073_ZAMERE

ZAMERE

VELIKONOČNI “SURPRAJZ”

Svoji dragi sem za veliko noč podaril kinder jajček, ona pa meni plastični helikopterček, ki je bil v njem.

Helikopterček ni letel, jaz pa kmalu po tistem.

ZAKAJ, ZAKAJ…

Na obeh straneh fronte so ljudje,

ki streljajo v lastni strah,

streljajo v mrak,

a se strahu ne morejo znebiti,

ne morejo ga ubiti,

kajti ljudje, ki streljajo,

vedno zgrešijo cilj,

ne moreš zadeti, a ne,

če nečesa ne vidiš,

zato je vedno toliko mrtvih
na obeh straneh.

NE VRAG, LE SOSED…

Sovraštvo se je odpelo. Po svetu gori, ubija, kolje in posiljuje. Išče dom zase! Če mu kdaj uspe, postane manjše zlo, preden bo zraslo v kaj drugega, življenju koristnega. A da bi se to lahko zgodilo, mora prej najti prave starše, nekoga, ki ga bo vzel za svoje.

Tistemu, ki vdira, težko ponudiš svoj dom. Težko Sovraštvo priznaš za svoje. Brezdomcu, kot je, so za njegovo nesrečo vsi enako krivi. Dovolj je že sum, da imaš topel dom, prijazno ženo, nasmejane in srečne otroke… Ve, da ni srečnega doma, če je zraven! Ve tudi, da si znosnega življenja nisi mogel ustvariti, ne da bi njega poprej izrinil od tam. Zato si kriv!

V začetku je bilo Sovraštvo čisto na drugem koncu sveta. Pa ne zato, ker bi tja pobegnilo, temveč zato, ker smo ga mi tako daleč od sebe porinili, ga izrinili, odrinili in ga zatajili.

In če je zdaj spet tu blizu nas, je to zato, ker ga je povsod vse polno in nima več kam. Vse je že zasedeno. Nikjer nima doma, nihče ga noče, nihče mu noče biti oče
(V) nas je sama dobrota.
Pizda sadistična, si mislim, ti bi otroku vzela še tisto urico odmora od tega sveta, ki ga urejajo podobni sadisti, kot si ti!
Ti si vedno predstavljajo svet po svoje, nikoli takega, kot ga vidi otrok. Zato zmeraj, ko omenijo “stroko”, vidim (kdove zakaj?) pobite otroke. Nekaj se v meni strga, stemni se mi pred očmi. Kaj res ne morete razumeti, da je “stroka” Življenju nevarna? Kaj še ni dovolj dokazov za to?
Tista ura televizije je morda otroku edina ljubezen, ki jo sploh lahko izposluje od svojega okolja. To je urica njegovega bega od sveta, s katerim so prekleti sadisti tako zelo zadovoljni, da si mislijo, kako bi ta njihov svet vsi morali gledati vsaj vseh preostalih 23 ur na dan, če ne več!
Če bi otrok lahko izbiral med TV ali toplim objemom, bi izbral topel objem. Če izbere televizijo, je s tem vse povedano.
Resnični abortus je - šola! Tam iztrgajo otroka iz otroka in ga pokončajo.
Posledica takega šolanja pa je, da pol tega naroda sovraži drugo polovico - istega naroda!
Medtem nas vlada sovraži vse, brez izjeme!
Ker nas v tem procesu naučijo je, da moramo sebe sovražiti. Sprejemamo celo to, da nam na proslavah grozijo, da nas bodo pobili, če ne bo po njihovo! S tem se hvalijo.
“Prišumele sapice, niso vzele kapice, vzele so fantiča...” je rekla tovarišica učiteljica, ne brez ustrezne mimike na obrazu in s pomenljivim poudarkom. Potem je pogledala po razredu, kot je to v navadi v vseh primerih, ko te hočejo posebej opozoriti na globlji pomen ugank, pregovorov, ljudskih rekov in podobno. Globina ljudske modrosti!
“Srbi me tič, ker se mi je vnela kožica,” pove učenček pred celim razredom, in to še celo precej zaskrbljeno!
“Je to kakšna uganka?” de na to učiteljica.
“Ne, “ odvrne učenec. “Tič me srbi, ker se mi je vnela kožica.”
“Marš iz razreda!”
Morala:
V šoli nas učijo o zgodovini in stvareh, ki se nikogar več ne tičejo, še mojega tiča ne, zanikajo pa obstoj vsega, kar se dotika vseh nas zdaj in tukaj in nam je še kako potrebno za življenje.
Šola nam odtrga glavo od telesa.
In kaj tu počne morala? Nič! Morala je pri tem vedno naredila, kar je morala, nikdar tistega, kar si je v resnici želela.

BLAGOSLOV IMENOVAN ŠOLA 
Učiteljica na tablo nastavi problem, past za otroke. Eden po eden učenci hodijo pred tablo, a naloge ne uspe rešiti nikomur. Tačas si učiteljica pazljivo beleži ocene, pripombe, opombe...
Potem pride deček, prime kredo v roko in jo z vso silo vrže vanjo. Zraven zakriči z vsem glasom, kar ga premore jezno telo otroka:
" Kaj me brigajo tvoji problemi! Zunaj sije sonce, grem se ven igrat z žogo."
Kar je temu sledilo, si lahko sami mislite, toda mali je zame - dalajlama!

ROK TRAJANJA
Še zakoni fizike trajajo samo dokler služijo Življenju. Potem jih nadomestijo tisti, ki služijo Ljubezni.
temveč bosta samo stanje v človeku. Če boš znal sebi odpuščati, boš
lahko živel s sabo in z drugimi, če ne, boš v sebi prenašal Krivdo.
kazen zahteva žrtev.
Žrtev nič ne zahteva,
ona zahteva le samo sebe.
Tistih par konj mi je reklo:
V torek zvečer peljejo psa scat otroci, ker mamo boli glava in joka.
V četrtek pelje psa scat mož. Roke ima v žepih in kadi čik za čikom. Pljuva skozi zobe, jezen, ker doma leži posoda nepomita. Še od kosila včeraj. Otroci sitni, nje pa od nikoder, prasica! Sigurno se kje fuka okoli...
Nikogar ni bilo, ki bi ga bil ljubil globlje, ga spoštoval in mu bil do konca predan, tako kot sem bil njej. Svojih staršev se že dolgo nisem več spominjal. Takrat, ko sem jih še imel, sem bil majhen in tako mlad ... Kako so reševali svoje probleme, ne vem in ne bom nikdar vedel. Morali so biti v nečem ... v marsičem meni podobni, nama dvema, prepričan sem o tem. V željah, v hrepenenju, po hotenju v nama in strahu, ki je tu notri - po tem vem!
Kako so ga reševali, in kako so sebe reševali - ne vem. To kar vidim v sebi je bilo tedaj del njiju in kar je bilo v naju dveh - je zdaj v najinih otrocih in v njihovih življenjih. To zagotovo vem!
Poljubil sem bolečino v njej. 
Izkušnja pravi, da če je ženska ločena od svoje bolečine, 

Nikjer ni več prostora zanj. Razen v nas.

