097_NEBESA SO SAMO ZAČASNI NASLOV - 1

Kar najbolj pogrešam v ljudeh je stanje notranje stabilnosti. 

Tisti, ki vodijo, bi morali biti notranje stabilni in emocionalno trdni v tistem, kar verjamejo. Kajti ljudje, ki jim sledijo, se nanje opirajo. 

Na nekaj zdrizastega, kar se dnevno spreminja in se prilagaja, pa se ne morejo opreti.

Opreti se na nekoga, ki predstavlja trdno oporo tudi ko se svet podira, je povsem normalna želja in potreba tistih, ki od svojih vodij pričakujejo, da bodo zanesljivi v času stiske in hudih preizkušenj.

Pri tem gre za stabilnost kot stanje duha ljudi, kot je denimo tista starševska v povezavi z njihovimi otroki. Otrok vedno zaupa, da mama in oči najbolje vesta, da vesta kaj je prav in kaj narobe, in da bosta vedno storila vse tako, da bo prav.

Od predstavnikov naroda pa pričakujemo, da bodo ravnali tako, kot je za njihov narod najbolj prav! 

To je odgovornost vodij do svojih državljanov, ki so jo državljani upravičeni pričakovati.

Vlada mora biti resna, zanesljiva, preudarna in pametna. Je takšno pričakovanje zgrešeno?

Notranja stabilnost je nekaj, kar predstavlja našo povezanost z zavestjo, ki ji je ime Telo, in je od tega sveta.

Vse tisto, hotel sem reči vso "staro šaro", ki ji pravimo religija, ideologija, trenutna življenjska filozofija, neko modno prepričanje, kot je New Age in ne nazadnje svetovni nazori... postajajo spolzka tla v naših, do zdaj vsaj do neke mere, stabilnih življenjih.

Vse teže se je na eno naslanjati, zraven pa koketirati z novo modno muho in kombinirati med mnogimi nazori.... vse teže jim je zaupati, ker nič ni več tako zelo preprosto, jasno in pregledno. Niti tako enostavno, kot je do nedavna bilo.

Vse se prepleta, meša, vse manj predstavlja jasno usmeritev. O kaki gotovosti tu soloh ne more biti govora!

Telo pa poleg očitnega dejstva da človeku predstavlja prvi in zadnji dom, v katerega se vselimo in ga s smrtjo tudi zapustimo, obenem predstavlja tudi odgovarjajoči del (zemeljske) zavesti, ki jo sprejmemo z utelešenjem na planetu.

Z njim si pridobimo osnovno orodje za razumevanje našega Materi(al)nega sveta!

Zaradi potreb telesa in zaradi želja, kasneje še s čustvi, ki postajajo z izkušnjami vse bolj komplicirana, gradimo svoje "vesolje", svoj univerzum, in ne da bi se tega zavedali s tem tudi odnos do sveta.

Tako Vesolju pridobivamo izkušnje! Delujemo kot poslanci Vesolja in smo božji sli, ki prenašajo ljubezenska sporočila med Zemljo in Nebesi.

Tako dešifriramo Vesolje in vse kar se v njem dogaja. Pravzaprav, sami sebi pripovedujemo zgodbo o tem, kaj se je v Vesolju dogajalo preden smo prišli sem. Kaj se nam je zgodilo, še preden smo bili sami sposobni razmišljati na način, kot razmišljamo zdaj in kot so razmišljali naši Prvi Starši v Vesolju v trenuitku, ko so nas ustvarili! Kajti vse to, kar živimo, je ponavljanje istega v neštetih (vseh) kombinacijah.

Poleg tega, da je zavest - Telo, je Telo tudi koncept!

Predvsem je Telo koncept, ki razume delovanje Stvarstva in človeka (človeštva) v njem. Je seštevek znanja in za(vesti) vseh ljudi, ki so kadarkoli prej živeli tu in nabirali svoje izkušnje na Zemlji. Vse to je zbrano v Materiji, včasih brano in prebrano (in zato razumljeno), ali zapuščeno in nerazumljeno, toda v vsakem primeru - varno shranjeno v Telesu.

Človek je tu Doma.

Telo, kot Zavest, se uči skupaj z nami. Brez tega koncepta bi Vesolje samo od sebe ne bilo sposobno doumeti vseh razsežnosti ustvarjanja, ne samega sebe.

Prav tako mi ne bi bili sposobni doumeti pomena in smisla nas samih.

****

Če pogledam okrog sebe, opazim, da človek sebe ponižuje.

Sebe ponižuje, za kar pa ni prav nobene potrebe. Prav narobe! Kot bitje, ki prihaja od Boga, tako in drugače dokazuje le, kako velik je v svojih potencialih, po svojih zmožnostih in kako mogočen zaključek zgodovine mu je namenjen.

Zakaj potem svojim otrokom govorimo, da smo grešni?! Zakaj si dopovedujemo, da si ne zaslužimo svobode, ker da nismo sposobni razumeti velikih resnic?

To nam dopovedujejo verske in politične avtoritete.

Na tak ali drugačen način nam nekateri ljudje vztrajno ponavljajo mantro, da smo slabi.

Da pa so nekateri drugi (ki nam jih postavljajo za zgled) dobri! Namen je torej postati dober.

