074_"GREMO MI PO SVOJE...."

KO OTROCI POSTANEJO OTROKOM STARŠI, POTEM PA STARŠI SVOJIM OTROKOM OTROCI....

Dragi prijatelji, si morda predstavljate šok za otroka, ko ugotovi, da njegovi starši ne poznajo vsega vesolja, ki so ga ustvarili. Morda se tega občutka in strahu v sebi celo spomnite, kajti jaz se ga! Takrat se otrok zave, da bo moral sam raziskati vesolje in poiskati svoje mesto v njem.

Le kako, da starši ne vedo vsega? O sebi vedo vse, vse jim je jasno... o meni pa ne vedo niti delček tega, kar jaz o sebi vem. In kar še slutim, da je v meni. Kako je to mogoče, da so v otroku stvari, ki so jih starši spravili na svet, jih rodili, o katerih pa sami ne vedo da so tam? Otrok tedaj pomisli, da pri starših ne bo našel vseh odgovorov, ki jih išče, da bo moral po odgovore drugam.

Naj sebe in svojo psiho prilagodi temu, kar njegovi starši vedo in s tem opusti iskanje odgovorov drugod?

Naj sebe in svojega Boga omejuje pri rasti?

Če mu njegov Bog ne dovoli omejevanja (Moj ga meni ni), ga nagovori, naj gre odgovore poiskat drugam in naj jih išče po svoje. Nagovarja ga, naj se zameri svojim staršem in naj jih zapusti. Ko mu Bog reče, naj gre po svoje - je to po Njegovo!

Potem grem v svet iskat, če tam obstaja nekdo, ki mi bo povedal tisto, kar me zanima. Po čemer Bog vsakega otroka sprašuje.

****

Ustava sploh ni najvišji zakon v tej državi. Ko grem v Mercator, me tam vprašajo pri blagajni (vsakokrat!), če imam pika-kartico. Če odgovorim, da je nimam in da je nočem, sledijo druga vprašanja. Pa, a se ne bi premislili...?!

Če pa na vprašanje " ...a mate pika-kartico?" odgovorim : mi ne pusti mama!

Konec debate.

Če ne pusti mama, je vse takoj jasno! NI nadaljnjih vprašanj. Kar ukaže mama, je najvišji zakon v državi, v vesolju in tudi v mercatorjevi trgovini.

Temu odgovoru ne sledi nič več, mama ne pusti in pika (brez kartice). Mama je zakon! Potem šele pride ustava.

Pa še o ustavi bi se dalo debatirati, toida o tem, kar reče mama, se ne debatira!

To prigodo pri blagajni v trgovini sem uporabil samo zato, da prikažem odnos Slovenca do njegovega miselnega vesolja! In da prikažem seveda stisko vsakega otroka, ki po poti spoznavanja ugotavlja, da njegova mama ne ve vsega.

Da pa zna prepovedat, kar ji ni všeč, tega se pa vsak otrok dobro zaveda! Mama prepove brez pojasnila.

V politiki velja enako pravilo - vsaj pri nas je to tako. Brez pojasnila!

Na vprašanje - zakaj? - dobiš odgovor: ker jaz tako pravim!

In tu se potem vsa debata v Sloveniji neha.

Mi Slovenci smo navajeni ubogati mamo in niti na pamet nam ne pade, da bi delali nekaj po svoje.

V filmu Way of a Gaucho, (Jacques Tourneur, 1952)... je scena, ko lik problematičnega, posvojenega, sina bogatega rančerja pove svojemu (solidnemu!) bratu tole:

Preden je najin oče umrl, mi je rekel, sin pojdi si v svet iskat gospodarja, da mu boš služil! Če ga ne najdeš - sam postani ta, ki ga iščeš!

Nauk je preprost: Otrokova (človekova) naloga v tem svetu je postati Oče človeštva. Sprejeti mora nalogo, z njo pa odgovornost za tisto, kar je samo, brez gospodarja, odtujeno. Potem mora poskrbeti, da izgubljeno več ne tava po svetu. Skratka, da ni izgubljeno.