BITI KOT SRCE

Dokler nisem sprejel svojega Srca, vsega in takšnega kot je, nisem vedel, kako daleč smo si vsaksebi – vi in jaz!

Nisem imel predstave o tem, ker nisem imel merila!

Zdaj ga imam: prekleto daleč smo si.

ČASOVNI POTNIK

Zarodek je majhna, nebogljena stvarca. Tako kot otrok, ki se je pravkar rodil! Ne more se braniti, sprejemati mora vse, kar sili skozenj, vse, kar mu okolje v svoji nevednosti, dobri veri ali brezbrižnosti vsili.

Zato se brani kasneje, ko odraste in je močnejši od nas in drugih.

Pojav zlahka prepoznamo, ker ga spremlja vsesplošno začudenje in besede: Ja, kaj pa ti je zdaj, kar tako naenkrat…?!

To so tisti, ta kritični!

Drugi igrajo punk in rock and roll in kričijo.

Tisti tretji, ta »normalni«, pa sploh ne reagirajo več na Življenje in niso vredni omembe.

URICO NA DAN

Na radiu poslušam psihologinjo, ko razlaga, da je treba otroku omejiti gledanje televizije na največ eno urico na dan!

»STROKA«

Pri zdravniku:

reče ti, da iztegneš jezik,

in če imaš na njem oblogo,

si bolan.

Če pa ne,

pomeni, da ves drek lahko zadržiš v sebi

- in si zdrav!

KAJ NAS BO POBRALO

Nekoč sem v časopis poslal sestavek z naslovom:

Dovoljene meje

Zrak je onesnažen v dovoljenih mejah.

Voda je zastrupljena v dovoljenih mejah.

Krška nuklearka je radioaktivna v dovoljenih mejah.

Zemlja je zamorjena s pesticidi v dovoljenih mejah.

V Anhovem ljudje vdihavajo azbestna vlakna v dovoljenih mejah.

Ma jebem vam mater v dovoljenih mejah!

Urednica prispevka ni hotela objaviti, ker sem šel preko dovoljene meje.

BITI SAM

Živeti sam je edini način, da sem lahko zvami.

STVARI GREDO NAPREJ,

dokler se ne ustavijo.

Ko se tako pogovarjamo, vam pišem ali kako drugače poskušam povedati....

se ne odzivate!

Samo dve možnosti sta. Ali se pretvarjate ali pa ste mrtvi.

Med enim in drugim ni dosti razlike., kar boste kmalu sami ugotovili.

Vleči za nos svoje Srce in Telo pomeni imeti sebe za norca. In življenje.

In Boga.

Ne smrt ne laž nista znak pretirane inteligence.

KRAJA BREZ KONCA IN KRAJA

Vedno izrabiš vsako prav možnost in izrabiš priložnost, da me prevaraš. Uživaš v tem, ko me imaš za norca.

Od tebe k meni nikdar nič ne pride, ker ti ničesar ne daješ zastonj.

In tudi, kadar se trudiš, da bi tvoje darilo bilo darilo, že vem, da bom slej ko prej moral vrniti vse in vsako reč povrniti ter vsako darilo preplačati. Če tega sam ne storim, mi to ob prvi priložnosti vržeš v obraz. Potem mi to sam zaračunaš tako in drugače. Torej dvojno, kot če bi to sam storil.

In če ugovarjam ali se obotavljam, me pri čakata tvoja srd in sovraštvo.

Zaradi strahu pred tabo si nikdar nisem prišel na jasno od kod tvoja jeza in od kod tvoje sovraštvo.

So trenutki, ko je najino prijateljstvo videti res močno, to pa je vsakokrat takrat, ko imava skupnega sovražnika. Potem, ko si me na ne vem kašen način in kot nič kolikokrat že uspel prepričati, da imam sovražnika.

Takrat si upam pogledati v to tvojo jezo z notranje strani, ker mi jo s ponosom kažeš. Takrat smem s potrebnim odmikom iz varne razdalje opazovati tvoje sovraštvo pri delu, slediti tvojim izbruhom srda v vsej svoji veličastni, čudni lepoti.

Zavezništvo ti daje potuho, da ničesar ne skriješ pred mano, za kar sem ti hvaležen. Hvaležen sem ti, ker te lahko vidim v drugačni luči kot sicer.

Prepričuješ me, da sam in brez tvojega prijateljstva ne morem in da zato potrebujem prijatelja, zaveznika, kakršen si sam in da zame ni boljšega.

A vse, kar vidim je le to, kar si mi namenil ti.

Ne moreš me preslepiti, tok tvojega besa je le začasno dobil novo smer, toda pravi naslov zanj sem jaz! Tega se ves čas zavedam.

Tokrat moje srce bije za sovražnika. Tudi, ko nisem vedel zakaj je tako in sem skril resnico pred tabo in enako tudi sebi, je moje srce bilo zanj. Razumel sem stisko mojega sovražnika za čuda bolj, kot svojo lastno, saj si svoje nisem upal razumeti, ob tebi takšnem, kot si!

Takrat se je v meni rodilo Sočutje. Sebe sem videl v drugem.

Nekoč, upam in si želim kmalu, bom tudi v tebi videl le sebe. Se tako prepoznal in te razumel in našel sočutje zate, ker bom v tebi razbral logiko tvojega in mojega počutja in početja.

Takrat te bom lahko imel rad. Tedaj bova prijatelja tudi brez skupnega sovražnika.

DOBER RAZLOG

Ljubezen je ogenj, ki gori brez polen! Ti si poleno in zato ni ljubezni med nama.

KJER VLADA NEZAUPANJE

... je še Ljubezen čutiti kot kazen.

PEDER

Homoseksualnost je tudi kadar moški fuka možačo. Pravzaprav ima njegova lastna predstav o tem, kaj da je moškost, opravka s tistim kar je najbolj moškega v ženski . Oba fukata in sfukata Žensko v njej, da ne veš kdo z večjim veseljem. Dokler je dokončno ne ubijeta.

Potem izgubita mehkobo in dobita, kar sta hotela in kar sta si navsezadnje zaslužila.