Ali pa dovolj dober. Po njihovem mnenju nismo kar sami po sebi dobri, temveč smo lahko kvečjemu "boljši" od slabih, če se potrudimo.

Smo torej lahko samo "boljši" - ne moremo pa biti dobri.

Pričakuje pa se, da bomo nekoč popolni.

Merila postavljajo tisti, ki vodijo človeštvo! Sledijo jim verske in politične avtoritete, ki vodijo države.

****

A če že ne znajo voditi, potem bi človek od njih pričakoval vsaj to, da bodo pred nepremostljivo prepreko naredili korak nazaj in priskrbeli svojim ljudem vsaj osnovno varnost preživetja.

Ta pojem (varnost) počiva na konservativnih izhodiščih, na nečem, na kar so ljudje navajeni, ker je bilo skozi zgodovino neštetokrat preverjeno (s krvjo plačano) in zato zdaj predstavlja vrednoto in minimum zaščite pred izginotjem.

Ne glede na to, kar nam drugi o tem govorijo, pa je naše znanje povezano le s tem, kako mi sami (ob)čutimo sebe. Če se ne cenimo preveč, ali pa se ne cenimo več (ker se cenimo manj kot prej!) in če sebe zavračamo, svoja čustva pa tajimo, potem ne moremo biti drugačni kot slabi.

Biti manj slab od drugega, je relativna vrednost. 
Pravzaprav to sploh ni vrednost, je le neke vrste kredit, ki ga bo treba slej ko prej odplačati. Ker tega "denarja" nisi sam ustvaril, ga pa imaš - je torej sposojen!

Tvoja "vrednost" je samo dogovorna in lahko izgine vsak čas!

Ker nimaš drugega merila, si odvisen od primerjanja z drugimi.

Tvoja veličina, tvoja pomen in modrost... s tem pa tudi vrednost - vse to skupaj je odvisno od plehkosti nekoga drugega? Pa je to lahko merilo?

****

Homoseksualnost posameznika je NORMALNA, dokler je njegova homoseksualnost samo njegova in je nihče ne zlorablja v politične namene. Kar pravzaprav velja za vsako obliko čustvovanja in doživljanja sebe v okolju, ki ni vedno sprejemljivo ravno za vse oblike različnega doživljanja sebe! Tu se posameznik konfrontira s svojim okoljem!

Ta normalnost pa ne velja za LGBT gibanja, ker je gibanje nekaj drugega.

Gibanja se ne ravnajo po čustvih posameznikov, temveč po drugih pravilih! Ravnajo se po programu skupine.

Program si izdelajo zato, da lahko ZANIKAJO svoje stanje! Ni se jim treba sprejemati takšnih kot so, ker jim gibanje predstavlja "drugo telo"! Ko to ne zadošča, se gredo operirat in spremenijo "spol". Potem nadaljujejo ideologijo v drugem "spolu".

Homoseksualnost posameznikov je NORMALNA, medtem ko abnormalna postane v trenutku, ko se združuje v gibanje, ki hoče vladati!

Demokracijo razumejo tako, da večino potrebno za odločanje iz okolja prenesejo v parlament! Potem poskrbijo, da so tam večina.

Oblast hočejo v imenu obrambe pred večino tam zunaj.

Takšno zakonodajo bodo potem tudi spisali.

Enako velja tudi za komunizem, ki je ideološko gibanje.

Pravzaprav zdaj sploh ni več meril, ki bi jasno določala kdaj je nekaj religijsko gibanje in kdaj ideološko. Kdaj pa so nosilci teh idej kratkomalo nori!

V primeru atentatov v Franciji, tako berem v časopisu, strokovnjaki mesece ugotavljajo ali je nekdo, ki sproži bombo v diskoteki, hotel s tem dejanjem podati politični/verski manifest ali pa je duševno moten.

Sam si mislim, da posameznik lahko verjame v kar hoče! Zaradi mene je lahko rasist, nacist, Žid, Palestinec.... morilec.... kaj vem kaj še, saj je tega vedno bilo dovolj po svetu.

Bistveno je to, da posameznik, ne glede na to, koliko je nor ali nasilen, NE MORE pobiti vse civilizacije! Medtem ko jo lahko ubije samo sistem, kadar je tako organiziran, da sistemsko oz. sistematično pobija in s tem uničuje Življenje.

Več ali manj vsi sistemi delujejo v skladu z dogmo "popolnosti" in sledijo tej svoji nalogi.

Posameznik, ki je lahko nor in drugim nevaren, pa sploh ne more tekmovati s sistemom, ko je ta je nor! Ko je sistem nor - mori sistematično! Ker je sistematičen, ne dela napak. Ubija vse po vrsti.

Pri tem je poudarek na besedi "vse".

****

Idejna zaslepljenost je posledica izgube stika s Telesom.

Telo je Zavest človeštva in deluje v dobro človeštva ter ohranjanja Življenja!

Idejna slepota rada očita duhovno slepoto drugim slepcem, ki so slepi iz enakega ali podobnega vzroka. Vse slepote so pa posledica pretrganega stika z Zavestjo Telesa!

Posebnost bi namreč rada bila posebna in v tem so si zdaj vsi posebneži enaki.