Človek torej vnaša Smisel v Stvarstvo. Z njim vpelje Boga v Njegovo Stvarstvo, ki z njim v Stvarstvu postane naše! Drugače ne gre.

Zakaj se to mora dogajati? Iz preprostega razloga: Bog se je odrekel manifestiranju v (svojem) materialnem (Materinem) svetu, odrekel se je utelešenju iz podobnega razloga, prav kot se je tisti bogati rančer iz filma odrekel svoji popolnosti.

Postal je ponižen pred lastnim stvarstvom in svojo stvaritvijo, ko je rodil sina. Ta v sebi objame (njegovo) Željo po tem, da nadaljuje tam, kjer so se njegovi starši utrudili iskati.

Tako gre otrok v svet iskat Boga, in svojega Boga vzame s sabo raziskovat samega sebe, sinovo in očetovo Stvarstvo. In ga nadaljuje! S tem dela Očeta velikega, sebe pa smiselnega.

Poleg tega se Spiritusu zdi Materin svet "histeričen", premalo strukturiran, urejen, preslabo definiran in z dosti preveč Svobode. In sicer toliko, da ga sama ne more (noče!) kontrolirati.

In s tem je Njen svet Spiritusu omejujoč! Omejujoč je, ker se v njem izgubi, zmanjka ga v njenem "kaosu".

Telo se mu zdi pa kot zapor, kar postane pravilo in posledično idejni temelj pristašev takšne slike Boga. Sveta ne gradijo "iz Svobode", temveč mu predpostavijo dogmo, potem pa človeka tlačijo v svoj premajhni lonec in pod pokrov svojih predsodkov. Tako ga kontrolirajo!

Potem pa starši rojevajo svoje otroke, ki v sebi nosijo tista vprašanja, ki so se jim kot starši izognili. Sami sebi rodijo vprašanja, ki so se jim izognili!

Stvarstvo poskrbi, da je to tako.

Ponosni oče je največji, kadar se zave, da je njegov sin tako velik, da bo rodil otroka, ki bo večji od obeh.

Potem bo šele kot oče dobil pravico biti utrujen in bo lahko doma gledal televizijo, se prepiral z ženo in jo spraševal, kje mu je "skrila" nogavico.

Bog se je v Začetku izogibal utelešenju (po kratkotrajnem obiskovanju Materinega sveta) in je zato manifestirani svet bil prepuščen samemu sebi.

Starši pa v strahu pred tem, da ne bi izgubili sina, vsakokrat znova prepovedujejo sinu raziskovati Veliko Žensko, kar Stvarstvo tudi je, in se v tem svetu zato Ženska izraža kot pokrajina, morje, pa reke in gozdovi, hkrati kopno in morje. In se to dvoje nekje daleč stakne na obzorju, tako kot Njeno upanje, da jo bo Bog Oče nekoč prišel iskat.

In tačas je Mati nebo in vsi kontinenti in planeti... in ne nazadnje vse materialno in miselno Vesolje v katerem božja misel raste iz svoje izkušnje, ne iz nareka! Ne zaradi nekega božjega ukaza, ki je brez stika in posveta z materijo (Materjo)! Temveč izhaja iz Nje, ker je ONA tako odločila! Bogu je rekla, da je to Njen svet, v katerem veljajo Njena pravila! In da je tu Življenje tako najbolj zavarovano in potemtakem varno, zanjo pa obsraja samo eno prvailo, od katerega NIKOLI ne bo odstopila! In ta je: da mora lastna VOLJA biti svobodna, da si sama ustvari življenjski prostor. Vedno!