NAJVEČJI LJUBIMEC NA SVETU

A sem bil dober? Najboljši? Sem bil boljši od tvojega eks? Kako je on to počel, je imel večjega, kaj si njemu delala, česar meni nisi? Kolikokrat zapovrstjo te je on lahko?

Veš kaj, nehaj s tem, kar z mojim eks se zmeni, pa ga vprašaj, saj tudi njega ni drugega zanimalo kot moji ljubimci: koliko sem jih imela, pa kako velikega so imeli, kolikokrat zapovrstjo so me lahko...

Jaz pri vsem tem sploh nisem bila pomembna! Kdo me je pa kaj vprašal o tem kako se počutim, česa si želim, me vprašal kaj premišljujem.

Sklep:

Pri spolnem odnosu gre za neke vrste komunikacije med moškimi tekmeci, katerih fizično prisotnost nadomešča - ženska.

Ona je tudi edini dokaz, da nisi peder. S tem se moški tolažijo in iščejo zase potrditev.

SEM ŠEL NA VRT, SEM VIDEL SMRT

V časopisu sem na kulturni strani zasledil podlistek in v njem naslednji nesmisel:

"Novo življenje  se lahko rodi samo skozi smrt! Zato je čaščenje smrti pravzaprav čaščenje življenja!"

Ja, pa kaj še!

Smrt nima Zavesti in ničesar ne rojeva.

Ne bojim se je, niti ne hranim kakršnegakoli strahospoštovanja do dame s koso.

Opozorim jo, da ima odvezan čevelj in ko se skloni, se ji splazim za hrbet in jo brcnem v rit, da zarije s frisom v prst. Zabita je in vedno pade na isto finto!

Opravka ima z ljudmi, ki vedno padejo na isto finto.

UTRIP SRCA

Ne veste, kako malo potrebuje Srce!

Kako malo zase porabi, kako malo zadrži. Vse da!

Če ga ustavljaš, trpi.

Je otrok, ki rad teče, in kadar teče, gre vse za njim.

Sem kar sem, je drugo ime za Srce!

KONEC SVETA

Zarinem se v vesolje kot kurac v devico,

malo boste trpeli, potem pa uživali.

PESEM, KI JE NI

Sam sem jo napisal, jo izdal v samozaložbi, nato sam šel v knjigarno in jo tam sam kupil ter sam prebral. Zato je ni.

POMEMBNO SPOZNANJE

Če se hočeš česa naučiti, je pomembno, da si vsaj za spoznanje neumnejši od učitelja.

Kar ni vedno lahko.

DELOVNO RAZMERJE ZA DOLOČEN ČAS

Sprijazni se že s tem, da sem pač polomija! Jaz sem se že. Nikoli ne bom mogel nagrabiti dovolj semenja, prelisičiti dovolj lisic, ubiti dovolj medvedov, ustreliti slonov in pohabiti antilop, iztrebiti volkov in srn ter druge priložnostne divjadi, kot bi si ti želela. Sem pač luzer.

Življenje je boj, tako praviš ti in le najsposobnejši preživijo, drugi pa životarimo. Ti že veš, pravila so tvoja, ti jih ustvarjaš, moj trener si, sodnik in publika.

Jaz pa revež v ringu, ki je prejel že vse glavne udarce! Megleno vidim, zmeden sem in utrujen, skril bi se rad, a ne vem h komu naj grem.

Okrog mene vsi mahajo in kričijo. Ne razumem jih. Od vseh mi je moj nasprotnik še najbližji, najbolj mi je razumljiv, kot bi sebe gledal - naj njega udarim? Zakaj le?! Naj sebe pretepam, se sebi maščujem?

Nasprotnik me gleda z enim očesom, opazuje, če se bom pobral s tal. Revež, doma ima ženo in dva otroka. Jaz pa - tebe.

In ti ljubimca.

Morda je on moj nasprotnik? Vseeno, revež je!

Obležim. Skrajšam sebi agonijo in jo s tem podaljšam njemu. Svojemu nasprotniku, tekmecu in zmagovalcu.

PRAV RAD

bi doživel, da ti rečem dovolj mi je, sit sem te! To bi pomenilo, da sem se te zasitil.

Do takrat pa si te neskončno želim in te pogrešam, pogrešam...

MINULO DELO

Bog kar naenkrat zahteva od mene naj sprejmem odgovornost za svoje odločitve in za svoja dejanja. Vsak za svoja, pravi! Ti za svoja, jaz za moja....

Vidim, da bo tu šlo za reorganizacijo in redistribucijo!

Za preporazdeljevanje Groze in lastninjenje Odgovornosti.

POČITEK

Ko spim in sem brez zabvesti in kontrole nad sabo, kje sem?!

Po katerih planjavah ovčice pasem, rožice nabiram?

V katerem zaporu pošiljam tok skozi Človeka in mu zabadam igle v telo?

GRDA MISEL

Človek, ki je sposoben vseh zverinstev nad tujci, kaj tak šele naredi lastnim otrokom.

LJUBIM TE

Ko boš tako velik, da boš zapolnil vsa moja pričakovanja, potem te bom končno ljubila!

To pa ne bo nikdar, in zato bom še naprej ljubila le moje pričakovanje, ker je lepo in veliko, ti pa si majhen in grd.

DRUGAČE NE GRE

Če hočeš imeti mir na meji, napadi lastno državo!

DVE PTICI

Srce je ptica

in Svoboda tudi.

In prav je da Srce hrepeni po Svobodi,

ker brez nje,

ne more

b i t i !

A če Srce Svobodi postane kletka,

je tudi prav,

da mu Svoboda ubeži.

V njem ne more biti svobodna

dokler je Srce zapor,

ker potem Svoboda

ne more

l e t e t i!

Če potem Srce hrepeni

po njej,

naj hrepeni od daleč.

Recimo temu -

varnostna razdalja.

In tako bo vse dokler ne poravnata

starih računov in zamer.

In ko jih poravnata, bosta eden drugemu

pustila odprta okna in vrata

na stežaj,

brez pogojev ali omejitev,

da se lahko obiskujeta, si želita,

hrepenita,

se potem poslovita, se iščeta in najdeta,

skratka,

ž i v i t a

in nas učita.

O SRCU IN SVOBODI

Nekoč davno

je Srce ubilo Svobodo,

ker z Njo ni moglo

ali smelo živeti.

Ko je Srce ubilo Svobodo

ni več vedelo,

kako živeti,

ker brez Svobode ni moglo preživeti.

Svoboda tega nikoli ni pozabila,

ne oprostila,

Zato velikokrat in kar zlepa

udari Srce!

Da ga s tem spomni

in ga opomni.