Navadnost... je pa rada sama s sabo. Sprejema se in se ne primerja z drugimi, da bi tako našla svoje ravnotežje.

Težava Posebnosti pa je ravno v tem, da SEBE NE SPREJEMA za tisto, kar je! Zato posebneži druge silijo, naj jim sproti dokazujejo, da jih imajo radi in da priznavajo njihovo posebnost, ki mimogrede povedano, svoje posebnosti ne zna ohranjati enake dovolj časa, da bi se drugi nanjo sploh lahko navadili! Tako Posebnost samo sebe ohranja kot orožje.

Nasilna je do okolja, ki jim ne sledi (saj jim ne more, ker Posebnost sama hoče biti posebna in uporablja zmedo kot bojno taktiko), potem pa za nasilnost obsodi okolje, ker jih ne sprejema.

V bistvu pa sami sebe ne sprejmejo.

O duhovni slepoti in nazadnjaštvu navadno govorijo tisti, ki so sami duhovno slepi, ker iz njih govorita njihova lastna zaslepljenost.

Ta je zdaj postala njihova svoboščina. Imenuje se človekova pravica.

Človekove pravice jim kar pripadajo.

Ni jim jih treba dokazovati, ker se pravice ne dokazuje! Tako je, po izbiri naše civilizacije.

Vsi drugi pa moramo naše človekove pravice dokazovati na NJIHOVIH sodiščih, če jih hočemo obdržati.

Pravzaprav njihove pravice izpodbijajo naše, ker njihove večine v našem parlamentu sprejemajo zakonodajo, z zakoni, kakršne sami hočejo! Hkrati govorijo, da so ogroženi od večine zunaj parlamenta.

Zato ostajajo v parlamentu in ne pustijo nikomur, da bi jih tam zamenjal.

Dobro so zavarovani. Nihče drug ni tako zavarovan.

Pri posamezniku je njegova pravica omejena s tem, kaj si kdo misli o njem in kako nanj reagira.

Pri množici pa njene človekove pravice postanejo histerične, nasilne, požrešne - in zato Življenju nevarne!

Mi namreč nismo narejeni, da bi v istem trenutku vsi mislili enako in tako tudi reagirali.

In vendar zaslepljenost z religijo in ideologijo deluje tako!

LGBT je noro gibanje, ker je histerično kot gibanje, ne pa kot posameznik!

Komunizem je nor, ker je histeričen kot gibanje, ne kot posameznik!

Migracije so nore, ker so migranti histerični kot masa, ne kot posamezniki!

Vse po vrsti vodijo programi njihovega gibanja, in ne čustva posameznika! Čustev nimajo, ker jih je zamenjal politični program, in z njim se poistovetijo.

Program ne boli!

Čustva bolijo.

Bistvo fanatizma je prav v tem, da fanatika ne boli.

****

Ideologije in religije so nore, ker so sredstvo manipulacije.

V tem trenutku svet Zapadni svet in z njim civilizacijo spreminjajo levičarji, LGBT feminizem, homoseksualni aktivizem, na vse to se šlepajo komunisti.

Tako zmanipulirani znotraj svojih gibanj postanejo nori, če niso prej bili, spremenijo s e v fanatični stroj množice vernikov in ideološko zaslepljenih ljudi. Verujejo v karkoli hočejo! Hočejo, kar jim naročijo, da morajo hoteti!

Navajeni so dobiti to, kar hočejo.

Zaradi mene naj verujejo tudi v to, da če se dajo tetovirati od glave do pete, da so potem lepi in ima to neke skrite pomene. Ali pa da lahko ponoči letijo, ker so reinkarnacija vampirjev itd. To je njihova privatna stvar! Ne morejo pa sedeti v vladi in iz svoje norosti ukazovati drugim.

Iz enakih razlogov ne morejo imeti upokojenci svoje stranke v parlamentu!

Noben resen parlament NE PRENAŠA interesnih skupin kot stranko! Zaveda se, da to ni prav.

Parlament ni podjetje. Ni sestanek delničarjev delniške družbe.

Napačno pojmovanje demokracije pri nas izvira iz komi-ideologije, po kateri morajo stare generacije skrbeti samo za to, da njim nekdo ne bi kdo naredil istega, kar so sami naredili drugim, da so tako prišli na oblast in tam ostali: Ubijali!

Zato so si namesto odgovornosti izmislili zaslugarstvo.

Zasluge da - odgovornost ne.

Bistveno je to, da je svet znorel in da tega sploh nihče niti ne opazi, ker so vsi zasvojeni z demonom "človekovih pravic". Pravice so histerični izum v sili, ki pri vseh nerešenih težavah človeštva odlično funkcionira! Funkcionira kot histerija!

Človekove pravice zahtevajo enake pravice vseh norosti do obstajanja vseh hkrati, in vseh na istem prostoru!

Pravni sistem in pravo sta pa samo v vlogi policaja prometnika, ki usmerja promet, da ne vozijo eden čez drugega.

Tista človekova pravica, ki je od vseh najbolj nora, je prav zaradi tega tudi najuspešnejša v parlamentu. Zato je v vlogi odločanja o tem, kako naj bo družba sploh urejena in po katerih pravilih naj se ravna.

