne potrebovati ga. Težko verjamem, da kdo od nas zavrača prijatelja, ko je sam in v stiski, ali ko ga nihče ne razume. Ne vem kaj so komu naložili o Bogu v šoli ali v Cerkvi, toda jaz se Mojega Boga ne bojim, zaupam mu, verjamem vanj! Sam sem ga ustvaril iz potrebe, da bi bil. In ... JE!! Ni ga bolj toplega in človeškega bitja, kot je Moj Bog.
Bog je Zavest o tem kdo smo, ki gradi sebe iz človeške izkušnje v Manifestaciji. Ni ga večjega znanja v vesolju, kot je znanje človeštva, ko ga vsega skupaj sešteješ iz vseh življenj, kar jih je človeštvo kdaj živelo in so ga posamezniki v njem gradili skozi svoje izkušnje. In ko se temu prikloniš - se ti Moj Bog prikloni!
Moj Bog imam samo eno "slabost": Neskončno ljubi človeka! Neskončno veruje v človeštvo. Če ga vprašam, Bog, ali ti veruješ vase??? Mi odgovori: jaz verujem vam, v vas verujem, z vami se "religiozen". Ker ste vi moja religija, moje upanje, moja želja, moji - VSE! Ko sebi ne zaupate, ko sebe sovražite, me to boli in me prizadeva. Toda kljub temu nikoli ne obupam in nikoli ne neham verjeti v vas. NIKOLI!!!
Nikoli nisem in nikoli ne bom, ker mi moje Srce ne dovoli, da bi podvomil v vas. In kar moje Srce hoče - to vedno dobi!
V Vesolju ni nič starejšega ali mlajšega - od mojega Srca. Želel sem, da bi Srce bilo, in je bilo. Nastalo je iz moje potrebe po njem, hotel sem, da bi obstajalo, oba z Materjo sva to hotela, in tedaj se nama je rodilo Srce in uravnovesilo Vesolje. Ravno tako, kot sem jaz, Bog, nastal iz tvoje potrebe po meni! Zdaj sem ravno takšen, kakršnega si me vedno hotel imeti, in veš kaj - ta vloga mi je zelo všeč! Zdaj šele sem pravi Jaz. In vi, človeštvo - ste moje Srce! |