Žensko roko ima

in z njo mehak udarec.

Izbruhu jeze po navadi sledi očitek

tudi ta blag in mehak,

močan je le objem

potem.

In solze,

te so močne!

In tako bo vse dokler Srcu ne bo jasno

kam spada.

Dokler sebi ne oprosti,

da je ubilo Svobodo,

ki podobno kot Srce

ne more umreti za zmerom.

Je to greh?

Je to sploh kakšen greh,

vas vprašam?!

PREVARA

Nezaslišan je zločin Srca,

ki ubije v sebi Svobodo,

z njo za vedno izgubi nedolžnost otroka

in rodi odgovornost!

In kaj naj otrok potem z njo

tako sam,

tako sam sebi Bog?

Odgovornost je nagrada za izgubo Nedolžnosti!

Za nagrado dobiš kazen

in za kazen

- odrasteš.

OBUP

V svoji neizmerni žalosti

nisem opazil, da sem z Njo izgubil

še nerojena svoja otroka:

Vero in Zaupanje.

Bolj kot izgubil

jima nisem dovolil

roditi se.

Z GLAVO V DLANEH IN SRCEM NA TLEH

Namesto njiju sem rodil dve spaki,

z enakim imenom toda brez vsebine.

Zaupanje je postalo bančništvo, Vera pa duhovščina,

dve pokveki,

siroti brez Matere, ki bi ji bilo Svoboda ime!

Le kaj naj jaz, ubogi, zdaj sam brez Nje?!

V Srcu sem jo ubil,

otroci brez Nje pa nesposobni

ljubiti in živeti....

ZAKAJ NIMAM DRUŽINE

Jaz ne bom nikdar umrl.

Nikoli!

In zato, ker ne bi prenesel

smrti otroka,

raje nimam družine.

Ker ne bi zdržal Njenega sovraštva,

sovraštva Matere,

raje nimam žene

in njene žalosti

oooooo...

ko mora gledati,

kako ji umira otrok.

Oče pa nesmrten

in mu ne more pomagati.

Ne njemu

ne njej

Zato nimam družine.

O DEMOKRACIJI

Demokracija me ne zanima. Debata o "raznih poteh", ki da so vse prave, vsaka na svoj način, tudi ne! Zmernost, distanca, tolerantnost, ravno pravšnja mera...

Sem na tržnici in kupujem zelenjavo. S hrbta se mi prikrade soseda iz bloka, še iz otroških let. "A si še vegetarijanec?" mi reče. "Veš, jaz sem bolj za uravnoteženo prehrano," pravi "malo zelenjave, malo mesa. Pa mleko piješ? Ne? To ni dobro, pretiravati ni treba, Goran, vsega mora biti ravno prav, taka je narava, ne?! Zlata sredina, veš, je najboljša. Skrajnosti niso dobre ne v eno ne v drugo smer..."

Adijo - in ostanem kot ena mona! Nato mi telo naplavi bes, jok prišparam za domov.

Kaj je - "ravno prav"? To, da je Hitler skuril 6 miljonov židov je očitno preveč. Cca 3 miljone bi jih bilo ravno prav.

ZAKONI EVOLUCIJE

Padem v družbo, ki govori težke reči.

Jebeš ga, v življenju je že tako, da močnejši vedno zmaga. To je evolucija! že Darwin je dokazal, da narava izloči šibke in da ostanejo samo močni...

Vprašam se, potihoma in v sebi, da ne zmotim debate, zakaj je potem na svetu šibkih vedno več, močni pa izumirajo in  jih je vse manj?

Najbrž zato, ker so šibki močnejši,

si še odgovorim in grem domov.

ŠARM VZHODNIH FILOZOFIJ

Gledam na televiziji oddajo o mojstrstvu bonsaia in si mislim, da bo nekega dne uspelo enemu blesavemu Japoncu narediti tako majhen Amazonski pragozd, da ga bo lahko vsak imel doma, na vrtu in za ograjo, in takrat se nam ne bo več treba bati ekološke katastrofe.

Modrosti filozofij z Vzhoda so obrezani možgani!

SPOROČILO

Tu sem, da iz nenavadnih reči naredim navadne, vi pa trmasto vztrajate in hočete iz navadnega narediti posebno, povzdigujete in s tem odrivate, jaz pa spustim k sebi in objamem. Zato imam jaz vse več, vi pa vse manj!

EVFORIJA

...je eksplozija tiste neovirane radosti v meni, ko se razletim na vse strani, in grem daleč, daleč, in vidim upanje in pokrajine in mehke gozdove...

Ko se spet stisnem v svojo prvotno obliko, joj, tedaj šele se zavem, da poprej nisem bil opazil lukenj v sebi, zaradi njihove majhnosti! Ampak, ko sem se razširil, so z mano postale večje in tedaj so se zapolnile s temo.

Ko se zavem, kaj vse sem podihal vase v stanju navdušenja, me je groza. Požrl sem vse, kar je bilo prej tam zunaj skritega v temi in, zaradi mojega velikega navdušenja, neopazno. Vendar, toliko slabše ta temo! Ker sem zdaj že navajen in vem, kako jo predelati (reciklirati) nazaj v svetlobo.

Požrešen sem zdaj enako kot prej in vedno več neprevidnosti si lahko dovolim! Pojedel vam bom vso temo in ne boste se imeli več kam skriti. Niste se naučili živeti brez skrivanja niti približno toliko kot jaz.

O DOJEMANJU SVETA

Ste morda opazili, kakšen vonj ima razbeljeno kamenje v poletni vročini, kako bogato diši svežina zemlje pod zelenimi drevesi? Ste, pravite! Zakaj pa niste tega zapisali?

Ste, tudi to...

Če ste napisali in doživeli, zakaj me niste prijeli za roko, takrat, ko je bil čas, me odpeljali k obali in mi tam pokazali, povedali, in delili lepote tega sveta z mano?

Ker vas nikdar nihče ni učil deliti lepote...

Vas bom jaz naučil! Kako naj jo, sicer, zadržim v sebi.

EKSTAZA POPOLNOSTI

Popoln sem! Zajebal sem se že povsod, kjer je to bilo sploh mogoče, stopil sem v vsak drek, padel v vsako jamo in sedaj sem - popoln!

Kaj pa ste mislili, da je popolnost?

KRITIKA

Kri kritika, ki rika - tik, ki se krika itak ne dotika.

NEČIMRNOST

Evropa, ti stara kurba, tvoje človekoljubje in vsa tvoja pravna načela, izhajajo iz rezila ene giljotine.