Te skupine "posebnežev" zdaj slavijo vsak svoje posebnosti in jih zato uveljavljajo prek zakonov, ki naj veljajo za vse enako. Brez razlik med ljudmi. Ta maščevalni odtis je nekakšna "zgodovinska" ne-zavest o krivicah, ki so se baje zgodile njihovi presvetli (P)osebnosti!

V resnici pa je to samo niša, v katero se skrijejo.

Stvarstvo namreč ne deluje tako, kot si oni to predstavljajo.

Duše nacistov iz II Svet.vojne se najlaže skrijejo med svoje bivše žrtve. Tam jih nihče ne bo iskal, ker nihče ne bo niti posumil, da bi se rablji lahko skrivali med svojimi žrtvami!

Tam denimo pod okriljem svete pravičnosti zaradi Holokavsta nadaljujejo svoje umazano delo, pa jih pri tem nihče ne bo opazil, ne jim karkoli očital!

Vsebina jih izdaja, vendar je prepovedano z zakonom žrtve enačiti z rablji, kar njim prav pride.

Takrat lahko Brezsrčnost povzdigne glas in celo doseže, da njeno "" humanost" uporbljajo kot vzor za vse ljudi.
Tudi, če čutijo, da nekaj tu ni prav, so lepo tiho!

V resnici Brezsrčnost ostaja enaka, kot je vedno bila. Kar je njen cilj.

Enako maščevanje, kot projekcijo lastne nasilnosti, uporabljajo vsa gibanja, ki pravijo, da nikomur ne delajo krivice, da le "vračajo" tisto, česar so same (v zgodovini!) bile deležne.

Vzdržujejo Krivdo! Potem jo uporabljajo zato, da dosežejo svoje.

Krivda jim to omogoči, ker Krivda predstavlja vrata, ki se odprejo vsakokrat, ko nanje potrkajo.

Stvarstvo pa po drugi strani zahteva našo evolucijo čustev in s tem prestop v višjo obliko zavesti, takšno, ki zajame VSE in se zato imenuje Odgovornost.

Bolezen je izdelala svoj lastni imunski sistem kot obrambo proti Odgovornosti!

Odgovornost je zanjo postranska stvar, pravzaprav dela samo na tem, da se ji izogne.

****

Različna gibanja svojo posebnost vse bolj polarizirajo, jo združujejo z drugimi s podobnim programom, ker sicer postanejo posebnosti nepregledne in zato navadne.
Le združene pod eno idejo (pa niti ne preveč jasno idejo!) to povzdignejo na splošno raven in jo preprosto predpišejo drugim kot obvezo.

Potem vztrajajo, da moramo slediti povelju dneva. Recimo, black is beautiful, ME TOO, gender equality (spol ne šteje več), belci so rasisti..., kar vodi do takšnih skrajnosti, da od ljudi zahtevajo, naj se ne branijo, če so napadeni!

Obramba pred nasiljem migrantov je postala znak zaostalosti in ksenofobije.... Pojavlja se tudi zahteva za posplošenjem vseh človeških izkušenj, vseh vtisov, s cenzuro mnenj posameznikov, ki imajo morda drugačno izkušnjo in bi jo radi tudi povedali.

Drugačne interpretacije, podkrepljene z drugačno izkušnjo od tiste pričakovane in zapovedane - so najprej samo nezaželene, nato še prepovedane.

To je nasilje nad zdravo pametjo.

Ko se bo to srečalo s posledicami svojih dejanj, akterji teh gibanj ne bodo hoteli priznati, da so kaos sami povzročili. Rekli bodo preprosto, da so drugi krivi.

Kajti, njihov moto je:" mi smo tisto, kar smo..." (spet ena imbecilna budistična modrost!) in to je treba vzeti za izhodišče. Od tu naprej se lahko pogovarjamo.

Zato komunistična elita ne more z oblasti. Ne da noče - ne more! Ne sme, ker ne zna nič drugega početi, kot le to, kar so in kar znajo. Nič ne znajo.

Ne znajo preživeti od dela.

Te budistične modrosti nas drago stanejo, sploh niso poceni!

Recimo, "sem, kar sem in sem takšen popoln (lep, pameten, zaželen...)", kar je geslo komunistov, levičarjev, neke neumne debele lezbijke na paradi ponosa, ki vztraja, da je nase ponosna... do popolnosti negira neko drugo pravilo: 

NISMO SAMO TO, KAR SMO, SMO ZRAVEN TUDI ŠE VSE TISTO, KAR BI LAHKO BILI, KO BI SI LE UPALI. 

****

Soočeni z gospodarskim in idejnim propadanjem družbe ti ljudje izjavijo, da "se je vse zgodilo", kar samo od sebe.

Rdeča nit je zopet NEDOGOVORNOST.

Neodgovornost za lastno početje, infantilnost, ki jo je potrebno vzdrževati. To dosežeš tako, da porežeš ljudem vse možnosti učenja iz lastne izkušnje. Ali drugače povedano: indoktriniraš jih! Vsiliš jim tuje izkušnje.

Predpišeš jih za svete.

Pri tem je korupcija nepogrešljiv element poneumljanja nacije.

Korupcija je namreč edina dejavnost, ki samo sebe financira! In zato ne potrebuje vzdrževanja.

