078_PRAZNI PROSTORI

Če sem prav razumel, je v časih Kralja Arturja in vitezov okrogle mize bil postavljen ideal, ki predstavlja odnos med moškim in žensko.

Odnos med vitezom in njegovo damo!

Danes je pa videti, kot da se ženska postavlja proti moškemu, moški pa proti ženskam. Skratka - nič odnosa, samo konkurenca med spoloma, povsem čista konkurenca med moškim in žensko.

Konkurenca za kaj in do česa? Kaj pa lahko proizvedeta moški in ženska eden brez drugega? To, kar me pri okroglih mizah na televiziji in ob predstavitvah kandidatov in njihovih mnenj,  ko gre za predsedniške volitve najbolj moti (v bistvu me prebada, kot da me hočejo zaklati) je manjkajoči ODNOS. Odnos med dvema, ki ga ni!

In o njem ne govorijo.

Bom pojasnil, zakaj tega ni v njihovih pogovorih, ko politiki razpravljajo denimo o splavu. Kjer ni odnosa, tudi ni odgovornosti za Življenje. In potem ta odgovornost v celoti pade na žensko. Moška neodgovornost se na odnos do Življenja požvižga, saj življenja ne vidi (množično ga ne vidi!) tako, kot tisti, ki so zanj soodgovorni. Ali ženska lahko sama ustvari življenje?

Od moških tega nihče niti ne pričakuje. Pa se to sploh nikomur ne zdi kaj narobe.

Bom šel še dlje! Jaz bi prepovedal ženskam uporabljati kontracepcijo. Naj se moški enkrat že naučijo fukat. 

Naj se naučijo biti odgovorni za svojo žensko, paziti nanjo, jo varovati in braniti... in jo delati srečno - srečnejšo!

Običajno mislimo, da kot bitja obstajamo sami po sebi, da smo samo tisto kar pač smo in da takšni ostanemo. In to je vse. Vmes je pa še ves prazen prostor okrog nas - in tega je zdaj vse več. Vedno ga je več kot pa je nas.

Pravzaprav je praznega prostora okrog nas (v to smo sveto prepričani), neskončno dosti. Menja smo, da smo prah v Vesolju. Smo neskončno drobni delci nečesa, za kar še ni primernega imena. 
Tako nepomembni smo sami sebi, da ne vemo niti tega, kako bi sebe poimenovali, da bi ustrezalo našim občutkom nezadostnosti, nevrednosti, v primerjavi z neskončnostjo Vesolja.
Nič ni manj res!

V tem praznem prostoru med nami je vse naše hrepenenje!

Tu so vse naše skrite želje (če bi vi, moji prijatelji, samo slutili kaj vse jaz vidim v tem "praznem" prostoru"), tu je naša ogromna potreba po dotiku, po tem da nekoga najdeš v praznem prostoru, ki te bo razumel, da ne boš več sam. 
In ta naša potreba je tako velikanska in s tem prevladujoča kot je velik in prevladujoč zdaj prostor, ki ga imamo za praznega! 
Ni prazen - poln je nas, ker je prepoln naše potrebe po nekom.

Tako gromozansko velik je ta prostor zato, ker smo mi veliki. In mi smo veliki zato, ker je Želja v nas, ki nas je ustvarila, velika!

Nismo majhni, temveč smo gromozanski. Definirajo nas ravno ta prostor okrog nas in vse želje, ki si jih sploh ne upamo povedati, kaj šele, da bi vedeli, da so naše, da nam pripadajo. Definirajo nas vsa vprašanja, ki niso nikoli bila zastavljena, ker jih nismo nikoli upali zastaviti. Vse to je v prostoru, za katerega mislimo, da je prazen. 
Ni prazen - poln je!

Zato pa je povsod okrog nas, da se lahko v njem izrazijo potenciali te naše sposobnosti manifestiranja vsega tistega, kar si želimo, pa tudi vsega tistega, česar si ne upamo ne znamo ali bojimo želeti. Želja namreč nima konca! 

In odnos dela Željo živo, odnos ohranja Željo pri življenju. Pravzaprav velja, da je Želja = (je enako) Življenje.
In kadar sebe jemljemo dovolj resno, potem ta prostor ne manifestira samote, temveč manifestira Upanje! Materializira ga v odnosih med nami. Stopnjuje ga do resničnosti! Tako sebe manifestiramo kot bitja.
Upanje.... je pa SILA, ki privleče skupaj dve oddaljeni telesi v vesolju, da se približujeta eno drugemu in se želita dotakniti. Moje upanje se želi dotakniti tvojega upanja! In bom zato naredil vso pot čez Vesolje, da se te lahko dotaknem...!

Sila privlačnosti je v vmesnem prostoru med dvema, med telesi, prostor vmes torej sploh ni prazen, temveč je prepoln hrepenenja. In to hrepenenje kaže pot.
Če se zdaj povrnem na način govora naših politikov in strankarskih veljakov... morali bi to, morali bi ono...

Novorojeni otroci niso predmeti in z njimi ne manipuliramo kot trgovci, ki zlagajo pakete na police skladišč, zato ker morajo izpolniti nek "plan", ki jim ga je zadalo vodstvo podjetja.
Mi samo mislimo, da lahko nekaj z otroki planiramo. Toda v resnici se otroci najprej morajo HOTETI roditi.

Resničnost se podreja tej njihovi želji, ker se resničnost VEDNO podredi Želji, ki vlada Vesolju! In potemtakem vlada tudi našemu Stvarstvu.
Mi pa samo beremo znake mini-vesolja v katerem zdaj živimo in vsebuje vse elemente, da lahko v njegovem dogajanju razumemo ta veliko vesolje, za katerega sicer trdimo, da ga ne razumemo, ker da je predaleč. Mi to naše majhno vesolje imenujemo Slovenija - in ga NE RAZUMEMO. Pa je tukaj, z nami, blizu nas.

Potem rečemo: glejte muslimane, kako oni rojevajo otroke.... 
Prevod: poglejte, kako hitro Islam zlaga svoje štruce na police, oni bodo prodali več kot mi in še dosti hitreje od nas...

Saj sem rekel: nobenega odnosa! Konkurenca med podjetji! Eno je krščansko, drugo je islamsko. Izpolnjevanje zadanih planov. Mercator, Agrokor, stečaj, dokapitalizacije...

Če sem otroška duša na "oni strani" in gledam zdaj tole zbrano druščino, ki debatira o meni... o tem kaj bo z mano in kaj nameravajo z mojimi brati in sestrami... Kakšen namene imajo z nami. Tedaj si rečem: Bom še prej raje malo razmislil, če se mi splača zdaj roditi. Jaz njihovih namenov namreč ne razumem. Le kaj imajo skupnega z mojimi željami?! Kaj imajo skupnega z Željo, ki je ustvarila Vesolje in je živa v meni? Živa in prisotna je tudi v velikanskem prostoru, ki se le njim zdi prazen, ker nimajo odnosov do drugih teles! Do svojih še najmanj. 

Ti ljudje si mislijo, da so kar sami po sebi. 

Zato so tudi tako obupno sami in osamljeni.
Počakajte še čisto malo, da "prazen prostor" dobi nosilce tistega, kar (v) sebi nosi! Potem bo vesolje v nas eksplodiralo. 

Vesolje - veselje!