NESRAMNOST

Z vsem vašim bitjem me žalite! Posmehujete se temu kar počnem in me prezirate. Zdaj, ko vam še gre  dobro, se napihujete in ste vsi nabrekli, potem boste pa hlipali, da niste za nič vedeli, da ste samo majhni otroci in potemtakem, za nič krivi ali odgovorni.

V resnici pa niste ne eno ne drugo; nekje vmes vam dol visi!

Ko se vam zalomi, in to bo prav kmalu, boste prav vsi na kolenih, jaz pa vas bom spet rotil, da ne zgubljajte vere. Nikar, vam bom rekel, ne ponižujte se prijatelji, tu sem, pogovarjajmo se!

USTAVA ( A V USTA?!)

Ustavo ste vi napisali, ne jaz! Jaz se je držim, vi pa ne. Jaz vašo spoštujem, pa vi mojo? 

BOM PREBRALA KO BOM IMELA ČAS

mi reče, in še doda: "Še jaz te ne razumem, kako misliš, da te bodo drugi..."

Prav, ji odgovorim, Bog bo tudi rešil svet, ko bo imel čas.

IMELI SMO OČETE

ki nas niso pustili odrasti,

dokler jih nismo imeli 40 in še čez.

Za mnoge je bilo tedaj že prepozno

in so še naprej ostali otroci.

Kljub osamosvojitvi. Kljub vsemu cirkusu...

Jaz sem odrasel kljub temu.

Tudi otrok sem ostal

vsem navkljub

in iz sočutja do mojega očeta!

KRIŽI IN TEŽAVE

Bogve koliko žensk ima križec na prsih, prelepi okras še lepših prsi... Najbrž toliko, kot jih je lepih!

Obešen okrog vratu binglja in opleta zdaj sem, zdaj tja, kot bi se ne mogel odločiti za pravo dojko.

Jaz imam druge težave! Moj križ je večji in nedvomno težji od njihovega. Binglja mi odločno, toda v prazno! Ženskih prsi pa se nisem dotaknil že vso večnost.

MOJE NOROSTI

Vi se kar norčujte iz moje norosti! Ko pride vaša na plan - boste videli koliko smeha.

NIČ VEČ SAM

Ko sem bil s tabo

je bilo moje telo

samo.

Zdaj sem jaz z njim

 - ti pa sama.

In tvoje telo -

samo s tabo!

MODRI PLANET Tisto, kar vam je najbolj smešno ali odveč, ker je nebogljeno in na tak neumen način radodarno, da še samo potem nima, nepraktično, skratka - sirota, in ena sama dobrota, pa nič prikritega ali zase skritega, - tisto bom shranil, to bom Svetu dal, ko mu boste vse ukradli. Ves bo takšen, radodaren in dober, nič zadaj, ves in vse spredaj, in vsem na očeh! Nikoli prepozno ali prezgodaj, vedno sedaj. V oči te bo gledal, ves s tabo, zate in tvoj... Večnost je tam, ko se preseliš v sedanjost in te za preteklost in prihodnost nič ne ostane. Ena sama dobrota ga bo, nebogljenost in razprodaja... Takšno bo moje maščevanje! Kdo pravi, da je Ljubezen neumna?! Iz vesolja je videti kakšne barve je.

SOVRAŠTVO STARCEV

Prisluškujem pogovoru v bifeju.

"Dva strica imam, eden je bil med vojno pri domobrancih, drugi pri partizanih. Svojega stanovanja nimam, skupaj živimo v domači hiši. Nekaj zemlje je okoli, zdaj prav pride. Žena je brez zaposlitve, pri dveh otrocih in vrtu ima dela doma čez glavo. Strica sta si kar naprej v laseh. Vsak prebira svoj časopis in ga drugemu moli pod nos. Nikoli miru! Zaganjata se eden v drugega in drug drugemu očitata izdajstvo in kaj jaz vem kaj še! Kot bi bila še vedno v vojni. Vi ste se Hitlerju prodali, kriči eden, nakar drugi, da sta Stalin in boljševizem pobila več ljudi kot Hitler, še preden je Hitler sploh začel svojo morilsko kariero.

Najraje bi šel stran, toda nimam kam! V službi mi slabo kaže, Vtis imam kot bi se njuno sovraštvo povsod raznašalo, kot bi se balo umreti skupaj z njima in zdaj, tik pred smrtjo, išče svoj prostor zunaj njiju, da bi se lahko nadaljevalo. V strankah, v meni, v moji družini, v mojih otrocih.... Meni to ni všeč!

Rad bi le živel svoje življenje, toda vse kar zaslužim porabim za preživetje, za kaj več mi ne ostane. Tresem se za službo. Vsak me sprašuje - ti, za koga si pa ti volil?

Stara dva imata vsak svojo penzijo; veliko v primerjavi z mojo plačo. Toda tudi njune zasluge so velike! Ko ju poslušaš...

Vsak mesec pazita, da ju kdo ne nategne; pa pet procentov gor, pa dva dol... Vsem vsiljujeta svoje poglede, jih nagovarjata, pregovarjata, meni se prilizujeta, potem pa zmerjata, ponižujeta in izsiljujeta. Razpoloženje se jima hitro menja. Zame in za moje stiske nimata razumevanja. Moji problemi so zanju majhni in nepomembni.

Nacionalnega ponosa vendar ne morem jesti! Čemu bi se moral jaz tepsti z nekom, ki mi ni ničesar napravil? Z nekim revežem, ki je sam najbrž brez dela, tako kot jaz in se mora, kot jaz, otepati nostalgije norih starcev, ki nas rinejo v prepad...

Jaz Hitlerja in Stalina nisem poznal! Meni sta onadva Hitler in Stalin!

ENA SAMA ŽALOST

Potem, ko izjokaš vso vodo v sebi, ti ostane borih 35% sebe za življenje! Ostane tisto, kar ni voda, s tem pa ne moreš živeti.

Brez vode ni življenja, to vsak ve.

ZGREŠILI STE SMISEL

Kar mimo ste šli, mimo njega, in niti ozrli se niste. Zdaj morate nazaj, da boste čutili, kar moram jaz čutiti namesto vas in prenašati namesto drugih. Ko boste spoznali kaj je v zapuščenem, osamljenem otroku, boste vedeli, kakšna jama bolečine je ta svet! Prej ne boste videli novega sveta, to vam sveto obljubim! Od tu dalje, je ves svet vaš in sami ga boste zgradili - z mano v njem!

Le kako ste lahko pustili otroka samega?

Izločili ste ga iz svojih življenj in tedaj je, z njim odšla nedolžnost. Dostojanstvo tudi. Vi ste v svoji nesreči in sovraštvu imeli vsaj upanje, v vsej negotovosti je bilo dovolj prostora zanj. Jaz sem v svoji nesreči imel le gotovost brezupa. Torej - upanje vam zavidam, čeprav prazno!

