069_ŠPORT

Šport je ena od tistih stvari, ki niso "same po sebi",
 v smislu: jest mam pač rad košarko!

 Zaradi energije, ki jo v sebi in okrog sebe zbirajo športna tekmovanja, se politiki "pripnejo" nanjo in jo izkoriščajo v svoje namene.
 V jugoslovanskih časih je to bilo smučanje. Všeč nam je bilo, da smo za preostalo državo mi v tem vodilni v okviru države. Tako smo si poiskali svoj prostor v njej.
 Po domače rečeno, politika manipulira z odvisnostjo ljudi od športa. To sicer velja za vse množične oblike histerije, ne le za šport, ampak pri nas je šport najbolj široko sprejeta histerija. Druge oblike množične histerije so samo tolerirane, šport je pa oboževana!

 Množična histerija je bila tudi osamosvajanje Slovenije, da se razumemo! Enako kot so oblike množične histerije zdaj jugoslovenarstvo, revolucionarna kučanova zavest ali vera v komunizem, pa LGBT norija in maščevalni feministični bes... vse te množične oblike gibanj služijo kot motor politiki, ki se nanje enostavno pripne. Zato te oblike združevanj nimajo nič skupnega s pametjo ali razumom, temveč so tempirane izključno na zmago.
 Na njih poltika visi. Od njih je odvisna, saj sama od sebe ničesar ne proizvaja.
 Ljudi ne dela samostojnih, saj od tega nič nima.

 Zahteva pa odvisnost ljudi od ene oblike množične histerije, zato da z njo (z njimi, ki verjamejo v to obliko histerije) lahko upravlja. 
 Brez razuma, lepo prosim! Upravlja in vodi z odvisnostjo od teh gibanj in od njihove histerizacije energije, ki predstavlja silo, ki vedno drvi zmagi naproti.
Če izgubimo, nič zato! Bomo drugič dosegli cilj, pomembno je le, da je cilj vedno isti. Zatorej: brez spreminjanja smeri!

 Prav iz tega razloga je vsa energija, ki se spleta in nabira okrog športa, tako privlačna.
 Politika je odvisna od te energije, da jo lahko izrablja v svoje namene. Kocjančič se je vedno vrtel okrog športa, Dolanc enako. Partijci so že vedeli kaj tam delajo!

 Ko zmagujemo, zmagujeta kučan in Janković. Onadva imata največ od zmag pri športu. Potem razni Zemljariči, kučani, Jankovići in drugi iz foruma, ki je hkrati deljiv s tri in sedem, pometejo vse svoje lopovščine pod športne dosežke nacije in jih skrijejo za nepopisnim navdušenjem. Norija vedno sledi zmagam, to vse pokrije, prekrije, i spremi u zaborav!
 Ljudje jim vse odpustijo, vse lopovščine, da le zmagujemo. Povsod izgubimo, na parketu pa zmagamo! Enkrat že zmagamo, ni hudič.
Drugje izgubimo vsakokrat. I nikom ništa. Da le enkrat zmagamo v športu, pa je vse poravnano.
Drugič, na nekem prvenstvu. bo spet nastala priložnost, vmes nam ga bodo pa politiki tipa kučan in Janković neštetokrat v rit vtaknili, nam koš zabili, gol dali iz prepovedane pozicije, ampak nam ni mar, ker navijamo za naš tim in ne razmišljamo čigav je sodnik in kako sodi.

Še nekaj!
Večja kot je brezposelnost, več izgubjene energije se pretaka v šport! Tam se amortizira v zmagah, in tedaj jo, kot rečeno, politika izrablja za manipuliranje. Še drugače povedano, slabše kot nam gre - bolje nam je!
Patriotizem je namreč najhujša oblika spolne bolezni. Prenaša se z vpitjem, kričanjem, navijanjem in histerijo ob zmagi na igrišču. Ker je dosti ljudi na tekmah, se seveda hitreje prenaša.

 Po tekmi s Srbijo sem na novi napisal še tole:
 Občutek velike zmage na naše politike deluje kot kopanje v savni sredi zimske zmrzali. Ne morejo se upreti vsesplošni evforiji ob slovenski zmagi in pripadanju temu čarobnem trenutku. Tedaj verjamejo, da so tudi sami soudeleženi pri zmagi, da so del tega rajanja in je zato zmaga tudi in predvsem njihova zasluga. Njihova politika pa - zmagoslavna!
 Ne morjo si pomagat. To rabjo! Ajdemo svi zajedno... pa skp držmo, bodmo enoviti, kenede, ker pol use zmoremo.... torej ne ločujmo se med sabo....