Potrebuje pa žrtve. To ideologija podpira in tudi spodbuja; pravzaprav zahteva!

Tako namreč v njih deluje MAŠČEVALNOST.

Sistem perpetuira (vzgaja in spodbuja, s tem pa obnavlja) sovraštvo in maščevalnost!

Največji užitek jim predstavlja trganje povezav med vzrokom in posledico! Temu služi uničevanje državnega arhiva.

Brisanje logike poteka dogodkov ter skrivanje krivcev za nastanek kaosa je v tej zmedi glavno opravilo. Tako je tudi laže poiskati "žrtvenega kozla", ki bo plačal za vse. Režim to ves čas počne!

Iskanje nadomestnega krivca je pri nas obredno dejanje režima. Temu se ne morejo odpovedati.

Gibanja slavijo lastno Neodgovornost. Povzdigujejo jo v božanstvo in je zato nedotakljiva.

Častijo jo in jo tako ohranjajo. Če le pomislim, da to pri nas počnejo tisti, ki se predstavljajo za ateiste...

Neodgovornost morajo ohranjati za primer, če kdaj podvomijo v svojo sposobnost opravljanja naloge, ki izhaja iz njihovega Manifesta (dogme). Nalogo so si sami naložili, da ne bi zdrsnili nazaj v stanje duha, od katerega so zbežali. Namesto, da bi reševali svoje probleme, so se raje skrili v naročje ideologiji.

Stanje od katerega bežijo, so njihova osebna čustva! Čustva posameznika.

Proslave, na katerih častijo morilce, so organizirane v čast obnavljanja trajne Neodgovornosti gibanj in vzdrževanja vere v to, da se vse zgodi samo od sebe. "Mi smo to, kar smo in smo na to ponosni!"

Pojem "neodgovornosti" se pretopi v pojem zaslugarstva, in tako neodgovorni postanejo zaslužni.

Ponavljam: posameznikova pravica je biti neodgovoren, če sam tako želi in tako izbere!

Ne more pa nagovarjati drugih, naj ustanovijo društvo ali politično gibanje neodgovornih, potem pa naj Neodgovornost prevzame oblast!

Nekaj čas sicer lahko vztraja pri svoji verski sekti, če ima denar, da se lahko vzdržuje.

To je pač karakterna lastnost posameznika in kaj mu kdo more za to?! Tudi takšni obstajajo, tudi takšni imajo pravico do življenja.

Ko bo takšen človek iskal zaposlitev, ga bo delodajalec ocenil, preden ga bo vzel. In če bo sposoben voziti kombi v skladišču ter ga uporabljati za kar je vozilo namenjeno, bo tudi tako neodgovoren človek dober.

Dober bo, dokler bo znal biti odgovoren vsaj v svojem delovnem okolju! In dokler bo delodajalcu odgovarjal za tisto, kar dela.

Hkrati ga bo delodajalec preveril, če le ni tako nor, da bi kombi zapeljal v množico sprehajalcev, ki se sprehajajo po glavni ulici.

Dela pač ne bo dobil, če ga ni sposoben opravljati!

Oziroma, stvar je takšna: delodajalec ga bo preveril in ocenil, če je sposoben opraviti naloge. Če ni, ga bo odpustil oz. ga sploh ne bo najel.

Delodajalec je odgovoren tudi kadar zaposleni morda ni!

Država to od delodajalca zahteva.

Tako normalna družba izloča norce iz obtoka.

Ko jim nato družba poišče delo, kajti v normalni družbi ljudje morajo delati, poišče zanje takšno zaposlitev, ki jim ustreza. Pazi na to, da ne delajo škode.

Pri množični histeriji s človekovimi pravicami napisani na čelu, pa navadno sledijo tožbe na sodišču.

Češ, morilec ali potencialni morilec ni izenačen z vsemi drugimi! Pa bi moral biti. Zato je izločanje teh ljudi iz družbe po njihovo krivično.

Sicer pa ni dokazljivo, tako zagovarja odvetnik tožnika, da ni morda ta ista oseba samo revolucionar in zato ne more biti preganjan zaradi njegovih političnih idej. Tudi če je morda nor in/ali potencialen množični morilec!

Ideološka gibanja in verska množična gibanja so organizirana NOROST.

Kot takšna so za človeštvo pogubna, in zdaj imajo še "človekove pravice"!

Praktično tako postanejo neranljiva za pamet.

Kar naenkrat so vsi prepričani, da je splošna demokratizacija norosti - ampak zdaj pa že res vseh norosti sveta! - jako dobra stvar, in zato edino pravilna.

Vse te norosti o sebi mislijo, da imajo pravico do obstoja in s tem do uveljavitve svojih "človekovih pravic".

Vse hkrati in na istem mestu.

Obstajale naj bi BREZ ODGOVORNOSTI.

To je pač njihova pravica in pravice ne moreš omejevati.

Mislim, da sem dovolj jasno razmejil razliko posameznikove posebnosti od politično organizirane Posebnosti v primeru združevanja te iste posebnosti v politično gibanje, s programom, ki pomeni organiziranje norosti z namenom prevzema oblasti.