Zdaj, ko vem, da brez mene ne boste zmogli - je to moje novo upanje. Meni ga boste zaupali. Taka je moja nova zaobljuba, nova zaveza. Hočem svoj Svet! Jaz svojega ne skrivam kot vi, jaz ga namreč nimam!

Vi pa ste svojega imeli in ga zapravili, zdaj vam pa ne ostane drugega kot le moj, hočeš - nočeš! Lahko me preklinjate in me zmerjate, da sem diktator. Izvolite!

Pa kaj potem? Kaj mi lahko naredite, kar mi že niste? Pa naj bo še Srce enkrat diktator!!!

To tudi potrebujete: diktat srca. Nihče ni močnejši od Srca! Le Oče in Mati, ko sta skupaj. Ko sta ENO! In tudi takrat je Njuno Srce tisto, ki najmočneje sije. Torej? Uklonite se mu!

Nekdo v tem Vesolju mora biti TISTI ali TISTO, ki mu nihče ne bo ukazoval. Dokler se v vas ne prebudi TISTO, ki mu nihče ne more ukazovati, da bo lahko končno reklo - SEM KAR SEM in bo v nas in z nami živelo brez konca.

Kaj, da počnem? Okušam lastno stvarstvo, to počnem, vi ga pa razdirate , ker nočete svojega telesa. Jaz se svojemu telesu ne bom odrekel le zato, ker vi pravite, da se mu moram!

Samo dvoje imate na izbiro: lahko se odrečete Življenju ali pa svoji zameri Bogu, da vam ga je dal. Eno ali drugo! Z Življenjem morate vzeti nase tudi odgovornost, zase in za svoja dejanja.

V drugem primeru odgovornost ni potrebna, ker tudi Telo ni potrebno, le s planeta morate, ker ne sprejemate Svobodne Volje, ki je vodilo in zakon tega planeta.

Tako kot jaz gradim svoje Telo, ga lahko gradite tudi vi. Kot jaz ustvarjam - lahko tudi vi. Moje je, kar si želi ostati pri meni in z mano!

Tako naj bo in naj se nikdar več ne rodi na ta modri planet, kar ni imelo namena objeti Življenja!

SODIŠČA

Zgodovina bo sčasoma postala nepomembna in tisti, ki so jo ustvarjali, bodo ostali osamljeni v svoji stiski. Sojenje in odpuščanje ne bosta več obremenjevala odnosov med ljudmi,

Krivda zahteva kazen,

Kaj je torej toliko vrednega, da nosite notri in da sebi ne daste prostora? Imejte vendar

usmiljenje s sabo.

DA!

bol

boleči

leči.

KONJI V NEVIHTNEM NEBU

Ko sem spet zbral čredo, 

kar je je ostalo

in poštel preostale živali,

sem z grozo opazil, 

da je skoraj ni več.

Tistih par konj mi je reklo:

prekleto poceni si nas dal!

Da, skorajda podarjal, odganjal od sebe...

Noge mi je spodneslo,

kaj sem storil,

joj, kaj sem storil?!

Z gobcem me nežno butne ob ramo,

tiho zahrza, z bokom podrsa obme,

da začutim toploto bitja. Prijatelja!

Lepi so, ti, ki so ostali!

Lepi in moji.

Oni so moje samospoštovanje.

 

Lastno Ljubezen sem spodjedal pa tega nisem opazil.

V NEKEM TRENUTKU

Nenadoma mi je postalo jasno: v vsakem trenutku sem samo tisto, česar se najbolj bojim in kar se najbolj bojim biti.

Bog? Njegovo nasprotje Lucifer? 
Da, in še vsi strahovi vmes.

Stvari sem začenjal videti drugače in ugotovil, da se šele tako lahko učim. Pred tem pa nisem vedel kaj mi je. Nisem vedel ne kje sem ne kdo sem ne kaj sem. Ne zakaj sem. Nisem vedel kakšen je Namen. 

Tako kot drugi sem se ves čas spraševal po smislu vsega in dvomil o Vsem.

Danes je prav VSE tisto, čemur se priklanjam. Na VSE gledam s spoštovanjem, ker je smiselna celota in moj odsev. 

Odseva mene.

KAČA V RAJU

Jaz sem Dvom.

Ali pa kamenček v božjem čevlju, vseeno kako ga imenujemo. Dvom, ki opravlja svojo vlogo tudi takrat ko je najmanjši! Pravzaprav je največji takrat, ko je najmanjši.

Zanima me, koliko je bilo tedaj Kače v meni. Takrat, ko sem nagovarjal dve bitji, ali vsaj tisto od njiju, ki je imelo lastno voljo upreti se božjim pravilom!

Ni me strah pomisliti na to.

Ni me strah misliti o tem, in še o marsičem drugem ne.

BREZ USMILJENJA

Vojščak stopi na sodruga bojevnika, ko ta pade v boju, odrine se od kupa trupel, da bi dosegel svoj cilj - brez usmiljenja, brez trohice spoštovanja do padlih sodrugov!

Tako smo se zmenili, preden smo šli v boj. 

Zato stopim na glavo vašega najvišjega in najbolj čaščenega. Čez ramo mi gleda prav on, ko to počnem, (kdorkoli že je!) in mi zapoveduje, kriči, me spodbuja: Ne razmišljaj, dragi moj! Dalje, dalje, naprej, hitreje, ne obotavljaj se, naj ti roka ne zadrhti, srce ne zdvomi, oko ne zgreši....

Borim se proti vsem, ni prijatelja, srce mi je edini sodrug in vojskovodja - jaz sam sem srce!

Proti vsem. Proti soborcem se borim še najbolj besno, ker srce tako veleva. Iščem napako, tisto, ki jih je stala glave; razdiram, odpiram, koljem!

Še huje! Listam njihove knjige in pljuvam vanje. Žalim jih, zmerjam, ko jih ubijam. Iščem iskro, če je še tam tudi takrat, ko mi v boju za skupni cilj tovariši umirajo na rokah.

Mrtve pretepam, njihova trupla brcam, tudi ko so brez življenja, a se hočem prepričati, če mi mogoče le niso česa pozabili povedati, mi pokazati, mi dati zadnjega napotka. Če se morda vrnejo, ali si premislijo in ostanejo še nekaj časa, do naslednjega poraza!

Nadlegujem njihov zasluženi počitek, izzivam jih, nadlegujem z vprašanji : ali vam še ni bilo vsega dovolj?!