In tega ji niso mogli vsiliti nobene trenutne zamisli nekega lenega spiritusa, ki se rad gre svojo igro na Njen račun, na račun Stvarstva in ljudi, ki živijo v njem. In katerih konec Spiritus, ki ni ves tu, vedno lahko predvideva, ker ga lahko sam povzroči. Če bi mu bilo kaj mar zanje, in zanjo, seveda - taka je Njena zamera! To je zelo huda zamera, po mojem mnenju!

Njegova misel ne izhaja iz resničnega sveta - tako pravi Mati Vsega v Vesolju - zato se pa izogiba Manifestaciji! Ne pozna je!

****

Orodje s katerim beremo Materijo in Materin svet je - telo. Posledično iz izkušenj zgradimo zavest tečesa, ki je Telo. Zavest, ki je hkrati tudi koncept, ki razume delovanje Stvarstva in delovanje vsega Vesolja. Telo ve, kako deluje Stvarstvo.

Mi (človek) imamo sposobnost in moč, da s tem ko od Matere prejmemo telo, lahko beremo veliko Knjigo Stvarstva. Ta je zapisana v Materijo. Mi jo pa oživljamo, "mrtvo" oživljamo in materijo naredimo živo.

Ta sposobnost obstaja kot možnost, kot naš potencial, vsakokrat ko se rodimo. Vsakokrat ko dobimo svoje telo, da ga živimo, imamo možnost razumeti Stvarstvo! Radi bi razumeli Njen kaos, ki je našemu Očetu tako odveč, da se vanj sploh ne želi spuščati.

Pritegne nas, oblečemo se v Knjigo, potem jo pa beremo, če jo hočemo brati. Če nas zanima. Zato nekateri prihajamo sem, ker nas to zanima!

Drugi prihajajo sem z maščevalnimi nameni: oni bi radi Mamo ubili.

Potem pa večina tistih, ki želijo biti z Materjo, izgubijo svoj pravi cilj, uide jim spred oči, ker jih nekaj iz vsakdanjika zamoti. Utrudijo se od iskanja in se zadovoljijo z manj od tistega, kar so prišli sem iskat. Nehajo sanjati na veliko, ne upajo si sanjati več in se zadovoljijo z dosti manj, kot pa so prišli iskat. Z dosti manj!

Ženska si želi, da bi se njenih dolin in vzpetin dotikala človeška roka, ker se je tam, na način, kot si ona želi, ni še nihče dotaknil. Pogreša ta dotik, sanja o njem! To njenim morilcem dovoli, da se ji približajo in jo ranijo. Lucifer uporablja njeno Ljubezen, da jo z njo ubija. Izrablja upanje, ki ga Ona ohranja v sebi.

Ženska pogreša tistega, ki bo raziskal njene globine, ki se nikoli ne končajo. Še sama jih ne pozna, ali bolje: ne pozna jih še!

Toda nekoč jih ji bo nekdo pokazal in tedaj bo navdušen nad njimi in z Njo.

Čaka na nekoga, ki ji bo rekel da se je ne boji.

In naj tudi Nje zato ni bo strah! Strah sebe. Kajti zdaj je on tu zato, da je nihče več ne more raniti, da se bo počutila varno in je ne bo več strah.

Povedal ji bo, da se je rad dotika in jo raziskuje, da jo duha in okuša - vso! In se varno počuti ob njej, pri njej, z njo!

To je vse, kar si želi, Ona, ki je je en sam strah same sebe.

Strah je je tega, kaj da je vse slabega storila ljudem, človeštvu, otrokom tega planeta, potem ko ni bilo Boga zraven, da bi ji pomagal skrbeti za vse.

Zdaj pa je vse narobe.

Vse drugo prenese, le samote ne more.

Na vse se lahko navadiš, samo na samoto se ni mogoče navaditi.

****

Mali otrok, ki doživi šok "neznanja" svojih staršev, mora sam prevzeti nalogo, s tem pa nabiranja "znanja", ki ga še ni. Po poti se utrudi - kot vedno - in kot vsak postane (ali pa ostane) samo tisto, kar so mu njegovi starši namenili: rodi otroke in ponavlja zgodbo!