Pri tolikšnem Kaosu je odgovornost na strani tistih, ki se tega kaosa zavedamo, razmišljati o vzrokih za takšno stanje v družbi!

Tedaj se pojavi tudi želja po razumevanju kaosa, nato pa, ko enkrat to razumemo, še želja po urejanju kaosa.

Želja se pojavi kot nasprotje izvajanju množičnega samomora civilizacije, za katerega priprave že potekajo.

****

Le eno (absolutno) svobodo poznam!

To svobodo zdaj tudi imam.

To je moja svoboda pisanja in razmišljanja po svoje in brez prišepetovalcev. Zraven gre seveda moja domišljija.

Temu rečem svoboda.

Sem dovolj skromen, da zase ne zahtevam dosti in nikogar ne ogrožam ali motim s tem, ko sem (v) sebi svoboden.

Svoje svobode pa ne dam. Ne odpovem se ji.

Nič drugega ni toliko vredno.

Verjamem, da svoboda ni nekaj, kar nam nekdo da ali podari! Svoboda je tisto, kar si ne pustimo vzeti, in jaz svoje svobode ne dam.

Predstavljajte si velikansko cestno krožišče, iz katerega vodijo neštete pešpoti poti in ceste. Tako kot žarki iz enega sonca!

Ena pot je enako dobra kot vsaka druga. Ljudje gredo, kamor hočejo, kamor jih pot vodi ali mislijo, da jih vodi.

Nesmiselno bi jih bilo prepričevati, naj ne gredo na pot ali pa kaj naj izberejo.

Če bodo ugotovili, da so ulice slepe, se bodo vrnili k Izhodišču in vse začeli znova!

Ko ne bodo imeli kam, se bodo vsi skupaj srečali, kjer so začeli.

Če sam verjameš, da so ulice slepe, potem je najbolje sesti na robnik v krožišču in počakati, da se potniki vrnejo k tebi!

Vse, kar sem počel drugo polovico življenja je bilo, da sem od sebe stran tiščal norce, ki so me poskušali usmerjati. Ti so me popravljali, mi svetovali da se moram prilagoditi. Stavek je bil: Znižaj kriterije, sicer boš ostal vedno sam, in nikoli ne boš nič imel...

Moje pisanje so poskušali zgladiti in ga prilagoditi temu, za kar so sami mislili, da je bolj prav.

Včasih so me celo prosili, naj se potrudim, ker morda imam celo talent za pisanje. Ampak, bi ga bilo potrebno malo izpiliti. Seveda, če imam v mislih resno kariero.

Toda kariere me niso zanimale, in rad sem ostajal nihče. Biti luzer mi je v olajšanje!

Pisal sem na zalogo in tako ostal svoboden! Tudi če nihče ni bral, pa se moja strast do pisanja ni zmanjšala.

Moj sogovornik namreč niso drugi ljudje, moj sogovornik je Moj Bog!

Moja Vest. Uči se z mano. On-a pri meni in jaz pri Njem oziroma pri Njej!

Jaz sicer mojo Vest imenujem Moj Bog, ker mi odgovarja in je živa v meni, z njo se pogovarjam, se posvetujem. Nemalokrat se skregava, ampak narazen ne moreva ostati! Midva sva ENO. Obsojena sva eden na drugega.

Ne predstavljava si življenje brez drugega in nisva ovira sama sebi, ne eden drugemu! Sva drug drugemu dopolnitev, oba skupaj sva celota.

Vendar - naj bo! Imenoval bom Boga - moja Vest, da bodo tako drugi laže razumeli.

Toliko se bom že potrudil, toliko bom popustil zato, da se laže razumemo. In da drug drugega upoštevamo, sicer se morda ne bi.

Če kdo misli, da naša Vest ni Bog, ima pač napačne pojme o tem kaj Bog sme biti in  kdo ali kaj je Bog.

****

Izdelal sem odnos z lastno Vestjo ali kakorkoli že hočemo Bogu reči. Za razliko od onih, ki tega odnosa niso ustvarili, ker ga niso iskali, Niso ga pogrešali.

Jaz sem ga iskal, ker sem ga pogrešal!

Zato morda nimajo Boga v sebi (nimajo Vesti) in je niti ne pogrešajo. Lahko živijo brez nje, najbrž mislijo, da je tako laže živeti. Da si v tem primeru svobodnejši.

Potem seveda potrebujejo pisane zakone. Brez njih ne bi znali živeti.

Sam sem ta odnos izdelal, ker sem mojega Boga pogrešal.

Pogrešal sem takšnega, ki bi bil Moj, tisti tam zunaj mi je bil tuj, ni mi bil dober, ker so mi rekli, da se ga moramo bati. Jaz se Mojega Boga ne bojim, Moj Bog bi bil užaljen, če bi mu rekel, da se ga bojim! V resnici mi pravi takole: kako sploh lahko ljubite nekoga ali nekaj, česar se bojite? To ni ne naravno ne logično ne normalno!

Njihov Bog mi ni bil nikoli razumljiv. Nisem ga razumel, nisem mogel dojeti zakaj dela to, kar dela in zakaj misli kot misli. Pravzaprav, nisem videl nobene razlike med njimi in njihovim Bogom! Tudi oni so, kot njihov Bog, hoteli da bi se jih bal.