 Znaimivo je, kako lopovi vedno ko jih ujameš pri kraji, naenkrat začnejo vpiti, da mormo bit enotni, da naj se vendar ne ločujemo med sabo. V normalni državi gredo kriminalci v zapor in jih sodišče loči od normalnih poštenih ljudi! Pri na pa naj kriminalcev ne bi ločevali od od poštenih.

 Ne vem za koji kurac se Cerar ni zavil v bivšo jugo-zastavo z rdečo zvezdo. Njemu paše slovenska zastava glih tko, kt enmu pofarbano nojevo pero v riti na paradi ponosa.

 Je Janković bil po tekmi zavit v mavrično zastavo? On slovenske zastave ne bi na sebe dal niti če mu tri farmacevtke skupaj dajo fukat, njegova žena pa zraven gleda in navija: kdor ne skače ni Slovenc, kdor ne skače ni Slovenc, hej, hej, hej!

 Po nekaj dnevih se mi je zdelo vredno zapisati še tole.
 V Sloveniji velja pravilo, da se otroci (in pozneje odrasli) ne smejo smiliti sami sebi.
 Pa naj to tradicionalno bedastočo začnem pojasnjevati z drugega konca!

 Vsi smo videli, kaj je naredil Goran Dragić po tekmi s Srbi. Zmagovalec Dragić se je približal klopi nasprotnikov in se je z dlanjo dotaknil glave poraženega nasprotnika, ki je jokal zaradi izgubljene tekme.

 Pomislimo na to, da je naša politika to, kar je, zaradi tega, ker po njihovem mnenju Zmagovalec piše pravila.
 Edino in največje pravilo, ki vzdržuje ta režim na oblasti je, da je resnica samo interpretacija resnice, torej, da jo lahko intrepretira le Zmagovalec. Druge resnice recimo ene skupne, Resnice z veliko začetnico, da ni! Tako pravijo. Da ne obstaja.
 Tisti, ki zmaga, postavlja pravila! In on pove, kaj je resnica. Pika.

 Tako je pri nas vsa resnica samo stvar interpetiranja in zato se pri nas resnica interpretira tako, kot Zmagovalec veleva in to dovoli. V Sloveniji ni drugega merila za resnico, kot le tisto, kar je interpretacija, ki jo režim dopušča.

 Goran Dragič je z dlanjo in z enim dotikom zbrisal to pravilo iz zavesti Slovencev, in z eno samo kretnjo v naš svet vnesel Srce.
Če kdo misli, da je to malo, potem naj še malo počaka s sklepi. Jaz mislim, da je to gesta, ki je nihče ne bo pozabil! Jaz je gotovo ne bom.
 Zmagovalec ni videl samo svoje resnice, temveč je sprejel resnico poraženega, in ta gesta je izraz, ki pride iz Srca.

 To je bila brca v babilonski stolp zgrajen iz laži, en cegu se je spodmaknil, temelj je počil in stolp se bo podrl, samo vprašanje časa je kako hitro. Za svoje vzdrževanje si stolp že zdaj sposoja denar iz tujine. Mislim, da bo ta proces zdaj šel zelo hitro.

 Tisto o pravilu, ki so nam ga priučili že kot otrokom (jaz ne jamram... ker sem Slovenec - in podobne bedarije!), ki zahteva od ljudi, da se "ne smeš smiliti sam sebi....", pa povem tole:
 Dokler se človek ne zasmili sam sebi, do tedaj bo venomer dopuščal, da mu počnejo grozljive stvari! In vse bo sprejel, kot da tako mora biti.
 To bodo drugi počeli njemu, njegovi družini, njegovim otrokom.... in sam bo svojim otrokom to počel brez sramu in celo s ponosom.

 Ves čas bo mislil, da se sebi ne sme zasmiliti, ker so ga tako učili. Posledično to neumnost prenaša svojim otrokom, nanjo jih navaja, sebi in njim uničuje življenje. Uči jih, kako naj trpijo in prenašajo krivico.

 FUCK YOU, dost je blo!!!