Ujame se v okvir njihovega razmišljanja in tam obstane. Začne se počutiti dobro v tem okviru, ker mu ta postavlja omejitve in življenje mu je lažje.

Utrudijo se, zlati moji mali, in ponavljajo zgodbe svojih staršev!

Otroci rodijo otroke in tudi njihovi otroci nekoč kmalu ugotovijo, da njihovi starši ne vedo vsega.

O sebi in svojem otroku ne vedo vsega.

Ampak v otroku je sila, ki od njega zahteva naj preraste prepovedi staršev in izbori sebi in človeštvu nov namen, ali pa mu povrne starega, izgubljenega in pozabljenega. Toda kdo bi to vedel?!

Izvedeti preprosto - MORA.

Ko se otrok poda v svet iskat Boga, gre iskat tistega, ki bo vedel kar njega zanima. Nekoga, ki je nad njegovimi starši, recimo Boga, ki bi lahko vedel. Moral bi vedeti...

Ker pa niti tega ne ve ali Bog je, in če ve, ga mora prej poiskati in se z njim pogovoriti. Ga soočiti glede tega, kaj njegov Stvarnik o njem ve... kako bo sicer vedel, da ni morda sam tisti, ki ga išče?!

Kako Manifestacija manifestira ta prepad, ki obstaja med Bogom in Človekom (človeštvom)?

Za otroka so ta prepad starši in njihove prepovedi!

Njegovi starši so ta prepad, oni so prepreka, da jo preskoči ali je ne.

V razširjeni družini, ki jo predstavljajo država, kultura, civilizacija, pleme, in nenazadnje otroška klapa, ki ga čaka pod blokom... vse to so avtoritete, ki nadomeščajo starše. Tekmujejo z njimi.

Od vsega "starševskega" je ostalo le še "moja mama mi ne pusti...".

To so institucije države!

In tudi te se sčasoma utrudijo.

Vse to predstavlja vmesne stopnje med človekom in Bogom. Upira se novim spoznanjem in čvrsto drži v rokah tisto, kar jih je gradilo. Tu ne popuščajo. Predstavljajo tradicijo človeštva!

Otroka to boli in ga prizadeva, celotno človeštvo to boli in ga prizadeva.

Otroci podedujejo vprašanja staršev, ki jih oni sami sebi niso nikdar postavili. Pravzaprav niti ne vedo, da obstajajo, ne da so njihova! Mislijo, da jih ni, če se ne sprašujejo po njih. Toda s trenutkom, ko se utrudijo iskati in obstanejo, ko rodijo otroke in je vsako njihovo nikoli postavljeno vprašanje oživelo v njihovih otrocih, so izpolnili nalogo! Tako je Bog preživel!

Tudi kadar so se močno trudili, da ne bi....

Starši sovražijo to, če nekdo postavlja vprašanja, ki si jih sami niso drznili postaviti svetu.

Toda Stvarstvo VEDNO deluje tako kot deluje Bog, ko je Odgovoren!

Edipalizacija sveta je ravno v tem, da otrok postane Oče svojemu očetu, ker se tako človeštvo obnavlja prek Srca.

Otrok je po svojem nastanku srce, ker uravnoveša Vesolje, saj uravnoveša svoje starše (Očeta in Mater) v sebi. Očeta in mater! Otrok je Srce zgrajeno iz OBEH.

To so primarne energije, ki so ustvarile Vesolje!

Tako se Bog obnavlja prek Srca. Srce rojeva sebe iz sebe.

Človeštvo pa sledi temu vzorcu in sebe prav tako rojeva srce, ki se obnavlja iz sebe!

Vedno je Srce tisto, ki iz sebe dela vse novo. To naredi zato, da potem v svojem svetu lahko živi, ga preizkuša in sebe in svoj svet nadaljuje.

Svoboda je neskončna!