Pogrešal sem sogovornika s katerim bi se tem lahko pogovarjal. Moji starši niso nikoli bili moj pravi sogovornik.

Drugi očitno ne komunicirajo z lastno Vestjo, vsaj ne na enak način kot jaz komuniciram s svojo.

Z njo se ne posvetujejo, niti se z njo ne prepirajo ali pri njej uveljavljajo svojo Voljo. Jaz se prepiram z mojo Vestjo, in pri njej uveljavljam svojo Voljo! Prepiram se toliko časa, da jo uveljavim, ker ji zaupam! Volja je samo drugo ime za Željo!

Ta pri meni nikoli ni umrla in nikdar se ji nisem odpovedal.

Moja Volja mi odgovarja na vprašanja. To počne na toliko različnih načinov, da jih niti prešteti ne morem.

Lahko bi jo obtožil, da se pri meni uči, da mi krade odgovore na vprašanja, ki ji jih sam postavljam. Ampak takšen je pravzaprav pravi tudi cilj učenja, mar ni?!

Moja Vest zajema iz Telesa.

Si predstavljate takega sogovornika? Jaz ga imam!

Ko zajame iz Telesa, to počne s spoštovanjem! Kar pomeni, da na Človeka in človeštvo gleda s spoštovanjem.

Kdo od svetovnih voditeljev ali naših politikov pa gleda na človeštvo s spoštovanjem?! Bolj malo je takšnih, manj bi pretiraval, če bi rekel da nihče.

Če pa morda tako gleda na človeštvo, potem pa ne pove vsega, in to skriva.
Jaz ne skrivam in to povem.

Rad to povem. Pa ne le povem, to še posebej poudarim.

Kot bi Bogu hotel poudariti in ga zraven prepričati, ker sam nisem dovolj prepričan, da sem ga dovolj vzgojil v to smer.

Hočem, da razume pomembnost tega, da ČLOVEK sebe sprejema.

To mu povem, kot bi bila najvažnejša stvar v življenju! Zato je postala zame najvažnejša stvar v življenju. Ko Njemu to dopovedujem, se tudi jaz iz tega učim.

Imam torej zavest o obstoju nečesa, kar je večje od katerekoli religije, ideologije, večja je od vseh filozofij izmišljenih in tistih, ki naj bi se jih človek še izmislil! Pa si jih ne bo, ker ni več dosti časa.

Življenje ima namreč svojo filozofijo in mi se je bomo naučili! S svojimi filozofijami se nismo prav dobro izkazali. Življenje je z nami v hudi stiski!

V stiski je zato, ker sebe ne maramo.

Kar ljudje pogosto pri sebi mislijo, je tole: me nič ne briga, ne zanima me, to ni moja stvar, da bi vedel... No, to ni več dovoljeno!!!

Stvarstvo nam tega ne dovoli več.

Ustvariti kariero, biti uspešen, služiti denar.... to že dolgo ni moja intimna izbira. Koliko je vredna pozicija moči na planetu? MENI NIČ!

Kadar so me poskušali usmerjati ali me voditi, ko so si izmišljali naloge zame (zanimivo je, da si jaz nisem nikoli zamišljal vlog zanje - vedno so le oni meni namenjali naloge!), sem jih odrinil os sebe, ko so postali preveč nasilni. Tedaj sem vzel svojo svobodo pod noge in odšel.

V službi sem sicer opravljal delo tako kot so mi naročili, sicer ne bi preživel brez denarja. A v svojo svobodo z delom zanje nisem posegal in jim nisem dovolil, da bi drugi posegali vanjo.

Ne služim dvema gospodarjema! Vem, komu služim.

Svojo svobodo vzamem s seboj, kamor grem.

S sabo sem jo prinesel, nihče mi nič ni dal, nihče mi je ne bo vzel.

Vse svoje nosim s sabo (to je že nekdo drug rekel...).

Tukaj se bo moralo okolje meni prilagajati, ker jaz se mu ne bom. Zagotovo ne tistim, ki lastne svobode ne poznajo in potrebujejo pisane zakone zato, da sploh lahko živijo. Meni se pisani zakoni zdijo nedostojni človeškega bitja!

V slovenskem jeziku bitje označuje bitje srca. Od tod potem bitje.

Pri tem moram poudariti, da nisem v položaju, da bi komurkoli grozil, kogarkoli ogrožal, ga izsiljeval ipd., takšnega položaja si ne želim in ga nočem.

Zato mirno ponovim: nikomur se ne bom prilagajal!

Če sem do zdaj tako lahko preživel, bom tudi preostanek tega, kar nas vse še čaka.

Ta, na videz majhna svobodica, je meni tako zelo pomembna, da sem še zdaj pripravljen od sebe odriniti prijatelje, znance, ljudi..., kadar kažejo popadke, da bi me radi nadzorovali. Mojo svobodo izražanja ali da bi kako drugače manipulirali z mano!

Že takoj v začetku jim povem, opozorim, da je to nemogoče! Kar govorim in pišem je absolutno neuporabno za manipulacijo, Moj Bog ni naprodaj!

Moj Bog me potrebuje natanko takega, kot sem.

Ne potrebuje nekoga, ki služi drugemu.