Ne sprašujem čemu vse to, ne kam to pelje. Srce tako hoče in moje srce ne pozna milosti. Dokler ne izve!

1992

ONA

MOJE MESTO

Ponedeljek zvečer. Ženska s psom pred stolpnico, psa pelje ven, ker moža ni doma, Najbrž se spet kje fuka okoli.

Sreda zvečer. Psa spet pelje ven žena, ker jo je glava malo popustila.

Petek, sobota, nedelja zvečer. Ženska stoji na vogalu, zrihtana! Čaka nekoga. Gledam, če bom kje videl psa - pa ga ni nikjer.

Ta vikend jih bo vse peljala scat.

Za ljubezen sta potrebna dva potrebna.

PISMO MATERI ZEMLJI

Nosimo upanje,

da nam neznani leteči predmeti

prinesejo znanje o tem,

kako živeti.

Toda oni so sami sebi

neznani,

leteči,

skoraj predmeti,

odgovor iščejo

kako preživeti.

Ne vejo, kaj jih privlači,

zato prihajajo in odhajajo,

mi pa ostajamo in ostajamo…

vsi skupaj Tvoji otroci.

Vedno tvoj...

MOŠKI ŠOVINIZEM

Kar za joške in za pizdo

jo zgrabim

in ji rečem,

kaj pa misliš, da si!

In ji še rečem,

vse si,

ti si mi vse.

In jokam,

ko to rečem.

SMRTONOSNEJŠE OD MOŠKIH

Smejim se ti v obraz,

ko te mučim

in ti ubožec

tega niti ne opaziš.

To mi po eni strani daje

občutek premoči, po drugi pa me navdaja z žalostnim obupom,

ki ga pa z vajeno kretnjo vržem na kup

nekje zadaj

na mojih plečih.

Prižgem si cigareto in pomislim,

ah, ti uboga moška pamet!

To mislim,          

medtem ko te sploh ne gledam v oči,

temveč nekam v sredo čela,

tja noter v tvoje možgane,

ker ne prenesem

nemočne prošnje v tvojem pogledu.

Kaj naj z njo?!

SAMO MILIJON NAS JE

Naveličala sem se svojega moža!

Naenkrat mi je postalo jasno, da poznam že vse njegove misli. Vnaprej vem, kaj bo rekel, predvidljiv je in nič novega mi ne daje. Od začetka mi je tu in tam še kaj prikril, a sem vedno znala iz njega izbezati vse, kar me je zanimalo. S kom hodi, s kom se druži ...

Počasi se je vdal in postal ves moj.

Ah, možgani moškega so sila preprosta (s)tvar! Delujejo vedno po istem vzorcu, ki ga pa ženska hitro obvlada.

Moški so vsi enaki, njihova življenja so sestavljena iz navad in če jim kdaj kaj premakneš, da ni več na običajnem mestu - se jim svet sesuje!

Sama sem ga naredila nebogljenega in zdaj mi je tak odveč. Ker je neuporaben.

Zdaj živim sama.

Ljubimci so postali redki in takoj ko pri njih opazim znake prevelike domačnosti ali drugih otroških bolezni - jih odslovim! Dovolj mi je njihove infantilnosti. Po njihovo imeti rad pomeni - predajati se fizični ljubezni, zame pa to pomeni suženjstvo. Ženske smo izrabljane, posiljene, v nedogled izkoriščane in vedno na razpolago, četudi proti svoji volji. Mnogi bi se šli z mano takele igrice, le da jaz nisem več za to!

Zdaj sama zaslužim in ničesar ne potrebujem. Od nikogar! Samostojna sem, ponosna, nikomur dolžna. Kdor se mi približa, dobi strup! Do mene je še daleč.

Z mojim ex se zdaj poredko vidiva. Do njega sta mi ostala le sovraštvo in prezir. Tako kot do vseh moških! Drugega si tako ne zaslužijo ...

Zakaj me pa niso naredili srečne?!

POZNAM ŽENSKO

ki je rodila v samoobrambi.

Zmagala je, otrok je izgubil.

Včasih izgubiš življenje z rojstvom.

Poznam tudi žensko, ki ni rodila,

toda nobene, ki ne bi rodila v samoobrambi.

Življenje je kruto,

skoraj tako kruto, kot zapuščena ženska

in natanko toliko neusmiljeno,

kot je neusmiljena in kruta usoda otroka.

Življenje je tudi lepo.

Skoraj tako lepo, kot je lepa zapuščena ženska

in natanko toliko žalostno.

Ker nimajo možnosti samoobrambe,

moški v svojem onemoglem besu postanejo agresivni in ubijajo.

Ženskam to ni potrebno.

One rojevajo žrtve in morilce. Oboje.

NORA ŽENSKA

Sanjam prelepo žensko. Stegnem roko, da bi se je dotaknil in videl, če je resnična, ona pa predme položi zavoj (videti je, da sem jaz, kljub mojemu dvomu, zanjo resničen), v njem so vsa groza tega sveta, strah, nezaupanje, bolečina Vesolja... Tu je smrt, tu je muka, neznosna in nerešljiva!

"Kaj je zdaj to?" jo vprašam.

"Ko boš tole rešil, pridi nazaj k meni", mi naroči.

"To ni moje," zavpijem, "tole nisem jaz na kup znosil, naj rešujejo tisti, ki so to zakrivili!"

"Jaz tudi ne," mi odvrne, "tudi moje ni, pa moram vseeno nositi - in nosim! Vse nosim sama."

Prav ima, pomislim in začnem vleči stvari iz škatle. Najprej počasi in previdno, potem hitreje, nato hitro in brez glave - toda konca ni videti.

"Nekako bo treba tole urediti," si rečem, " da bo sploh razumljivo... Saj ni čudno, da je ženska vsa zmešana in nora od bolečine!" Nekatere stvari prvič vidim. Le kako, da je bilo ves čas tukaj, jaz pa tega nisem opazil?!

Iskal sem sebe med stvarmi in druge - v zgodbah, ki so se ven vsipale, že sam na pol nor, da se sploh s tem ukvarjam. Toda zdaj jo vsaj bolje razumem.

Bodite no malo nori tudi vi! Vsaj toliko, da tole preberete in se zamislite nad tem, kdo je vse znosil na kup in porinil Njej, ki sama ne more, potem pa vsakogar, ki slučajno zaide k Njej, nadleguje za pomoč.

In za božjo voljo, storite že kaj, da se je bom končno lahko dotaknil.

SODOBNA MEDEJA

Pospraviš, oni ti pa vse raznesejo. Sitnarijo, glasni so, izsiljujejo... ves svet kot da je samo njihov! Sama od vsega dneva nimam niti 10 minut zase. Ubila bi jih!