Stvarstvo in Telo skrbita, da je "ujetost" duha v Stvarstvo takšna, da so "omejitve"vedno v službi Zavesti, ki je v tej obliki božja Zavesti - Telo! Bog se uči. Popolnost je samo mit.

Telo (pisano z veliko začetnico) je drugo ime za Resnico.

Obenem, ko je Telo Zavest Boga, je hkrati tudi koncept razumevanja Stvarstva in ve, kako to deluje. Skrbi za Življenje v njem! Je Starševska energija in čuvaj vseh božjih principov, ki so ustvarjali Vesolje.

Telo je Oče v Stvarstvu!

To ni ujetost, temveč utelešenje Smisla!

Tako sami v sebi najdemo model Vesolja, ki nam s telesom pripade zato, d avemo, da je naše.

Zaradi stika z Zavestjo, ki jo imenujemo Telo, smo vedno v stiku z našim Bogom, vedno nam je pri roki, vedno nam je dostopen in v njem živimo in ga prepoznavamo v vsem okrog sebe; v ljudeh, živih bitjih, v neštetih oblikah.

Ko sebe objamemo... začutimo utripanje srca in tedaj držimo v rokah Vesolje.

V vsakem človeku bije isto vesolje. Z dotikom roke sebe prepoznava v sebi in v drugih, in tedaj ve, da je njegov Bog prisoten v njih.

Vedno ga lahko beremo, lahko z njim komuniciramo in vedno nas vodi, se z nami pogovarja in nam svetuje.

Nekateri mislijo, da Vest ni Bog.

Toda vest in Zavest, ki tako nastaja, se uči skupaj z nami in tudi mi se učimo od nje. Na takšen način raste in se obnavlja v nas! To je Bog! Naša Vest JE Bog.

Skok čez prepad med nami in našim Bogom je v tem, da stegnemo roko v pravo smer!

Objamemo človeštvo - in smo tam!

Bog se manifestira s tem, ko Otrok postane odgovoren za svoje brate, ker takrat pripelje svojega Boga v Stvarstvo. Razkaže mu svoj (njegov!) svet. Namesto da bi mu ga prepovedal - mu ga ponudi.

Bog je tedaj otrok, in otrok je - njegov Oče! Otrok mu pove, da je svet varen prostor, zato naj se v njem počuti svobodnega, ker bo on, njegov otrok, pazil nanj, da se mu nič ne slabega ne zgodi. Tačas, ko preiskuje svoj svet.

Otrok bo pazil na Otroka! Kajti ta svet je BOŽJI.

Ko je človeštvo eno, je Bog eden. Človeštvo in človek tedaj nehata biti razdrobljena v nešteto nesmislov, nešteto resnic, obremenjena z neštetimi fragmenti, ki so bolj podobni kaosu, kot pa smiselni stvaritvi.

Ko Njegova zavest (in s tem naša vest) ni več razdrobljena, pohabljena, zbegana v dvomih... bogov ni več poljubno število. Ni potrebno nešteto število bogov!

In predvsem niso več v neprestanem spopadu med sabo.

Bog je tedaj cel, in svet je cel (zaceljen).

To pa, da Cerkev straši ljudi z Bogom, ki je maščevalen.... da se ga zato vsi bojijo, ker da jih bo kaznoval, če ne bodo verjeli v njihovo dogmo in jo ubogali... to ni Vest tega sveta! Ni Bog in prav zagotovo ni naš Oče.

Ko človek izdela odnos s svojim (ne s tujim!) Bogom, ni več prav nobenega razloga, da bi se ga bal ali da ne bi vanj verjel. Kaj šele, da bi vanj podvomil ali mu ne zaupal.

Boga primeš za roko, kot bi bil majhen otrok (kar tudi je!) in ga popelješ v svoj (njegov) svet ter mu ga pokažeš. Rečeš mu: Poglej, to je Tvoj svet...

Tako ta svet postane naš.