Takšnega Boga sem ustvaril, takšnega rodil, tako sem ga vzgojil, takšnega imam!

Nanj sem ravno tako ponosen, kot je lahko oče ponosen na svojega otroka.

Najbolj je oče ponosen tedaj, ko ga njegov otrok prerase v vsem zna. V vsem, kar je, kar upa in si želi...

Moj Bog je neskončen v tistem, kar si želi. Neskončen in neomejen.

Omejen je samo z mojo predstavo o Njem, z mojo domišljijo.... in ta je neomejena!

Zame je to sila, ki je v meni, ki je samo moja in bo moja takšna tudi ostala.

Zaradi mene je, zame je takšna! Za Mojega Boga, ki je moja Vest vztraja! Za naju dva, ki sva celota in ENO, ko sva eden z drugim.

Ko nisva skupaj - se pogrešava!

Vesolje ni dovolj veliko, da bi se dva, ki se tako pogrešata, drug drugemu izgubila.

Nihče ne more vplivati ne name ne na mojo Za(V)est. To niti ni mogoče, zato mi je žal tistih, ki bi to poskušali.

Če s ene morem izražati po svoje, potem čakam. Usedem se na robnik na Soncu in čakam, da se vrnejo.

Tu bi se sicer spodobilo reči: Žal mi je.... vendar mi ni žal! Le branim nekaj, kar je moje. Sam sem ustvaril, niso mi poklonili, in za tisto, kar sem ustvaril, tudi sam skrbim.

Bližamo se časom (pravzaprav drvimo tja), ko bodo ljudje postali tako zelo zmedeni, da ne rečem prestrašeni, da sploh ne bodo več vedeli kdo so. Ne bodo vedeli kdo je še pri pameti, predvsem ne bodo vedeli kdo jim kaj govori in če je kaj resnice v tem, kar jim pripovedujejo. V veliki meri se to že kaže!

Vse teže je tudi slediti govoru v medijih. Njihove besede ne povedo nič, fraze se plehke, ponavljajo se... trudijo se biti prepričljivi!

Če bi poslušal druge, bi danes tudi jaz govoril eno, jutri pa drugo. Nato bi si še sam sproti premišljal, ker bi začel dvomiti vase.

Poslušal bi tisto najverjetnejšo razlago, ki je približek nečemu, za kar sam mislim, da hočem slišati. Ali pa da je vsaj malo videti verjetno. Vedel bi pa ne!

Natančne predstave o vsem ne bi imel, ker o sebi ne bi dosti vedel. Če sem odvisen od primerjave z drugimi... sem že povedal, luzer sem po lastni izbiri. Ne potrebujem potrditve pri drugih. Sam vem, kaj sem.

Zdaj vem dovolj. Ne vsega, ker to ni potrebno. Vem dovolj.

Premišljeval sem prej in to dovolj dolgo.

Moje mnenje je izdelano in izvira iz izkušnje, ne iz dogme.

Nimam več časa za razmišljanje in prilagajanje svojega mnenja drugim.

Z nikomer ne tekmujem in nikogar ne izrivam z njegovega položaja. Položaj me ne zanima, o poziciji moči sem se že izrekel.

Biti luzer je olajšanje.

Poznam Začetek, poznam Konec.

Poznam vse finte vmes, kajti vse vmes so samo finte. Nič drugega.

Vedno sem s učil na ekstremih. Zato je vse tisto vmes, vsaj zame to drži, samo nekaj, kar pleše med ekstremi! Lahko bi rekel, da so samo izgovori.

Zase ne vedo, kam gredo, toda jaz vem!

Manifestacija je opravila nalogo, povedala je kaj je resnično in kaj ni.
Trudim se po najboljših močeh zapisati svoje izkušnje, jih podati strnjeno v zgodbah, da bi jih drugi laže razumeli.

Ni se mi treba strinjati ravno z vsakomer, sam drugih ne silim, da bi se strinjali z mano. Sami si ustvarjajo svoje življenje, po svoji želji, vendar jo morajo prej imeti - Željo namreč.

Vse tisto, s čimer so nam polnili možgane, kmalu ne bo več dosti vredno, steklo bo ljudem skoz prste, kot puščavski pesek in nič jim ne bo ostalo v dlaneh.

Rad bi bil tedaj zraven, da jim povem, naj se ne bojijo, da to ni nič takega in da jim ne bo hudega.

Sam sem to že videl pri sebi, in vem kaj to je.

Zato... zdaj branim Resnico!

Hkrati z mojo branim vašo. Pa čeprav me za to nihče ni niti pooblastil niti prosil.

Toliko mi je do človeka.

Morda le še tole: Moj Bog ni naprodaj, za razliko od drugih bogov, ki jih njihovi svečeniki prodajajo, Moj Bog tega ne dovoli.

Takšnega sem ga ustvaril, takšnega imam rad, takšnega razumem in zanj odgovarjam. Vprašajte Papeža, če odgovarja za svojega Boga!

Vprašajte kogarkoli, če si upa odgovarjati za svojega Boga.

Jaz za mojega odgovarjam! Takšnega sem ga vzgojil, zato je MOJ.

Moj Bog je zmagal tisti trenutek, ko je vstopil vame.

****