Zvečer, ko jih dajem spat, se mi zasmilijo. Pokrijem jih, tako okopane in čiste pred spanjem, in jim povem pravljico, ki si jo želijo slišati. Vsakemu še zaželim lahko noč preden ugasnem luč. Tako so lepi!

In tedaj pomislim: Ah, ne bom danes... jutri jih bom spet ubila!

LJUBI MOJ

Zjutraj,

ko vstanem,

najprej stopim do hladilnika.

Iz njega vzamem veliko,

sočno olivo,

in si jo potisnem v pizdo.

Sprva je mrzla in njen hlad me

nekoliko zbada,

vendar na prijeten način.

Spominja me nate.

Počasi se ogreje in

se napne.

Z njo čutim tebe v sebi,

z vsakim korakom

mi pošiljaš ljubezniva sporočila

po vsem telesu.

Ob koncu dneva, ko sem že v postelji

in ugasnem luč,

jo vzamem ven

in jo pojem!

Počasi okušam vsak njen delček

in ves čas mislim nate,

Ljubi moj!

Zdajle, ko tole pišem,

čutim olivo v sebi.

Jutri je spet nov dan

in nova oliva.

BABA JE PSIHOTIČNA

Žensko bitje nosi v sebi velikansko tragiko dogajanja na tej zemeljski obli, ker je seštevek vse nesreče, ki se je na nešteto načinov manifestirala, se pri tem izražala, se v neskončnost ponavljala... pa je nihče ni videl, ko je kričala na pomoč.

Ni sama kriva, da je taka, je pač videla, kar je videla, in ji ni bilo vse všeč. Kar je preveč, je preveč.

Včasih je znorela, toda ko jo je norost enkrat minila, je bila spet obsojena na razmišljanje. Ni vedno prijetno razmišljati, včasih bi najraje spala. Zaspala bi in spala, spala, spala... kaj misliš kolikokrat je pomislila - a naj jih vse pobijem?! Toda potem bom ostala sama in brez upanja, da še kdo kdaj pride pome. Brez upanja, da me bo kdo kdaj razumel.

Naj jim rečem, da imam ene svoje otroke raje od drugih? Kakšna izbira pa je to...?!

Ko se bitje rodi, ga Mati obleče v telo, po svoji najboljši volji in kot sama najbolje zna. Največkrat je res psihotična, a kljub njeni histeriji spomladi trava znova požene, gozd ozeleni in jeseni drevo da sadež. Ko pride čas za to, živali skotijo mladičke, dež pade na presušeno zemljo in sonce ogreje tla; skratka, kljub norosti in bolečini baba le nekako funkcionira.

Otroci so razvajeni in samomorilni (najbrž so na mamo), kuzla psihotična pa razmišlja takole: Jaz sem kriva, ker sem takšna.... kako naj bodo oni drugačni?!

Zato sprejme vse kazni, ki si jih njeni otroci izmišljajo zanjo, in misli, da so od Boga. Bog tako hoče, Bog jo kaznuje. Cerkev ji to daje vedeti vsak dan sproti, z vsako mašo, z vsako besedo vrženo s prižnice naravnost v Njen obraz!

Obupno se bori za tiste, ki jih ima rada. Ve, da ne more brez njih. Bori se za živali, mnogi ne razumejo, imajo jo za norca. Toda v norosti vsaka stvar deluje kot zaseda, vsak zvok je hrup in vsak glas opozorilo, da je lahko še huje, kot že je in da se pravzaprav sploh še ni začelo, da jo prava groza še čaka.

Pa še kako je psihotična!

Ampak nekaj le daje od sebe. Nekaj le pride od nje...!

Zdaj si pa ti predstavljaj tiste v parlamentu, ki se gredo demokracijo za tuj račun. Demokracija obstaja le, če je nekje nekaj razumljivo samo po sebi. Obstaja, dokler se lahko zanesemo, da bo na pomlad trava spet zelena, da bo dež zalival vrtove in da bodo drevesa rodila. Zanesti se moramo na to, da je elektrika in da imamo zalogo hrane v zamrzovalniku.

Zanesemo se, da bodo živali še naprej rojevale in da bodo mesarji klali.

Skratka, demokracija počiva na krvi, mesu in kosteh tistih, ki podstavijo svojo glavo za druge in vsakokrat izvršijo svojo vlogo. Tudi ta je v tej družbi sama po sebi razumljiva.

Dokler lahko kolješ bitje, ki mu je namenjeno biti zaklano, lahko z njim nahraniš vse tiste, ki so si demokracijo izmislili.

Kaj pa se zgodi, če stvari nenadoma niso več same po sebi razumljive? Kaj če se »baba psihotična« spomni in nenadoma ukine zeleno travo in zbriše elektriko s planeta; kaj če živali ne rodijo več, se drevo upre in ne da sadeža? Kaj če živali znorijo, kaj če zbolijo za neznanim virusom in se njihovega mesa nihče več noče dotakniti?

A potem kolješ vegetarijance in jih spraviš v zamrzovalnik?

In koliko časa boš to lahko še počel, če ti Mama vzame elektriko?

In potem?

Se boš pač moral zanesti, da baba nora ne bo preveč nora in da bo dala kaj za v usta.

Zato jo lepo pozdravi in jo povprašaj, če si ti tudi Njen.

In če nisi, naj ti Ona pove čigav si.

ZOB ZA ZOB

Že dolgo nama ni bilo več nerodno, da bi se skupaj bala - bila sva stara! 

Bog nama bo dal nove zobe, sem ji govoril, nič se ne boj, ona pa mi ni čisto do konca verjela, ko sem ji to govoril. Po navadi se je le trpko nasmehnila moji veri, se stisnila k meni in me poljubila. Bila je žalostna ženska, v Boga ni več verjela, ni mu zaupala. Meni pa je, in takrat sem bil Bog! In tudi ona ni nikoli bila daleč od Boginje zame.

Nekaj pa je bilo samo najinega: najina starost. Da ne bom komu delal krivice - morda je v njej bilo tudi nekaj božjega.

Dal nama bo nove zobe, boš videla, da bo!

POLJUBIL SEM JI BOLEČINO

Vrnila je poljub, Le tega ne vem, koga je poljubila. 

Mene prav gotovo ni.

Najbrž neko svoje upanje v prihodnosti. Mene sploh ni videla.

Potem je ne morem poljubiti hkrati z vso njeno bolečino, moral bi se ukvarjati z vsako njeno bolečino posebej.... to pa je nemogoče, ker jih je preveč!

Ona to ve! Le noče, da bi bilo tako. 

A je kljub temu tako.